Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Rok za Rog

07.06.2016

Tedenska glosa Marka Radmiloviča

Zakaj ves ta vik in krik?

Danes pa na kratko … V Ljubljani se zapleta. Bitka med ilegalnimi naseljenci v prostorih nekdanje tovarne Rog in mestno oblastjo, ki je bila dolga leta podtalna, je izbruhnila v pravi pravcati konflikt in mi mediji smo z veseljem pograbili ponujeno. Poglejmo, zakaj ves ta vik in krik.

Prvič: z velikim veseljem opazujemo, ko gre v popolni Ljubljani kaj narobe.

Drugič: z velikim veseljem opazujemo, ko si kdo upa napasti delo in lik Zorana Jankovića.

Tretjič: z velikim veseljem bi opazovali ponovno bitko med policijo in državljani.

Zdaj pa k podrobnejši analizi.

Mediji, predvsem mladinski ali tisti z mladimi, angažiranimi novinarji, so se na moč razburili. Represija, kakršna koli že, mladino vedno razhudi. Mladinski mediji in mladi novinarji pač vedo, da bi ponovitev leta 1968 naredila čudo tako za njihove medije kot za osebne kariere. Zanje Zoran Jankovič pomeni pokvarjeno oblast, ki jo je – takole med jutranjim kapučinom in opoldanskim ekspresom – modno malo rušiti. Za nasmejanega župana pa angažirani mediji pomenijo skrajno točko, ki je še deležna njegovega nasmeha.

Zato tako goreče spremljanje pravzaprav običajnega upravnega problema.

Squatting“, kot imenujemo zasedbo nenaseljenih stavb v urbanih okoljih, je priljubljena, precej običajna praksa – in konflikt, ki ga imamo te dni v Ljubljani, se je že neštetokrat zgodil v vseh velikih mestih zahodne hemisfere. In ker je Ljubljana nekaj najbolj urbanega, kar premoremo na Slovenskem, je popolnoma logično, da imamo tudi “squatterje”. Naj se gospod župan jezi, kolikor se hoče – rogovci dajejo mestu tisto urbano komponento, ki je potrebna za to, da je “Ljubljana najlepše mesto na svetu” … ali kako že. Povedano drugače: če v Rogu ne bi bilo squatterjev, bi si jih bilo treba izmisliti.

V zvezi z Rogom pa je zanimivo še dvoje. Prvič: zakaj ni nihče protestiral, ko so izselili tovarno koles? Od petdesetih let dvajsetega stoletja do osamosvojitve so iz te tovarne prihajala kolesa in pomenljivo, simbolno dejanje se je zgodilo prav prejšnji konec tedna. Medtem ko so rogovce metali na cesto, se je 573 Slovencev z najbolj legendarnim izdelkom Roga, neuničljivim ponyjem, povzpelo na Vršič. Da izdelek preživi tovarno, sta potrebna velika kakovost in veliko pomanjkanja občutka za stavbno zgodovino. Leta 1991, ko je tovarna na Trubarjevi umrla, ni bilo župana, ki bi se temu uprl, in ni bilo “squatterjev”, ki bi se zavzeli za industrijsko dediščino v samem središču mesta; ta sega v drugo polovico devetnajstega stoletja in s padcem Roga bomo lahko skoraj končali zgodbo o propadu objektov, ki so bili v središču Ljubljane nosilci njene industrijske zgodovine. Po načelu, da je laže rušiti kot graditi, se z Rogom oziroma s stavbami v kompleksu spreminja v prah tudi lep del kulturne dediščine mesta.

Druga zgodba, ki jo sproža zasedba Roga, pa je iracionalnost nezakonitih naseljencev stavbe. Imajo namreč tudi veliko elegantnejšo in celo legitimnejšo možnost. Če je njihova bivanjska praksa ilegalno življenje in ustvarjanje v praznih nepremičninah na urbanih področjih, zakaj potem ne zasedejo na tisoče praznih stanovanj, ki so recimo v lasti DUTB? Kot državljani imajo do njih celo večjo pravico kot do Roga. Na ljubljanskem nepremičninskem trgu, histeričnem in popolnoma iracionalnem, so cele soseske, ki so zaradi preveč ambicioznih zidarjev ostale prazne. Za milijardo nepremičnin v vsej državi je v lasti slabe banke. K tem seveda ne štejemo praznih nepremičnin, ki so v lasti komercialnih in državnih bank. Če bi torej hotela mladina zares pokazati ustvarjalnost in celo zdravo revolucionarnost, bi lahko mirno zasedla bleščečo sosesko kje na obrobju Ljubljane. Do Roga niti v teoriji nima lastniške pravice, v stanovanjih DUTB pa bi se lahko sklicevala na svoj delež pri dokapitalizaciji bank, ki so odobrila kredite za nasedla stanovanja. Ob tem pa bi imela še elektriko, tekočo vodo in preostalo urbano obdobje. Da ne omenjamo, kako dobro se da deskati po teh betonskih naseljih duhov.

In še o nečem govori spor med mestom in ilegalnimi naseljenci v Rogu. Župan pravi, da je treba stavbe v Rogu podreti, “ker so nevarne”. Res je, da so nekateri objekti stari že skoraj dve stoletji in brez ustrezne in pravočasne obnove stare stavbe dotrajajo. A medtem ko v Ljubljani dotrajane stavbe rušijo, v preostali Sloveniji kar lepa množica državljanov še vedno živi v starih stavbah. Pa ne le v gradovih, bajtah in kočurah iz prejšnjih stoletij, temveč tudi v železobetonskih in azbestnih reliktih socializma. Povedano drugače: če bi se držali Jankovićevega pravila o tem, da je treba stare, dotrajane in nevarne stavbe podreti, bi morali zrušiti pol Slovenije.


Zapisi iz močvirja

750 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Rok za Rog

07.06.2016

Tedenska glosa Marka Radmiloviča

Zakaj ves ta vik in krik?

Danes pa na kratko … V Ljubljani se zapleta. Bitka med ilegalnimi naseljenci v prostorih nekdanje tovarne Rog in mestno oblastjo, ki je bila dolga leta podtalna, je izbruhnila v pravi pravcati konflikt in mi mediji smo z veseljem pograbili ponujeno. Poglejmo, zakaj ves ta vik in krik.

Prvič: z velikim veseljem opazujemo, ko gre v popolni Ljubljani kaj narobe.

Drugič: z velikim veseljem opazujemo, ko si kdo upa napasti delo in lik Zorana Jankovića.

Tretjič: z velikim veseljem bi opazovali ponovno bitko med policijo in državljani.

Zdaj pa k podrobnejši analizi.

Mediji, predvsem mladinski ali tisti z mladimi, angažiranimi novinarji, so se na moč razburili. Represija, kakršna koli že, mladino vedno razhudi. Mladinski mediji in mladi novinarji pač vedo, da bi ponovitev leta 1968 naredila čudo tako za njihove medije kot za osebne kariere. Zanje Zoran Jankovič pomeni pokvarjeno oblast, ki jo je – takole med jutranjim kapučinom in opoldanskim ekspresom – modno malo rušiti. Za nasmejanega župana pa angažirani mediji pomenijo skrajno točko, ki je še deležna njegovega nasmeha.

Zato tako goreče spremljanje pravzaprav običajnega upravnega problema.

Squatting“, kot imenujemo zasedbo nenaseljenih stavb v urbanih okoljih, je priljubljena, precej običajna praksa – in konflikt, ki ga imamo te dni v Ljubljani, se je že neštetokrat zgodil v vseh velikih mestih zahodne hemisfere. In ker je Ljubljana nekaj najbolj urbanega, kar premoremo na Slovenskem, je popolnoma logično, da imamo tudi “squatterje”. Naj se gospod župan jezi, kolikor se hoče – rogovci dajejo mestu tisto urbano komponento, ki je potrebna za to, da je “Ljubljana najlepše mesto na svetu” … ali kako že. Povedano drugače: če v Rogu ne bi bilo squatterjev, bi si jih bilo treba izmisliti.

V zvezi z Rogom pa je zanimivo še dvoje. Prvič: zakaj ni nihče protestiral, ko so izselili tovarno koles? Od petdesetih let dvajsetega stoletja do osamosvojitve so iz te tovarne prihajala kolesa in pomenljivo, simbolno dejanje se je zgodilo prav prejšnji konec tedna. Medtem ko so rogovce metali na cesto, se je 573 Slovencev z najbolj legendarnim izdelkom Roga, neuničljivim ponyjem, povzpelo na Vršič. Da izdelek preživi tovarno, sta potrebna velika kakovost in veliko pomanjkanja občutka za stavbno zgodovino. Leta 1991, ko je tovarna na Trubarjevi umrla, ni bilo župana, ki bi se temu uprl, in ni bilo “squatterjev”, ki bi se zavzeli za industrijsko dediščino v samem središču mesta; ta sega v drugo polovico devetnajstega stoletja in s padcem Roga bomo lahko skoraj končali zgodbo o propadu objektov, ki so bili v središču Ljubljane nosilci njene industrijske zgodovine. Po načelu, da je laže rušiti kot graditi, se z Rogom oziroma s stavbami v kompleksu spreminja v prah tudi lep del kulturne dediščine mesta.

Druga zgodba, ki jo sproža zasedba Roga, pa je iracionalnost nezakonitih naseljencev stavbe. Imajo namreč tudi veliko elegantnejšo in celo legitimnejšo možnost. Če je njihova bivanjska praksa ilegalno življenje in ustvarjanje v praznih nepremičninah na urbanih področjih, zakaj potem ne zasedejo na tisoče praznih stanovanj, ki so recimo v lasti DUTB? Kot državljani imajo do njih celo večjo pravico kot do Roga. Na ljubljanskem nepremičninskem trgu, histeričnem in popolnoma iracionalnem, so cele soseske, ki so zaradi preveč ambicioznih zidarjev ostale prazne. Za milijardo nepremičnin v vsej državi je v lasti slabe banke. K tem seveda ne štejemo praznih nepremičnin, ki so v lasti komercialnih in državnih bank. Če bi torej hotela mladina zares pokazati ustvarjalnost in celo zdravo revolucionarnost, bi lahko mirno zasedla bleščečo sosesko kje na obrobju Ljubljane. Do Roga niti v teoriji nima lastniške pravice, v stanovanjih DUTB pa bi se lahko sklicevala na svoj delež pri dokapitalizaciji bank, ki so odobrila kredite za nasedla stanovanja. Ob tem pa bi imela še elektriko, tekočo vodo in preostalo urbano obdobje. Da ne omenjamo, kako dobro se da deskati po teh betonskih naseljih duhov.

In še o nečem govori spor med mestom in ilegalnimi naseljenci v Rogu. Župan pravi, da je treba stavbe v Rogu podreti, “ker so nevarne”. Res je, da so nekateri objekti stari že skoraj dve stoletji in brez ustrezne in pravočasne obnove stare stavbe dotrajajo. A medtem ko v Ljubljani dotrajane stavbe rušijo, v preostali Sloveniji kar lepa množica državljanov še vedno živi v starih stavbah. Pa ne le v gradovih, bajtah in kočurah iz prejšnjih stoletij, temveč tudi v železobetonskih in azbestnih reliktih socializma. Povedano drugače: če bi se držali Jankovićevega pravila o tem, da je treba stare, dotrajane in nevarne stavbe podreti, bi morali zrušiti pol Slovenije.


06.11.2018

Strel v tišino

Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.


30.10.2018

Slovenski vladarski slog

V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?


23.10.2018

Princ na konju z ročaji

Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.


16.10.2018

Vohun, ki nas je ljubil

V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.


09.10.2018

Pod svobodnim soncem

Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.


02.10.2018

Sreča ni opoteča

V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič


25.09.2018

O življenju krtov

Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.


18.09.2018

V začetku je bila beseda

Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.


11.09.2018

Fontana malih in točenih

Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.


04.09.2018

Divja varda

Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko


26.06.2018

Zadnje besede poslanic

Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.


19.06.2018

Diktatura asfalta

Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.


12.06.2018

Gliha vkup štriha

Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal. Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni? Piše: Marko Radmilovič


05.06.2018

Nam je vseeno kam reka teče

Povolilna kolumna Marka Radmiloviča.


29.05.2018

U ta črna skrin'ca

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


22.05.2018

Živalska farma

Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.


15.05.2018

Viljem drugič

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


08.05.2018

Rokovalci

Priprave na sestop oblasti k ljudem, kot tudi lahko razumemo inflacijo volitev in referendumov v prihodnjih mesecih, so v popolnem razmahu. Pesniško navdahnjeni protagonisti skupaj z najbolj vnetimi analitiki vse skupaj označujejo za praznik demokracije – toda okorelemu ciniku se zdi vse skupaj malce nadležno. Še posebno zato, ker se letos volitvam ne boste mogli izogniti.


24.04.2018

Spomeniško varstvo

Če bi po naslednji skrunitvi spomenika predsednik republike lastnoročno z gobico čistil svojo zapuščino na Kongresnem trgu, bi izpolnil svoje spravno poslanstvo


17.04.2018

Pametna vas

Slovensko podeželje je neusahljiv vir pameti in modrosti. Zato je projekt, imenovan »pametna vas«, vsaj nepoučenemu nekoliko tuj


Stran 14 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov