Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Marko Radmilovič tokrat razmišlja o osamosvojiteljih.
Imeli smo možnost, da zgodovino predamo zgodovinarjem, pa smo jo raje odpeljali v politiko, v javnost, v medije in za šank, zato pa danes imamo godljo, kot jo imamo
Kot pravijo poznavalci, je politično ozračje v Sloveniji ponovno zastrupljeno. Na srečo je dejansko ozračje čistejše. Ker je nekdo prerezal kable na TEŠ 6.
Ob vseh običajnih težavah, ki so se zvrnile na našo mlado demokracijo, je zadnje dni v ospredje stopil še prepir o dogajanju med slovensko osamosvojitveno vojno. Med tisto vojno, katere spominu se bomo v naslednjih nekaj tednih poklonili ob 25. obletnici. Tako so prepiri o dogajanju med desetdnevno osamosvojitveno vojno postali srčika medijskih in političnih razglabljanj zadnjih dni. A ob očitni politizaciji in navijaštvu je skrajni čas za nekoliko bolj teoretični pristop k vsej zadevi. Torej se posvetimo zgodovinsko logičnim zadregam v zvezi s slovensko osamosvojitveno vojno.
“Med osamosvojitveno vojno si nismo mislili, da se ljudje, ki smo jim zaupali osebno in narodovo usodo, tako korenito ne strinjajo …”
Najprej in na začetku … kot vemo, se Slovenci tradicionalno ne strinjamo okoli poteka druge svetovne vojne. Kar ni nič posebnega, številni narodi se ne! Ob tem pa smo po četrt stoletja dobili še novo nestrinjanje, se pravi nestrinjanje okoli poteka osamosvojitvene vojne. Recimo tako: v dvajsetem stoletju smo šli kot narod skozi tri vojne, okoli poteka dveh se ne strinjamo. Najbrž se ne bi strinjali niti s potekom prve svetovne vojne, pa nas je rešil čas, ki teče.
Tako imamo na srečo za analizo le dve vojni. Kot vemo, je javna razprava o tragediji druge svetovne vojne, kolaboraciji in revoluciji še vedno živa in nič ne kaže, da bo kmalu presežena. Tej, za narod boleči, pa tudi široko izkoriščani in zmanipulirani temi pa se je zdaj priključila še razprava o dogajanju pred, med in v mesecih po slovenski osamosvojitveni vojni leta 1991. Takrat, ko smo jo doživeli in spremljali in preživeli, si nismo mislili, da se ljudje, ki smo jim zaupali osebno in narodovo usodo, tako korenito ne strinjajo …
Popravek: da se “ne strinjajo,” smo sicer zaslutili že kmalu po vojni, kako zelo so se sovražili in se še sovražijo, pa ugotavljamo šele zadnje dni. Niti ne nujno cinično razmišljujoči danes ugotavlja, da se je slovensko politično in vojaško vodstvo junija 91 med seboj sovražilo bolj, kot so skupaj sovražili ljutega sovraga. Ampak pustimo brezplodno premišljevanje.
Razprava na tem mestu zavije v nenavadno smer. Samo za potrebe teoretičnega modela se vprašajmo: “Ali so ljudje, ki se ne strinjajo okoli poteka druge svetovne vojne na Slovenskem, isti ljudje, ki se ne strinjajo s potekom osamosvojitvene vojne?” Tako čez palec in glede na politično krajino Slovenije, bi rekli, da ja. Če imaš kritično in aktivno mnenje o dogajanju med drugo svetovno vojno, ga boš imel tudi o dogajanju med osamosvojitveno vojno.
A žal so poglobljena mnenja v naših krajih hitro zbanalizirana, v primeru današnje teme na aktivni antagonizem med Kučanom in Janšo. Navijanje za enega izmed njiju – in to je neverjetno – v marsičem določa tudi posameznikovo stališče o dogodkih med drugo svetovno vojno. Še drugače: o drugi svetovni vojni negujemo dve resnici, po novem negujemo dve resnici tudi o osamosvojitveni vojni.
“Milan Kučan je komunist. Med drugo svetovno vojno je navijal za partizane … Janez Janša je njegov antipod. Med drugo svetovno vojno je navijal za domobrance …”
Imeli smo možnost, da zgodovino predamo zgodovinarjem, pa smo jo raje odpeljali v politiko, v javnost, v medije in za šank, zato pa danes imamo godljo, kot jo imamo. In zato ocenjujemo preteklost po domače in čimbolj enostavno, da bo ja lahko razumljiva za vse … Ni potrebno vedenje, ki zahteva opredeljevanje; pojdimo raje navijat. Poženimo torej kolo usmiljenja in pomilovanja …
Milan Kučan je komunist. Med drugo svetovno vojno je navijal za partizane, med osamosvojitveno vojno pa za jugoslovansko armado. Kar je logično. Tako partizani in jugoslovanska armada so bili komunisti. Janez Janša je njegov antipod. Med drugo svetovno vojno je navijal za domobrance, med slovensko osamosvojitveno vojno pa za Teritorialno obrambo. Kar je logično – oboji so se borili proti komunistom. Kar pa za seboj potegne nerodno sklepanje, da so po tej logiki teritorialci neposredni nasledniki domobrancev, jugoslovanska agresorska armada pa neposredna naslednica partizanske vojske.
Če ignorantska množica nekritično verjame v preproste predpostavke, se kaj hitro rodijo bizarne posledice … A teorija zdrži samo, če dneve preživljate v strastnih debatah o dogajanju med zadnjima dvema slovenskima vojnama. In takšnih nas je, kot je prepričana slovenska politika, v tej državi ogromno.
Kar pa je najbolj neverjetno: zgornji močno pretirani aksiom o povezavah med drugo svetovno in prvo osamosvojitveno vojno preživi tudi praktični preizkus. Izrečeno dokazujejo vsakoletne zadrege ob proslavljanju osamosvojitve, ko se politična desnica ne udeleži slovesnosti zaradi prisotnosti veteranskih organizacij, ki imajo na praporih rdečo zvezdo. In ki jih politična levica podpira.
Ampak do letos je bila vse to le junijska folklora. Letos bo drugače. Kot da ne bi poznali godlje, po kateri plavamo, smo si za proslavo naročili ugledneže z vsega sveta. Čeprav ne dvomimo v spretnost državnega PR-ja, pa bo treba kar nekaj pojasnjevanja … Kako bodo gostitelji razložili tujim gostom, da nekaterih osamosvojiteljev ni na proslavi, ker menijo, kako so poraženci druge svetovne vojne poznejši zmagovalci slovenske osamosvojitve, drugi osamosvojitelji, ki pa so na proslavi, pa menijo, da so zmagovalci druge svetovne vojne tudi hkrati zmagovalci slovenske osamosvojitve.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič tokrat razmišlja o osamosvojiteljih.
Imeli smo možnost, da zgodovino predamo zgodovinarjem, pa smo jo raje odpeljali v politiko, v javnost, v medije in za šank, zato pa danes imamo godljo, kot jo imamo
Kot pravijo poznavalci, je politično ozračje v Sloveniji ponovno zastrupljeno. Na srečo je dejansko ozračje čistejše. Ker je nekdo prerezal kable na TEŠ 6.
Ob vseh običajnih težavah, ki so se zvrnile na našo mlado demokracijo, je zadnje dni v ospredje stopil še prepir o dogajanju med slovensko osamosvojitveno vojno. Med tisto vojno, katere spominu se bomo v naslednjih nekaj tednih poklonili ob 25. obletnici. Tako so prepiri o dogajanju med desetdnevno osamosvojitveno vojno postali srčika medijskih in političnih razglabljanj zadnjih dni. A ob očitni politizaciji in navijaštvu je skrajni čas za nekoliko bolj teoretični pristop k vsej zadevi. Torej se posvetimo zgodovinsko logičnim zadregam v zvezi s slovensko osamosvojitveno vojno.
“Med osamosvojitveno vojno si nismo mislili, da se ljudje, ki smo jim zaupali osebno in narodovo usodo, tako korenito ne strinjajo …”
Najprej in na začetku … kot vemo, se Slovenci tradicionalno ne strinjamo okoli poteka druge svetovne vojne. Kar ni nič posebnega, številni narodi se ne! Ob tem pa smo po četrt stoletja dobili še novo nestrinjanje, se pravi nestrinjanje okoli poteka osamosvojitvene vojne. Recimo tako: v dvajsetem stoletju smo šli kot narod skozi tri vojne, okoli poteka dveh se ne strinjamo. Najbrž se ne bi strinjali niti s potekom prve svetovne vojne, pa nas je rešil čas, ki teče.
Tako imamo na srečo za analizo le dve vojni. Kot vemo, je javna razprava o tragediji druge svetovne vojne, kolaboraciji in revoluciji še vedno živa in nič ne kaže, da bo kmalu presežena. Tej, za narod boleči, pa tudi široko izkoriščani in zmanipulirani temi pa se je zdaj priključila še razprava o dogajanju pred, med in v mesecih po slovenski osamosvojitveni vojni leta 1991. Takrat, ko smo jo doživeli in spremljali in preživeli, si nismo mislili, da se ljudje, ki smo jim zaupali osebno in narodovo usodo, tako korenito ne strinjajo …
Popravek: da se “ne strinjajo,” smo sicer zaslutili že kmalu po vojni, kako zelo so se sovražili in se še sovražijo, pa ugotavljamo šele zadnje dni. Niti ne nujno cinično razmišljujoči danes ugotavlja, da se je slovensko politično in vojaško vodstvo junija 91 med seboj sovražilo bolj, kot so skupaj sovražili ljutega sovraga. Ampak pustimo brezplodno premišljevanje.
Razprava na tem mestu zavije v nenavadno smer. Samo za potrebe teoretičnega modela se vprašajmo: “Ali so ljudje, ki se ne strinjajo okoli poteka druge svetovne vojne na Slovenskem, isti ljudje, ki se ne strinjajo s potekom osamosvojitvene vojne?” Tako čez palec in glede na politično krajino Slovenije, bi rekli, da ja. Če imaš kritično in aktivno mnenje o dogajanju med drugo svetovno vojno, ga boš imel tudi o dogajanju med osamosvojitveno vojno.
A žal so poglobljena mnenja v naših krajih hitro zbanalizirana, v primeru današnje teme na aktivni antagonizem med Kučanom in Janšo. Navijanje za enega izmed njiju – in to je neverjetno – v marsičem določa tudi posameznikovo stališče o dogodkih med drugo svetovno vojno. Še drugače: o drugi svetovni vojni negujemo dve resnici, po novem negujemo dve resnici tudi o osamosvojitveni vojni.
“Milan Kučan je komunist. Med drugo svetovno vojno je navijal za partizane … Janez Janša je njegov antipod. Med drugo svetovno vojno je navijal za domobrance …”
Imeli smo možnost, da zgodovino predamo zgodovinarjem, pa smo jo raje odpeljali v politiko, v javnost, v medije in za šank, zato pa danes imamo godljo, kot jo imamo. In zato ocenjujemo preteklost po domače in čimbolj enostavno, da bo ja lahko razumljiva za vse … Ni potrebno vedenje, ki zahteva opredeljevanje; pojdimo raje navijat. Poženimo torej kolo usmiljenja in pomilovanja …
Milan Kučan je komunist. Med drugo svetovno vojno je navijal za partizane, med osamosvojitveno vojno pa za jugoslovansko armado. Kar je logično. Tako partizani in jugoslovanska armada so bili komunisti. Janez Janša je njegov antipod. Med drugo svetovno vojno je navijal za domobrance, med slovensko osamosvojitveno vojno pa za Teritorialno obrambo. Kar je logično – oboji so se borili proti komunistom. Kar pa za seboj potegne nerodno sklepanje, da so po tej logiki teritorialci neposredni nasledniki domobrancev, jugoslovanska agresorska armada pa neposredna naslednica partizanske vojske.
Če ignorantska množica nekritično verjame v preproste predpostavke, se kaj hitro rodijo bizarne posledice … A teorija zdrži samo, če dneve preživljate v strastnih debatah o dogajanju med zadnjima dvema slovenskima vojnama. In takšnih nas je, kot je prepričana slovenska politika, v tej državi ogromno.
Kar pa je najbolj neverjetno: zgornji močno pretirani aksiom o povezavah med drugo svetovno in prvo osamosvojitveno vojno preživi tudi praktični preizkus. Izrečeno dokazujejo vsakoletne zadrege ob proslavljanju osamosvojitve, ko se politična desnica ne udeleži slovesnosti zaradi prisotnosti veteranskih organizacij, ki imajo na praporih rdečo zvezdo. In ki jih politična levica podpira.
Ampak do letos je bila vse to le junijska folklora. Letos bo drugače. Kot da ne bi poznali godlje, po kateri plavamo, smo si za proslavo naročili ugledneže z vsega sveta. Čeprav ne dvomimo v spretnost državnega PR-ja, pa bo treba kar nekaj pojasnjevanja … Kako bodo gostitelji razložili tujim gostom, da nekaterih osamosvojiteljev ni na proslavi, ker menijo, kako so poraženci druge svetovne vojne poznejši zmagovalci slovenske osamosvojitve, drugi osamosvojitelji, ki pa so na proslavi, pa menijo, da so zmagovalci druge svetovne vojne tudi hkrati zmagovalci slovenske osamosvojitve.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Neveljaven email naslov