Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Glosa, ki je ne smete zamuditi!
Danes pa nekaj o stavki policistov, ki vzbuja mešane občutke. Ko je premier Cerar okrcal policiste, češ da je stavka sramota, smo družno planili po prvem med ministri. Kajti poseben užitek je popljuvati ministrskega predsednika, čeprav iz tega samodejno sledi, da se strinjamo s policijskimi stavkovnimi zahtevami. Ki pa so, resnici na ljubo, nekoliko vesoljske. Zahteve po več kot za trideset odstotkov višjih plačah so nekaj povsem novega v slovenski stavkovni praksi. Ker smo se tako družno postavili na stran policije, je zato vsaj pri nekaterih nastala manjša zadrega. Policijo po pravilu enačimo s prometno policijo, kot RTV Slovenija po pravilu enačimo s Televizijo Slovenija. In večina izmed nas ima na prometno policijo gorke spomine. Tako pa je vsaj protislovno podpirati institucijo, ki vam je prejšnji mesec iz žepa cuknila zadnjih sto evrov.
A visoko načelni gremo prek parcialnih osebnih interesov in pričujoče misli zapišimo s stališča naklonjenosti policijskemu sindikalnemu boju. In jim toplo svetujemo, naj ga čim prej končajo in v naslednjih urah sprejmejo vladno ponudbo, kakršna koli že bo. Na policijsko stavko namreč prežijo številne nevarnosti, ki grozijo, da bodo možje postave ostali praznih rok. Opozorimo na najbolj očitne!
Čim dlje traja policijska stavka, tem bolj se kaže pojav, ki ga laično imenujmo “A jih sploh potrebujemo?”. Institucije, tudi bistvene, kot je policija, porabijo precej časa samo za prepričevanje javnosti, da so nujno potrebne. Manj bistvene pa porabijo za to ves čas, ampak o tem kdaj drugič.
Kot ste zagotovo opazili, kljub policijski stavki življenje v glavnem teče nemoteno naprej. In prepričani smo, da bi teklo približno enako naprej tudi v primeru, če bi policija svojo stavko zaostrila. Represivni aparat v teoriji uresničuje takšno ali drugačno represijo, ki pa med stavko v praksi izostaja.
Manj represije pa še nikoli ni bilo nekaj, kar bi vznejevoljilo slehernika. Seveda je tu še vsemogočna varnost! Z zmanjšanim delovanjem policije bomo deležni manjše varnosti, pravi varnostna teorija. Toda varnost je tako kompleksen pojem, da je izjemno težko oceniti, ali je varnosti zaradi stavke policije manj ali pa bi je bilo – recimo v primeru povečanja policijskih plač – primerno več. Smetarji so v tem primeru na boljšem; če stavkajo, se kopičijo smeti! Če pa stavkajo policisti, težko zatrdimo, da se kopiči nevarnost. Tako se z vsakim dnem, ko kljub policijski stavki življenje teče normalno naprej, posebno tisti s položnicami zaradi prometnih prekrškov sprašujemo: “Ali jih sploh potrebujemo?”
Druga težava policijske stavke so nespretni odnosi z javnostjo. Akcija s telefonsko številko vlade, ki naj jo državljani pokličejo, če se znajdejo v težavah, ni ravno duhovita. 113 ne kličemo za zabavo, ampak izključno v stiski; zamisel, da zaradi slabih plač, težkih delovnih razmer in neustrezne opreme obravnavanje prometne nesreče postane odgovornost vlade, je vsaj naivna, če že ne otročja … V amaterskem gledališču se podobnim dovtipom reče, da so kisli! Če že, bi se lahko policisti zgledovali po nekajkrat bolj duhoviti in večkrat izvedeni akciji alternativnih umetniških skupin: “Obvestilo poezije!”
Med to akcijo voznika v policijski ovojnici čaka pesem namesto globe. Hočemo povedati, da bi policijske težave veliko lažje in bolj učinkovito pridobile naklonjenost javnosti, če bi prava policija namesto glob za brisalnike avtomobilov zatikala verze. To bi bil obratno sorazmeren princip, kot je bilo vtikanje cvetov v cevi pušk, ki jih je slovenska policija peljala na razstavo ob demonstracijah pred tremi leti. Mimogrede: če bi bila policija leta 2012 predvsem v Mariboru malo manj policija, bi danes ob stavkovnih zadevah z lahkoto dosegla kakšen aplavz več.
Tretja nerodnost, zaradi katere bi policija morala takoj sprejeti vse kompromisne predloge vlade in končati stavko, pa je izjemno skrivnostno naključje, ki zahteva pri analizi doslednost in natančnost.
Minister za javno upravo Boris Koprivnikar je na svojem družbenoomrežnem profilu zapisal, da ga je v soboto ponoči ustavila policija s sireno in lučjo in z vsem tem cirkusom, ko se je vračal z nastopa svoje rokovske skupine. Ponudili so mu alkotest, ki je bil znotraj dovoljenega, in na splošno so bili korektni.
Vprašanja o tem dogodku se ponujajo kar sama od sebe.
Mar je mogoče, da imamo ministra, ki igra v rokovski skupini? Sicer v bendu ne morejo biti zagrizeni rokerji, če je bilo ministrovo alkoholno stanje po špilu v mejah dovoljenega, a kljub temu globok poklon za rokerskega ministra. Od tod naprej teorija zarote hodi po dveh poteh; ali so škofjeloški policisti zasledovali rokerja, ki je po naključju tudi minister, ali pa so zasledovali ministra, ki je po naključju tudi roker? V obeh primerih je demokracija kritično ogrožena. Rokerji so sol te zemlje in vsaj od Lennona naprej trn v policijski peti. Če pa je policija zasledovala in ustavila ministra, ker je neposredno odgovoren za pogajanja s policijskim sindikatom, gre za čudovito lopovščino, kot ji nismo bili priče že vsaj od Depale vasi sem.
V obeh primerih bi morali vodstvi obeh policijskih sindikatov nemudoma odstopiti. Če v tej državi tako poniglavo nadzorujemo rokerje, ko se vračajo s špila, je treba sindikalistom naložiti še prevzgojno družbeno koristno delo s postavljanjem ozvočenja za Modrijane.
Obstaja pa seveda nekaj promilov možnosti, da je policija naključno ustavila naključni avtomobil s povsem naključno prižganimi lučmi in sireno. In prav gotovo ni naključje, da je uradni notranji nadzor vsa ta naključja tudi potrdil.
752 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Glosa, ki je ne smete zamuditi!
Danes pa nekaj o stavki policistov, ki vzbuja mešane občutke. Ko je premier Cerar okrcal policiste, češ da je stavka sramota, smo družno planili po prvem med ministri. Kajti poseben užitek je popljuvati ministrskega predsednika, čeprav iz tega samodejno sledi, da se strinjamo s policijskimi stavkovnimi zahtevami. Ki pa so, resnici na ljubo, nekoliko vesoljske. Zahteve po več kot za trideset odstotkov višjih plačah so nekaj povsem novega v slovenski stavkovni praksi. Ker smo se tako družno postavili na stran policije, je zato vsaj pri nekaterih nastala manjša zadrega. Policijo po pravilu enačimo s prometno policijo, kot RTV Slovenija po pravilu enačimo s Televizijo Slovenija. In večina izmed nas ima na prometno policijo gorke spomine. Tako pa je vsaj protislovno podpirati institucijo, ki vam je prejšnji mesec iz žepa cuknila zadnjih sto evrov.
A visoko načelni gremo prek parcialnih osebnih interesov in pričujoče misli zapišimo s stališča naklonjenosti policijskemu sindikalnemu boju. In jim toplo svetujemo, naj ga čim prej končajo in v naslednjih urah sprejmejo vladno ponudbo, kakršna koli že bo. Na policijsko stavko namreč prežijo številne nevarnosti, ki grozijo, da bodo možje postave ostali praznih rok. Opozorimo na najbolj očitne!
Čim dlje traja policijska stavka, tem bolj se kaže pojav, ki ga laično imenujmo “A jih sploh potrebujemo?”. Institucije, tudi bistvene, kot je policija, porabijo precej časa samo za prepričevanje javnosti, da so nujno potrebne. Manj bistvene pa porabijo za to ves čas, ampak o tem kdaj drugič.
Kot ste zagotovo opazili, kljub policijski stavki življenje v glavnem teče nemoteno naprej. In prepričani smo, da bi teklo približno enako naprej tudi v primeru, če bi policija svojo stavko zaostrila. Represivni aparat v teoriji uresničuje takšno ali drugačno represijo, ki pa med stavko v praksi izostaja.
Manj represije pa še nikoli ni bilo nekaj, kar bi vznejevoljilo slehernika. Seveda je tu še vsemogočna varnost! Z zmanjšanim delovanjem policije bomo deležni manjše varnosti, pravi varnostna teorija. Toda varnost je tako kompleksen pojem, da je izjemno težko oceniti, ali je varnosti zaradi stavke policije manj ali pa bi je bilo – recimo v primeru povečanja policijskih plač – primerno več. Smetarji so v tem primeru na boljšem; če stavkajo, se kopičijo smeti! Če pa stavkajo policisti, težko zatrdimo, da se kopiči nevarnost. Tako se z vsakim dnem, ko kljub policijski stavki življenje teče normalno naprej, posebno tisti s položnicami zaradi prometnih prekrškov sprašujemo: “Ali jih sploh potrebujemo?”
Druga težava policijske stavke so nespretni odnosi z javnostjo. Akcija s telefonsko številko vlade, ki naj jo državljani pokličejo, če se znajdejo v težavah, ni ravno duhovita. 113 ne kličemo za zabavo, ampak izključno v stiski; zamisel, da zaradi slabih plač, težkih delovnih razmer in neustrezne opreme obravnavanje prometne nesreče postane odgovornost vlade, je vsaj naivna, če že ne otročja … V amaterskem gledališču se podobnim dovtipom reče, da so kisli! Če že, bi se lahko policisti zgledovali po nekajkrat bolj duhoviti in večkrat izvedeni akciji alternativnih umetniških skupin: “Obvestilo poezije!”
Med to akcijo voznika v policijski ovojnici čaka pesem namesto globe. Hočemo povedati, da bi policijske težave veliko lažje in bolj učinkovito pridobile naklonjenost javnosti, če bi prava policija namesto glob za brisalnike avtomobilov zatikala verze. To bi bil obratno sorazmeren princip, kot je bilo vtikanje cvetov v cevi pušk, ki jih je slovenska policija peljala na razstavo ob demonstracijah pred tremi leti. Mimogrede: če bi bila policija leta 2012 predvsem v Mariboru malo manj policija, bi danes ob stavkovnih zadevah z lahkoto dosegla kakšen aplavz več.
Tretja nerodnost, zaradi katere bi policija morala takoj sprejeti vse kompromisne predloge vlade in končati stavko, pa je izjemno skrivnostno naključje, ki zahteva pri analizi doslednost in natančnost.
Minister za javno upravo Boris Koprivnikar je na svojem družbenoomrežnem profilu zapisal, da ga je v soboto ponoči ustavila policija s sireno in lučjo in z vsem tem cirkusom, ko se je vračal z nastopa svoje rokovske skupine. Ponudili so mu alkotest, ki je bil znotraj dovoljenega, in na splošno so bili korektni.
Vprašanja o tem dogodku se ponujajo kar sama od sebe.
Mar je mogoče, da imamo ministra, ki igra v rokovski skupini? Sicer v bendu ne morejo biti zagrizeni rokerji, če je bilo ministrovo alkoholno stanje po špilu v mejah dovoljenega, a kljub temu globok poklon za rokerskega ministra. Od tod naprej teorija zarote hodi po dveh poteh; ali so škofjeloški policisti zasledovali rokerja, ki je po naključju tudi minister, ali pa so zasledovali ministra, ki je po naključju tudi roker? V obeh primerih je demokracija kritično ogrožena. Rokerji so sol te zemlje in vsaj od Lennona naprej trn v policijski peti. Če pa je policija zasledovala in ustavila ministra, ker je neposredno odgovoren za pogajanja s policijskim sindikatom, gre za čudovito lopovščino, kot ji nismo bili priče že vsaj od Depale vasi sem.
V obeh primerih bi morali vodstvi obeh policijskih sindikatov nemudoma odstopiti. Če v tej državi tako poniglavo nadzorujemo rokerje, ko se vračajo s špila, je treba sindikalistom naložiti še prevzgojno družbeno koristno delo s postavljanjem ozvočenja za Modrijane.
Obstaja pa seveda nekaj promilov možnosti, da je policija naključno ustavila naključni avtomobil s povsem naključno prižganimi lučmi in sireno. In prav gotovo ni naključje, da je uradni notranji nadzor vsa ta naključja tudi potrdil.
Na začetku poletja pa, preden se poslovimo, nekaj najnovejših epidemioloških nasvetov. Vse, kar je v povezavi z virusom, je zapleteno. Od testiranja do potrdil za cepljenje. Ampak da so svetovne zdravstvene oblasti zadevo zapletle do konca, so poskrbele s poimenovanjem različic virusa po grški abecedi.
Nekaj časa smo potrebovali, na začetku poletja pa smo pripravljeni za natančnejšo analizo kongresa SDS v Slovenski Konjicah. Gre za našo državljansko dolžnost, saj največja stranka, ki ji nič ne manjka, sooblikuje in bistveno vpliva na naš vsakdan.
Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Danes pa v pomanjkanju tehtnejših novic nekaj paberkov iz sveta znanosti. Najprej k jezikoslovju. Jezikovni inštitut pri SDS je za trenutek odložil delo pri izbiri primerne kitice Zdravljice za himno in posegel v samo strukturo jezika. Predlagajo novo terminologijo, kjer bi se slovnično število dvojine po novem poimenovalo dualizem.
Danes pa še kratek pogled na preteklo glasovanje o nezaupnici. Politične analize bomo prepustili političnim komentatorjem, ki jim je nezaupnica pravkar pognojila njivo za nov cikel kolobarjenja. Mi se bomo posvetili preprosti mehaniki, kajti menimo, da se ključ do razumevanja ne le obstoja ali padca vlade, temveč tudi do stanja demokracije v naši deželi ne skriva v rezultatu, temveč v postopku.
Neveljaven email naslov