Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tedenska glosa Marka Radmiloviča.
Danes pa zelo preprosto, vsem razumljivo in s potrebno pieteto. Govorili bomo o smrti bolnika na novi urgenci šempetrske bolnice. Zgodba je splošno znana, zato le osnovni gabariti. Bolnik je med reanimacijo prejel namesto potrebnega kisika smejalni plin, zaradi česar je tudi umrl. Zgodba je tragična, a kot zadnje čase vse v naši državi, se tudi takšna nepotrebna in tragična smrt sfiži do absurda. Absurd pa po svoji naravi porine tragedijo na stran in spusti na oder delček satire.
Torej med graditvijo povsem novega urgentnega centra so zamenjali cev na inštalaciji. Namesto kisika je iz stenske šobe prihajal dušikov oksid in med strokovno neoporečno animacijo je pacient umrl. Zdravniki so posumili na tehnično napako in že hiter pregled napeljave je pokazal na usodno napako.
Do zdaj sledimo medijskim poročilom, od tod naprej se jim bomo izognili. Predvsem zaradi tega ker bomo vso zgodbo nedopustno poenostavili …
V namestitev napeljave medicinskih plinov do reanimacijskega prostora so bila vpletena tri podjetja in ministrstvo. Prvo podjetje je napeljavo načrtovalo, drugo jo je izvedlo, tretje je postopek nadzorovalo. Ministrstvo za zdravje je dalo denar. Ko se je izkazalo, da je bolnik resnično podlegel zaradi napake v napeljavi, so vsa tri podjetja izjavila, da niso kriva. Prvo podjetje je dejalo, da je krivo drugo podjetje, drugo podjetje je dejalo, da je krivo prvo podjetje, tretje pa je dejalo, da je le nadziralo in nadzor še ni nikoli nikogar ubil. Ministrstvo je dejalo, da je dalo samo denar.
Če bi bili v treh podjetjih in na ministrstvu zaposleni osemletni otroci, bi človek reakcijo še razumel – v primeru, da pa tako ministrstvo kot tudi tri podjetja vodijo odgovorni in resni ljudje, bog ne daj, tudi strokovnjaki, pa je infantilna reakcija vsaj nerazumljiva …
Zakriviti smrt človeka ni ravno podatek, ki bi si ga podjetja pisala med reference, zato pa se krivde in posledične kazenske odgovornosti tudi tako panično otepajo. Morda je zanikati krivdo v poslovnem svetu običajna praksa, zato pa je sprejeti krivdo običajna reakcija odgovornega človeka.
Na srečo je primer prevzela policija, ki bo skozi kriminalistično preiskavo krivca našla. Ampak dovolimo si nekaj špekulacije: krivec ne bo ne prvo podjetje, ki je napeljavo načrtovalo, ne drugo, ki jo je izvedlo, ne tretje podjetje, ki graditev nadziralo. Krivec bo možakar, ki je obe cevi fizično spojil. Ker odgovornost v naših krajih razumemo izrazito poenostavljeno … Ne v prvem, ne v drugem, ne v tretjem podjetju, niti na ministrstvu, nihče od mož v lastniški ali upravljavski strukturi, ni stisnil tistih cevi skupaj. Očitno pa je kriv in odgovoren tisti, ki jih je in policija naj ga najde! In če špekuliramo še naprej: najbrž bo šlo za emigrantskega delavca, ki ga je podjetju, ki je napeljavo izvedlo, poslalo podjetje, ki se ukvarja s posojanjem delavcem, ki je v lasti podjetja, ki je registrirano v tujini in je bilo lani že zaprto. Delavec je napačne cevi spojil najbrž nezavarovan, ali brez plačanih prispevkov, z denarjem na roko … In ko bo tako policija krivca našla, bo bolnik še zmeraj mrtev.
Nesreča pa je dala vseeno nekaj uporabnih spoznanj. V naši deželi imamo dokaj ušive graditelje. Dobri smo za Planico in kozolce, v bolj kompleksnih zidavah pa nismo za nikamor. Stanovanja, ki jih gradimo, ne moremo prodati, ceste, ki jih gradimo ves čas popravljamo, letališča, ki jih gradimo, nimajo letal, pristanišče, ki ga širimo, nima železniške povezave, ker je ne zmoremo zgraditi … Najslabši od vsega pa smo pri graditvi zgradb javnega zdravstva. Ne le, da nobena izmed zgradb ne stane toliko, kot so rekli, da bo stala, kar govori o dvomljivem poznavanju poštevanke med slovenskimi gradbeniki – v tistem trenutku, ko jo eni izgotovijo, pridejo drugi in jo začnejo popravljati. Ker gre za javno zdravstvo in tudi za javni denar, je to večno popravljanje novih stavb tragično, ako se malo odmaknemo od vsega skupaj, pa je komično. Zgodovina nas uči, da so vse velike gradnje tudi žarišče škandalov, zamud in dograjevanja, a šempetrska urgenca vendar ni sydneyjska opera. Če bi tri podjetja in ministrstvo za povrh količkaj resno jemala svoj poklic in svoje poslanstvo, bi morala cevi spojiti pravilno. A ker so vsa tri podjetja v urgenci videla samo profit, ministrstvo pa samo strošek, so na spajanje cevi gledali kot na oviro do sladkega žvenketa na žiro računu.
S pametnimi odvetniki, ki bodo odgovornost razpršili, se bodo v treh podjetjih, da o ministrstvu sploh ne govorimo, pravnih posledic najverjetneje rešili. Ostal bo grenek priokus, ki pa ostane vedno, ko je beseda o infrastrukturnih investicijah v javno zdravstvo. A zgodba iz preteklosti bi znala biti poučna. Veliki graditelji so skozi zgodovino ne glede na naročnika vedno posebno pozorno gradili pokopališča. Od piramid do Žal, če hočete! Ker so vedeli, da gradijo tudi zase. Če bi se z mislijo, da so tudi sami potencialni uporabniki, ne pa nedotakljivi superjunaki, slovenski graditelji lotevali tudi bolnišnic, bi bile vse napeljave izvedene, kot je treba. Ali kot je pred desetletji napisal največji poet med slovenskimi gradbinci:
Iz stene voda,
na stropu luč,
v srcih sreča,
v rokah ključ.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Tedenska glosa Marka Radmiloviča.
Danes pa zelo preprosto, vsem razumljivo in s potrebno pieteto. Govorili bomo o smrti bolnika na novi urgenci šempetrske bolnice. Zgodba je splošno znana, zato le osnovni gabariti. Bolnik je med reanimacijo prejel namesto potrebnega kisika smejalni plin, zaradi česar je tudi umrl. Zgodba je tragična, a kot zadnje čase vse v naši državi, se tudi takšna nepotrebna in tragična smrt sfiži do absurda. Absurd pa po svoji naravi porine tragedijo na stran in spusti na oder delček satire.
Torej med graditvijo povsem novega urgentnega centra so zamenjali cev na inštalaciji. Namesto kisika je iz stenske šobe prihajal dušikov oksid in med strokovno neoporečno animacijo je pacient umrl. Zdravniki so posumili na tehnično napako in že hiter pregled napeljave je pokazal na usodno napako.
Do zdaj sledimo medijskim poročilom, od tod naprej se jim bomo izognili. Predvsem zaradi tega ker bomo vso zgodbo nedopustno poenostavili …
V namestitev napeljave medicinskih plinov do reanimacijskega prostora so bila vpletena tri podjetja in ministrstvo. Prvo podjetje je napeljavo načrtovalo, drugo jo je izvedlo, tretje je postopek nadzorovalo. Ministrstvo za zdravje je dalo denar. Ko se je izkazalo, da je bolnik resnično podlegel zaradi napake v napeljavi, so vsa tri podjetja izjavila, da niso kriva. Prvo podjetje je dejalo, da je krivo drugo podjetje, drugo podjetje je dejalo, da je krivo prvo podjetje, tretje pa je dejalo, da je le nadziralo in nadzor še ni nikoli nikogar ubil. Ministrstvo je dejalo, da je dalo samo denar.
Če bi bili v treh podjetjih in na ministrstvu zaposleni osemletni otroci, bi človek reakcijo še razumel – v primeru, da pa tako ministrstvo kot tudi tri podjetja vodijo odgovorni in resni ljudje, bog ne daj, tudi strokovnjaki, pa je infantilna reakcija vsaj nerazumljiva …
Zakriviti smrt človeka ni ravno podatek, ki bi si ga podjetja pisala med reference, zato pa se krivde in posledične kazenske odgovornosti tudi tako panično otepajo. Morda je zanikati krivdo v poslovnem svetu običajna praksa, zato pa je sprejeti krivdo običajna reakcija odgovornega človeka.
Na srečo je primer prevzela policija, ki bo skozi kriminalistično preiskavo krivca našla. Ampak dovolimo si nekaj špekulacije: krivec ne bo ne prvo podjetje, ki je napeljavo načrtovalo, ne drugo, ki jo je izvedlo, ne tretje podjetje, ki graditev nadziralo. Krivec bo možakar, ki je obe cevi fizično spojil. Ker odgovornost v naših krajih razumemo izrazito poenostavljeno … Ne v prvem, ne v drugem, ne v tretjem podjetju, niti na ministrstvu, nihče od mož v lastniški ali upravljavski strukturi, ni stisnil tistih cevi skupaj. Očitno pa je kriv in odgovoren tisti, ki jih je in policija naj ga najde! In če špekuliramo še naprej: najbrž bo šlo za emigrantskega delavca, ki ga je podjetju, ki je napeljavo izvedlo, poslalo podjetje, ki se ukvarja s posojanjem delavcem, ki je v lasti podjetja, ki je registrirano v tujini in je bilo lani že zaprto. Delavec je napačne cevi spojil najbrž nezavarovan, ali brez plačanih prispevkov, z denarjem na roko … In ko bo tako policija krivca našla, bo bolnik še zmeraj mrtev.
Nesreča pa je dala vseeno nekaj uporabnih spoznanj. V naši deželi imamo dokaj ušive graditelje. Dobri smo za Planico in kozolce, v bolj kompleksnih zidavah pa nismo za nikamor. Stanovanja, ki jih gradimo, ne moremo prodati, ceste, ki jih gradimo ves čas popravljamo, letališča, ki jih gradimo, nimajo letal, pristanišče, ki ga širimo, nima železniške povezave, ker je ne zmoremo zgraditi … Najslabši od vsega pa smo pri graditvi zgradb javnega zdravstva. Ne le, da nobena izmed zgradb ne stane toliko, kot so rekli, da bo stala, kar govori o dvomljivem poznavanju poštevanke med slovenskimi gradbeniki – v tistem trenutku, ko jo eni izgotovijo, pridejo drugi in jo začnejo popravljati. Ker gre za javno zdravstvo in tudi za javni denar, je to večno popravljanje novih stavb tragično, ako se malo odmaknemo od vsega skupaj, pa je komično. Zgodovina nas uči, da so vse velike gradnje tudi žarišče škandalov, zamud in dograjevanja, a šempetrska urgenca vendar ni sydneyjska opera. Če bi tri podjetja in ministrstvo za povrh količkaj resno jemala svoj poklic in svoje poslanstvo, bi morala cevi spojiti pravilno. A ker so vsa tri podjetja v urgenci videla samo profit, ministrstvo pa samo strošek, so na spajanje cevi gledali kot na oviro do sladkega žvenketa na žiro računu.
S pametnimi odvetniki, ki bodo odgovornost razpršili, se bodo v treh podjetjih, da o ministrstvu sploh ne govorimo, pravnih posledic najverjetneje rešili. Ostal bo grenek priokus, ki pa ostane vedno, ko je beseda o infrastrukturnih investicijah v javno zdravstvo. A zgodba iz preteklosti bi znala biti poučna. Veliki graditelji so skozi zgodovino ne glede na naročnika vedno posebno pozorno gradili pokopališča. Od piramid do Žal, če hočete! Ker so vedeli, da gradijo tudi zase. Če bi se z mislijo, da so tudi sami potencialni uporabniki, ne pa nedotakljivi superjunaki, slovenski graditelji lotevali tudi bolnišnic, bi bile vse napeljave izvedene, kot je treba. Ali kot je pred desetletji napisal največji poet med slovenskimi gradbinci:
Iz stene voda,
na stropu luč,
v srcih sreča,
v rokah ključ.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Kot vsaka zgodba v mednarodni politiki zadnja leta, se je tudi izganjanje spremenilo v burlesko
Če redki začudeno opazujemo razčlovečenje, ki se dogaja na Facebooku, je hkrati varovanje intime še zadnji most, ki nas povezuje s človeškim bistvom
V novi sestavi italijanskega parlamenta je tudi Tržačanka Tatjana Rojc, pred katero je velika naloga osveščanja o tem, kaj slovenstvo v Italiji sploh je.
Da te Zlatko nadere ali užali, niti ni neka redkost … zato se žrtve počasi že organizirajo v kampanji »Ključnik #Me too!«
Izrek "dve muhi na en mah" se zdi pri včerajšnjem odstopu celo nekoliko konservativen. Miro Cerar je včeraj pobil toliko mrčesa, kot mu ga ni uspelo v celotnem mandatu in resnično vprašanje, ki se zastavlja, je: "Kaj zdaj?"
Kako lahko državljani zaupamo, da bo vladi uspelo zgraditi drugi tir v merilu 1 : 1, če ga ni sposobna izrezbariti v merilu 1:5000?
Kaj mislite, kakšno oceno bi dobili partizani, če bi jih ocenjeval Nato?
Spolitizirane igre, ki so daleč od recimo otroškega navdušenja Sarajeva ali globoke povezanost človeka in narave v Lillehammerju, imajo kar nekaj presežkov … Žal je tistih trivialnih nekajkrat več kot resnično izjemnih olimpijskih zgodb. In med njimi najbolj bega zgodba o ruskem tekmovalcu v curlingu.
Danes pa nekaj o teoriji in praksi stavkovnega vala. Če hočemo plimovanje dobro razumeti, ga je treba izsušiti do samih molekul vode. Šele z otroško nedolžnostjo nam uspe uvideti bistvo prekinitev dela.
Tokrat pa nekaj o piranskih ribičih. Če bomo že šli v ljuti boj zanje, jih je treba bolje spoznati!
Katera izmed slovenskih društev so med poslovnimi subjekti, ki bi lahko potencialno prala denar in financirala terorizem?
Na mnogih področjih smo priča stopnjevanju nezdravega razmerja med športom in denarjem
Nalezljive bolezni so hudič; ob ležanju v postelji in slabem počutju pa prinašajo še neslutene premike v samem jedru družbe
Zasebnost je pravica in hkrati tudi odgovornost vsakega izmed nas. Če se človek do zasebnosti ne obnaša vsaj približno odgovorno, je jokcanje ob tem, da je kršena, smešno ... Seveda vse ob predpostavki, da je ob sedemdesetodstotni udeležbi prebivalstva na socialnih omrežjih izraz "javna oseba" zastarel in nepotreben.
Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar
Je možno, da bi skoraj leto in četrt poslanec Anže Logar le bral in bral in bral, pa čeprav smo ga videvali v parlamentu, na zasedanjih komisije in končno celo v Bruslju?
Če hočemo problem javnega financiranja zasebnega šolstva pravilno razumeti, ga moramo razbiti. Razbiti v prafaktorje, kot bi se izrazili s subatomsko fiziko v javni rabi
Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij.
Neveljaven email naslov