Glosa Marka Radmiloviča o tem, da je izpostavljanje novih političnih snovanj edina točka, kjer oba pola slovenske politike dejansko sodelujeta.

Po prazničnih dneh, ko smo uživali v vseh štirih letnih časih, pa se ponovno posvetimo vročemu političnemu dogajanju. “Poglejmo, kaj se dogaja na desnici!” Enako bi lahko vzkliknili: “Poglejmo, kaj se dogaja na levici!” Obe sintagmi nista tako nesmiselni, kot se zdi na prvi pogled. Ko hoče levica opozoriti nase, skozi medije spravi na plano: “Poglejmo, kaj se dogaja na desnici” in obratno.

Izpostavljanje novih političnih snovanj na obeh polih je edina točka, kjer danes slovenska politika dejansko sodeluje. Če levičarski mediji poročajo o dogajanju na desnici in desničarski o dogajanju na levici, gre za recipročni proces, ki koristi edino politični eliti. Kajti ankete javnega mnenja kljub spektakularnim predstavitvam vsakemu, ki zna pregledati tiste grafe, sporočajo eno samo zgodbo: slovenska politika najbolj zanima slovensko politiko.

Najnovejša atrakcija tega hermetičnega sveta je napovedana nova stranka na politični desnici. Seveda se sama pozicionira kot sredinska! A kaj je politična sredina, je še manj jasno od tega, kaj sta politična desnica in levica. Ti dve lahko vsaj ločimo po odnosu do preteklosti, sredinci pa si bodo morali obleči nekakšne uniforme, da jih bomo prepoznali.

Torej, bivši poslanec in župan Maribora Franc Kangler se čez nekaj dni pripravlja na ustanovitev nove politične stranke. Optimizem črpa predvsem iz zadnjih zmag, ki jih kot po tekočem traku dosega na slovenskih sodiščih. Človek, ki je povzdignil modo govorjenja o samem sebi v tretji osebi v umetnost in jo prek Jankoviča predal neposredno Trumpu, bo na koncu sodne sage lahko dahnil: “Saj sem vam rekel …”

Mimo tega pa bi si Kangler zaslužil nagrado Slovenskega politološkega društva za vztrajnost in nagrado Zveze slovenskih vedeževalk za promocijo. A raje se je odločil za vrnitev v politiko. Njegov odhod iz politike je bil precej spektakularen, zato danes s posebnim zanimanjem pričakujemo tudi njegovo vrnitev.

12. maja naj bi se dosedanja politična platforma, znotraj katere je deloval podjetni Franc, se pravi mariborska lokalna “županova lista” preimenovala v Novo ljudsko stranko Slovenije. Takoj so na noge skočili funkcionarji Slovenske ljudske stranke, nekoč mogočne politične sile v Sloveniji, ki je zadnja leta potisnjena na politično obrobje. Na svojo stran so poklicali tudi zakon o političnih strankah, ki prepoveduje manipuliranje z imeni, kraticami in simboli političnih strank, kar bi lahko pri volivcih povzročilo zmedo. Se pravi, le ena je Slovenska ljudska stranka in vsako podobno ime bi na volitvah lahko delovalo dvoumno.

Na tem mestu trčimo ob precejšnje težave. Najprej bi moral nekdo temeljito raziskati pridevniško rabo znotraj slovenske politike in gospodarstva. Sploh besedico “nova”, ki v tem primeru ne pomeni napadalca slovenske nogometne reprezentance, temveč bližnjico do nenačelnosti in beg od odgovornosti. Še pomnite tovariši, kako sta se skozi pridevniško luknjo v zakonu poskusili v svetlo prihodnost odpeljati obe največji slovenski banki? KBM je postala Nova KBM, LB pa Nova LB in smo bili odrešeni. Sicer smo posledice te ustvarjalne uporabe slovnice skozi leta pokrili davkoplačevalci, a v devetdesetih sta bili obe operaciji nadvse priljubljeni. Podobno zdaj poskuša narediti Kangler. Čeprav bi se moral prav on najprej podučiti o drugačni praksi prav skozi zgodovino svoje lastne stranke.

Zgodovinska SLS je vztrajala pri svojem imenu skoraj celotno dvajseto stoletje. Res, da se je v začetku dvajsetega stoletja preimenovala iz SLS v Vseslovensko ljudsko stranko, a tudi ko sta jo velika Slovenca Krek in Šušteršič predala Korošcu, ki jo je politično obrnil v jugoslovanstvo, je še vedno obdržala ime SLS.

SLS je preživela prvo Jugoslavijo, drugo svetovno vojno, kolaboracijo, tujino, večstrankarstvo v Sloveniji in se kot generična stranka vrnila leta 1992, ko sta se združili SKD in Podobnikova SLS. Kar hočemo povedati, je dejstvo, da nihče od politikov od ustanovitve politične grupacije v letu 1892 do danes ni prišel v skušnjavo, da bi pred stranko postavil pridevnik “nova”! Pa so jo prali viharji dvajsetega stoletja: iz najmogočnejše politične sile v Sloveniji, ki je na zadnjih volitvah v habsburški monarhiji osvojila 87 odstotkov slovenskih mandatov, pred drugo svetovno vojno kot slovenski del JRZ pa 78,6 odstotkov vseh slovenskih glasov, je padla v zakotje in anonimnost, se ponovno dvignila in spet padla.

Ni pomembno, ali se strinjamo s politično, celo ideološko usmeritvijo stranke, ni pomembno, kako jo zgodovinsko ocenjujemo. Priznati je treba njeno kontinuiteto in najmanj, kar lahko padli mariborski župan naredi s pridevnikom “novi”, je to, da pljune na lastno politično tradicijo. Saj imamo tudi stranki, ki sta se in se še vedno potegujeta za socialdemokratsko prvenstvo na Slovenskem, a socialna demokracija je bolj ali ne globalno gibanje – slovenska ljudska stranka pa je – predvsem z zgodovinskim delovanjem Janeza Evangelista Kreka – tako izvorno slovenska, da se zdi vsako igračkanje z njenim imenom skoraj bogokletno.

Mimogrede: kongres županove liste je predviden na isti datum, kot je pred osemnajstimi leti nastala Slovenska kmečka zveza in če hoče Franc Kangler svojo politično stranko resnično navezati na tradicijo krščansko-socialne misli, naj jo vsaj dosledno poimenuje. Glede na vse zamenjave, skozi katere je stranka šla skozi več kot stoletno zgodovino, bi jo moral kleni Duplečan poimenovati kot “novo novo novo novo Ljudsko stranko Slovenije”! Ali s kratico NNNNLSS. Mogoče ne bi prišel v ravno v parlament, v Guinnessovo knjigo rekordov pa prav gotovo. Če že ni tam.