Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če so dejstva o kronični podhranjenosti slovenske vojske znana že dalj časa, je bila reakcija ljudstva, ki je sledila poročilu, povsem nepričakovana; v razmiku nekaj dni od objave poročila so ljudje deklarativno manifestirali svojo podporo slovenski vojski.
Izmed množice dogodkov, vrednih podrobnejšega vpogleda, smo izbrali poročilo o stanju slovenske vojske, ki ga je v javnosti komentiral njen vrhovni poveljnik in hkrati tudi predsednik republike Borut Pahor. Ker dokument ni javen, se moramo zanesti na poveljnikov komentar, ki pa pravi, da je slovenska vojska neprimerna za neposredni boj in kolektivno obrambo. Pravi razlog je pomanjkanje denarja, oziroma, da je slovenska vojska revna kot cerkvena miš.
A če so dejstva o kronični podhranjenosti slovenske vojske znana že dalj časa, je bila reakcija ljudstva, ki je sledila poročilu, povsem nepričakovana; v razmiku nekaj dni od objave poročila so ljudje deklarativno manifestirali svojo podporo slovenski vojski. Najprej je bilo v Ljubljani zborovanje “Revni za revne”, nekaj ur za tem pa še shod “Obranimo Slovenijo!” Ker so ljudje tako kljub premalo opremljeni in revni slovenski vojski odločeni obraniti Slovenijo, je ministrstvo za obrambo lažjega srca loškemu muzeju podarilo presežek vojaškega orožja in opreme.
V vsej tej šlamastiki pa je še najbolj zanimiva ugotovitev, da ima v Slovenski vojski skoraj vsak vojak svojega oficirja. Najlepši primer takšnega, skoraj patološkega razmerja, lahko opazujemo med Švejkom in nadporočnikom Lukasom, kar nas končno pripelje do “feldvebla”, ki temu istemu Švejku razloži bistvo – tudi slovenske vojske:
“Pri vojakih je že taka navada, da ti zmeraj vise nad glavo temni oblaki in da začne treskati, pa odgovori kakor hočeš, pa stori to tako ali drugače. Brez tega ni discipline!”
Kar je hotel “feldvebel” povedati, je preprosta ugotovitev, da so v vojski in z vojsko vedno težave. To je v njeni naravi.
Na začetku se je treba vprašati nekaj bistvenih vprašanj. Kaj natančno pomeni, da nas slovenska vojska ni sposobna obraniti? V miru menda še gre, saj je dobila vojska mirnodobsko oceno zadostno, za delovanje v krizi ali vojni pa je dobila ocena nezadostno. Najprej mir; slovensko vojsko smo videli požrtvovalno nastopiti ob žledu in ob poplavah in vsaj površnemu opazovalcu se nikakor ni zdelo, da pripadniki svojo nalogo opravljajo komaj zadostno …
Kar pa se delovanja v vojni tiče; kolikor razumemo, so trenutno edine vojne, v katerih sodeluje slovenska vojska, tiste v tretjem svetu, kjer se bolj ali manj formalno zapletamo v regionalne konflikte. In od tam zmeraj prihajajo poročila, kako so naši vojaki ali odlični inštruktorji ali odlični logistiki ali trdna podpora silam NATA ali pa naši mornarji uspešno rešujejo begunce iz morja. Nikoli poročila s teh bojišč ne govorijo o tem, da so pripadniki naše vojske tam ocenjeni z nezadostno, se pravi negativno oceno. Po logiki stvari se motijo ali ta poročila z bojišč ali pa poročilo o stanju v Slovenski vojski.
Kar pa je pri poročilu še najbolj nenavadno: verjetno bodo vojaški zgodovinarji celo izbrskali izjemo, a najbrž se nikoli v zgodovini vojska ni zgodilo, da bi vrhovni poveljnik stopil pred javnost in prostodušno priznal, da je vojska, ki ji poveljuje, zanič in da naroda ni sposobna ubraniti. Ker vojaška logika v tem trenutku svetuje, da je lažje zamenjati vrhovnega poveljnika kot pa vso vojsko.
Če se ozremo samo na Pahorjeve predhodnike v poveljevanju slovenski vojski, imamo primer, ko je vrhovni poveljnik stopil pred še slabše opremljeno vojsko, a ga ni zajelo “pahorjansko” malodušje: “Le malo vam jedila, bratje! Hranim,” …
… začne legendarni vrhovni poveljnik govor pred svojo vojsko in slovensko javnostjo. In to v časih, ko ne, da vojska ni bila opremljena s puškami po standardih NATA, temveč celo ni imela kaj jesti! Na tem mestu bi opozorili na staro prakso slovenskega vojaka, ki je pri opremljanju slovenske vojske vedno pokazal določeno mero iznajdljivosti. “Česar nimaš, vzameš sovražniku!” Ne nazadnje je malo rabljeno orožje že utečeno in zanesljivejše kot tisto povsem novo, sploh, če je nabavljeno na zahodu – kot je nesrečno izkusil Franc Rozman -Stane.
Povsem praktičen primer. Predvidevamo, da je avstrijska vojska opremljena veliko bolje kot naša, ker je v Avstriji pač vse boljše. Počakamo torej tako neopremljeni in revni in nezadostni, da nas Avstrijci napadejo, nato pa jim poberemo vse tiste njihove imenitne NATOVE flinte. Ne bi bilo prvič in še finančni minister bi uspel obdržati proračun vzdržen. Po drugi strani bi bilo nekaj več težav, če bi nas napadli Hrvati. Njihova vojska je v še večjih težavah in razen pisanih paradnih uniform jim skoraj nimaš kaj zapleniti. Revežem so nazadnje Ukrajinci kot nova prodali prastara bojna letala, ki so bolj nevarna za pilote kot za sovražnika.
Odtujevanje od idej splošnega ljudskega odpora in približevanje ideji o vojski kot poklicu je alarmantno stanje v vojski približalo alarmantnemu stanju v elektrogospodarstvu. Vrhovni poveljnik govori o nezmožnosti delovanja slovenske vojske v vojni, kot bi govoril o kolapsu kateregakoli drugega velikega sistema v državi.
A če železnice niso sposobne prevažati potnikov, kljub vsemu ni enako, kot če vojaki niso sposobni braniti domovine. Ker je glavna težava, kolikor pravilno razumemo analize vojaških strokovnjakov, nedoseganje standardov NATA zaradi padanja deleža proračuna za obrambo, so rešitve na dlani. Ali izstop iz vojaškega zavezništva in vrnitev na stare koncepte obrambe, ki so nas ščitili zadnje tisočletje in pol, ali pa ponoven obisk orožarskih supermarketov. Kako se ti končajo, pa tudi približno poznamo.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Če so dejstva o kronični podhranjenosti slovenske vojske znana že dalj časa, je bila reakcija ljudstva, ki je sledila poročilu, povsem nepričakovana; v razmiku nekaj dni od objave poročila so ljudje deklarativno manifestirali svojo podporo slovenski vojski.
Izmed množice dogodkov, vrednih podrobnejšega vpogleda, smo izbrali poročilo o stanju slovenske vojske, ki ga je v javnosti komentiral njen vrhovni poveljnik in hkrati tudi predsednik republike Borut Pahor. Ker dokument ni javen, se moramo zanesti na poveljnikov komentar, ki pa pravi, da je slovenska vojska neprimerna za neposredni boj in kolektivno obrambo. Pravi razlog je pomanjkanje denarja, oziroma, da je slovenska vojska revna kot cerkvena miš.
A če so dejstva o kronični podhranjenosti slovenske vojske znana že dalj časa, je bila reakcija ljudstva, ki je sledila poročilu, povsem nepričakovana; v razmiku nekaj dni od objave poročila so ljudje deklarativno manifestirali svojo podporo slovenski vojski. Najprej je bilo v Ljubljani zborovanje “Revni za revne”, nekaj ur za tem pa še shod “Obranimo Slovenijo!” Ker so ljudje tako kljub premalo opremljeni in revni slovenski vojski odločeni obraniti Slovenijo, je ministrstvo za obrambo lažjega srca loškemu muzeju podarilo presežek vojaškega orožja in opreme.
V vsej tej šlamastiki pa je še najbolj zanimiva ugotovitev, da ima v Slovenski vojski skoraj vsak vojak svojega oficirja. Najlepši primer takšnega, skoraj patološkega razmerja, lahko opazujemo med Švejkom in nadporočnikom Lukasom, kar nas končno pripelje do “feldvebla”, ki temu istemu Švejku razloži bistvo – tudi slovenske vojske:
“Pri vojakih je že taka navada, da ti zmeraj vise nad glavo temni oblaki in da začne treskati, pa odgovori kakor hočeš, pa stori to tako ali drugače. Brez tega ni discipline!”
Kar je hotel “feldvebel” povedati, je preprosta ugotovitev, da so v vojski in z vojsko vedno težave. To je v njeni naravi.
Na začetku se je treba vprašati nekaj bistvenih vprašanj. Kaj natančno pomeni, da nas slovenska vojska ni sposobna obraniti? V miru menda še gre, saj je dobila vojska mirnodobsko oceno zadostno, za delovanje v krizi ali vojni pa je dobila ocena nezadostno. Najprej mir; slovensko vojsko smo videli požrtvovalno nastopiti ob žledu in ob poplavah in vsaj površnemu opazovalcu se nikakor ni zdelo, da pripadniki svojo nalogo opravljajo komaj zadostno …
Kar pa se delovanja v vojni tiče; kolikor razumemo, so trenutno edine vojne, v katerih sodeluje slovenska vojska, tiste v tretjem svetu, kjer se bolj ali manj formalno zapletamo v regionalne konflikte. In od tam zmeraj prihajajo poročila, kako so naši vojaki ali odlični inštruktorji ali odlični logistiki ali trdna podpora silam NATA ali pa naši mornarji uspešno rešujejo begunce iz morja. Nikoli poročila s teh bojišč ne govorijo o tem, da so pripadniki naše vojske tam ocenjeni z nezadostno, se pravi negativno oceno. Po logiki stvari se motijo ali ta poročila z bojišč ali pa poročilo o stanju v Slovenski vojski.
Kar pa je pri poročilu še najbolj nenavadno: verjetno bodo vojaški zgodovinarji celo izbrskali izjemo, a najbrž se nikoli v zgodovini vojska ni zgodilo, da bi vrhovni poveljnik stopil pred javnost in prostodušno priznal, da je vojska, ki ji poveljuje, zanič in da naroda ni sposobna ubraniti. Ker vojaška logika v tem trenutku svetuje, da je lažje zamenjati vrhovnega poveljnika kot pa vso vojsko.
Če se ozremo samo na Pahorjeve predhodnike v poveljevanju slovenski vojski, imamo primer, ko je vrhovni poveljnik stopil pred še slabše opremljeno vojsko, a ga ni zajelo “pahorjansko” malodušje: “Le malo vam jedila, bratje! Hranim,” …
… začne legendarni vrhovni poveljnik govor pred svojo vojsko in slovensko javnostjo. In to v časih, ko ne, da vojska ni bila opremljena s puškami po standardih NATA, temveč celo ni imela kaj jesti! Na tem mestu bi opozorili na staro prakso slovenskega vojaka, ki je pri opremljanju slovenske vojske vedno pokazal določeno mero iznajdljivosti. “Česar nimaš, vzameš sovražniku!” Ne nazadnje je malo rabljeno orožje že utečeno in zanesljivejše kot tisto povsem novo, sploh, če je nabavljeno na zahodu – kot je nesrečno izkusil Franc Rozman -Stane.
Povsem praktičen primer. Predvidevamo, da je avstrijska vojska opremljena veliko bolje kot naša, ker je v Avstriji pač vse boljše. Počakamo torej tako neopremljeni in revni in nezadostni, da nas Avstrijci napadejo, nato pa jim poberemo vse tiste njihove imenitne NATOVE flinte. Ne bi bilo prvič in še finančni minister bi uspel obdržati proračun vzdržen. Po drugi strani bi bilo nekaj več težav, če bi nas napadli Hrvati. Njihova vojska je v še večjih težavah in razen pisanih paradnih uniform jim skoraj nimaš kaj zapleniti. Revežem so nazadnje Ukrajinci kot nova prodali prastara bojna letala, ki so bolj nevarna za pilote kot za sovražnika.
Odtujevanje od idej splošnega ljudskega odpora in približevanje ideji o vojski kot poklicu je alarmantno stanje v vojski približalo alarmantnemu stanju v elektrogospodarstvu. Vrhovni poveljnik govori o nezmožnosti delovanja slovenske vojske v vojni, kot bi govoril o kolapsu kateregakoli drugega velikega sistema v državi.
A če železnice niso sposobne prevažati potnikov, kljub vsemu ni enako, kot če vojaki niso sposobni braniti domovine. Ker je glavna težava, kolikor pravilno razumemo analize vojaških strokovnjakov, nedoseganje standardov NATA zaradi padanja deleža proračuna za obrambo, so rešitve na dlani. Ali izstop iz vojaškega zavezništva in vrnitev na stare koncepte obrambe, ki so nas ščitili zadnje tisočletje in pol, ali pa ponoven obisk orožarskih supermarketov. Kako se ti končajo, pa tudi približno poznamo.
Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar
Je možno, da bi skoraj leto in četrt poslanec Anže Logar le bral in bral in bral, pa čeprav smo ga videvali v parlamentu, na zasedanjih komisije in končno celo v Bruslju?
Če hočemo problem javnega financiranja zasebnega šolstva pravilno razumeti, ga moramo razbiti. Razbiti v prafaktorje, kot bi se izrazili s subatomsko fiziko v javni rabi
Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij.
Zdravniki zaradi svojega humanega poslanstva, družbenega pomena in socialnega statusa spadajo med skupino poklicev, ki so za javnost privlačni
Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.
Kdaj in kdo se je spomnil, da naj politiki nosijo čelade med polaganjem temeljnega kamna, ni natančno znano
Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo.
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Kako pa je to srečanje izgledalo?
Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.
Marko Radmilovič se tokrat sprašuje, kaj je onkraj zlate medalje slovenskih košarkašev, kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast" in kaj onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c".
Po poletnem premoru se Zapisi iz močvirja vračajo z razmišljanjem o tepcih, ki se na različnih koncih sveta spogledujejo z vojno.
Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Neveljaven email naslov