Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če so dejstva o kronični podhranjenosti slovenske vojske znana že dalj časa, je bila reakcija ljudstva, ki je sledila poročilu, povsem nepričakovana; v razmiku nekaj dni od objave poročila so ljudje deklarativno manifestirali svojo podporo slovenski vojski.
Izmed množice dogodkov, vrednih podrobnejšega vpogleda, smo izbrali poročilo o stanju slovenske vojske, ki ga je v javnosti komentiral njen vrhovni poveljnik in hkrati tudi predsednik republike Borut Pahor. Ker dokument ni javen, se moramo zanesti na poveljnikov komentar, ki pa pravi, da je slovenska vojska neprimerna za neposredni boj in kolektivno obrambo. Pravi razlog je pomanjkanje denarja, oziroma, da je slovenska vojska revna kot cerkvena miš.
A če so dejstva o kronični podhranjenosti slovenske vojske znana že dalj časa, je bila reakcija ljudstva, ki je sledila poročilu, povsem nepričakovana; v razmiku nekaj dni od objave poročila so ljudje deklarativno manifestirali svojo podporo slovenski vojski. Najprej je bilo v Ljubljani zborovanje “Revni za revne”, nekaj ur za tem pa še shod “Obranimo Slovenijo!” Ker so ljudje tako kljub premalo opremljeni in revni slovenski vojski odločeni obraniti Slovenijo, je ministrstvo za obrambo lažjega srca loškemu muzeju podarilo presežek vojaškega orožja in opreme.
V vsej tej šlamastiki pa je še najbolj zanimiva ugotovitev, da ima v Slovenski vojski skoraj vsak vojak svojega oficirja. Najlepši primer takšnega, skoraj patološkega razmerja, lahko opazujemo med Švejkom in nadporočnikom Lukasom, kar nas končno pripelje do “feldvebla”, ki temu istemu Švejku razloži bistvo – tudi slovenske vojske:
“Pri vojakih je že taka navada, da ti zmeraj vise nad glavo temni oblaki in da začne treskati, pa odgovori kakor hočeš, pa stori to tako ali drugače. Brez tega ni discipline!”
Kar je hotel “feldvebel” povedati, je preprosta ugotovitev, da so v vojski in z vojsko vedno težave. To je v njeni naravi.
Na začetku se je treba vprašati nekaj bistvenih vprašanj. Kaj natančno pomeni, da nas slovenska vojska ni sposobna obraniti? V miru menda še gre, saj je dobila vojska mirnodobsko oceno zadostno, za delovanje v krizi ali vojni pa je dobila ocena nezadostno. Najprej mir; slovensko vojsko smo videli požrtvovalno nastopiti ob žledu in ob poplavah in vsaj površnemu opazovalcu se nikakor ni zdelo, da pripadniki svojo nalogo opravljajo komaj zadostno …
Kar pa se delovanja v vojni tiče; kolikor razumemo, so trenutno edine vojne, v katerih sodeluje slovenska vojska, tiste v tretjem svetu, kjer se bolj ali manj formalno zapletamo v regionalne konflikte. In od tam zmeraj prihajajo poročila, kako so naši vojaki ali odlični inštruktorji ali odlični logistiki ali trdna podpora silam NATA ali pa naši mornarji uspešno rešujejo begunce iz morja. Nikoli poročila s teh bojišč ne govorijo o tem, da so pripadniki naše vojske tam ocenjeni z nezadostno, se pravi negativno oceno. Po logiki stvari se motijo ali ta poročila z bojišč ali pa poročilo o stanju v Slovenski vojski.
Kar pa je pri poročilu še najbolj nenavadno: verjetno bodo vojaški zgodovinarji celo izbrskali izjemo, a najbrž se nikoli v zgodovini vojska ni zgodilo, da bi vrhovni poveljnik stopil pred javnost in prostodušno priznal, da je vojska, ki ji poveljuje, zanič in da naroda ni sposobna ubraniti. Ker vojaška logika v tem trenutku svetuje, da je lažje zamenjati vrhovnega poveljnika kot pa vso vojsko.
Če se ozremo samo na Pahorjeve predhodnike v poveljevanju slovenski vojski, imamo primer, ko je vrhovni poveljnik stopil pred še slabše opremljeno vojsko, a ga ni zajelo “pahorjansko” malodušje: “Le malo vam jedila, bratje! Hranim,” …
… začne legendarni vrhovni poveljnik govor pred svojo vojsko in slovensko javnostjo. In to v časih, ko ne, da vojska ni bila opremljena s puškami po standardih NATA, temveč celo ni imela kaj jesti! Na tem mestu bi opozorili na staro prakso slovenskega vojaka, ki je pri opremljanju slovenske vojske vedno pokazal določeno mero iznajdljivosti. “Česar nimaš, vzameš sovražniku!” Ne nazadnje je malo rabljeno orožje že utečeno in zanesljivejše kot tisto povsem novo, sploh, če je nabavljeno na zahodu – kot je nesrečno izkusil Franc Rozman -Stane.
Povsem praktičen primer. Predvidevamo, da je avstrijska vojska opremljena veliko bolje kot naša, ker je v Avstriji pač vse boljše. Počakamo torej tako neopremljeni in revni in nezadostni, da nas Avstrijci napadejo, nato pa jim poberemo vse tiste njihove imenitne NATOVE flinte. Ne bi bilo prvič in še finančni minister bi uspel obdržati proračun vzdržen. Po drugi strani bi bilo nekaj več težav, če bi nas napadli Hrvati. Njihova vojska je v še večjih težavah in razen pisanih paradnih uniform jim skoraj nimaš kaj zapleniti. Revežem so nazadnje Ukrajinci kot nova prodali prastara bojna letala, ki so bolj nevarna za pilote kot za sovražnika.
Odtujevanje od idej splošnega ljudskega odpora in približevanje ideji o vojski kot poklicu je alarmantno stanje v vojski približalo alarmantnemu stanju v elektrogospodarstvu. Vrhovni poveljnik govori o nezmožnosti delovanja slovenske vojske v vojni, kot bi govoril o kolapsu kateregakoli drugega velikega sistema v državi.
A če železnice niso sposobne prevažati potnikov, kljub vsemu ni enako, kot če vojaki niso sposobni braniti domovine. Ker je glavna težava, kolikor pravilno razumemo analize vojaških strokovnjakov, nedoseganje standardov NATA zaradi padanja deleža proračuna za obrambo, so rešitve na dlani. Ali izstop iz vojaškega zavezništva in vrnitev na stare koncepte obrambe, ki so nas ščitili zadnje tisočletje in pol, ali pa ponoven obisk orožarskih supermarketov. Kako se ti končajo, pa tudi približno poznamo.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Če so dejstva o kronični podhranjenosti slovenske vojske znana že dalj časa, je bila reakcija ljudstva, ki je sledila poročilu, povsem nepričakovana; v razmiku nekaj dni od objave poročila so ljudje deklarativno manifestirali svojo podporo slovenski vojski.
Izmed množice dogodkov, vrednih podrobnejšega vpogleda, smo izbrali poročilo o stanju slovenske vojske, ki ga je v javnosti komentiral njen vrhovni poveljnik in hkrati tudi predsednik republike Borut Pahor. Ker dokument ni javen, se moramo zanesti na poveljnikov komentar, ki pa pravi, da je slovenska vojska neprimerna za neposredni boj in kolektivno obrambo. Pravi razlog je pomanjkanje denarja, oziroma, da je slovenska vojska revna kot cerkvena miš.
A če so dejstva o kronični podhranjenosti slovenske vojske znana že dalj časa, je bila reakcija ljudstva, ki je sledila poročilu, povsem nepričakovana; v razmiku nekaj dni od objave poročila so ljudje deklarativno manifestirali svojo podporo slovenski vojski. Najprej je bilo v Ljubljani zborovanje “Revni za revne”, nekaj ur za tem pa še shod “Obranimo Slovenijo!” Ker so ljudje tako kljub premalo opremljeni in revni slovenski vojski odločeni obraniti Slovenijo, je ministrstvo za obrambo lažjega srca loškemu muzeju podarilo presežek vojaškega orožja in opreme.
V vsej tej šlamastiki pa je še najbolj zanimiva ugotovitev, da ima v Slovenski vojski skoraj vsak vojak svojega oficirja. Najlepši primer takšnega, skoraj patološkega razmerja, lahko opazujemo med Švejkom in nadporočnikom Lukasom, kar nas končno pripelje do “feldvebla”, ki temu istemu Švejku razloži bistvo – tudi slovenske vojske:
“Pri vojakih je že taka navada, da ti zmeraj vise nad glavo temni oblaki in da začne treskati, pa odgovori kakor hočeš, pa stori to tako ali drugače. Brez tega ni discipline!”
Kar je hotel “feldvebel” povedati, je preprosta ugotovitev, da so v vojski in z vojsko vedno težave. To je v njeni naravi.
Na začetku se je treba vprašati nekaj bistvenih vprašanj. Kaj natančno pomeni, da nas slovenska vojska ni sposobna obraniti? V miru menda še gre, saj je dobila vojska mirnodobsko oceno zadostno, za delovanje v krizi ali vojni pa je dobila ocena nezadostno. Najprej mir; slovensko vojsko smo videli požrtvovalno nastopiti ob žledu in ob poplavah in vsaj površnemu opazovalcu se nikakor ni zdelo, da pripadniki svojo nalogo opravljajo komaj zadostno …
Kar pa se delovanja v vojni tiče; kolikor razumemo, so trenutno edine vojne, v katerih sodeluje slovenska vojska, tiste v tretjem svetu, kjer se bolj ali manj formalno zapletamo v regionalne konflikte. In od tam zmeraj prihajajo poročila, kako so naši vojaki ali odlični inštruktorji ali odlični logistiki ali trdna podpora silam NATA ali pa naši mornarji uspešno rešujejo begunce iz morja. Nikoli poročila s teh bojišč ne govorijo o tem, da so pripadniki naše vojske tam ocenjeni z nezadostno, se pravi negativno oceno. Po logiki stvari se motijo ali ta poročila z bojišč ali pa poročilo o stanju v Slovenski vojski.
Kar pa je pri poročilu še najbolj nenavadno: verjetno bodo vojaški zgodovinarji celo izbrskali izjemo, a najbrž se nikoli v zgodovini vojska ni zgodilo, da bi vrhovni poveljnik stopil pred javnost in prostodušno priznal, da je vojska, ki ji poveljuje, zanič in da naroda ni sposobna ubraniti. Ker vojaška logika v tem trenutku svetuje, da je lažje zamenjati vrhovnega poveljnika kot pa vso vojsko.
Če se ozremo samo na Pahorjeve predhodnike v poveljevanju slovenski vojski, imamo primer, ko je vrhovni poveljnik stopil pred še slabše opremljeno vojsko, a ga ni zajelo “pahorjansko” malodušje: “Le malo vam jedila, bratje! Hranim,” …
… začne legendarni vrhovni poveljnik govor pred svojo vojsko in slovensko javnostjo. In to v časih, ko ne, da vojska ni bila opremljena s puškami po standardih NATA, temveč celo ni imela kaj jesti! Na tem mestu bi opozorili na staro prakso slovenskega vojaka, ki je pri opremljanju slovenske vojske vedno pokazal določeno mero iznajdljivosti. “Česar nimaš, vzameš sovražniku!” Ne nazadnje je malo rabljeno orožje že utečeno in zanesljivejše kot tisto povsem novo, sploh, če je nabavljeno na zahodu – kot je nesrečno izkusil Franc Rozman -Stane.
Povsem praktičen primer. Predvidevamo, da je avstrijska vojska opremljena veliko bolje kot naša, ker je v Avstriji pač vse boljše. Počakamo torej tako neopremljeni in revni in nezadostni, da nas Avstrijci napadejo, nato pa jim poberemo vse tiste njihove imenitne NATOVE flinte. Ne bi bilo prvič in še finančni minister bi uspel obdržati proračun vzdržen. Po drugi strani bi bilo nekaj več težav, če bi nas napadli Hrvati. Njihova vojska je v še večjih težavah in razen pisanih paradnih uniform jim skoraj nimaš kaj zapleniti. Revežem so nazadnje Ukrajinci kot nova prodali prastara bojna letala, ki so bolj nevarna za pilote kot za sovražnika.
Odtujevanje od idej splošnega ljudskega odpora in približevanje ideji o vojski kot poklicu je alarmantno stanje v vojski približalo alarmantnemu stanju v elektrogospodarstvu. Vrhovni poveljnik govori o nezmožnosti delovanja slovenske vojske v vojni, kot bi govoril o kolapsu kateregakoli drugega velikega sistema v državi.
A če železnice niso sposobne prevažati potnikov, kljub vsemu ni enako, kot če vojaki niso sposobni braniti domovine. Ker je glavna težava, kolikor pravilno razumemo analize vojaških strokovnjakov, nedoseganje standardov NATA zaradi padanja deleža proračuna za obrambo, so rešitve na dlani. Ali izstop iz vojaškega zavezništva in vrnitev na stare koncepte obrambe, ki so nas ščitili zadnje tisočletje in pol, ali pa ponoven obisk orožarskih supermarketov. Kako se ti končajo, pa tudi približno poznamo.
Pred nekaj tedni je država osrečila vso mladež in večino starejših z uvedbo digitalnega bona. Ker očitno postajamo družba bonov, smo tudi to sprejeli z odprtimi rokami. Digitalni boni pomenijo, da si bodo lahko mladi in starejši od 55 let nakupili računalniške opreme in digitalno zadihali s polnimi pljuči … Ampak obstaja manjša razlika, za katero bomo v današnji oddaji dokazali, da je ne le rahlo diskriminatorna, temveč tudi zgodovinsko netočna. Digitalni boni imajo manjši kaveljc. Medtem ko se lahko učenci višjih letnikov osnovnih šol, srednješolci in študentje s 150 evri napasejo računalniške opreme do sitega, morajo starejši od 55 let najprej v tečaj.
V iskreni želji pomagati sedanji vladajoči strukturi pri obrzdanju inflacije, pomanjkanju goriva in vse višjih cen energentov, je ekonomska sekcija pri naši skromni oddaji v nekaj zaporednih team buildingih sestavila skupino ukrepov, ki bi lahko delovali pri stabilizaciji razmer. Imenovali so jih: "Program ekonomske stabilizacije!" Najprej jih bomo našteli, nato bomo posamezne ukrepe še komentirali.
Danes pa ob vseh razburjenjih, ki nam jih prinaša začetek poletja, k vedno priljubljenim rušilnim temam. Pred nekaj dnevi nas je namreč dosegla drobna novica, da je slovenska obveščevalna agencija, SOVA imenovana, naročila visokim nameščencem odhajajoče vlade, naj uničijo svoje prenosnike in mobilne telefone. Oziroma da bodo to na strokoven način za njih storili strokovnjaki SOVE. Menda je to potrebno, da se ne bodo Edwardi Snowdni tega sveta pasli na zaupnih podatkih slovenske vlade.
Te dni sta se sestala slovenska zunanja ministrica in avstrijski zunanji minister. Malo sta poklepetala in med običajnimi frazami je nova slovenska zunanja ministrica rutinsko protestirala zaradi avstrijskega nadzora na slovensko-avstrijski meji. Ta obstaja zdaj že dobrih sedem let in nič ne kaže, da bodo evropske notranje meje, ki so v nasprotju z evropsko zakonodajo, v bližnji prihodnosti padle. Ob najrazličnejših komentarjih, ki jih stanje na slovensko-avstrijski meji vsakodnevno sproža, naj vas spomnimo, da je dobro ob meji živeti, če hočeš stanje ob meji komentirati; tako da ima v tem primeru naša skromna oddaja primerjalno prednost.
Ob smrti velikega pisatelja Borisa Pahorja si dovolimo zapisati nekaj misli. Kot bomo pokazali, je ta spomin naše vesti, ali pa vest našega spomina, slovenskemu ljudstvu ob smrti še zadnjič nastavil ogledalo. Kar se zdi primerno glede na njegovo življenje. Čemu pa je za to izbral prav našo skromno oddajo, ostaja manj jasno.
Klasična stavka pomeni, da ne delamo. Danes imamo bolj moderne stavke, ki pomenijo, da delamo vsaj malo. Sami bomo to presegli in poskusili s postmoderno obliko stavke, ki nam nalaga, da delamo še bolj kakovostno, kot to počnemo običajno. V primeru ambiciozne oddaje kot je naša, bomo poskusili – nič več in nič manj – kot razkriti probleme naše hiše in odkriti smisel življenja.
Danes pa nekaj o strokovnjakih. Scenosled je takšen, da bomo poskušali prek banalnega priti do bistvenega. Od evrosonga do sestavljanja vlade.
Gremo v Ukrajino. Hočemo povedati, da če gredo vsi, gremo tudi mi. Zadnje dni ukrajinski državni vrh sploh ne more več normalno voditi vojne, ker mora kar naprej sprejemati visoke goste. Vse, kar kaj pomeni v svetovni politiki, se je v zadnjih dneh narisalo v Ukrajini. V glavnem v Kijevu, nekaj pa jih je šlo tudi na obale Črnega morja. V Mariupol ni bilo nikogar. Torej; kaj vrh svetovne politike vodi v to nevarno in po vseh merilih tragično področje, kjer se, to naj izpostavimo na samem začetku, odvija krivična in brezpravna ruska agresija?
Danes pa nekaj o težki gospodarski situaciji. Posvetili se bomo ukrepom, ki bodo pomagali zajeziti tako inflacijo kot tudi zmanjšati odvisnost Evrope od ruskih energentov. Evropska komisija je prišla na plano z devetimi ukrepi, ki bodo pomagali stari celini iz te energetske in cenovne šlamastike.
Kaj in česa smo se naučili o slovenskem, ne le volilnem telesu, temveč o slovenskem narodu na sploh – če analiziramo rezultate volitev iz 24. aprila 2022.
Vemo, da je predvolilni čas in da bi se naj v tem občutljivem obdobju izogibali zgodbic o kandidatih na prihajajočih volitvah, med katere se prišteva tudi obravnavani minister – ampak se bomo za svojo zaščito ovili v plašč alegorij in posplošenih primerjav.
Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce … Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"
Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva. Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.
V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.
Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.
V Sloveniji se je samo z nam lastno intenzivnostjo razvnela debata o rogljičkih. Originalno in nekoliko snobovsko rečeno: o "croissantih"!
Vse, kar leze in gre, te dni išče vzrok za ukrajinsko vojno. Da bodo lahko bodoči učitelji zgodovine bodočim dijakom pojasnjevali razliko med vzrokom in povodom za vojno.
V dneh, ko je težko napisati karkoli smiselnega, smo poklicali na pomoč javni medijski servis Velike Britanije, tako tale zapisek nastaja ob pomoči znamenitega BBC-ja.
Danes pa vzemimo obrobno novičko in jo v svetli tradiciji naše oddaje s pomočjo pretiravanja, napihovanja in potvarjanja dejstev napihnimo do škandala.
Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.
Neveljaven email naslov