Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Marko Radmilovič tokrat razmišlja o osamosvojiteljih.
Imeli smo možnost, da zgodovino predamo zgodovinarjem, pa smo jo raje odpeljali v politiko, v javnost, v medije in za šank, zato pa danes imamo godljo, kot jo imamo
Kot pravijo poznavalci, je politično ozračje v Sloveniji ponovno zastrupljeno. Na srečo je dejansko ozračje čistejše. Ker je nekdo prerezal kable na TEŠ 6.
Ob vseh običajnih težavah, ki so se zvrnile na našo mlado demokracijo, je zadnje dni v ospredje stopil še prepir o dogajanju med slovensko osamosvojitveno vojno. Med tisto vojno, katere spominu se bomo v naslednjih nekaj tednih poklonili ob 25. obletnici. Tako so prepiri o dogajanju med desetdnevno osamosvojitveno vojno postali srčika medijskih in političnih razglabljanj zadnjih dni. A ob očitni politizaciji in navijaštvu je skrajni čas za nekoliko bolj teoretični pristop k vsej zadevi. Torej se posvetimo zgodovinsko logičnim zadregam v zvezi s slovensko osamosvojitveno vojno.
“Med osamosvojitveno vojno si nismo mislili, da se ljudje, ki smo jim zaupali osebno in narodovo usodo, tako korenito ne strinjajo …”
Najprej in na začetku … kot vemo, se Slovenci tradicionalno ne strinjamo okoli poteka druge svetovne vojne. Kar ni nič posebnega, številni narodi se ne! Ob tem pa smo po četrt stoletja dobili še novo nestrinjanje, se pravi nestrinjanje okoli poteka osamosvojitvene vojne. Recimo tako: v dvajsetem stoletju smo šli kot narod skozi tri vojne, okoli poteka dveh se ne strinjamo. Najbrž se ne bi strinjali niti s potekom prve svetovne vojne, pa nas je rešil čas, ki teče.
Tako imamo na srečo za analizo le dve vojni. Kot vemo, je javna razprava o tragediji druge svetovne vojne, kolaboraciji in revoluciji še vedno živa in nič ne kaže, da bo kmalu presežena. Tej, za narod boleči, pa tudi široko izkoriščani in zmanipulirani temi pa se je zdaj priključila še razprava o dogajanju pred, med in v mesecih po slovenski osamosvojitveni vojni leta 1991. Takrat, ko smo jo doživeli in spremljali in preživeli, si nismo mislili, da se ljudje, ki smo jim zaupali osebno in narodovo usodo, tako korenito ne strinjajo …
Popravek: da se “ne strinjajo,” smo sicer zaslutili že kmalu po vojni, kako zelo so se sovražili in se še sovražijo, pa ugotavljamo šele zadnje dni. Niti ne nujno cinično razmišljujoči danes ugotavlja, da se je slovensko politično in vojaško vodstvo junija 91 med seboj sovražilo bolj, kot so skupaj sovražili ljutega sovraga. Ampak pustimo brezplodno premišljevanje.
Razprava na tem mestu zavije v nenavadno smer. Samo za potrebe teoretičnega modela se vprašajmo: “Ali so ljudje, ki se ne strinjajo okoli poteka druge svetovne vojne na Slovenskem, isti ljudje, ki se ne strinjajo s potekom osamosvojitvene vojne?” Tako čez palec in glede na politično krajino Slovenije, bi rekli, da ja. Če imaš kritično in aktivno mnenje o dogajanju med drugo svetovno vojno, ga boš imel tudi o dogajanju med osamosvojitveno vojno.
A žal so poglobljena mnenja v naših krajih hitro zbanalizirana, v primeru današnje teme na aktivni antagonizem med Kučanom in Janšo. Navijanje za enega izmed njiju – in to je neverjetno – v marsičem določa tudi posameznikovo stališče o dogodkih med drugo svetovno vojno. Še drugače: o drugi svetovni vojni negujemo dve resnici, po novem negujemo dve resnici tudi o osamosvojitveni vojni.
“Milan Kučan je komunist. Med drugo svetovno vojno je navijal za partizane … Janez Janša je njegov antipod. Med drugo svetovno vojno je navijal za domobrance …”
Imeli smo možnost, da zgodovino predamo zgodovinarjem, pa smo jo raje odpeljali v politiko, v javnost, v medije in za šank, zato pa danes imamo godljo, kot jo imamo. In zato ocenjujemo preteklost po domače in čimbolj enostavno, da bo ja lahko razumljiva za vse … Ni potrebno vedenje, ki zahteva opredeljevanje; pojdimo raje navijat. Poženimo torej kolo usmiljenja in pomilovanja …
Milan Kučan je komunist. Med drugo svetovno vojno je navijal za partizane, med osamosvojitveno vojno pa za jugoslovansko armado. Kar je logično. Tako partizani in jugoslovanska armada so bili komunisti. Janez Janša je njegov antipod. Med drugo svetovno vojno je navijal za domobrance, med slovensko osamosvojitveno vojno pa za Teritorialno obrambo. Kar je logično – oboji so se borili proti komunistom. Kar pa za seboj potegne nerodno sklepanje, da so po tej logiki teritorialci neposredni nasledniki domobrancev, jugoslovanska agresorska armada pa neposredna naslednica partizanske vojske.
Če ignorantska množica nekritično verjame v preproste predpostavke, se kaj hitro rodijo bizarne posledice … A teorija zdrži samo, če dneve preživljate v strastnih debatah o dogajanju med zadnjima dvema slovenskima vojnama. In takšnih nas je, kot je prepričana slovenska politika, v tej državi ogromno.
Kar pa je najbolj neverjetno: zgornji močno pretirani aksiom o povezavah med drugo svetovno in prvo osamosvojitveno vojno preživi tudi praktični preizkus. Izrečeno dokazujejo vsakoletne zadrege ob proslavljanju osamosvojitve, ko se politična desnica ne udeleži slovesnosti zaradi prisotnosti veteranskih organizacij, ki imajo na praporih rdečo zvezdo. In ki jih politična levica podpira.
Ampak do letos je bila vse to le junijska folklora. Letos bo drugače. Kot da ne bi poznali godlje, po kateri plavamo, smo si za proslavo naročili ugledneže z vsega sveta. Čeprav ne dvomimo v spretnost državnega PR-ja, pa bo treba kar nekaj pojasnjevanja … Kako bodo gostitelji razložili tujim gostom, da nekaterih osamosvojiteljev ni na proslavi, ker menijo, kako so poraženci druge svetovne vojne poznejši zmagovalci slovenske osamosvojitve, drugi osamosvojitelji, ki pa so na proslavi, pa menijo, da so zmagovalci druge svetovne vojne tudi hkrati zmagovalci slovenske osamosvojitve.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič tokrat razmišlja o osamosvojiteljih.
Imeli smo možnost, da zgodovino predamo zgodovinarjem, pa smo jo raje odpeljali v politiko, v javnost, v medije in za šank, zato pa danes imamo godljo, kot jo imamo
Kot pravijo poznavalci, je politično ozračje v Sloveniji ponovno zastrupljeno. Na srečo je dejansko ozračje čistejše. Ker je nekdo prerezal kable na TEŠ 6.
Ob vseh običajnih težavah, ki so se zvrnile na našo mlado demokracijo, je zadnje dni v ospredje stopil še prepir o dogajanju med slovensko osamosvojitveno vojno. Med tisto vojno, katere spominu se bomo v naslednjih nekaj tednih poklonili ob 25. obletnici. Tako so prepiri o dogajanju med desetdnevno osamosvojitveno vojno postali srčika medijskih in političnih razglabljanj zadnjih dni. A ob očitni politizaciji in navijaštvu je skrajni čas za nekoliko bolj teoretični pristop k vsej zadevi. Torej se posvetimo zgodovinsko logičnim zadregam v zvezi s slovensko osamosvojitveno vojno.
“Med osamosvojitveno vojno si nismo mislili, da se ljudje, ki smo jim zaupali osebno in narodovo usodo, tako korenito ne strinjajo …”
Najprej in na začetku … kot vemo, se Slovenci tradicionalno ne strinjamo okoli poteka druge svetovne vojne. Kar ni nič posebnega, številni narodi se ne! Ob tem pa smo po četrt stoletja dobili še novo nestrinjanje, se pravi nestrinjanje okoli poteka osamosvojitvene vojne. Recimo tako: v dvajsetem stoletju smo šli kot narod skozi tri vojne, okoli poteka dveh se ne strinjamo. Najbrž se ne bi strinjali niti s potekom prve svetovne vojne, pa nas je rešil čas, ki teče.
Tako imamo na srečo za analizo le dve vojni. Kot vemo, je javna razprava o tragediji druge svetovne vojne, kolaboraciji in revoluciji še vedno živa in nič ne kaže, da bo kmalu presežena. Tej, za narod boleči, pa tudi široko izkoriščani in zmanipulirani temi pa se je zdaj priključila še razprava o dogajanju pred, med in v mesecih po slovenski osamosvojitveni vojni leta 1991. Takrat, ko smo jo doživeli in spremljali in preživeli, si nismo mislili, da se ljudje, ki smo jim zaupali osebno in narodovo usodo, tako korenito ne strinjajo …
Popravek: da se “ne strinjajo,” smo sicer zaslutili že kmalu po vojni, kako zelo so se sovražili in se še sovražijo, pa ugotavljamo šele zadnje dni. Niti ne nujno cinično razmišljujoči danes ugotavlja, da se je slovensko politično in vojaško vodstvo junija 91 med seboj sovražilo bolj, kot so skupaj sovražili ljutega sovraga. Ampak pustimo brezplodno premišljevanje.
Razprava na tem mestu zavije v nenavadno smer. Samo za potrebe teoretičnega modela se vprašajmo: “Ali so ljudje, ki se ne strinjajo okoli poteka druge svetovne vojne na Slovenskem, isti ljudje, ki se ne strinjajo s potekom osamosvojitvene vojne?” Tako čez palec in glede na politično krajino Slovenije, bi rekli, da ja. Če imaš kritično in aktivno mnenje o dogajanju med drugo svetovno vojno, ga boš imel tudi o dogajanju med osamosvojitveno vojno.
A žal so poglobljena mnenja v naših krajih hitro zbanalizirana, v primeru današnje teme na aktivni antagonizem med Kučanom in Janšo. Navijanje za enega izmed njiju – in to je neverjetno – v marsičem določa tudi posameznikovo stališče o dogodkih med drugo svetovno vojno. Še drugače: o drugi svetovni vojni negujemo dve resnici, po novem negujemo dve resnici tudi o osamosvojitveni vojni.
“Milan Kučan je komunist. Med drugo svetovno vojno je navijal za partizane … Janez Janša je njegov antipod. Med drugo svetovno vojno je navijal za domobrance …”
Imeli smo možnost, da zgodovino predamo zgodovinarjem, pa smo jo raje odpeljali v politiko, v javnost, v medije in za šank, zato pa danes imamo godljo, kot jo imamo. In zato ocenjujemo preteklost po domače in čimbolj enostavno, da bo ja lahko razumljiva za vse … Ni potrebno vedenje, ki zahteva opredeljevanje; pojdimo raje navijat. Poženimo torej kolo usmiljenja in pomilovanja …
Milan Kučan je komunist. Med drugo svetovno vojno je navijal za partizane, med osamosvojitveno vojno pa za jugoslovansko armado. Kar je logično. Tako partizani in jugoslovanska armada so bili komunisti. Janez Janša je njegov antipod. Med drugo svetovno vojno je navijal za domobrance, med slovensko osamosvojitveno vojno pa za Teritorialno obrambo. Kar je logično – oboji so se borili proti komunistom. Kar pa za seboj potegne nerodno sklepanje, da so po tej logiki teritorialci neposredni nasledniki domobrancev, jugoslovanska agresorska armada pa neposredna naslednica partizanske vojske.
Če ignorantska množica nekritično verjame v preproste predpostavke, se kaj hitro rodijo bizarne posledice … A teorija zdrži samo, če dneve preživljate v strastnih debatah o dogajanju med zadnjima dvema slovenskima vojnama. In takšnih nas je, kot je prepričana slovenska politika, v tej državi ogromno.
Kar pa je najbolj neverjetno: zgornji močno pretirani aksiom o povezavah med drugo svetovno in prvo osamosvojitveno vojno preživi tudi praktični preizkus. Izrečeno dokazujejo vsakoletne zadrege ob proslavljanju osamosvojitve, ko se politična desnica ne udeleži slovesnosti zaradi prisotnosti veteranskih organizacij, ki imajo na praporih rdečo zvezdo. In ki jih politična levica podpira.
Ampak do letos je bila vse to le junijska folklora. Letos bo drugače. Kot da ne bi poznali godlje, po kateri plavamo, smo si za proslavo naročili ugledneže z vsega sveta. Čeprav ne dvomimo v spretnost državnega PR-ja, pa bo treba kar nekaj pojasnjevanja … Kako bodo gostitelji razložili tujim gostom, da nekaterih osamosvojiteljev ni na proslavi, ker menijo, kako so poraženci druge svetovne vojne poznejši zmagovalci slovenske osamosvojitve, drugi osamosvojitelji, ki pa so na proslavi, pa menijo, da so zmagovalci druge svetovne vojne tudi hkrati zmagovalci slovenske osamosvojitve.
Zdravniki zaradi svojega humanega poslanstva, družbenega pomena in socialnega statusa spadajo med skupino poklicev, ki so za javnost privlačni
Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.
Kdaj in kdo se je spomnil, da naj politiki nosijo čelade med polaganjem temeljnega kamna, ni natančno znano
Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo.
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Kako pa je to srečanje izgledalo?
Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.
Marko Radmilovič se tokrat sprašuje, kaj je onkraj zlate medalje slovenskih košarkašev, kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast" in kaj onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c".
Po poletnem premoru se Zapisi iz močvirja vračajo z razmišljanjem o tepcih, ki se na različnih koncih sveta spogledujejo z vojno.
Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Neveljaven email naslov