Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Glosa, ki je ne smete zamuditi!
Danes pa nekaj o stavki policistov, ki vzbuja mešane občutke. Ko je premier Cerar okrcal policiste, češ da je stavka sramota, smo družno planili po prvem med ministri. Kajti poseben užitek je popljuvati ministrskega predsednika, čeprav iz tega samodejno sledi, da se strinjamo s policijskimi stavkovnimi zahtevami. Ki pa so, resnici na ljubo, nekoliko vesoljske. Zahteve po več kot za trideset odstotkov višjih plačah so nekaj povsem novega v slovenski stavkovni praksi. Ker smo se tako družno postavili na stran policije, je zato vsaj pri nekaterih nastala manjša zadrega. Policijo po pravilu enačimo s prometno policijo, kot RTV Slovenija po pravilu enačimo s Televizijo Slovenija. In večina izmed nas ima na prometno policijo gorke spomine. Tako pa je vsaj protislovno podpirati institucijo, ki vam je prejšnji mesec iz žepa cuknila zadnjih sto evrov.
A visoko načelni gremo prek parcialnih osebnih interesov in pričujoče misli zapišimo s stališča naklonjenosti policijskemu sindikalnemu boju. In jim toplo svetujemo, naj ga čim prej končajo in v naslednjih urah sprejmejo vladno ponudbo, kakršna koli že bo. Na policijsko stavko namreč prežijo številne nevarnosti, ki grozijo, da bodo možje postave ostali praznih rok. Opozorimo na najbolj očitne!
Čim dlje traja policijska stavka, tem bolj se kaže pojav, ki ga laično imenujmo “A jih sploh potrebujemo?”. Institucije, tudi bistvene, kot je policija, porabijo precej časa samo za prepričevanje javnosti, da so nujno potrebne. Manj bistvene pa porabijo za to ves čas, ampak o tem kdaj drugič.
Kot ste zagotovo opazili, kljub policijski stavki življenje v glavnem teče nemoteno naprej. In prepričani smo, da bi teklo približno enako naprej tudi v primeru, če bi policija svojo stavko zaostrila. Represivni aparat v teoriji uresničuje takšno ali drugačno represijo, ki pa med stavko v praksi izostaja.
Manj represije pa še nikoli ni bilo nekaj, kar bi vznejevoljilo slehernika. Seveda je tu še vsemogočna varnost! Z zmanjšanim delovanjem policije bomo deležni manjše varnosti, pravi varnostna teorija. Toda varnost je tako kompleksen pojem, da je izjemno težko oceniti, ali je varnosti zaradi stavke policije manj ali pa bi je bilo – recimo v primeru povečanja policijskih plač – primerno več. Smetarji so v tem primeru na boljšem; če stavkajo, se kopičijo smeti! Če pa stavkajo policisti, težko zatrdimo, da se kopiči nevarnost. Tako se z vsakim dnem, ko kljub policijski stavki življenje teče normalno naprej, posebno tisti s položnicami zaradi prometnih prekrškov sprašujemo: “Ali jih sploh potrebujemo?”
Druga težava policijske stavke so nespretni odnosi z javnostjo. Akcija s telefonsko številko vlade, ki naj jo državljani pokličejo, če se znajdejo v težavah, ni ravno duhovita. 113 ne kličemo za zabavo, ampak izključno v stiski; zamisel, da zaradi slabih plač, težkih delovnih razmer in neustrezne opreme obravnavanje prometne nesreče postane odgovornost vlade, je vsaj naivna, če že ne otročja … V amaterskem gledališču se podobnim dovtipom reče, da so kisli! Če že, bi se lahko policisti zgledovali po nekajkrat bolj duhoviti in večkrat izvedeni akciji alternativnih umetniških skupin: “Obvestilo poezije!”
Med to akcijo voznika v policijski ovojnici čaka pesem namesto globe. Hočemo povedati, da bi policijske težave veliko lažje in bolj učinkovito pridobile naklonjenost javnosti, če bi prava policija namesto glob za brisalnike avtomobilov zatikala verze. To bi bil obratno sorazmeren princip, kot je bilo vtikanje cvetov v cevi pušk, ki jih je slovenska policija peljala na razstavo ob demonstracijah pred tremi leti. Mimogrede: če bi bila policija leta 2012 predvsem v Mariboru malo manj policija, bi danes ob stavkovnih zadevah z lahkoto dosegla kakšen aplavz več.
Tretja nerodnost, zaradi katere bi policija morala takoj sprejeti vse kompromisne predloge vlade in končati stavko, pa je izjemno skrivnostno naključje, ki zahteva pri analizi doslednost in natančnost.
Minister za javno upravo Boris Koprivnikar je na svojem družbenoomrežnem profilu zapisal, da ga je v soboto ponoči ustavila policija s sireno in lučjo in z vsem tem cirkusom, ko se je vračal z nastopa svoje rokovske skupine. Ponudili so mu alkotest, ki je bil znotraj dovoljenega, in na splošno so bili korektni.
Vprašanja o tem dogodku se ponujajo kar sama od sebe.
Mar je mogoče, da imamo ministra, ki igra v rokovski skupini? Sicer v bendu ne morejo biti zagrizeni rokerji, če je bilo ministrovo alkoholno stanje po špilu v mejah dovoljenega, a kljub temu globok poklon za rokerskega ministra. Od tod naprej teorija zarote hodi po dveh poteh; ali so škofjeloški policisti zasledovali rokerja, ki je po naključju tudi minister, ali pa so zasledovali ministra, ki je po naključju tudi roker? V obeh primerih je demokracija kritično ogrožena. Rokerji so sol te zemlje in vsaj od Lennona naprej trn v policijski peti. Če pa je policija zasledovala in ustavila ministra, ker je neposredno odgovoren za pogajanja s policijskim sindikatom, gre za čudovito lopovščino, kot ji nismo bili priče že vsaj od Depale vasi sem.
V obeh primerih bi morali vodstvi obeh policijskih sindikatov nemudoma odstopiti. Če v tej državi tako poniglavo nadzorujemo rokerje, ko se vračajo s špila, je treba sindikalistom naložiti še prevzgojno družbeno koristno delo s postavljanjem ozvočenja za Modrijane.
Obstaja pa seveda nekaj promilov možnosti, da je policija naključno ustavila naključni avtomobil s povsem naključno prižganimi lučmi in sireno. In prav gotovo ni naključje, da je uradni notranji nadzor vsa ta naključja tudi potrdil.
755 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Glosa, ki je ne smete zamuditi!
Danes pa nekaj o stavki policistov, ki vzbuja mešane občutke. Ko je premier Cerar okrcal policiste, češ da je stavka sramota, smo družno planili po prvem med ministri. Kajti poseben užitek je popljuvati ministrskega predsednika, čeprav iz tega samodejno sledi, da se strinjamo s policijskimi stavkovnimi zahtevami. Ki pa so, resnici na ljubo, nekoliko vesoljske. Zahteve po več kot za trideset odstotkov višjih plačah so nekaj povsem novega v slovenski stavkovni praksi. Ker smo se tako družno postavili na stran policije, je zato vsaj pri nekaterih nastala manjša zadrega. Policijo po pravilu enačimo s prometno policijo, kot RTV Slovenija po pravilu enačimo s Televizijo Slovenija. In večina izmed nas ima na prometno policijo gorke spomine. Tako pa je vsaj protislovno podpirati institucijo, ki vam je prejšnji mesec iz žepa cuknila zadnjih sto evrov.
A visoko načelni gremo prek parcialnih osebnih interesov in pričujoče misli zapišimo s stališča naklonjenosti policijskemu sindikalnemu boju. In jim toplo svetujemo, naj ga čim prej končajo in v naslednjih urah sprejmejo vladno ponudbo, kakršna koli že bo. Na policijsko stavko namreč prežijo številne nevarnosti, ki grozijo, da bodo možje postave ostali praznih rok. Opozorimo na najbolj očitne!
Čim dlje traja policijska stavka, tem bolj se kaže pojav, ki ga laično imenujmo “A jih sploh potrebujemo?”. Institucije, tudi bistvene, kot je policija, porabijo precej časa samo za prepričevanje javnosti, da so nujno potrebne. Manj bistvene pa porabijo za to ves čas, ampak o tem kdaj drugič.
Kot ste zagotovo opazili, kljub policijski stavki življenje v glavnem teče nemoteno naprej. In prepričani smo, da bi teklo približno enako naprej tudi v primeru, če bi policija svojo stavko zaostrila. Represivni aparat v teoriji uresničuje takšno ali drugačno represijo, ki pa med stavko v praksi izostaja.
Manj represije pa še nikoli ni bilo nekaj, kar bi vznejevoljilo slehernika. Seveda je tu še vsemogočna varnost! Z zmanjšanim delovanjem policije bomo deležni manjše varnosti, pravi varnostna teorija. Toda varnost je tako kompleksen pojem, da je izjemno težko oceniti, ali je varnosti zaradi stavke policije manj ali pa bi je bilo – recimo v primeru povečanja policijskih plač – primerno več. Smetarji so v tem primeru na boljšem; če stavkajo, se kopičijo smeti! Če pa stavkajo policisti, težko zatrdimo, da se kopiči nevarnost. Tako se z vsakim dnem, ko kljub policijski stavki življenje teče normalno naprej, posebno tisti s položnicami zaradi prometnih prekrškov sprašujemo: “Ali jih sploh potrebujemo?”
Druga težava policijske stavke so nespretni odnosi z javnostjo. Akcija s telefonsko številko vlade, ki naj jo državljani pokličejo, če se znajdejo v težavah, ni ravno duhovita. 113 ne kličemo za zabavo, ampak izključno v stiski; zamisel, da zaradi slabih plač, težkih delovnih razmer in neustrezne opreme obravnavanje prometne nesreče postane odgovornost vlade, je vsaj naivna, če že ne otročja … V amaterskem gledališču se podobnim dovtipom reče, da so kisli! Če že, bi se lahko policisti zgledovali po nekajkrat bolj duhoviti in večkrat izvedeni akciji alternativnih umetniških skupin: “Obvestilo poezije!”
Med to akcijo voznika v policijski ovojnici čaka pesem namesto globe. Hočemo povedati, da bi policijske težave veliko lažje in bolj učinkovito pridobile naklonjenost javnosti, če bi prava policija namesto glob za brisalnike avtomobilov zatikala verze. To bi bil obratno sorazmeren princip, kot je bilo vtikanje cvetov v cevi pušk, ki jih je slovenska policija peljala na razstavo ob demonstracijah pred tremi leti. Mimogrede: če bi bila policija leta 2012 predvsem v Mariboru malo manj policija, bi danes ob stavkovnih zadevah z lahkoto dosegla kakšen aplavz več.
Tretja nerodnost, zaradi katere bi policija morala takoj sprejeti vse kompromisne predloge vlade in končati stavko, pa je izjemno skrivnostno naključje, ki zahteva pri analizi doslednost in natančnost.
Minister za javno upravo Boris Koprivnikar je na svojem družbenoomrežnem profilu zapisal, da ga je v soboto ponoči ustavila policija s sireno in lučjo in z vsem tem cirkusom, ko se je vračal z nastopa svoje rokovske skupine. Ponudili so mu alkotest, ki je bil znotraj dovoljenega, in na splošno so bili korektni.
Vprašanja o tem dogodku se ponujajo kar sama od sebe.
Mar je mogoče, da imamo ministra, ki igra v rokovski skupini? Sicer v bendu ne morejo biti zagrizeni rokerji, če je bilo ministrovo alkoholno stanje po špilu v mejah dovoljenega, a kljub temu globok poklon za rokerskega ministra. Od tod naprej teorija zarote hodi po dveh poteh; ali so škofjeloški policisti zasledovali rokerja, ki je po naključju tudi minister, ali pa so zasledovali ministra, ki je po naključju tudi roker? V obeh primerih je demokracija kritično ogrožena. Rokerji so sol te zemlje in vsaj od Lennona naprej trn v policijski peti. Če pa je policija zasledovala in ustavila ministra, ker je neposredno odgovoren za pogajanja s policijskim sindikatom, gre za čudovito lopovščino, kot ji nismo bili priče že vsaj od Depale vasi sem.
V obeh primerih bi morali vodstvi obeh policijskih sindikatov nemudoma odstopiti. Če v tej državi tako poniglavo nadzorujemo rokerje, ko se vračajo s špila, je treba sindikalistom naložiti še prevzgojno družbeno koristno delo s postavljanjem ozvočenja za Modrijane.
Obstaja pa seveda nekaj promilov možnosti, da je policija naključno ustavila naključni avtomobil s povsem naključno prižganimi lučmi in sireno. In prav gotovo ni naključje, da je uradni notranji nadzor vsa ta naključja tudi potrdil.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Neveljaven email naslov