Marko Radmilovič tokrat razmišlja o osamosvojiteljih.

Imeli smo možnost, da zgodovino predamo zgodovinarjem, pa smo jo raje odpeljali v politiko, v javnost, v medije in za šank, zato pa danes imamo godljo, kot jo imamo

Kot pravijo poznavalci, je politično ozračje v Sloveniji ponovno zastrupljeno. Na srečo je dejansko ozračje čistejše. Ker je nekdo prerezal kable na TEŠ 6.

Ob vseh običajnih težavah, ki so se zvrnile na našo mlado demokracijo, je zadnje dni v ospredje stopil še prepir o dogajanju med slovensko osamosvojitveno vojno. Med tisto vojno, katere spominu se bomo v naslednjih nekaj tednih poklonili ob 25. obletnici. Tako so prepiri o dogajanju med desetdnevno osamosvojitveno vojno postali srčika medijskih in političnih razglabljanj zadnjih dni. A ob očitni politizaciji in navijaštvu je skrajni čas za nekoliko bolj teoretični pristop k vsej zadevi. Torej se posvetimo zgodovinsko logičnim zadregam v zvezi s slovensko osamosvojitveno vojno.

“Med osamosvojitveno vojno si nismo mislili, da se ljudje, ki smo jim zaupali osebno in narodovo usodo, tako korenito ne strinjajo …”

Najprej in na začetku … kot vemo, se Slovenci tradicionalno ne strinjamo okoli poteka druge svetovne vojne. Kar ni nič posebnega, številni narodi se ne! Ob tem pa smo po četrt stoletja dobili še novo nestrinjanje, se pravi nestrinjanje okoli poteka osamosvojitvene vojne. Recimo tako: v dvajsetem stoletju smo šli kot narod skozi tri vojne, okoli poteka dveh se ne strinjamo. Najbrž se ne bi strinjali niti s potekom prve svetovne vojne, pa nas je rešil čas, ki teče.

Tako imamo na srečo za analizo le dve vojni. Kot vemo, je javna razprava o tragediji druge svetovne vojne, kolaboraciji in revoluciji še vedno živa in nič ne kaže, da bo kmalu presežena. Tej, za narod boleči, pa tudi široko izkoriščani in zmanipulirani temi pa se je zdaj priključila še razprava o dogajanju pred, med in v mesecih po slovenski osamosvojitveni vojni leta 1991. Takrat, ko smo jo doživeli in spremljali in preživeli, si nismo mislili, da se ljudje, ki smo jim zaupali osebno in narodovo usodo, tako korenito ne strinjajo …

Popravek: da se “ne strinjajo,” smo sicer zaslutili že kmalu po vojni, kako zelo so se  sovražili in se še sovražijo, pa ugotavljamo šele zadnje dni. Niti ne nujno cinično razmišljujoči danes ugotavlja, da se je slovensko politično in vojaško vodstvo junija 91 med seboj sovražilo bolj, kot so skupaj sovražili ljutega sovraga. Ampak pustimo brezplodno premišljevanje.

Razprava na tem mestu zavije v nenavadno smer. Samo za potrebe teoretičnega modela se vprašajmo: “Ali so ljudje, ki se ne strinjajo okoli poteka druge svetovne vojne na Slovenskem, isti ljudje, ki se ne strinjajo s potekom osamosvojitvene vojne?” Tako čez palec in glede na politično krajino Slovenije, bi rekli, da ja. Če imaš kritično in aktivno mnenje o dogajanju med drugo svetovno vojno, ga boš imel tudi o dogajanju med osamosvojitveno vojno.

A žal so poglobljena mnenja v naših krajih hitro zbanalizirana, v primeru današnje teme na aktivni antagonizem med Kučanom in Janšo. Navijanje za enega izmed njiju – in to je neverjetno – v marsičem določa tudi posameznikovo stališče o dogodkih med drugo svetovno vojno. Še drugače: o drugi svetovni vojni negujemo dve resnici, po novem negujemo dve resnici tudi o osamosvojitveni vojni.

“Milan Kučan je komunist. Med drugo svetovno vojno je navijal za partizane … Janez Janša je njegov antipod. Med drugo svetovno vojno je navijal za domobrance …”

Imeli smo možnost, da zgodovino predamo zgodovinarjem, pa smo jo raje odpeljali v politiko, v javnost, v medije in za šank, zato pa danes imamo godljo, kot jo imamo. In zato ocenjujemo preteklost po domače in čimbolj enostavno, da bo ja lahko razumljiva za vse … Ni potrebno vedenje, ki zahteva opredeljevanje; pojdimo raje navijat. Poženimo torej kolo usmiljenja in pomilovanja …

Milan Kučan je komunist. Med drugo svetovno vojno je navijal za partizane, med osamosvojitveno vojno pa za jugoslovansko armado. Kar je logično. Tako partizani in jugoslovanska armada so bili komunisti. Janez Janša je njegov antipod. Med drugo svetovno vojno je navijal za domobrance, med slovensko osamosvojitveno vojno pa za Teritorialno obrambo. Kar je logično – oboji so se borili proti komunistom. Kar pa za seboj potegne nerodno sklepanje, da so po tej logiki teritorialci neposredni nasledniki domobrancev, jugoslovanska agresorska armada pa neposredna naslednica partizanske vojske.

Če ignorantska množica nekritično verjame v preproste predpostavke, se kaj hitro rodijo bizarne posledice … A teorija zdrži samo, če dneve preživljate v strastnih debatah o dogajanju med zadnjima dvema slovenskima vojnama. In takšnih nas je, kot je prepričana slovenska politika, v tej državi ogromno.

Kar pa je najbolj neverjetno: zgornji močno pretirani aksiom o povezavah med drugo svetovno in prvo osamosvojitveno vojno preživi tudi praktični preizkus. Izrečeno dokazujejo vsakoletne zadrege ob proslavljanju osamosvojitve, ko se politična desnica ne udeleži slovesnosti zaradi prisotnosti veteranskih organizacij, ki imajo na praporih rdečo zvezdo. In ki jih politična levica podpira.

Ampak do letos je bila vse to le junijska folklora. Letos bo drugače. Kot da ne bi poznali godlje, po kateri plavamo, smo si za proslavo naročili ugledneže z vsega sveta. Čeprav ne dvomimo v spretnost državnega PR-ja, pa bo treba kar nekaj pojasnjevanja … Kako bodo gostitelji razložili tujim gostom, da nekaterih osamosvojiteljev ni na proslavi, ker menijo, kako so poraženci druge svetovne vojne poznejši zmagovalci slovenske osamosvojitve, drugi osamosvojitelji, ki pa so na proslavi, pa menijo, da so zmagovalci druge svetovne vojne tudi hkrati zmagovalci slovenske osamosvojitve.