Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tedenska glosa Marka Radmiloviča
Zakaj ves ta vik in krik?
Danes pa na kratko … V Ljubljani se zapleta. Bitka med ilegalnimi naseljenci v prostorih nekdanje tovarne Rog in mestno oblastjo, ki je bila dolga leta podtalna, je izbruhnila v pravi pravcati konflikt in mi mediji smo z veseljem pograbili ponujeno. Poglejmo, zakaj ves ta vik in krik.
Prvič: z velikim veseljem opazujemo, ko gre v popolni Ljubljani kaj narobe.
Drugič: z velikim veseljem opazujemo, ko si kdo upa napasti delo in lik Zorana Jankovića.
Tretjič: z velikim veseljem bi opazovali ponovno bitko med policijo in državljani.
Zdaj pa k podrobnejši analizi.
Mediji, predvsem mladinski ali tisti z mladimi, angažiranimi novinarji, so se na moč razburili. Represija, kakršna koli že, mladino vedno razhudi. Mladinski mediji in mladi novinarji pač vedo, da bi ponovitev leta 1968 naredila čudo tako za njihove medije kot za osebne kariere. Zanje Zoran Jankovič pomeni pokvarjeno oblast, ki jo je – takole med jutranjim kapučinom in opoldanskim ekspresom – modno malo rušiti. Za nasmejanega župana pa angažirani mediji pomenijo skrajno točko, ki je še deležna njegovega nasmeha.
Zato tako goreče spremljanje pravzaprav običajnega upravnega problema.
“Squatting“, kot imenujemo zasedbo nenaseljenih stavb v urbanih okoljih, je priljubljena, precej običajna praksa – in konflikt, ki ga imamo te dni v Ljubljani, se je že neštetokrat zgodil v vseh velikih mestih zahodne hemisfere. In ker je Ljubljana nekaj najbolj urbanega, kar premoremo na Slovenskem, je popolnoma logično, da imamo tudi “squatterje”. Naj se gospod župan jezi, kolikor se hoče – rogovci dajejo mestu tisto urbano komponento, ki je potrebna za to, da je “Ljubljana najlepše mesto na svetu” … ali kako že. Povedano drugače: če v Rogu ne bi bilo squatterjev, bi si jih bilo treba izmisliti.
V zvezi z Rogom pa je zanimivo še dvoje. Prvič: zakaj ni nihče protestiral, ko so izselili tovarno koles? Od petdesetih let dvajsetega stoletja do osamosvojitve so iz te tovarne prihajala kolesa in pomenljivo, simbolno dejanje se je zgodilo prav prejšnji konec tedna. Medtem ko so rogovce metali na cesto, se je 573 Slovencev z najbolj legendarnim izdelkom Roga, neuničljivim ponyjem, povzpelo na Vršič. Da izdelek preživi tovarno, sta potrebna velika kakovost in veliko pomanjkanja občutka za stavbno zgodovino. Leta 1991, ko je tovarna na Trubarjevi umrla, ni bilo župana, ki bi se temu uprl, in ni bilo “squatterjev”, ki bi se zavzeli za industrijsko dediščino v samem središču mesta; ta sega v drugo polovico devetnajstega stoletja in s padcem Roga bomo lahko skoraj končali zgodbo o propadu objektov, ki so bili v središču Ljubljane nosilci njene industrijske zgodovine. Po načelu, da je laže rušiti kot graditi, se z Rogom oziroma s stavbami v kompleksu spreminja v prah tudi lep del kulturne dediščine mesta.
Druga zgodba, ki jo sproža zasedba Roga, pa je iracionalnost nezakonitih naseljencev stavbe. Imajo namreč tudi veliko elegantnejšo in celo legitimnejšo možnost. Če je njihova bivanjska praksa ilegalno življenje in ustvarjanje v praznih nepremičninah na urbanih področjih, zakaj potem ne zasedejo na tisoče praznih stanovanj, ki so recimo v lasti DUTB? Kot državljani imajo do njih celo večjo pravico kot do Roga. Na ljubljanskem nepremičninskem trgu, histeričnem in popolnoma iracionalnem, so cele soseske, ki so zaradi preveč ambicioznih zidarjev ostale prazne. Za milijardo nepremičnin v vsej državi je v lasti slabe banke. K tem seveda ne štejemo praznih nepremičnin, ki so v lasti komercialnih in državnih bank. Če bi torej hotela mladina zares pokazati ustvarjalnost in celo zdravo revolucionarnost, bi lahko mirno zasedla bleščečo sosesko kje na obrobju Ljubljane. Do Roga niti v teoriji nima lastniške pravice, v stanovanjih DUTB pa bi se lahko sklicevala na svoj delež pri dokapitalizaciji bank, ki so odobrila kredite za nasedla stanovanja. Ob tem pa bi imela še elektriko, tekočo vodo in preostalo urbano obdobje. Da ne omenjamo, kako dobro se da deskati po teh betonskih naseljih duhov.
In še o nečem govori spor med mestom in ilegalnimi naseljenci v Rogu. Župan pravi, da je treba stavbe v Rogu podreti, “ker so nevarne”. Res je, da so nekateri objekti stari že skoraj dve stoletji in brez ustrezne in pravočasne obnove stare stavbe dotrajajo. A medtem ko v Ljubljani dotrajane stavbe rušijo, v preostali Sloveniji kar lepa množica državljanov še vedno živi v starih stavbah. Pa ne le v gradovih, bajtah in kočurah iz prejšnjih stoletij, temveč tudi v železobetonskih in azbestnih reliktih socializma. Povedano drugače: če bi se držali Jankovićevega pravila o tem, da je treba stare, dotrajane in nevarne stavbe podreti, bi morali zrušiti pol Slovenije.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Tedenska glosa Marka Radmiloviča
Zakaj ves ta vik in krik?
Danes pa na kratko … V Ljubljani se zapleta. Bitka med ilegalnimi naseljenci v prostorih nekdanje tovarne Rog in mestno oblastjo, ki je bila dolga leta podtalna, je izbruhnila v pravi pravcati konflikt in mi mediji smo z veseljem pograbili ponujeno. Poglejmo, zakaj ves ta vik in krik.
Prvič: z velikim veseljem opazujemo, ko gre v popolni Ljubljani kaj narobe.
Drugič: z velikim veseljem opazujemo, ko si kdo upa napasti delo in lik Zorana Jankovića.
Tretjič: z velikim veseljem bi opazovali ponovno bitko med policijo in državljani.
Zdaj pa k podrobnejši analizi.
Mediji, predvsem mladinski ali tisti z mladimi, angažiranimi novinarji, so se na moč razburili. Represija, kakršna koli že, mladino vedno razhudi. Mladinski mediji in mladi novinarji pač vedo, da bi ponovitev leta 1968 naredila čudo tako za njihove medije kot za osebne kariere. Zanje Zoran Jankovič pomeni pokvarjeno oblast, ki jo je – takole med jutranjim kapučinom in opoldanskim ekspresom – modno malo rušiti. Za nasmejanega župana pa angažirani mediji pomenijo skrajno točko, ki je še deležna njegovega nasmeha.
Zato tako goreče spremljanje pravzaprav običajnega upravnega problema.
“Squatting“, kot imenujemo zasedbo nenaseljenih stavb v urbanih okoljih, je priljubljena, precej običajna praksa – in konflikt, ki ga imamo te dni v Ljubljani, se je že neštetokrat zgodil v vseh velikih mestih zahodne hemisfere. In ker je Ljubljana nekaj najbolj urbanega, kar premoremo na Slovenskem, je popolnoma logično, da imamo tudi “squatterje”. Naj se gospod župan jezi, kolikor se hoče – rogovci dajejo mestu tisto urbano komponento, ki je potrebna za to, da je “Ljubljana najlepše mesto na svetu” … ali kako že. Povedano drugače: če v Rogu ne bi bilo squatterjev, bi si jih bilo treba izmisliti.
V zvezi z Rogom pa je zanimivo še dvoje. Prvič: zakaj ni nihče protestiral, ko so izselili tovarno koles? Od petdesetih let dvajsetega stoletja do osamosvojitve so iz te tovarne prihajala kolesa in pomenljivo, simbolno dejanje se je zgodilo prav prejšnji konec tedna. Medtem ko so rogovce metali na cesto, se je 573 Slovencev z najbolj legendarnim izdelkom Roga, neuničljivim ponyjem, povzpelo na Vršič. Da izdelek preživi tovarno, sta potrebna velika kakovost in veliko pomanjkanja občutka za stavbno zgodovino. Leta 1991, ko je tovarna na Trubarjevi umrla, ni bilo župana, ki bi se temu uprl, in ni bilo “squatterjev”, ki bi se zavzeli za industrijsko dediščino v samem središču mesta; ta sega v drugo polovico devetnajstega stoletja in s padcem Roga bomo lahko skoraj končali zgodbo o propadu objektov, ki so bili v središču Ljubljane nosilci njene industrijske zgodovine. Po načelu, da je laže rušiti kot graditi, se z Rogom oziroma s stavbami v kompleksu spreminja v prah tudi lep del kulturne dediščine mesta.
Druga zgodba, ki jo sproža zasedba Roga, pa je iracionalnost nezakonitih naseljencev stavbe. Imajo namreč tudi veliko elegantnejšo in celo legitimnejšo možnost. Če je njihova bivanjska praksa ilegalno življenje in ustvarjanje v praznih nepremičninah na urbanih področjih, zakaj potem ne zasedejo na tisoče praznih stanovanj, ki so recimo v lasti DUTB? Kot državljani imajo do njih celo večjo pravico kot do Roga. Na ljubljanskem nepremičninskem trgu, histeričnem in popolnoma iracionalnem, so cele soseske, ki so zaradi preveč ambicioznih zidarjev ostale prazne. Za milijardo nepremičnin v vsej državi je v lasti slabe banke. K tem seveda ne štejemo praznih nepremičnin, ki so v lasti komercialnih in državnih bank. Če bi torej hotela mladina zares pokazati ustvarjalnost in celo zdravo revolucionarnost, bi lahko mirno zasedla bleščečo sosesko kje na obrobju Ljubljane. Do Roga niti v teoriji nima lastniške pravice, v stanovanjih DUTB pa bi se lahko sklicevala na svoj delež pri dokapitalizaciji bank, ki so odobrila kredite za nasedla stanovanja. Ob tem pa bi imela še elektriko, tekočo vodo in preostalo urbano obdobje. Da ne omenjamo, kako dobro se da deskati po teh betonskih naseljih duhov.
In še o nečem govori spor med mestom in ilegalnimi naseljenci v Rogu. Župan pravi, da je treba stavbe v Rogu podreti, “ker so nevarne”. Res je, da so nekateri objekti stari že skoraj dve stoletji in brez ustrezne in pravočasne obnove stare stavbe dotrajajo. A medtem ko v Ljubljani dotrajane stavbe rušijo, v preostali Sloveniji kar lepa množica državljanov še vedno živi v starih stavbah. Pa ne le v gradovih, bajtah in kočurah iz prejšnjih stoletij, temveč tudi v železobetonskih in azbestnih reliktih socializma. Povedano drugače: če bi se držali Jankovićevega pravila o tem, da je treba stare, dotrajane in nevarne stavbe podreti, bi morali zrušiti pol Slovenije.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Neveljaven email naslov