Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Marko Radmilovič tokrat razmišlja o osamosvojiteljih.
Imeli smo možnost, da zgodovino predamo zgodovinarjem, pa smo jo raje odpeljali v politiko, v javnost, v medije in za šank, zato pa danes imamo godljo, kot jo imamo
Kot pravijo poznavalci, je politično ozračje v Sloveniji ponovno zastrupljeno. Na srečo je dejansko ozračje čistejše. Ker je nekdo prerezal kable na TEŠ 6.
Ob vseh običajnih težavah, ki so se zvrnile na našo mlado demokracijo, je zadnje dni v ospredje stopil še prepir o dogajanju med slovensko osamosvojitveno vojno. Med tisto vojno, katere spominu se bomo v naslednjih nekaj tednih poklonili ob 25. obletnici. Tako so prepiri o dogajanju med desetdnevno osamosvojitveno vojno postali srčika medijskih in političnih razglabljanj zadnjih dni. A ob očitni politizaciji in navijaštvu je skrajni čas za nekoliko bolj teoretični pristop k vsej zadevi. Torej se posvetimo zgodovinsko logičnim zadregam v zvezi s slovensko osamosvojitveno vojno.
“Med osamosvojitveno vojno si nismo mislili, da se ljudje, ki smo jim zaupali osebno in narodovo usodo, tako korenito ne strinjajo …”
Najprej in na začetku … kot vemo, se Slovenci tradicionalno ne strinjamo okoli poteka druge svetovne vojne. Kar ni nič posebnega, številni narodi se ne! Ob tem pa smo po četrt stoletja dobili še novo nestrinjanje, se pravi nestrinjanje okoli poteka osamosvojitvene vojne. Recimo tako: v dvajsetem stoletju smo šli kot narod skozi tri vojne, okoli poteka dveh se ne strinjamo. Najbrž se ne bi strinjali niti s potekom prve svetovne vojne, pa nas je rešil čas, ki teče.
Tako imamo na srečo za analizo le dve vojni. Kot vemo, je javna razprava o tragediji druge svetovne vojne, kolaboraciji in revoluciji še vedno živa in nič ne kaže, da bo kmalu presežena. Tej, za narod boleči, pa tudi široko izkoriščani in zmanipulirani temi pa se je zdaj priključila še razprava o dogajanju pred, med in v mesecih po slovenski osamosvojitveni vojni leta 1991. Takrat, ko smo jo doživeli in spremljali in preživeli, si nismo mislili, da se ljudje, ki smo jim zaupali osebno in narodovo usodo, tako korenito ne strinjajo …
Popravek: da se “ne strinjajo,” smo sicer zaslutili že kmalu po vojni, kako zelo so se sovražili in se še sovražijo, pa ugotavljamo šele zadnje dni. Niti ne nujno cinično razmišljujoči danes ugotavlja, da se je slovensko politično in vojaško vodstvo junija 91 med seboj sovražilo bolj, kot so skupaj sovražili ljutega sovraga. Ampak pustimo brezplodno premišljevanje.
Razprava na tem mestu zavije v nenavadno smer. Samo za potrebe teoretičnega modela se vprašajmo: “Ali so ljudje, ki se ne strinjajo okoli poteka druge svetovne vojne na Slovenskem, isti ljudje, ki se ne strinjajo s potekom osamosvojitvene vojne?” Tako čez palec in glede na politično krajino Slovenije, bi rekli, da ja. Če imaš kritično in aktivno mnenje o dogajanju med drugo svetovno vojno, ga boš imel tudi o dogajanju med osamosvojitveno vojno.
A žal so poglobljena mnenja v naših krajih hitro zbanalizirana, v primeru današnje teme na aktivni antagonizem med Kučanom in Janšo. Navijanje za enega izmed njiju – in to je neverjetno – v marsičem določa tudi posameznikovo stališče o dogodkih med drugo svetovno vojno. Še drugače: o drugi svetovni vojni negujemo dve resnici, po novem negujemo dve resnici tudi o osamosvojitveni vojni.
“Milan Kučan je komunist. Med drugo svetovno vojno je navijal za partizane … Janez Janša je njegov antipod. Med drugo svetovno vojno je navijal za domobrance …”
Imeli smo možnost, da zgodovino predamo zgodovinarjem, pa smo jo raje odpeljali v politiko, v javnost, v medije in za šank, zato pa danes imamo godljo, kot jo imamo. In zato ocenjujemo preteklost po domače in čimbolj enostavno, da bo ja lahko razumljiva za vse … Ni potrebno vedenje, ki zahteva opredeljevanje; pojdimo raje navijat. Poženimo torej kolo usmiljenja in pomilovanja …
Milan Kučan je komunist. Med drugo svetovno vojno je navijal za partizane, med osamosvojitveno vojno pa za jugoslovansko armado. Kar je logično. Tako partizani in jugoslovanska armada so bili komunisti. Janez Janša je njegov antipod. Med drugo svetovno vojno je navijal za domobrance, med slovensko osamosvojitveno vojno pa za Teritorialno obrambo. Kar je logično – oboji so se borili proti komunistom. Kar pa za seboj potegne nerodno sklepanje, da so po tej logiki teritorialci neposredni nasledniki domobrancev, jugoslovanska agresorska armada pa neposredna naslednica partizanske vojske.
Če ignorantska množica nekritično verjame v preproste predpostavke, se kaj hitro rodijo bizarne posledice … A teorija zdrži samo, če dneve preživljate v strastnih debatah o dogajanju med zadnjima dvema slovenskima vojnama. In takšnih nas je, kot je prepričana slovenska politika, v tej državi ogromno.
Kar pa je najbolj neverjetno: zgornji močno pretirani aksiom o povezavah med drugo svetovno in prvo osamosvojitveno vojno preživi tudi praktični preizkus. Izrečeno dokazujejo vsakoletne zadrege ob proslavljanju osamosvojitve, ko se politična desnica ne udeleži slovesnosti zaradi prisotnosti veteranskih organizacij, ki imajo na praporih rdečo zvezdo. In ki jih politična levica podpira.
Ampak do letos je bila vse to le junijska folklora. Letos bo drugače. Kot da ne bi poznali godlje, po kateri plavamo, smo si za proslavo naročili ugledneže z vsega sveta. Čeprav ne dvomimo v spretnost državnega PR-ja, pa bo treba kar nekaj pojasnjevanja … Kako bodo gostitelji razložili tujim gostom, da nekaterih osamosvojiteljev ni na proslavi, ker menijo, kako so poraženci druge svetovne vojne poznejši zmagovalci slovenske osamosvojitve, drugi osamosvojitelji, ki pa so na proslavi, pa menijo, da so zmagovalci druge svetovne vojne tudi hkrati zmagovalci slovenske osamosvojitve.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič tokrat razmišlja o osamosvojiteljih.
Imeli smo možnost, da zgodovino predamo zgodovinarjem, pa smo jo raje odpeljali v politiko, v javnost, v medije in za šank, zato pa danes imamo godljo, kot jo imamo
Kot pravijo poznavalci, je politično ozračje v Sloveniji ponovno zastrupljeno. Na srečo je dejansko ozračje čistejše. Ker je nekdo prerezal kable na TEŠ 6.
Ob vseh običajnih težavah, ki so se zvrnile na našo mlado demokracijo, je zadnje dni v ospredje stopil še prepir o dogajanju med slovensko osamosvojitveno vojno. Med tisto vojno, katere spominu se bomo v naslednjih nekaj tednih poklonili ob 25. obletnici. Tako so prepiri o dogajanju med desetdnevno osamosvojitveno vojno postali srčika medijskih in političnih razglabljanj zadnjih dni. A ob očitni politizaciji in navijaštvu je skrajni čas za nekoliko bolj teoretični pristop k vsej zadevi. Torej se posvetimo zgodovinsko logičnim zadregam v zvezi s slovensko osamosvojitveno vojno.
“Med osamosvojitveno vojno si nismo mislili, da se ljudje, ki smo jim zaupali osebno in narodovo usodo, tako korenito ne strinjajo …”
Najprej in na začetku … kot vemo, se Slovenci tradicionalno ne strinjamo okoli poteka druge svetovne vojne. Kar ni nič posebnega, številni narodi se ne! Ob tem pa smo po četrt stoletja dobili še novo nestrinjanje, se pravi nestrinjanje okoli poteka osamosvojitvene vojne. Recimo tako: v dvajsetem stoletju smo šli kot narod skozi tri vojne, okoli poteka dveh se ne strinjamo. Najbrž se ne bi strinjali niti s potekom prve svetovne vojne, pa nas je rešil čas, ki teče.
Tako imamo na srečo za analizo le dve vojni. Kot vemo, je javna razprava o tragediji druge svetovne vojne, kolaboraciji in revoluciji še vedno živa in nič ne kaže, da bo kmalu presežena. Tej, za narod boleči, pa tudi široko izkoriščani in zmanipulirani temi pa se je zdaj priključila še razprava o dogajanju pred, med in v mesecih po slovenski osamosvojitveni vojni leta 1991. Takrat, ko smo jo doživeli in spremljali in preživeli, si nismo mislili, da se ljudje, ki smo jim zaupali osebno in narodovo usodo, tako korenito ne strinjajo …
Popravek: da se “ne strinjajo,” smo sicer zaslutili že kmalu po vojni, kako zelo so se sovražili in se še sovražijo, pa ugotavljamo šele zadnje dni. Niti ne nujno cinično razmišljujoči danes ugotavlja, da se je slovensko politično in vojaško vodstvo junija 91 med seboj sovražilo bolj, kot so skupaj sovražili ljutega sovraga. Ampak pustimo brezplodno premišljevanje.
Razprava na tem mestu zavije v nenavadno smer. Samo za potrebe teoretičnega modela se vprašajmo: “Ali so ljudje, ki se ne strinjajo okoli poteka druge svetovne vojne na Slovenskem, isti ljudje, ki se ne strinjajo s potekom osamosvojitvene vojne?” Tako čez palec in glede na politično krajino Slovenije, bi rekli, da ja. Če imaš kritično in aktivno mnenje o dogajanju med drugo svetovno vojno, ga boš imel tudi o dogajanju med osamosvojitveno vojno.
A žal so poglobljena mnenja v naših krajih hitro zbanalizirana, v primeru današnje teme na aktivni antagonizem med Kučanom in Janšo. Navijanje za enega izmed njiju – in to je neverjetno – v marsičem določa tudi posameznikovo stališče o dogodkih med drugo svetovno vojno. Še drugače: o drugi svetovni vojni negujemo dve resnici, po novem negujemo dve resnici tudi o osamosvojitveni vojni.
“Milan Kučan je komunist. Med drugo svetovno vojno je navijal za partizane … Janez Janša je njegov antipod. Med drugo svetovno vojno je navijal za domobrance …”
Imeli smo možnost, da zgodovino predamo zgodovinarjem, pa smo jo raje odpeljali v politiko, v javnost, v medije in za šank, zato pa danes imamo godljo, kot jo imamo. In zato ocenjujemo preteklost po domače in čimbolj enostavno, da bo ja lahko razumljiva za vse … Ni potrebno vedenje, ki zahteva opredeljevanje; pojdimo raje navijat. Poženimo torej kolo usmiljenja in pomilovanja …
Milan Kučan je komunist. Med drugo svetovno vojno je navijal za partizane, med osamosvojitveno vojno pa za jugoslovansko armado. Kar je logično. Tako partizani in jugoslovanska armada so bili komunisti. Janez Janša je njegov antipod. Med drugo svetovno vojno je navijal za domobrance, med slovensko osamosvojitveno vojno pa za Teritorialno obrambo. Kar je logično – oboji so se borili proti komunistom. Kar pa za seboj potegne nerodno sklepanje, da so po tej logiki teritorialci neposredni nasledniki domobrancev, jugoslovanska agresorska armada pa neposredna naslednica partizanske vojske.
Če ignorantska množica nekritično verjame v preproste predpostavke, se kaj hitro rodijo bizarne posledice … A teorija zdrži samo, če dneve preživljate v strastnih debatah o dogajanju med zadnjima dvema slovenskima vojnama. In takšnih nas je, kot je prepričana slovenska politika, v tej državi ogromno.
Kar pa je najbolj neverjetno: zgornji močno pretirani aksiom o povezavah med drugo svetovno in prvo osamosvojitveno vojno preživi tudi praktični preizkus. Izrečeno dokazujejo vsakoletne zadrege ob proslavljanju osamosvojitve, ko se politična desnica ne udeleži slovesnosti zaradi prisotnosti veteranskih organizacij, ki imajo na praporih rdečo zvezdo. In ki jih politična levica podpira.
Ampak do letos je bila vse to le junijska folklora. Letos bo drugače. Kot da ne bi poznali godlje, po kateri plavamo, smo si za proslavo naročili ugledneže z vsega sveta. Čeprav ne dvomimo v spretnost državnega PR-ja, pa bo treba kar nekaj pojasnjevanja … Kako bodo gostitelji razložili tujim gostom, da nekaterih osamosvojiteljev ni na proslavi, ker menijo, kako so poraženci druge svetovne vojne poznejši zmagovalci slovenske osamosvojitve, drugi osamosvojitelji, ki pa so na proslavi, pa menijo, da so zmagovalci druge svetovne vojne tudi hkrati zmagovalci slovenske osamosvojitve.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Kot vsaka zgodba v mednarodni politiki zadnja leta, se je tudi izganjanje spremenilo v burlesko
Če redki začudeno opazujemo razčlovečenje, ki se dogaja na Facebooku, je hkrati varovanje intime še zadnji most, ki nas povezuje s človeškim bistvom
V novi sestavi italijanskega parlamenta je tudi Tržačanka Tatjana Rojc, pred katero je velika naloga osveščanja o tem, kaj slovenstvo v Italiji sploh je.
Da te Zlatko nadere ali užali, niti ni neka redkost … zato se žrtve počasi že organizirajo v kampanji »Ključnik #Me too!«
Izrek "dve muhi na en mah" se zdi pri včerajšnjem odstopu celo nekoliko konservativen. Miro Cerar je včeraj pobil toliko mrčesa, kot mu ga ni uspelo v celotnem mandatu in resnično vprašanje, ki se zastavlja, je: "Kaj zdaj?"
Kako lahko državljani zaupamo, da bo vladi uspelo zgraditi drugi tir v merilu 1 : 1, če ga ni sposobna izrezbariti v merilu 1:5000?
Kaj mislite, kakšno oceno bi dobili partizani, če bi jih ocenjeval Nato?
Spolitizirane igre, ki so daleč od recimo otroškega navdušenja Sarajeva ali globoke povezanost človeka in narave v Lillehammerju, imajo kar nekaj presežkov … Žal je tistih trivialnih nekajkrat več kot resnično izjemnih olimpijskih zgodb. In med njimi najbolj bega zgodba o ruskem tekmovalcu v curlingu.
Danes pa nekaj o teoriji in praksi stavkovnega vala. Če hočemo plimovanje dobro razumeti, ga je treba izsušiti do samih molekul vode. Šele z otroško nedolžnostjo nam uspe uvideti bistvo prekinitev dela.
Tokrat pa nekaj o piranskih ribičih. Če bomo že šli v ljuti boj zanje, jih je treba bolje spoznati!
Katera izmed slovenskih društev so med poslovnimi subjekti, ki bi lahko potencialno prala denar in financirala terorizem?
Na mnogih področjih smo priča stopnjevanju nezdravega razmerja med športom in denarjem
Nalezljive bolezni so hudič; ob ležanju v postelji in slabem počutju pa prinašajo še neslutene premike v samem jedru družbe
Zasebnost je pravica in hkrati tudi odgovornost vsakega izmed nas. Če se človek do zasebnosti ne obnaša vsaj približno odgovorno, je jokcanje ob tem, da je kršena, smešno ... Seveda vse ob predpostavki, da je ob sedemdesetodstotni udeležbi prebivalstva na socialnih omrežjih izraz "javna oseba" zastarel in nepotreben.
Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar
Je možno, da bi skoraj leto in četrt poslanec Anže Logar le bral in bral in bral, pa čeprav smo ga videvali v parlamentu, na zasedanjih komisije in končno celo v Bruslju?
Če hočemo problem javnega financiranja zasebnega šolstva pravilno razumeti, ga moramo razbiti. Razbiti v prafaktorje, kot bi se izrazili s subatomsko fiziko v javni rabi
Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij.
Neveljaven email naslov