Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Purgatorij modrih angelov

01.12.2015

Glosa, ki je ne smete zamuditi!

Danes pa nekaj o stavki policistov, ki vzbuja mešane občutke. Ko je premier Cerar okrcal policiste, češ da je stavka sramota, smo družno planili po prvem med ministri. Kajti poseben užitek je popljuvati ministrskega predsednika, čeprav iz tega samodejno sledi, da se strinjamo s policijskimi stavkovnimi zahtevami. Ki pa so, resnici na ljubo, nekoliko vesoljske. Zahteve po več kot za trideset odstotkov višjih plačah so nekaj povsem novega v slovenski stavkovni praksi. Ker smo se tako družno postavili na stran policije, je zato vsaj pri nekaterih nastala manjša zadrega. Policijo po pravilu enačimo s prometno policijo, kot RTV Slovenija po pravilu enačimo s Televizijo Slovenija. In večina izmed nas ima na prometno policijo gorke spomine. Tako pa je vsaj protislovno podpirati institucijo, ki vam je prejšnji mesec iz žepa cuknila zadnjih sto evrov.

A visoko načelni gremo prek parcialnih osebnih interesov in pričujoče misli zapišimo s stališča naklonjenosti policijskemu sindikalnemu boju. In jim toplo svetujemo, naj ga čim prej končajo in v naslednjih urah sprejmejo vladno ponudbo, kakršna koli že bo. Na policijsko stavko namreč prežijo številne nevarnosti, ki grozijo, da bodo možje postave ostali praznih rok. Opozorimo na najbolj očitne!

Čim dlje traja policijska stavka, tem bolj se kaže pojav, ki ga laično imenujmo “A jih sploh potrebujemo?”. Institucije, tudi bistvene, kot je policija, porabijo precej časa samo za prepričevanje javnosti, da so nujno potrebne. Manj bistvene pa porabijo za to ves čas, ampak o tem kdaj drugič.
Kot ste zagotovo opazili, kljub policijski stavki življenje v glavnem teče nemoteno naprej. In prepričani smo, da bi teklo približno enako naprej tudi v primeru, če bi policija svojo stavko zaostrila. Represivni aparat v teoriji uresničuje takšno ali drugačno represijo, ki pa med stavko v praksi izostaja.

Manj represije pa še nikoli ni bilo nekaj, kar bi vznejevoljilo slehernika. Seveda je tu še vsemogočna varnost! Z zmanjšanim delovanjem policije bomo deležni manjše varnosti, pravi varnostna teorija. Toda varnost je tako kompleksen pojem, da je izjemno težko oceniti, ali je varnosti zaradi stavke policije manj ali pa bi je bilo – recimo v primeru povečanja policijskih plač – primerno več. Smetarji so v tem primeru na boljšem; če stavkajo, se kopičijo smeti! Če pa stavkajo policisti, težko zatrdimo, da se kopiči nevarnost. Tako se z vsakim dnem, ko kljub policijski stavki življenje teče normalno naprej, posebno tisti s položnicami zaradi prometnih prekrškov sprašujemo: “Ali jih sploh potrebujemo?”

Druga težava policijske stavke so nespretni odnosi z javnostjo. Akcija s telefonsko številko vlade, ki naj jo državljani pokličejo, če se znajdejo v težavah, ni ravno duhovita. 113 ne kličemo za zabavo, ampak izključno v stiski; zamisel, da zaradi slabih plač, težkih delovnih razmer in neustrezne opreme obravnavanje prometne nesreče postane odgovornost vlade, je vsaj naivna, če že ne otročja … V amaterskem gledališču se podobnim dovtipom reče, da so kisli! Če že, bi se lahko policisti zgledovali po nekajkrat bolj duhoviti in večkrat izvedeni akciji alternativnih umetniških skupin: “Obvestilo poezije!”

Med to akcijo voznika v policijski ovojnici čaka pesem namesto globe. Hočemo povedati, da bi policijske težave veliko lažje in bolj učinkovito pridobile naklonjenost javnosti, če bi prava policija namesto glob za brisalnike avtomobilov zatikala verze. To bi bil obratno sorazmeren princip, kot je bilo vtikanje cvetov v cevi pušk, ki jih je slovenska policija peljala na razstavo ob demonstracijah pred tremi leti. Mimogrede: če bi bila policija leta 2012 predvsem v Mariboru malo manj policija, bi danes ob stavkovnih zadevah z lahkoto dosegla kakšen aplavz več.

Tretja nerodnost, zaradi katere bi policija morala takoj sprejeti vse kompromisne predloge vlade in končati stavko, pa je izjemno skrivnostno naključje, ki zahteva pri analizi doslednost in natančnost.
Minister za javno upravo Boris Koprivnikar je na svojem družbenoomrežnem profilu zapisal, da ga je v soboto ponoči ustavila policija s sireno in lučjo in z vsem tem cirkusom, ko se je vračal z nastopa svoje rokovske skupine. Ponudili so mu alkotest, ki je bil znotraj dovoljenega, in na splošno so bili korektni.
Vprašanja o tem dogodku se ponujajo kar sama od sebe.

Mar je mogoče, da imamo ministra, ki igra v rokovski skupini? Sicer v bendu ne morejo biti zagrizeni rokerji, če je bilo ministrovo alkoholno stanje po špilu v mejah dovoljenega, a kljub temu globok poklon za rokerskega ministra. Od tod naprej teorija zarote hodi po dveh poteh; ali so škofjeloški policisti zasledovali rokerja, ki je po naključju tudi minister, ali pa so zasledovali ministra, ki je po naključju tudi roker? V obeh primerih je demokracija kritično ogrožena. Rokerji so sol te zemlje in vsaj od Lennona naprej trn v policijski peti. Če pa je policija zasledovala in ustavila ministra, ker je neposredno odgovoren za pogajanja s policijskim sindikatom, gre za čudovito lopovščino, kot ji nismo bili priče že vsaj od Depale vasi sem.

V obeh primerih bi morali vodstvi obeh policijskih sindikatov nemudoma odstopiti. Če v tej državi tako poniglavo nadzorujemo rokerje, ko se vračajo s špila, je treba sindikalistom naložiti še prevzgojno družbeno koristno delo s postavljanjem ozvočenja za Modrijane.
Obstaja pa seveda nekaj promilov možnosti, da je policija naključno ustavila naključni avtomobil s povsem naključno prižganimi lučmi in sireno. In prav gotovo ni naključje, da je uradni notranji nadzor vsa ta naključja tudi potrdil.


Zapisi iz močvirja

752 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Purgatorij modrih angelov

01.12.2015

Glosa, ki je ne smete zamuditi!

Danes pa nekaj o stavki policistov, ki vzbuja mešane občutke. Ko je premier Cerar okrcal policiste, češ da je stavka sramota, smo družno planili po prvem med ministri. Kajti poseben užitek je popljuvati ministrskega predsednika, čeprav iz tega samodejno sledi, da se strinjamo s policijskimi stavkovnimi zahtevami. Ki pa so, resnici na ljubo, nekoliko vesoljske. Zahteve po več kot za trideset odstotkov višjih plačah so nekaj povsem novega v slovenski stavkovni praksi. Ker smo se tako družno postavili na stran policije, je zato vsaj pri nekaterih nastala manjša zadrega. Policijo po pravilu enačimo s prometno policijo, kot RTV Slovenija po pravilu enačimo s Televizijo Slovenija. In večina izmed nas ima na prometno policijo gorke spomine. Tako pa je vsaj protislovno podpirati institucijo, ki vam je prejšnji mesec iz žepa cuknila zadnjih sto evrov.

A visoko načelni gremo prek parcialnih osebnih interesov in pričujoče misli zapišimo s stališča naklonjenosti policijskemu sindikalnemu boju. In jim toplo svetujemo, naj ga čim prej končajo in v naslednjih urah sprejmejo vladno ponudbo, kakršna koli že bo. Na policijsko stavko namreč prežijo številne nevarnosti, ki grozijo, da bodo možje postave ostali praznih rok. Opozorimo na najbolj očitne!

Čim dlje traja policijska stavka, tem bolj se kaže pojav, ki ga laično imenujmo “A jih sploh potrebujemo?”. Institucije, tudi bistvene, kot je policija, porabijo precej časa samo za prepričevanje javnosti, da so nujno potrebne. Manj bistvene pa porabijo za to ves čas, ampak o tem kdaj drugič.
Kot ste zagotovo opazili, kljub policijski stavki življenje v glavnem teče nemoteno naprej. In prepričani smo, da bi teklo približno enako naprej tudi v primeru, če bi policija svojo stavko zaostrila. Represivni aparat v teoriji uresničuje takšno ali drugačno represijo, ki pa med stavko v praksi izostaja.

Manj represije pa še nikoli ni bilo nekaj, kar bi vznejevoljilo slehernika. Seveda je tu še vsemogočna varnost! Z zmanjšanim delovanjem policije bomo deležni manjše varnosti, pravi varnostna teorija. Toda varnost je tako kompleksen pojem, da je izjemno težko oceniti, ali je varnosti zaradi stavke policije manj ali pa bi je bilo – recimo v primeru povečanja policijskih plač – primerno več. Smetarji so v tem primeru na boljšem; če stavkajo, se kopičijo smeti! Če pa stavkajo policisti, težko zatrdimo, da se kopiči nevarnost. Tako se z vsakim dnem, ko kljub policijski stavki življenje teče normalno naprej, posebno tisti s položnicami zaradi prometnih prekrškov sprašujemo: “Ali jih sploh potrebujemo?”

Druga težava policijske stavke so nespretni odnosi z javnostjo. Akcija s telefonsko številko vlade, ki naj jo državljani pokličejo, če se znajdejo v težavah, ni ravno duhovita. 113 ne kličemo za zabavo, ampak izključno v stiski; zamisel, da zaradi slabih plač, težkih delovnih razmer in neustrezne opreme obravnavanje prometne nesreče postane odgovornost vlade, je vsaj naivna, če že ne otročja … V amaterskem gledališču se podobnim dovtipom reče, da so kisli! Če že, bi se lahko policisti zgledovali po nekajkrat bolj duhoviti in večkrat izvedeni akciji alternativnih umetniških skupin: “Obvestilo poezije!”

Med to akcijo voznika v policijski ovojnici čaka pesem namesto globe. Hočemo povedati, da bi policijske težave veliko lažje in bolj učinkovito pridobile naklonjenost javnosti, če bi prava policija namesto glob za brisalnike avtomobilov zatikala verze. To bi bil obratno sorazmeren princip, kot je bilo vtikanje cvetov v cevi pušk, ki jih je slovenska policija peljala na razstavo ob demonstracijah pred tremi leti. Mimogrede: če bi bila policija leta 2012 predvsem v Mariboru malo manj policija, bi danes ob stavkovnih zadevah z lahkoto dosegla kakšen aplavz več.

Tretja nerodnost, zaradi katere bi policija morala takoj sprejeti vse kompromisne predloge vlade in končati stavko, pa je izjemno skrivnostno naključje, ki zahteva pri analizi doslednost in natančnost.
Minister za javno upravo Boris Koprivnikar je na svojem družbenoomrežnem profilu zapisal, da ga je v soboto ponoči ustavila policija s sireno in lučjo in z vsem tem cirkusom, ko se je vračal z nastopa svoje rokovske skupine. Ponudili so mu alkotest, ki je bil znotraj dovoljenega, in na splošno so bili korektni.
Vprašanja o tem dogodku se ponujajo kar sama od sebe.

Mar je mogoče, da imamo ministra, ki igra v rokovski skupini? Sicer v bendu ne morejo biti zagrizeni rokerji, če je bilo ministrovo alkoholno stanje po špilu v mejah dovoljenega, a kljub temu globok poklon za rokerskega ministra. Od tod naprej teorija zarote hodi po dveh poteh; ali so škofjeloški policisti zasledovali rokerja, ki je po naključju tudi minister, ali pa so zasledovali ministra, ki je po naključju tudi roker? V obeh primerih je demokracija kritično ogrožena. Rokerji so sol te zemlje in vsaj od Lennona naprej trn v policijski peti. Če pa je policija zasledovala in ustavila ministra, ker je neposredno odgovoren za pogajanja s policijskim sindikatom, gre za čudovito lopovščino, kot ji nismo bili priče že vsaj od Depale vasi sem.

V obeh primerih bi morali vodstvi obeh policijskih sindikatov nemudoma odstopiti. Če v tej državi tako poniglavo nadzorujemo rokerje, ko se vračajo s špila, je treba sindikalistom naložiti še prevzgojno družbeno koristno delo s postavljanjem ozvočenja za Modrijane.
Obstaja pa seveda nekaj promilov možnosti, da je policija naključno ustavila naključni avtomobil s povsem naključno prižganimi lučmi in sireno. In prav gotovo ni naključje, da je uradni notranji nadzor vsa ta naključja tudi potrdil.


05.11.2019

Drage naše lidije

Na prvi pogled se zdi pobuda vladi, da naj razmisli o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka, bizarna. Takšna se zdi tudi na drugi pogled. Gre za ponavljajoče se teme, ki kolobarijo v slovenskem zakonodajnem okolju kot koruza in krompir. Lahko enoletno služenje obveznega vojaškega roka popravi vedno bolj mehkužne, neiznajdljive in občutljive moške, ki niso primerni ne za moža, ne za gospodarja, ne za očeta?


29.10.2019

Kreditiranje na obroke

Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič


22.10.2019

M. T. vs. M. Š.

Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.


15.10.2019

El Clásico

Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.


08.10.2019

AirKreso

Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.


01.10.2019

Južno od Schengna

Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.


24.09.2019

Rdeča kapica

Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.


16.07.2019

“Last minute” za nič

Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.


09.07.2019

Ministrstvo za tratenje časa in kopanje rude

Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.


02.07.2019

“Perković Marko in Pavelić Ante, vi niste muzikantje”

Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič


25.06.2019

Nujna prometna

Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič


18.06.2019

Plakatna afera v kraljestvu kamilic

Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.


11.06.2019

V galaksiji, daleč, daleč vstran

Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.


04.06.2019

Primoževo pleme

Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.


28.05.2019

Komunisti na Titovem trgu

Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.


21.05.2019

Vozi, Miško

V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.


14.05.2019

Naslednji ples volijo evroskeptiki

Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.


07.05.2019

Rezervirano za ošpice

Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.


30.04.2019

Zverinjak

Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.


23.04.2019

Dvoboj

Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.


Stran 12 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov