Če so dejstva o kronični podhranjenosti slovenske vojske znana že dalj časa, je bila reakcija ljudstva, ki je sledila poročilu, povsem nepričakovana; v razmiku nekaj dni od objave poročila so ljudje deklarativno manifestirali svojo podporo slovenski vojski.

Izmed množice dogodkov, vrednih podrobnejšega vpogleda, smo izbrali poročilo o stanju slovenske vojske, ki ga je v javnosti komentiral njen vrhovni poveljnik in hkrati tudi predsednik republike Borut Pahor. Ker dokument ni javen, se moramo zanesti na poveljnikov komentar, ki pa pravi, da je slovenska vojska neprimerna za neposredni boj in kolektivno obrambo. Pravi razlog je pomanjkanje denarja, oziroma, da je slovenska vojska revna kot cerkvena miš.

A če so dejstva o kronični podhranjenosti slovenske vojske znana že dalj časa, je bila reakcija ljudstva, ki je sledila poročilu, povsem nepričakovana; v razmiku nekaj dni od objave poročila so ljudje deklarativno manifestirali svojo podporo slovenski vojski. Najprej je bilo v Ljubljani zborovanje “Revni za revne”, nekaj ur za tem pa še shod “Obranimo Slovenijo!” Ker so ljudje tako kljub premalo opremljeni in revni slovenski vojski odločeni obraniti Slovenijo, je ministrstvo za obrambo lažjega srca loškemu muzeju podarilo presežek vojaškega orožja in opreme.

V vsej tej šlamastiki pa je še najbolj zanimiva ugotovitev, da ima v Slovenski vojski skoraj vsak vojak svojega oficirja. Najlepši primer takšnega, skoraj patološkega razmerja, lahko opazujemo med Švejkom in nadporočnikom Lukasom, kar nas končno pripelje do “feldvebla”, ki temu istemu Švejku razloži bistvo – tudi slovenske vojske:

“Pri vojakih je že taka navada, da ti zmeraj vise nad glavo temni oblaki in da začne treskati, pa odgovori kakor hočeš, pa stori to tako ali drugače. Brez tega ni discipline!”

Kar je hotel “feldvebel” povedati, je preprosta ugotovitev, da so v vojski in z vojsko vedno težave. To je v njeni naravi.

Na začetku se je treba vprašati nekaj bistvenih vprašanj. Kaj natančno pomeni, da nas slovenska vojska ni sposobna obraniti? V miru menda še gre, saj je dobila vojska mirnodobsko oceno zadostno, za delovanje v krizi ali vojni pa je dobila ocena nezadostno. Najprej mir; slovensko vojsko smo videli požrtvovalno nastopiti ob žledu in ob poplavah in vsaj površnemu opazovalcu se nikakor ni zdelo, da pripadniki svojo nalogo opravljajo komaj zadostno …

Kar pa se delovanja v vojni tiče; kolikor razumemo, so trenutno edine vojne, v katerih sodeluje slovenska vojska, tiste v tretjem svetu, kjer se bolj ali manj formalno zapletamo v regionalne konflikte. In od tam zmeraj prihajajo poročila, kako so naši vojaki ali odlični inštruktorji ali odlični logistiki ali trdna podpora silam NATA ali pa naši mornarji uspešno rešujejo begunce iz morja. Nikoli poročila s teh bojišč ne govorijo o tem, da so pripadniki naše vojske tam ocenjeni z nezadostno, se pravi negativno oceno. Po logiki stvari se motijo ali ta poročila z bojišč ali pa poročilo o stanju v Slovenski vojski.

Kar pa je pri poročilu še najbolj nenavadno: verjetno bodo vojaški zgodovinarji celo izbrskali izjemo, a najbrž se nikoli v zgodovini vojska ni zgodilo, da bi vrhovni poveljnik stopil pred javnost in prostodušno priznal, da je vojska, ki ji poveljuje, zanič in da naroda ni sposobna ubraniti. Ker vojaška logika v tem trenutku svetuje, da je lažje zamenjati vrhovnega poveljnika kot pa vso vojsko.

Če se ozremo samo na Pahorjeve predhodnike v poveljevanju slovenski vojski, imamo primer, ko je vrhovni poveljnik stopil pred še slabše opremljeno vojsko, a ga ni zajelo “pahorjansko” malodušje: “Le malo vam jedila, bratje! Hranim,” …

… začne legendarni vrhovni poveljnik govor pred svojo vojsko in slovensko javnostjo. In to v časih, ko ne, da vojska ni bila opremljena s puškami po standardih NATA, temveč celo ni imela kaj jesti! Na tem mestu bi opozorili na staro prakso slovenskega vojaka, ki je pri opremljanju slovenske vojske vedno pokazal določeno mero iznajdljivosti. “Česar nimaš, vzameš sovražniku!” Ne nazadnje je malo rabljeno orožje že utečeno in zanesljivejše kot tisto povsem novo, sploh, če je nabavljeno na zahodu – kot je nesrečno izkusil Franc Rozman -Stane.

Povsem praktičen primer. Predvidevamo, da je avstrijska vojska opremljena veliko bolje kot naša, ker je v Avstriji pač vse boljše. Počakamo torej tako neopremljeni in revni in nezadostni, da nas Avstrijci napadejo, nato pa jim poberemo vse tiste njihove imenitne NATOVE flinte. Ne bi bilo prvič in še finančni minister bi uspel obdržati proračun vzdržen. Po drugi strani bi bilo nekaj več težav, če bi nas napadli Hrvati. Njihova vojska je v še večjih težavah in razen pisanih paradnih uniform jim skoraj nimaš kaj zapleniti. Revežem so nazadnje Ukrajinci kot nova prodali prastara bojna letala, ki so bolj nevarna za pilote kot za sovražnika.

Odtujevanje od idej splošnega ljudskega odpora in približevanje ideji o vojski kot poklicu je alarmantno stanje v vojski približalo alarmantnemu stanju v elektrogospodarstvu. Vrhovni poveljnik govori o nezmožnosti delovanja slovenske vojske v vojni, kot bi govoril o kolapsu kateregakoli drugega velikega sistema v državi.

A če železnice niso sposobne prevažati potnikov, kljub vsemu ni enako, kot če vojaki niso sposobni braniti domovine. Ker je glavna težava, kolikor pravilno razumemo analize vojaških strokovnjakov, nedoseganje standardov NATA zaradi padanja deleža proračuna za obrambo, so rešitve na dlani. Ali izstop iz vojaškega zavezništva in vrnitev na stare koncepte obrambe, ki so nas ščitili zadnje tisočletje in pol, ali pa ponoven obisk orožarskih supermarketov. Kako se ti končajo, pa tudi približno poznamo.