Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Glosa Marka Radmiloviča o tem, da je izpostavljanje novih političnih snovanj edina točka, kjer oba pola slovenske politike dejansko sodelujeta.
Po prazničnih dneh, ko smo uživali v vseh štirih letnih časih, pa se ponovno posvetimo vročemu političnemu dogajanju. “Poglejmo, kaj se dogaja na desnici!” Enako bi lahko vzkliknili: “Poglejmo, kaj se dogaja na levici!” Obe sintagmi nista tako nesmiselni, kot se zdi na prvi pogled. Ko hoče levica opozoriti nase, skozi medije spravi na plano: “Poglejmo, kaj se dogaja na desnici” in obratno.
Izpostavljanje novih političnih snovanj na obeh polih je edina točka, kjer danes slovenska politika dejansko sodeluje. Če levičarski mediji poročajo o dogajanju na desnici in desničarski o dogajanju na levici, gre za recipročni proces, ki koristi edino politični eliti. Kajti ankete javnega mnenja kljub spektakularnim predstavitvam vsakemu, ki zna pregledati tiste grafe, sporočajo eno samo zgodbo: slovenska politika najbolj zanima slovensko politiko.
Najnovejša atrakcija tega hermetičnega sveta je napovedana nova stranka na politični desnici. Seveda se sama pozicionira kot sredinska! A kaj je politična sredina, je še manj jasno od tega, kaj sta politična desnica in levica. Ti dve lahko vsaj ločimo po odnosu do preteklosti, sredinci pa si bodo morali obleči nekakšne uniforme, da jih bomo prepoznali.
Torej, bivši poslanec in župan Maribora Franc Kangler se čez nekaj dni pripravlja na ustanovitev nove politične stranke. Optimizem črpa predvsem iz zadnjih zmag, ki jih kot po tekočem traku dosega na slovenskih sodiščih. Človek, ki je povzdignil modo govorjenja o samem sebi v tretji osebi v umetnost in jo prek Jankoviča predal neposredno Trumpu, bo na koncu sodne sage lahko dahnil: “Saj sem vam rekel …”
Mimo tega pa bi si Kangler zaslužil nagrado Slovenskega politološkega društva za vztrajnost in nagrado Zveze slovenskih vedeževalk za promocijo. A raje se je odločil za vrnitev v politiko. Njegov odhod iz politike je bil precej spektakularen, zato danes s posebnim zanimanjem pričakujemo tudi njegovo vrnitev.
12. maja naj bi se dosedanja politična platforma, znotraj katere je deloval podjetni Franc, se pravi mariborska lokalna “županova lista” preimenovala v Novo ljudsko stranko Slovenije. Takoj so na noge skočili funkcionarji Slovenske ljudske stranke, nekoč mogočne politične sile v Sloveniji, ki je zadnja leta potisnjena na politično obrobje. Na svojo stran so poklicali tudi zakon o političnih strankah, ki prepoveduje manipuliranje z imeni, kraticami in simboli političnih strank, kar bi lahko pri volivcih povzročilo zmedo. Se pravi, le ena je Slovenska ljudska stranka in vsako podobno ime bi na volitvah lahko delovalo dvoumno.
Na tem mestu trčimo ob precejšnje težave. Najprej bi moral nekdo temeljito raziskati pridevniško rabo znotraj slovenske politike in gospodarstva. Sploh besedico “nova”, ki v tem primeru ne pomeni napadalca slovenske nogometne reprezentance, temveč bližnjico do nenačelnosti in beg od odgovornosti. Še pomnite tovariši, kako sta se skozi pridevniško luknjo v zakonu poskusili v svetlo prihodnost odpeljati obe največji slovenski banki? KBM je postala Nova KBM, LB pa Nova LB in smo bili odrešeni. Sicer smo posledice te ustvarjalne uporabe slovnice skozi leta pokrili davkoplačevalci, a v devetdesetih sta bili obe operaciji nadvse priljubljeni. Podobno zdaj poskuša narediti Kangler. Čeprav bi se moral prav on najprej podučiti o drugačni praksi prav skozi zgodovino svoje lastne stranke.
Zgodovinska SLS je vztrajala pri svojem imenu skoraj celotno dvajseto stoletje. Res, da se je v začetku dvajsetega stoletja preimenovala iz SLS v Vseslovensko ljudsko stranko, a tudi ko sta jo velika Slovenca Krek in Šušteršič predala Korošcu, ki jo je politično obrnil v jugoslovanstvo, je še vedno obdržala ime SLS.
SLS je preživela prvo Jugoslavijo, drugo svetovno vojno, kolaboracijo, tujino, večstrankarstvo v Sloveniji in se kot generična stranka vrnila leta 1992, ko sta se združili SKD in Podobnikova SLS. Kar hočemo povedati, je dejstvo, da nihče od politikov od ustanovitve politične grupacije v letu 1892 do danes ni prišel v skušnjavo, da bi pred stranko postavil pridevnik “nova”! Pa so jo prali viharji dvajsetega stoletja: iz najmogočnejše politične sile v Sloveniji, ki je na zadnjih volitvah v habsburški monarhiji osvojila 87 odstotkov slovenskih mandatov, pred drugo svetovno vojno kot slovenski del JRZ pa 78,6 odstotkov vseh slovenskih glasov, je padla v zakotje in anonimnost, se ponovno dvignila in spet padla.
Ni pomembno, ali se strinjamo s politično, celo ideološko usmeritvijo stranke, ni pomembno, kako jo zgodovinsko ocenjujemo. Priznati je treba njeno kontinuiteto in najmanj, kar lahko padli mariborski župan naredi s pridevnikom “novi”, je to, da pljune na lastno politično tradicijo. Saj imamo tudi stranki, ki sta se in se še vedno potegujeta za socialdemokratsko prvenstvo na Slovenskem, a socialna demokracija je bolj ali ne globalno gibanje – slovenska ljudska stranka pa je – predvsem z zgodovinskim delovanjem Janeza Evangelista Kreka – tako izvorno slovenska, da se zdi vsako igračkanje z njenim imenom skoraj bogokletno.
Mimogrede: kongres županove liste je predviden na isti datum, kot je pred osemnajstimi leti nastala Slovenska kmečka zveza in če hoče Franc Kangler svojo politično stranko resnično navezati na tradicijo krščansko-socialne misli, naj jo vsaj dosledno poimenuje. Glede na vse zamenjave, skozi katere je stranka šla skozi več kot stoletno zgodovino, bi jo moral kleni Duplečan poimenovati kot “novo novo novo novo Ljudsko stranko Slovenije”! Ali s kratico NNNNLSS. Mogoče ne bi prišel v ravno v parlament, v Guinnessovo knjigo rekordov pa prav gotovo. Če že ni tam.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Glosa Marka Radmiloviča o tem, da je izpostavljanje novih političnih snovanj edina točka, kjer oba pola slovenske politike dejansko sodelujeta.
Po prazničnih dneh, ko smo uživali v vseh štirih letnih časih, pa se ponovno posvetimo vročemu političnemu dogajanju. “Poglejmo, kaj se dogaja na desnici!” Enako bi lahko vzkliknili: “Poglejmo, kaj se dogaja na levici!” Obe sintagmi nista tako nesmiselni, kot se zdi na prvi pogled. Ko hoče levica opozoriti nase, skozi medije spravi na plano: “Poglejmo, kaj se dogaja na desnici” in obratno.
Izpostavljanje novih političnih snovanj na obeh polih je edina točka, kjer danes slovenska politika dejansko sodeluje. Če levičarski mediji poročajo o dogajanju na desnici in desničarski o dogajanju na levici, gre za recipročni proces, ki koristi edino politični eliti. Kajti ankete javnega mnenja kljub spektakularnim predstavitvam vsakemu, ki zna pregledati tiste grafe, sporočajo eno samo zgodbo: slovenska politika najbolj zanima slovensko politiko.
Najnovejša atrakcija tega hermetičnega sveta je napovedana nova stranka na politični desnici. Seveda se sama pozicionira kot sredinska! A kaj je politična sredina, je še manj jasno od tega, kaj sta politična desnica in levica. Ti dve lahko vsaj ločimo po odnosu do preteklosti, sredinci pa si bodo morali obleči nekakšne uniforme, da jih bomo prepoznali.
Torej, bivši poslanec in župan Maribora Franc Kangler se čez nekaj dni pripravlja na ustanovitev nove politične stranke. Optimizem črpa predvsem iz zadnjih zmag, ki jih kot po tekočem traku dosega na slovenskih sodiščih. Človek, ki je povzdignil modo govorjenja o samem sebi v tretji osebi v umetnost in jo prek Jankoviča predal neposredno Trumpu, bo na koncu sodne sage lahko dahnil: “Saj sem vam rekel …”
Mimo tega pa bi si Kangler zaslužil nagrado Slovenskega politološkega društva za vztrajnost in nagrado Zveze slovenskih vedeževalk za promocijo. A raje se je odločil za vrnitev v politiko. Njegov odhod iz politike je bil precej spektakularen, zato danes s posebnim zanimanjem pričakujemo tudi njegovo vrnitev.
12. maja naj bi se dosedanja politična platforma, znotraj katere je deloval podjetni Franc, se pravi mariborska lokalna “županova lista” preimenovala v Novo ljudsko stranko Slovenije. Takoj so na noge skočili funkcionarji Slovenske ljudske stranke, nekoč mogočne politične sile v Sloveniji, ki je zadnja leta potisnjena na politično obrobje. Na svojo stran so poklicali tudi zakon o političnih strankah, ki prepoveduje manipuliranje z imeni, kraticami in simboli političnih strank, kar bi lahko pri volivcih povzročilo zmedo. Se pravi, le ena je Slovenska ljudska stranka in vsako podobno ime bi na volitvah lahko delovalo dvoumno.
Na tem mestu trčimo ob precejšnje težave. Najprej bi moral nekdo temeljito raziskati pridevniško rabo znotraj slovenske politike in gospodarstva. Sploh besedico “nova”, ki v tem primeru ne pomeni napadalca slovenske nogometne reprezentance, temveč bližnjico do nenačelnosti in beg od odgovornosti. Še pomnite tovariši, kako sta se skozi pridevniško luknjo v zakonu poskusili v svetlo prihodnost odpeljati obe največji slovenski banki? KBM je postala Nova KBM, LB pa Nova LB in smo bili odrešeni. Sicer smo posledice te ustvarjalne uporabe slovnice skozi leta pokrili davkoplačevalci, a v devetdesetih sta bili obe operaciji nadvse priljubljeni. Podobno zdaj poskuša narediti Kangler. Čeprav bi se moral prav on najprej podučiti o drugačni praksi prav skozi zgodovino svoje lastne stranke.
Zgodovinska SLS je vztrajala pri svojem imenu skoraj celotno dvajseto stoletje. Res, da se je v začetku dvajsetega stoletja preimenovala iz SLS v Vseslovensko ljudsko stranko, a tudi ko sta jo velika Slovenca Krek in Šušteršič predala Korošcu, ki jo je politično obrnil v jugoslovanstvo, je še vedno obdržala ime SLS.
SLS je preživela prvo Jugoslavijo, drugo svetovno vojno, kolaboracijo, tujino, večstrankarstvo v Sloveniji in se kot generična stranka vrnila leta 1992, ko sta se združili SKD in Podobnikova SLS. Kar hočemo povedati, je dejstvo, da nihče od politikov od ustanovitve politične grupacije v letu 1892 do danes ni prišel v skušnjavo, da bi pred stranko postavil pridevnik “nova”! Pa so jo prali viharji dvajsetega stoletja: iz najmogočnejše politične sile v Sloveniji, ki je na zadnjih volitvah v habsburški monarhiji osvojila 87 odstotkov slovenskih mandatov, pred drugo svetovno vojno kot slovenski del JRZ pa 78,6 odstotkov vseh slovenskih glasov, je padla v zakotje in anonimnost, se ponovno dvignila in spet padla.
Ni pomembno, ali se strinjamo s politično, celo ideološko usmeritvijo stranke, ni pomembno, kako jo zgodovinsko ocenjujemo. Priznati je treba njeno kontinuiteto in najmanj, kar lahko padli mariborski župan naredi s pridevnikom “novi”, je to, da pljune na lastno politično tradicijo. Saj imamo tudi stranki, ki sta se in se še vedno potegujeta za socialdemokratsko prvenstvo na Slovenskem, a socialna demokracija je bolj ali ne globalno gibanje – slovenska ljudska stranka pa je – predvsem z zgodovinskim delovanjem Janeza Evangelista Kreka – tako izvorno slovenska, da se zdi vsako igračkanje z njenim imenom skoraj bogokletno.
Mimogrede: kongres županove liste je predviden na isti datum, kot je pred osemnajstimi leti nastala Slovenska kmečka zveza in če hoče Franc Kangler svojo politično stranko resnično navezati na tradicijo krščansko-socialne misli, naj jo vsaj dosledno poimenuje. Glede na vse zamenjave, skozi katere je stranka šla skozi več kot stoletno zgodovino, bi jo moral kleni Duplečan poimenovati kot “novo novo novo novo Ljudsko stranko Slovenije”! Ali s kratico NNNNLSS. Mogoče ne bi prišel v ravno v parlament, v Guinnessovo knjigo rekordov pa prav gotovo. Če že ni tam.
Prejšnje dni smo imeli polna usta dela. In uživali v brezdelju. Med obojim je nekakšna smešna korelacija. Več o delu govoriš, manj ga opravljaš. In obratno: več kot je dela, manj človeka mika, da bi o njem razpravljal. Na terenu se o teoremu lahko podučimo ob primeru letošnje pozebe. Kmetje so ostali brez dela, zato pa so delo dobili na ministrstvu za kmetijstvo. Tam morajo namreč pripraviti interventni zakon za odpravo posledic letošnje pozebe. Hkrati pa se pripravljajo na izplačilo prvih povračil ob škodi zaradi lanske pozebe.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Danes pa o Thompsonovem koncertu v Mariboru. Hrvaški pevec, ki se sliši kot znamka zunajkrmnega motorja, je pošteno razburkal štajersko in tudi slovensko javnost. Zato si zasluži nekaj besed, če na tem programu že ne boste slišali njegove glasbe.
"Kdor čaka dočaka," je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar. Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
So stvari, ki se jih v življenju ni moč znebiti. Ena izmed njih je Mercator. Mercator je nekaj, proti čemur bi morali uvesti cepljenje. Ne sezonsko kot proti gripi, temveč sistemsko kot proti rdečkam ... Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
Končajmo to veliko komedijo enkrat za vselej. Tole z begunci namreč. Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno. Zato končajmo to komedijo enkrat za vselej.
Marca prepotrebno pozornost posvečamo materam. Mamicam in mamam. Nekateri 8. marca, nekateri za materinski dan. Odvisno od pogleda na svet, a vsaj marca je čas za najpomembnejšo osebo našega življenja, ki je praviloma pomembnejša od svetovnonazorskih razlik.
Kar nekaj nejasnosti – natančno pet – se jih ob obisku predsednika evropske komisije postavlja družbeno zvedavemu Slovencu oziroma Evropejcu.
Danes pa nekaj o kulturi in kajenju. Kar ne pomeni, da o kulturi kajenja. Niti ne pomeni, da o kajenju v kulturi. Dobesedno o kulturi in kajenju.
Za kar nekaj razburjenja je poskrbela novica, da se bo rojakom v Avstriji zgodila krivica. In to velika. Ne le njim. Krivica se bo zgodila vsem nam, ki čutimo in govorimo slovensko. Po predlogu nove koroške deželne ustave naj bi slovenščina prenehala obstajati kot uradni jezik. Kot vemo, je slovenščina v nekaterih južnokoroških občinah celo večinski jezik in zato ne gre le za politično in zgodovinsko, temveč tudi za vsakdanji življenjsko sporen predlog. In medtem ko se slovenska politika ukvarja s tem, katera opcija bo več svete jeze stresla na Avstrijce, seveda s potrebno politično etiketo "so le Avstrijci," imamo na Valu 202 nekaj konkretnih rešitev.
Zadnje dni se je dogajalo toliko različnega, da je povsem nemogoče vse skupaj stlačiti v en koš. “Različni v enotnosti,” je bojni krik novih generacij in prav o njih bo tekla beseda.
Ob velikih protestih proti korupciji v Romuniji se je oglasila tudi naša protikorupcijska komisija. Zdelo se je primerno in pravično, da kar Romunom, to tudi nam … Ker korupcija nikoli ne spi, korupcija vedno preži. In medtem ko so Romuni pred državljansko vojno zaradi korupcije v politiki, se je naša komisija odločila zatreti korupcijo v šolstvu. Zaznali so tri nevralgične točke: tveganje za korupcijo pri zaposlovanju v šolstvu, tveganje za korupcijo pri oddaji šolskih prostorov in tveganje za korupcijo pri sprejemanju daril. Zdi se logično; ker nismo Romunija, temveč urejena država, smo že zdavnaj, tudi s pomočjo komisije, izkoreninili korupcijo v politiki ali v gospodarstvu ali v sodstvu in v ostalih pomembnih družbenih podsistemih. Tako se zdaj lotevamo, vzorno in učinkovito, problema korupcije tudi v vejah, ki na prvi pogled niso tako zelo koruptivne. Danes šolstvo, jutri rekreacija, pojutrišnjem nevarnost korupcije pri zborovskem petju in pletilskih krožkih.
Kot kaže, bomo šli na vojno proti Hrvatom. In to ne zaradi meje, kot smo zmotno mislili zadnjih petindvajset let, temveč zaradi vina. Kar je po svoje logično. Ljudski rod vso svojo zgodovino trdi, da se gre vojne zaradi meja, gre pa se jih zaradi vina. In žensk.
Na vladni seji prejšnji teden so sprejeli odlok, s katerim so dali usmrtiti 113 medvedov. In še kakšnega volka za povrhu. No, ni šlo tako vsakdanje. Kri, pa čeprav medvedja, je vedno slaba za odnose z javnostmi, zato so si vladni strokovnjaki izmislili nekaj manj krvavega. Dokumentu se reče: Odlok o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave za leto 2017!
Ker smo staro leto zapustili pesimistično, se spodobi, da v novega vstopimo pesimistično. Za teroriste, fanatike, vlade in vseh vrst elite koledarska prelomnica ne pomeni ničesar. Tako se na začetku leta namesto z novoletnimi zaobljubami ukvarjamo z varnostjo.
Lista imen iz sveta glasbe, filma in umetnosti, ki so se poslovili letos, je dolga kot že dolgo ne. Mediji so vznemirjeni, med ljubitelji tega ali onega umetnika pa je nasploh čutiti grozo in neprikrito željo, naj zakleto leto že mine. V 2017 bo po njihovem, umrlo veliko manj legendarnih zvezdnikov. Nič hudega. Bomo pa mi na vrsti.
Danes pa zelo na kratko, ker je praznični čas v zenitu. Ob sarmi nas bo prihodnje dni čez letvice časa prekobalil šport.
Neveljaven email naslov