Zapisi iz močvirja Marka Radmiloviča tokrat o zdrahah v slovenskem zdravstvu.

Dr. Brecelj se te dni sprašuje, kar so se pred njim spraševali že Don Kihot, Robin Hood in Superman: "Kaj je meni tega treba?"

Danes vzkliknimo v maniri naših babic: “Samo da bo zdravje!” In potem preverimo dnevna poročila in resignirano skomignemo z rameni: “Težka bo!”

Z analitično pripravo na temo o trenutnem zdravju slovenskega zdravstva raziskovalec ne pride daleč. Vzorno preberemo poročila o dogajanju v ljubljanskem Kliničnem centru; o otroški kirurgiji, o onkološkem inštitutu, o preobremenjenih sestrah, o izvolitvi novega direktorja. Vzorno preberemo strokovna mnenja in vzorno preberemo komentarje. In ozadje.

Pa je po vseh temeljitih pripravah razmišljujočemu pred začetkom analize jasno toliko kot prej. Se pravi nič! Argumenti in protiargumenti, strokovna latovščina in ignoranca, visoka morala in Hipokratovo poslanstvo so zamešani v ogromen klobčič, ki ga lahko razvozlamo le s skrajnim poenostavljanjem. V Kliničnem centru, “Klincu,” kot so mu ljubkovalno rekli njega dni, so se skregali. Resno skregali. Skregali so se tudi na Onkološkem inštitutu. In zaradi tega trenutno ni pametno zboleti. Če pa že zbolite, poskusite to storiti kje drugje. Sedite na vlak in zbolite v Mariboru. Še bolje v Gradcu.

O kreganju oziroma prepiru oziroma špetiru bi lahko imeli pri ZRC SAZU posebno raziskovalno enoto, v okviru vlade pa ministrstvo. A kregarija na Slovenskem ni enoznačna. Sega od sosedskih ograj do temeljev demokracije, zato se danes posvečamo samo kregariji znotraj delovnega okolja oziroma kregariji v službi.

Na delovnem mestu se raje prepiramo, kot pijemo kavo – in v isti sapi trdimo, da prepiri ne vplivajo na naše delo. Kar drži edino znotraj novinarstva, ki živi od prepirov drugih. Čim več je prepirov, tem bolje gre novinarstvu. In odvetnikom. Zato se novinarji in odvetniki prepiramo samo za hobi – v prostem času. Prepirajo se šolniki in trdijo, da se to ne pozna na pouku. Prepirajo se policisti in trdijo, da se to ne pozna pri varnosti. Prepirajo se gasilci in trdijo, da se to ne pozna na požarih. In prepirajo se zdravniki in trdijo, da se to ne pozna na bolnikih.

Je pa tudi res, da se v nekaterih poklicih ne morejo prepirati. Če se prepirate s sodelavci pri ogromni stiskalnici v Revozu, vam bo odtrgalo roko. Zato je prepir na delovnem mestu privilegij in sprti zaposleni v Kliničnem centru so na neki način elita.

Kljub skušnjavi pustimo pregovore tipa “kjer se prepirata dva” ob strani in poglejmo očeta vseh prepirov v slovenskem zdravstvu. Gre za prepir zaradi dr. Erika Breclja.

Kljub temu da se zdi, kako javnost tega odličnega kirurga pozna do obisti, je ob njegovem imenu še vedno nekaj neznank. Recimo dejstvo, da je bil kot študent povsem soliden malonogometni napadalec. Zagrizen.

Kot vemo, je dr. Brecelj pred desetletjem sprožil ogromen prepir s tem, da ga ni hotel sprožiti. Hotel je sprožiti razpravo, a je sprožil prepir, ki je kmalu prerasel njega, Onkološki inštitut in celotno zdravstvo. Postal je simbol in za oblastnike ni nevarnejšega kot akutni prepir. Po nepotrebnem med prepirom pade luč tudi tja, kjer bi bila bolj dobrodošla tema.

Prepir med zainteresirano javnostjo in temnimi silami, ki obvladujejo slovensko zdravstvo, je sprožil v zadnjem desetletju kopico afer, ki jim je skupno le to, da bi bile komične, če ne bi bile tragične. Dejstvo, da moramo sanirati nove stavbe, je smešno, da jih resnično bomo, tragično, da se mora dr. Brecelj o tem prepirati, pa žalostno.

In tako se dr. Brecelj te dni sprašuje, kar so se pred njim spraševali že don Kihot, Robin Hood in Superman: “Kaj je meni tega treba?”

Kajti najnovejši prepir, v katerega je vpleten, je tisti najbolj poniglave vrste; dr. Brecelj, posrečena kombinacija Valterja in Ghandija, je vedno samo opozarjal. Prepirali so se drugi. Dokler ga končno niso zvabili na tanek led. Začelo se je sicer že leta 2009 z očitano mu vprašljivo strokovnostjo, a glave ga je stal verbalni delikt. Če po spominu citiramo večnega Partljiča: “Pazi, kaj govoriš, zdaj je svoboda!”

Ampak vse zapisano do zdaj je bilo le dolga priprava na glavno vprašanje: “Kako zelo moraš biti samozavesten, da se greš prepirat z Brecljem? “Pa ne le to … “Kako zelo moraš biti samozavesten, da dr. Breclja poženeš iz službe?”

Z nekaj spretnosti si je mogoče pridobiti tako sporen intervju v Večeru s konca septembra letos kot tudi pravno mnenje, ki pojasnjuje, v katerih primerih in kako je dr. Brecelj kršil interna pravila o komuniciranju z javnostjo. In ko se natančno poučimo o vseh grehih, o raketnem gorivu, ki poganja ta svetopisemski prepir, vidimo, da gre za trditve o vodovodu, za fasado, za klimo, za denar od naročenih zdravil, za kurirje, ki vročajo opomine med operacijo, in podobno.

Očitani verbalni grehi so tako majhni oziroma tako nepomembni, da z njihovo pomočjo dr. Brecelj ne more postati niti povprečen mučenik. So očitki birokratov nekomu, ki to ni. So očitki obrekovalk obrekovalki, zakaj obrekuje.

Kot pravijo poznavalci, se takšne anomalije, kot jim trenutno sledimo v Kliničnem centru in na Onkološkem inštitutu, dogajajo vedno, ko vrhunska medicina trči ob kolhozno organizirano zdravstvo. Recimo primer: v Sloveniji primanjkuje zdravnikov, ker pa jih ne moremo zaposliti, mladi zdravniki odhajajo v tujino. Sliši se kot eden tistih logičnih nesmislov, je pa dejstvo, ki sektorju, v katerem je zbran največji intelektualni potencial v deželi, ne more biti v čast.

In tako se dr. Brecelj te dni sprašuje, kar so se pred njim spraševali že don Kihot, Robin Hood in Superman: “Kaj je meni tega treba?”

Nam pa ne ostane drugega, kot da citiramo svojo babico: “Samo da bo zdravje!”