Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če so dejstva o kronični podhranjenosti slovenske vojske znana že dalj časa, je bila reakcija ljudstva, ki je sledila poročilu, povsem nepričakovana; v razmiku nekaj dni od objave poročila so ljudje deklarativno manifestirali svojo podporo slovenski vojski.
Izmed množice dogodkov, vrednih podrobnejšega vpogleda, smo izbrali poročilo o stanju slovenske vojske, ki ga je v javnosti komentiral njen vrhovni poveljnik in hkrati tudi predsednik republike Borut Pahor. Ker dokument ni javen, se moramo zanesti na poveljnikov komentar, ki pa pravi, da je slovenska vojska neprimerna za neposredni boj in kolektivno obrambo. Pravi razlog je pomanjkanje denarja, oziroma, da je slovenska vojska revna kot cerkvena miš.
A če so dejstva o kronični podhranjenosti slovenske vojske znana že dalj časa, je bila reakcija ljudstva, ki je sledila poročilu, povsem nepričakovana; v razmiku nekaj dni od objave poročila so ljudje deklarativno manifestirali svojo podporo slovenski vojski. Najprej je bilo v Ljubljani zborovanje “Revni za revne”, nekaj ur za tem pa še shod “Obranimo Slovenijo!” Ker so ljudje tako kljub premalo opremljeni in revni slovenski vojski odločeni obraniti Slovenijo, je ministrstvo za obrambo lažjega srca loškemu muzeju podarilo presežek vojaškega orožja in opreme.
V vsej tej šlamastiki pa je še najbolj zanimiva ugotovitev, da ima v Slovenski vojski skoraj vsak vojak svojega oficirja. Najlepši primer takšnega, skoraj patološkega razmerja, lahko opazujemo med Švejkom in nadporočnikom Lukasom, kar nas končno pripelje do “feldvebla”, ki temu istemu Švejku razloži bistvo – tudi slovenske vojske:
“Pri vojakih je že taka navada, da ti zmeraj vise nad glavo temni oblaki in da začne treskati, pa odgovori kakor hočeš, pa stori to tako ali drugače. Brez tega ni discipline!”
Kar je hotel “feldvebel” povedati, je preprosta ugotovitev, da so v vojski in z vojsko vedno težave. To je v njeni naravi.
Na začetku se je treba vprašati nekaj bistvenih vprašanj. Kaj natančno pomeni, da nas slovenska vojska ni sposobna obraniti? V miru menda še gre, saj je dobila vojska mirnodobsko oceno zadostno, za delovanje v krizi ali vojni pa je dobila ocena nezadostno. Najprej mir; slovensko vojsko smo videli požrtvovalno nastopiti ob žledu in ob poplavah in vsaj površnemu opazovalcu se nikakor ni zdelo, da pripadniki svojo nalogo opravljajo komaj zadostno …
Kar pa se delovanja v vojni tiče; kolikor razumemo, so trenutno edine vojne, v katerih sodeluje slovenska vojska, tiste v tretjem svetu, kjer se bolj ali manj formalno zapletamo v regionalne konflikte. In od tam zmeraj prihajajo poročila, kako so naši vojaki ali odlični inštruktorji ali odlični logistiki ali trdna podpora silam NATA ali pa naši mornarji uspešno rešujejo begunce iz morja. Nikoli poročila s teh bojišč ne govorijo o tem, da so pripadniki naše vojske tam ocenjeni z nezadostno, se pravi negativno oceno. Po logiki stvari se motijo ali ta poročila z bojišč ali pa poročilo o stanju v Slovenski vojski.
Kar pa je pri poročilu še najbolj nenavadno: verjetno bodo vojaški zgodovinarji celo izbrskali izjemo, a najbrž se nikoli v zgodovini vojska ni zgodilo, da bi vrhovni poveljnik stopil pred javnost in prostodušno priznal, da je vojska, ki ji poveljuje, zanič in da naroda ni sposobna ubraniti. Ker vojaška logika v tem trenutku svetuje, da je lažje zamenjati vrhovnega poveljnika kot pa vso vojsko.
Če se ozremo samo na Pahorjeve predhodnike v poveljevanju slovenski vojski, imamo primer, ko je vrhovni poveljnik stopil pred še slabše opremljeno vojsko, a ga ni zajelo “pahorjansko” malodušje: “Le malo vam jedila, bratje! Hranim,” …
… začne legendarni vrhovni poveljnik govor pred svojo vojsko in slovensko javnostjo. In to v časih, ko ne, da vojska ni bila opremljena s puškami po standardih NATA, temveč celo ni imela kaj jesti! Na tem mestu bi opozorili na staro prakso slovenskega vojaka, ki je pri opremljanju slovenske vojske vedno pokazal določeno mero iznajdljivosti. “Česar nimaš, vzameš sovražniku!” Ne nazadnje je malo rabljeno orožje že utečeno in zanesljivejše kot tisto povsem novo, sploh, če je nabavljeno na zahodu – kot je nesrečno izkusil Franc Rozman -Stane.
Povsem praktičen primer. Predvidevamo, da je avstrijska vojska opremljena veliko bolje kot naša, ker je v Avstriji pač vse boljše. Počakamo torej tako neopremljeni in revni in nezadostni, da nas Avstrijci napadejo, nato pa jim poberemo vse tiste njihove imenitne NATOVE flinte. Ne bi bilo prvič in še finančni minister bi uspel obdržati proračun vzdržen. Po drugi strani bi bilo nekaj več težav, če bi nas napadli Hrvati. Njihova vojska je v še večjih težavah in razen pisanih paradnih uniform jim skoraj nimaš kaj zapleniti. Revežem so nazadnje Ukrajinci kot nova prodali prastara bojna letala, ki so bolj nevarna za pilote kot za sovražnika.
Odtujevanje od idej splošnega ljudskega odpora in približevanje ideji o vojski kot poklicu je alarmantno stanje v vojski približalo alarmantnemu stanju v elektrogospodarstvu. Vrhovni poveljnik govori o nezmožnosti delovanja slovenske vojske v vojni, kot bi govoril o kolapsu kateregakoli drugega velikega sistema v državi.
A če železnice niso sposobne prevažati potnikov, kljub vsemu ni enako, kot če vojaki niso sposobni braniti domovine. Ker je glavna težava, kolikor pravilno razumemo analize vojaških strokovnjakov, nedoseganje standardov NATA zaradi padanja deleža proračuna za obrambo, so rešitve na dlani. Ali izstop iz vojaškega zavezništva in vrnitev na stare koncepte obrambe, ki so nas ščitili zadnje tisočletje in pol, ali pa ponoven obisk orožarskih supermarketov. Kako se ti končajo, pa tudi približno poznamo.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Če so dejstva o kronični podhranjenosti slovenske vojske znana že dalj časa, je bila reakcija ljudstva, ki je sledila poročilu, povsem nepričakovana; v razmiku nekaj dni od objave poročila so ljudje deklarativno manifestirali svojo podporo slovenski vojski.
Izmed množice dogodkov, vrednih podrobnejšega vpogleda, smo izbrali poročilo o stanju slovenske vojske, ki ga je v javnosti komentiral njen vrhovni poveljnik in hkrati tudi predsednik republike Borut Pahor. Ker dokument ni javen, se moramo zanesti na poveljnikov komentar, ki pa pravi, da je slovenska vojska neprimerna za neposredni boj in kolektivno obrambo. Pravi razlog je pomanjkanje denarja, oziroma, da je slovenska vojska revna kot cerkvena miš.
A če so dejstva o kronični podhranjenosti slovenske vojske znana že dalj časa, je bila reakcija ljudstva, ki je sledila poročilu, povsem nepričakovana; v razmiku nekaj dni od objave poročila so ljudje deklarativno manifestirali svojo podporo slovenski vojski. Najprej je bilo v Ljubljani zborovanje “Revni za revne”, nekaj ur za tem pa še shod “Obranimo Slovenijo!” Ker so ljudje tako kljub premalo opremljeni in revni slovenski vojski odločeni obraniti Slovenijo, je ministrstvo za obrambo lažjega srca loškemu muzeju podarilo presežek vojaškega orožja in opreme.
V vsej tej šlamastiki pa je še najbolj zanimiva ugotovitev, da ima v Slovenski vojski skoraj vsak vojak svojega oficirja. Najlepši primer takšnega, skoraj patološkega razmerja, lahko opazujemo med Švejkom in nadporočnikom Lukasom, kar nas končno pripelje do “feldvebla”, ki temu istemu Švejku razloži bistvo – tudi slovenske vojske:
“Pri vojakih je že taka navada, da ti zmeraj vise nad glavo temni oblaki in da začne treskati, pa odgovori kakor hočeš, pa stori to tako ali drugače. Brez tega ni discipline!”
Kar je hotel “feldvebel” povedati, je preprosta ugotovitev, da so v vojski in z vojsko vedno težave. To je v njeni naravi.
Na začetku se je treba vprašati nekaj bistvenih vprašanj. Kaj natančno pomeni, da nas slovenska vojska ni sposobna obraniti? V miru menda še gre, saj je dobila vojska mirnodobsko oceno zadostno, za delovanje v krizi ali vojni pa je dobila ocena nezadostno. Najprej mir; slovensko vojsko smo videli požrtvovalno nastopiti ob žledu in ob poplavah in vsaj površnemu opazovalcu se nikakor ni zdelo, da pripadniki svojo nalogo opravljajo komaj zadostno …
Kar pa se delovanja v vojni tiče; kolikor razumemo, so trenutno edine vojne, v katerih sodeluje slovenska vojska, tiste v tretjem svetu, kjer se bolj ali manj formalno zapletamo v regionalne konflikte. In od tam zmeraj prihajajo poročila, kako so naši vojaki ali odlični inštruktorji ali odlični logistiki ali trdna podpora silam NATA ali pa naši mornarji uspešno rešujejo begunce iz morja. Nikoli poročila s teh bojišč ne govorijo o tem, da so pripadniki naše vojske tam ocenjeni z nezadostno, se pravi negativno oceno. Po logiki stvari se motijo ali ta poročila z bojišč ali pa poročilo o stanju v Slovenski vojski.
Kar pa je pri poročilu še najbolj nenavadno: verjetno bodo vojaški zgodovinarji celo izbrskali izjemo, a najbrž se nikoli v zgodovini vojska ni zgodilo, da bi vrhovni poveljnik stopil pred javnost in prostodušno priznal, da je vojska, ki ji poveljuje, zanič in da naroda ni sposobna ubraniti. Ker vojaška logika v tem trenutku svetuje, da je lažje zamenjati vrhovnega poveljnika kot pa vso vojsko.
Če se ozremo samo na Pahorjeve predhodnike v poveljevanju slovenski vojski, imamo primer, ko je vrhovni poveljnik stopil pred še slabše opremljeno vojsko, a ga ni zajelo “pahorjansko” malodušje: “Le malo vam jedila, bratje! Hranim,” …
… začne legendarni vrhovni poveljnik govor pred svojo vojsko in slovensko javnostjo. In to v časih, ko ne, da vojska ni bila opremljena s puškami po standardih NATA, temveč celo ni imela kaj jesti! Na tem mestu bi opozorili na staro prakso slovenskega vojaka, ki je pri opremljanju slovenske vojske vedno pokazal določeno mero iznajdljivosti. “Česar nimaš, vzameš sovražniku!” Ne nazadnje je malo rabljeno orožje že utečeno in zanesljivejše kot tisto povsem novo, sploh, če je nabavljeno na zahodu – kot je nesrečno izkusil Franc Rozman -Stane.
Povsem praktičen primer. Predvidevamo, da je avstrijska vojska opremljena veliko bolje kot naša, ker je v Avstriji pač vse boljše. Počakamo torej tako neopremljeni in revni in nezadostni, da nas Avstrijci napadejo, nato pa jim poberemo vse tiste njihove imenitne NATOVE flinte. Ne bi bilo prvič in še finančni minister bi uspel obdržati proračun vzdržen. Po drugi strani bi bilo nekaj več težav, če bi nas napadli Hrvati. Njihova vojska je v še večjih težavah in razen pisanih paradnih uniform jim skoraj nimaš kaj zapleniti. Revežem so nazadnje Ukrajinci kot nova prodali prastara bojna letala, ki so bolj nevarna za pilote kot za sovražnika.
Odtujevanje od idej splošnega ljudskega odpora in približevanje ideji o vojski kot poklicu je alarmantno stanje v vojski približalo alarmantnemu stanju v elektrogospodarstvu. Vrhovni poveljnik govori o nezmožnosti delovanja slovenske vojske v vojni, kot bi govoril o kolapsu kateregakoli drugega velikega sistema v državi.
A če železnice niso sposobne prevažati potnikov, kljub vsemu ni enako, kot če vojaki niso sposobni braniti domovine. Ker je glavna težava, kolikor pravilno razumemo analize vojaških strokovnjakov, nedoseganje standardov NATA zaradi padanja deleža proračuna za obrambo, so rešitve na dlani. Ali izstop iz vojaškega zavezništva in vrnitev na stare koncepte obrambe, ki so nas ščitili zadnje tisočletje in pol, ali pa ponoven obisk orožarskih supermarketov. Kako se ti končajo, pa tudi približno poznamo.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Neveljaven email naslov