Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Kdo nas bo branil

05.04.2016

Če so dejstva o kronični podhranjenosti slovenske vojske znana že dalj časa, je bila reakcija ljudstva, ki je sledila poročilu, povsem nepričakovana; v razmiku nekaj dni od objave poročila so ljudje deklarativno manifestirali svojo podporo slovenski vojski.

Izmed množice dogodkov, vrednih podrobnejšega vpogleda, smo izbrali poročilo o stanju slovenske vojske, ki ga je v javnosti komentiral njen vrhovni poveljnik in hkrati tudi predsednik republike Borut Pahor. Ker dokument ni javen, se moramo zanesti na poveljnikov komentar, ki pa pravi, da je slovenska vojska neprimerna za neposredni boj in kolektivno obrambo. Pravi razlog je pomanjkanje denarja, oziroma, da je slovenska vojska revna kot cerkvena miš.

A če so dejstva o kronični podhranjenosti slovenske vojske znana že dalj časa, je bila reakcija ljudstva, ki je sledila poročilu, povsem nepričakovana; v razmiku nekaj dni od objave poročila so ljudje deklarativno manifestirali svojo podporo slovenski vojski. Najprej je bilo v Ljubljani zborovanje “Revni za revne”, nekaj ur za tem pa še shod “Obranimo Slovenijo!” Ker so ljudje tako kljub premalo opremljeni in revni slovenski vojski odločeni obraniti Slovenijo, je ministrstvo za obrambo lažjega srca loškemu muzeju podarilo presežek vojaškega orožja in opreme.

V vsej tej šlamastiki pa je še najbolj zanimiva ugotovitev, da ima v Slovenski vojski skoraj vsak vojak svojega oficirja. Najlepši primer takšnega, skoraj patološkega razmerja, lahko opazujemo med Švejkom in nadporočnikom Lukasom, kar nas končno pripelje do “feldvebla”, ki temu istemu Švejku razloži bistvo – tudi slovenske vojske:

Pri vojakih je že taka navada, da ti zmeraj vise nad glavo temni oblaki in da začne treskati, pa odgovori kakor hočeš, pa stori to tako ali drugače. Brez tega ni discipline!

Kar je hotel “feldvebel” povedati, je preprosta ugotovitev, da so v vojski in z vojsko vedno težave. To je v njeni naravi.

Na začetku se je treba vprašati nekaj bistvenih vprašanj. Kaj natančno pomeni, da nas slovenska vojska ni sposobna obraniti? V miru menda še gre, saj je dobila vojska mirnodobsko oceno zadostno, za delovanje v krizi ali vojni pa je dobila ocena nezadostno. Najprej mir; slovensko vojsko smo videli požrtvovalno nastopiti ob žledu in ob poplavah in vsaj površnemu opazovalcu se nikakor ni zdelo, da pripadniki svojo nalogo opravljajo komaj zadostno …

Kar pa se delovanja v vojni tiče; kolikor razumemo, so trenutno edine vojne, v katerih sodeluje slovenska vojska, tiste v tretjem svetu, kjer se bolj ali manj formalno zapletamo v regionalne konflikte. In od tam zmeraj prihajajo poročila, kako so naši vojaki ali odlični inštruktorji ali odlični logistiki ali trdna podpora silam NATA ali pa naši mornarji uspešno rešujejo begunce iz morja. Nikoli poročila s teh bojišč ne govorijo o tem, da so pripadniki naše vojske tam ocenjeni z nezadostno, se pravi negativno oceno. Po logiki stvari se motijo ali ta poročila z bojišč ali pa poročilo o stanju v Slovenski vojski.

Kar pa je pri poročilu še najbolj nenavadno: verjetno bodo vojaški zgodovinarji celo izbrskali izjemo, a najbrž se nikoli v zgodovini vojska ni zgodilo, da bi vrhovni poveljnik stopil pred javnost in prostodušno priznal, da je vojska, ki ji poveljuje, zanič in da naroda ni sposobna ubraniti. Ker vojaška logika v tem trenutku svetuje, da je lažje zamenjati vrhovnega poveljnika kot pa vso vojsko.

Če se ozremo samo na Pahorjeve predhodnike v poveljevanju slovenski vojski, imamo primer, ko je vrhovni poveljnik stopil pred še slabše opremljeno vojsko, a ga ni zajelo “pahorjansko” malodušje: “Le malo vam jedila, bratje! Hranim,” …

… začne legendarni vrhovni poveljnik govor pred svojo vojsko in slovensko javnostjo. In to v časih, ko ne, da vojska ni bila opremljena s puškami po standardih NATA, temveč celo ni imela kaj jesti! Na tem mestu bi opozorili na staro prakso slovenskega vojaka, ki je pri opremljanju slovenske vojske vedno pokazal določeno mero iznajdljivosti. “Česar nimaš, vzameš sovražniku!” Ne nazadnje je malo rabljeno orožje že utečeno in zanesljivejše kot tisto povsem novo, sploh, če je nabavljeno na zahodu – kot je nesrečno izkusil Franc Rozman -Stane.

Povsem praktičen primer. Predvidevamo, da je avstrijska vojska opremljena veliko bolje kot naša, ker je v Avstriji pač vse boljše. Počakamo torej tako neopremljeni in revni in nezadostni, da nas Avstrijci napadejo, nato pa jim poberemo vse tiste njihove imenitne NATOVE flinte. Ne bi bilo prvič in še finančni minister bi uspel obdržati proračun vzdržen. Po drugi strani bi bilo nekaj več težav, če bi nas napadli Hrvati. Njihova vojska je v še večjih težavah in razen pisanih paradnih uniform jim skoraj nimaš kaj zapleniti. Revežem so nazadnje Ukrajinci kot nova prodali prastara bojna letala, ki so bolj nevarna za pilote kot za sovražnika.

Odtujevanje od idej splošnega ljudskega odpora in približevanje ideji o vojski kot poklicu je alarmantno stanje v vojski približalo alarmantnemu stanju v elektrogospodarstvu. Vrhovni poveljnik govori o nezmožnosti delovanja slovenske vojske v vojni, kot bi govoril o kolapsu kateregakoli drugega velikega sistema v državi.

A če železnice niso sposobne prevažati potnikov, kljub vsemu ni enako, kot če vojaki niso sposobni braniti domovine. Ker je glavna težava, kolikor pravilno razumemo analize vojaških strokovnjakov, nedoseganje standardov NATA zaradi padanja deleža proračuna za obrambo, so rešitve na dlani. Ali izstop iz vojaškega zavezništva in vrnitev na stare koncepte obrambe, ki so nas ščitili zadnje tisočletje in pol, ali pa ponoven obisk orožarskih supermarketov. Kako se ti končajo, pa tudi približno poznamo.


Zapisi iz močvirja

754 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Kdo nas bo branil

05.04.2016

Če so dejstva o kronični podhranjenosti slovenske vojske znana že dalj časa, je bila reakcija ljudstva, ki je sledila poročilu, povsem nepričakovana; v razmiku nekaj dni od objave poročila so ljudje deklarativno manifestirali svojo podporo slovenski vojski.

Izmed množice dogodkov, vrednih podrobnejšega vpogleda, smo izbrali poročilo o stanju slovenske vojske, ki ga je v javnosti komentiral njen vrhovni poveljnik in hkrati tudi predsednik republike Borut Pahor. Ker dokument ni javen, se moramo zanesti na poveljnikov komentar, ki pa pravi, da je slovenska vojska neprimerna za neposredni boj in kolektivno obrambo. Pravi razlog je pomanjkanje denarja, oziroma, da je slovenska vojska revna kot cerkvena miš.

A če so dejstva o kronični podhranjenosti slovenske vojske znana že dalj časa, je bila reakcija ljudstva, ki je sledila poročilu, povsem nepričakovana; v razmiku nekaj dni od objave poročila so ljudje deklarativno manifestirali svojo podporo slovenski vojski. Najprej je bilo v Ljubljani zborovanje “Revni za revne”, nekaj ur za tem pa še shod “Obranimo Slovenijo!” Ker so ljudje tako kljub premalo opremljeni in revni slovenski vojski odločeni obraniti Slovenijo, je ministrstvo za obrambo lažjega srca loškemu muzeju podarilo presežek vojaškega orožja in opreme.

V vsej tej šlamastiki pa je še najbolj zanimiva ugotovitev, da ima v Slovenski vojski skoraj vsak vojak svojega oficirja. Najlepši primer takšnega, skoraj patološkega razmerja, lahko opazujemo med Švejkom in nadporočnikom Lukasom, kar nas končno pripelje do “feldvebla”, ki temu istemu Švejku razloži bistvo – tudi slovenske vojske:

Pri vojakih je že taka navada, da ti zmeraj vise nad glavo temni oblaki in da začne treskati, pa odgovori kakor hočeš, pa stori to tako ali drugače. Brez tega ni discipline!

Kar je hotel “feldvebel” povedati, je preprosta ugotovitev, da so v vojski in z vojsko vedno težave. To je v njeni naravi.

Na začetku se je treba vprašati nekaj bistvenih vprašanj. Kaj natančno pomeni, da nas slovenska vojska ni sposobna obraniti? V miru menda še gre, saj je dobila vojska mirnodobsko oceno zadostno, za delovanje v krizi ali vojni pa je dobila ocena nezadostno. Najprej mir; slovensko vojsko smo videli požrtvovalno nastopiti ob žledu in ob poplavah in vsaj površnemu opazovalcu se nikakor ni zdelo, da pripadniki svojo nalogo opravljajo komaj zadostno …

Kar pa se delovanja v vojni tiče; kolikor razumemo, so trenutno edine vojne, v katerih sodeluje slovenska vojska, tiste v tretjem svetu, kjer se bolj ali manj formalno zapletamo v regionalne konflikte. In od tam zmeraj prihajajo poročila, kako so naši vojaki ali odlični inštruktorji ali odlični logistiki ali trdna podpora silam NATA ali pa naši mornarji uspešno rešujejo begunce iz morja. Nikoli poročila s teh bojišč ne govorijo o tem, da so pripadniki naše vojske tam ocenjeni z nezadostno, se pravi negativno oceno. Po logiki stvari se motijo ali ta poročila z bojišč ali pa poročilo o stanju v Slovenski vojski.

Kar pa je pri poročilu še najbolj nenavadno: verjetno bodo vojaški zgodovinarji celo izbrskali izjemo, a najbrž se nikoli v zgodovini vojska ni zgodilo, da bi vrhovni poveljnik stopil pred javnost in prostodušno priznal, da je vojska, ki ji poveljuje, zanič in da naroda ni sposobna ubraniti. Ker vojaška logika v tem trenutku svetuje, da je lažje zamenjati vrhovnega poveljnika kot pa vso vojsko.

Če se ozremo samo na Pahorjeve predhodnike v poveljevanju slovenski vojski, imamo primer, ko je vrhovni poveljnik stopil pred še slabše opremljeno vojsko, a ga ni zajelo “pahorjansko” malodušje: “Le malo vam jedila, bratje! Hranim,” …

… začne legendarni vrhovni poveljnik govor pred svojo vojsko in slovensko javnostjo. In to v časih, ko ne, da vojska ni bila opremljena s puškami po standardih NATA, temveč celo ni imela kaj jesti! Na tem mestu bi opozorili na staro prakso slovenskega vojaka, ki je pri opremljanju slovenske vojske vedno pokazal določeno mero iznajdljivosti. “Česar nimaš, vzameš sovražniku!” Ne nazadnje je malo rabljeno orožje že utečeno in zanesljivejše kot tisto povsem novo, sploh, če je nabavljeno na zahodu – kot je nesrečno izkusil Franc Rozman -Stane.

Povsem praktičen primer. Predvidevamo, da je avstrijska vojska opremljena veliko bolje kot naša, ker je v Avstriji pač vse boljše. Počakamo torej tako neopremljeni in revni in nezadostni, da nas Avstrijci napadejo, nato pa jim poberemo vse tiste njihove imenitne NATOVE flinte. Ne bi bilo prvič in še finančni minister bi uspel obdržati proračun vzdržen. Po drugi strani bi bilo nekaj več težav, če bi nas napadli Hrvati. Njihova vojska je v še večjih težavah in razen pisanih paradnih uniform jim skoraj nimaš kaj zapleniti. Revežem so nazadnje Ukrajinci kot nova prodali prastara bojna letala, ki so bolj nevarna za pilote kot za sovražnika.

Odtujevanje od idej splošnega ljudskega odpora in približevanje ideji o vojski kot poklicu je alarmantno stanje v vojski približalo alarmantnemu stanju v elektrogospodarstvu. Vrhovni poveljnik govori o nezmožnosti delovanja slovenske vojske v vojni, kot bi govoril o kolapsu kateregakoli drugega velikega sistema v državi.

A če železnice niso sposobne prevažati potnikov, kljub vsemu ni enako, kot če vojaki niso sposobni braniti domovine. Ker je glavna težava, kolikor pravilno razumemo analize vojaških strokovnjakov, nedoseganje standardov NATA zaradi padanja deleža proračuna za obrambo, so rešitve na dlani. Ali izstop iz vojaškega zavezništva in vrnitev na stare koncepte obrambe, ki so nas ščitili zadnje tisočletje in pol, ali pa ponoven obisk orožarskih supermarketov. Kako se ti končajo, pa tudi približno poznamo.


19.11.2019

Mafija za mafijo

Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča. Piše: Marko Radmilovič


12.11.2019

Butalci in most

Butalci so se počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi.


05.11.2019

Drage naše lidije

Na prvi pogled se zdi pobuda vladi, da naj razmisli o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka, bizarna. Takšna se zdi tudi na drugi pogled. Gre za ponavljajoče se teme, ki kolobarijo v slovenskem zakonodajnem okolju kot koruza in krompir. Lahko enoletno služenje obveznega vojaškega roka popravi vedno bolj mehkužne, neiznajdljive in občutljive moške, ki niso primerni ne za moža, ne za gospodarja, ne za očeta?


29.10.2019

Kreditiranje na obroke

Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič


22.10.2019

M. T. vs. M. Š.

Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.


15.10.2019

El Clásico

Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.


08.10.2019

AirKreso

Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.


01.10.2019

Južno od Schengna

Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.


24.09.2019

Rdeča kapica

Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.


16.07.2019

“Last minute” za nič

Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.


09.07.2019

Ministrstvo za tratenje časa in kopanje rude

Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.


02.07.2019

“Perković Marko in Pavelić Ante, vi niste muzikantje”

Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič


25.06.2019

Nujna prometna

Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič


18.06.2019

Plakatna afera v kraljestvu kamilic

Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.


11.06.2019

V galaksiji, daleč, daleč vstran

Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.


04.06.2019

Primoževo pleme

Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.


28.05.2019

Komunisti na Titovem trgu

Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.


21.05.2019

Vozi, Miško

V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.


14.05.2019

Naslednji ples volijo evroskeptiki

Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.


07.05.2019

Rezervirano za ošpice

Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.


Stran 12 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov