Marko Radmilovič o poskusu oziroma uvedbi davčnih blagajn.

Na neki točki bo nagradni sklad postal tako velik, kot bo pobranih davkov!

Na hvalisanje, ki je eden glavnih principov slovenskega novinarstva, nismo imuni niti v naši skromni redakciji. Zato na začetku neskromno spomnimo, kako smo že pred meseci prvi podvomili, da bo uvedba finančnih blagajn uspešna. Danes že vemo, da je uvedba, oziroma njen poskus – fiasko. Človek bi pričakoval, da bodo vsaj mesec dni pred uvedbo tako pomembnega instrumenta uporabniki pripravljeni vsaj 90-odstotno; danes, nekaj dni po uvedbi, pa se ukvarjamo z vprašanjem, ali je vsaj polovica zavezancev sploh že dvignila znamenite certifikate, ki omogočajo namestitev blagajne. Če takšen ignorantski odnos zavezancev poskušamo razumeti, moramo do skrajnosti poenostavljati …Torej: če se država neresno obnaša do državljanov, pride trenutek, ko se začnejo državljani neresno obnašati do države.

Čeprav sta teorija in praksa davčnih blagajn skoraj v kataklizmičnih razsežnostih neuspešni, tega niti mediji, še manj pa finančna uprava, ne obešamo na veliki zvon. Najmanj, kar država potrebuje, je še ena podobno nerodna zgodba, kot je bila tista z nepremičninskim zakonom. Davčne blagajne se bodo na koncu spridile v nekakšen hibridni sistem, podoben tistemu na Hrvaškem. Ki je bila projektu velika vzornica. Tam veliki zavezanci storitev sicer uporabljajo, manjšim pa kaj takega pač ne pade na pamet. Na tržnicah, prireditvah, sejmih, pri obrtnikih in v bolj zakotnih predelih je davčno potrjen račun še vedno izjema.

Najprej in na začetku; nekaj tako strogega, eksaktnega in strah vzbujajočega kot je Finančna uprava, v svoji izreki ne bi smelo imeti nekaj tako meglenega, iracionalnega in finančno nepreglednega, kot je nagradna igra!

V Sloveniji bi bilo preveč enostavno in verjetno neosnovano trditi, da so uradniki na finančni upravi nesposobni. A da so izjemno neduhoviti, si upamo zagovarjati. Najlepši primer pomanjkanja duha med dacarji je uvedba nagradne igre, s katero boste tekmovali za privlačne nagrade. V Sloveniji, deželi iger na srečo, je vsaka nagradna igra obsojena na takojšen uspeh in tudi število ljudi, ki si je na pametni telefon preneslo programsko opremo, s pomočjo katere bodo v igri sodelovali, je velikansko. Povedano z le nekaj pretiravanja: zavezanci, ki si kljub dolžnosti davčne blagajne niso namestili, so si mirno namestili programsko opremo, s katero bodo sodelovali v nagradni igri o davčnih blagajnah.

Najprej in na začetku; nekaj tako strogega, eksaktnega in strah vzbujajočega kot je Finančna uprava, v svoji izreki ne bi smelo imeti nekaj tako meglenega, iracionalnega in finančno nepreglednega, kot je nagradna igra! Podobno, kot bi televizijski napovedovalci vremena brali iz stoletnih pratik.

Kombinacija sreče in davkov daje povsem popačeno sliko, kaj davki sploh so. Saj se zavedamo, da gre pri nagradni igri za trnek, na katerega naj bi se ujeli nedisciplinirani zavezanci in z zbiranjem ter preverjanjem dobljenih računov bi v razpuščeno slovensko davčno krajino na nek neskončno naiven način poskušali zasaditi seme davčne discipline. A nagradna igra, ki naj bi spodbujala izdajanje davčno overjenih računov, v sebi skriva lastno negacijo. Gre pa tako.

Davčna igra bo izžrebanim prinesla kar lep kupček denarja. Treba bo račun vzeti, jih zbrati določeno število, preveriti in poslati na davčno upravo in končno upati še na srečo. Sistem je nekje med lotom in športno napovedjo. Kot pri športni napovedi je treba nekaj početi in kot pri lotu je treba imeti srečo.

Tisti, ki bodo imeli srečo, bodo dobili denarno nagrado. Izplačala jih bo Finančna uprava, seveda iz pobranih davkov. Neizžrebani bodo na nek način prostovoljni davčni inšpektorji, ki bodo z zbiranjem in preverjanjem računov Finančni upravi pomagali opravljati njeno delo. Do sem vse lepo in prav, vendar se razmišljujoči vpraša: »Zakaj?« Ali ni smisel davkov predvsem to, da bomo srečni vsi? Davčni sistem v svoji teoretični osnovi jamči kolikor toliko solidarno družbo, skrbi za razporeditev družbene sreče od bogatejših k revnejšim, iz zasebnega v splošno in podobno. Sreča, ki prihaja iz davkov, naj bo enako razpršena med vsemi. Plačani davki se nam vrnejo v podobi javnega dobrega, ne pa v podobi nagradne igre!

Tako bomo pobrali vse davke, a porabili jih ne bomo za srečo vseh, temveč samo za srečo nekaterih. Izžrebanih. A tega seveda ne bo nihče opazil, kot nihče ne bo opazil, da je propadlo javno šolstvo, zdravstvo in vsaj javna infrastruktura.

Ker, kaj se bo zgodilo: Slovenci, ki se recimo množično vozijo vplačevati Evrojackpot v Avstrijo, ki igrajo športno napoved, hitre srečke in vse igre Loterije Slovenije, bodo zagrabili tudi igro Finančne uprave. Z njeno pomočjo se bo število overjenih računov strašno povečalo in Finančna uprava bo posledično povečala nagrade v igri. Iz sedanjih štirih žrebanj v letu bo prešla na mesečno in nato še na tedensko žrebanje. Loto v nedeljo po Dnevniku, Finančna uprava v ponedeljek pred Odmevi. Zaradi igre bo pobranih vedno več davkov, vendar bo igra, v kateri bo sodelovalo vedno več državljanov, posledično zahtevala vedno večji nagradni sklad. Ki se bo polnil iz pobranih davkov. Na neki točki bo nagradni sklad postal tako velik, kot bo pobranih davkov! Najlepše bo, da bodo dobitki, izplačani v nagradni igri, tudi obdavčeni in ta davek se bo po obdavčenju srečnežev vrnil nazaj v sklad za nagradno igro …

Tako bomo pobrali vse davke, a porabili jih ne bomo za srečo vseh, temveč samo za srečo nekaterih. Izžrebanih. A tega seveda ne bo nihče opazil, kot nihče ne bo opazil, da je propadlo javno šolstvo, zdravstvo in vsaj javna infrastruktura.

Manjšina, ki bo v igri Finančne uprave dobila, bo živela od dobitka, večina pa bo živela od upanja. In v tem grmu tiči nesprejemljivost nagradne igre, ki jo organizira Finančna uprava; davčni sistem zagotavlja realnost, kakršna koli že je. Nagradna igra zagotavlja iluzijo.