Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tedenski komentar Marka Radmiloviča.
Nasilje smo z rekordnimi dosežki začeli kategorizirati kot šport, šport pa z izgredi kategorizirati kot nasilje
Kar se nekaterim dozdeva zadnjih dva tisoč let, se je končno izkazalo za resnično: planetu se je utrgalo. Poboj v Združenih državah, pretepi na evropskem prvenstvu ob običajnem nizanju vojn, spopadov in kriz. Logika nasilja je na glasovanju dobila 12 točk in nenasilni smo vsaj zaskrbljeni, če že ne prestrašeni. Tako v dnevih, ki nas ločijo od tega, da jih enkrat za vselej dobimo po gobcu, nekaj dejstev v razmislek.
“Ali je mogoče iz vseh na pogled povsem različnih nasilnih dejanj sestaviti enotno teorijo nasilnosti?” bi se vprašali fiziki. Ali je mogoče, da ima streljanje na Floridi z divjanjem po Marseillu skupno vzročno jedro?
Če naredimo skrajno redukcijo, je odgovor pritrdilen – v obeh primerih je iracionalno sovraštvo vzrok za nasilje – a poskusimo se pozabavati z manj očitnim.
Najprej analizirajmo ameriško obsedenost z orožjem.
Skrajno konservativni orožarski krogi v Ameriki so na zadnje napade odgovorili s tezo, da Američani potrebujejo več in ne manj orožja. Stališče, ki je vzbudilo planetarno zgražanje, pa ima v sebi zrno soli. Logika orožja je namreč binarna. Ali ga imaš, ali ga nimaš. Če bi ga imeli vsi, bi bilo žrtev streljanj manj. Ker bi napadeni napadalce postreljali veliko prej, kot to uspe policiji. Druga skrajnost je družba, v kateri nima orožja nihče. In mimogrede; za katero se iskreno zavzemamo v tej oddaji – da se izognemo tožarjenju pri varuhu poslušalčevih pravic.
Torej, da imajo orožje vsi, je sicer veliko manj primerno od tega, ko ga nima nihče, a še vedno nekajkrat bolj primerno od tega, da ga imajo samo nekateri.
Ti do njega pridejo otročje lahko in so praviloma dokazani sociopati. Če imajo orožje vsi, preživijo tisti z največjo puško, če ga nima nihče, preživijo tisti z največjim egom. Dobrodošli na Modrem planetu.
Po drugi strani pa imamo družbe, kot je Francija, kjer orožja nima nihče, ki za to ni pooblaščen. Pa pridejo ruski specialisti za borilne veščine, preoblečeni v navijače in te nič hudega slutečega in pivo pijočega nalomijo kot mlado brezo. In glede na to, da govorimo o floridskem streljanju tako intenzivno samo zaradi tega, ker je rekordno po številu žrtev ter da govorimo o navijaških izgredih samo zato, ker so rekordno množični, lahko sklenemo: nasilje smo z rekordnimi dosežki začeli kategorizirati kot šport, šport pa z izgredi kategorizirati kot nasilje. Dve plati istega nasilnega kovanca.
Ampak kaj je tokrat drugače, kot že ni tisočletja? Kaj velja za nasilje enaindvajsetega stoletja, kar ni veljalo za nasilje z začetkov našega štetja?
Na prvi pogled se ni spremenilo čisto nič, na drugi pogled se je spremenilo vse. Vsaj kolikor pričajo viri, je nasilje starih bilo sicer res grobo, a vsaj v določeni meri tudi glorificirano. Mi smo glorifikacijo nasilja obdržali, kar se bo kmalu videlo na državni proslavi, dodali pa smo še komercializacijo. Nikoli v zgodovini se nasilje ni tako zelo dobro prodajalo. Družbena omrežja, video igrice, industrija filmov, pop kultura, šport; ves podporni aparat družbe je podvržen komercializiranem nasilju. Če k temu prištejemo še običajne in skozi zgodovino dokazane nasilne institucije, kot so država, religija, multinacionalke, tajne službe in kriminalne elite, ugotovimo, da izven nasilja v sodobnosti ni ničesar. Gandijev nenasilni koncept je iz žive prakse, ki so jo demonstrirali hipiji, postal samo zgodovinska referenca.
Nenasilje kot metoda je iz družbene stvarnosti povsem izbrisano. Pomislite, kdaj ste nazadnje doživeli iskren poziv javne osebe k nenasilju? Še tako miroljubni in razumni menimo, kako je dovolj, če ne pozivamo k nasilju – kar pa je seveda dramatično drugače od poziva k nenasilju. Povedano drugače: tudi v svobodomiselnih medijih je največ, kar zmoremo, življenjsko vodilo: “Nobeno nasilje ni sprejemljivo”, kar pa je toliko manj od potrebnega poziva, ki bi se naj glasil: “Edino sprejemljivo je nenasilje.”
Kot se dogaja s pozivi k nenasilni družbi, bo tudi to pisanje označeno kot naivno. Kot je naivna recimo “Imagine”. In če pogledaš v enciklopedijo citatov o nenasilju zaskrbljen ugotoviš, da v tem stoletju še nismo pridelali nobenega nenasilnega citata in da se tisti najbolj znani berejo kot “kdo je kdo” v šestdesetih prejšnjega stoletja.
Če hočemo nenasilje spet spraviti najprej v besednjak, šele pozneje tudi v družbeno prakso, bo treba najprej onemogočiti sodobne krošnjarje z nasiljem. Politike, duhovnike, novinarje, sodnike, intelektualce, orožarski lobi, razvijalce računalniških igric, skrbnike socialnih omrežij in potem proti koncu še ruske mojstre borilnih veščin, preoblečene v navijače. In povsem na koncu še Omarje Meteene.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Tedenski komentar Marka Radmiloviča.
Nasilje smo z rekordnimi dosežki začeli kategorizirati kot šport, šport pa z izgredi kategorizirati kot nasilje
Kar se nekaterim dozdeva zadnjih dva tisoč let, se je končno izkazalo za resnično: planetu se je utrgalo. Poboj v Združenih državah, pretepi na evropskem prvenstvu ob običajnem nizanju vojn, spopadov in kriz. Logika nasilja je na glasovanju dobila 12 točk in nenasilni smo vsaj zaskrbljeni, če že ne prestrašeni. Tako v dnevih, ki nas ločijo od tega, da jih enkrat za vselej dobimo po gobcu, nekaj dejstev v razmislek.
“Ali je mogoče iz vseh na pogled povsem različnih nasilnih dejanj sestaviti enotno teorijo nasilnosti?” bi se vprašali fiziki. Ali je mogoče, da ima streljanje na Floridi z divjanjem po Marseillu skupno vzročno jedro?
Če naredimo skrajno redukcijo, je odgovor pritrdilen – v obeh primerih je iracionalno sovraštvo vzrok za nasilje – a poskusimo se pozabavati z manj očitnim.
Najprej analizirajmo ameriško obsedenost z orožjem.
Skrajno konservativni orožarski krogi v Ameriki so na zadnje napade odgovorili s tezo, da Američani potrebujejo več in ne manj orožja. Stališče, ki je vzbudilo planetarno zgražanje, pa ima v sebi zrno soli. Logika orožja je namreč binarna. Ali ga imaš, ali ga nimaš. Če bi ga imeli vsi, bi bilo žrtev streljanj manj. Ker bi napadeni napadalce postreljali veliko prej, kot to uspe policiji. Druga skrajnost je družba, v kateri nima orožja nihče. In mimogrede; za katero se iskreno zavzemamo v tej oddaji – da se izognemo tožarjenju pri varuhu poslušalčevih pravic.
Torej, da imajo orožje vsi, je sicer veliko manj primerno od tega, ko ga nima nihče, a še vedno nekajkrat bolj primerno od tega, da ga imajo samo nekateri.
Ti do njega pridejo otročje lahko in so praviloma dokazani sociopati. Če imajo orožje vsi, preživijo tisti z največjo puško, če ga nima nihče, preživijo tisti z največjim egom. Dobrodošli na Modrem planetu.
Po drugi strani pa imamo družbe, kot je Francija, kjer orožja nima nihče, ki za to ni pooblaščen. Pa pridejo ruski specialisti za borilne veščine, preoblečeni v navijače in te nič hudega slutečega in pivo pijočega nalomijo kot mlado brezo. In glede na to, da govorimo o floridskem streljanju tako intenzivno samo zaradi tega, ker je rekordno po številu žrtev ter da govorimo o navijaških izgredih samo zato, ker so rekordno množični, lahko sklenemo: nasilje smo z rekordnimi dosežki začeli kategorizirati kot šport, šport pa z izgredi kategorizirati kot nasilje. Dve plati istega nasilnega kovanca.
Ampak kaj je tokrat drugače, kot že ni tisočletja? Kaj velja za nasilje enaindvajsetega stoletja, kar ni veljalo za nasilje z začetkov našega štetja?
Na prvi pogled se ni spremenilo čisto nič, na drugi pogled se je spremenilo vse. Vsaj kolikor pričajo viri, je nasilje starih bilo sicer res grobo, a vsaj v določeni meri tudi glorificirano. Mi smo glorifikacijo nasilja obdržali, kar se bo kmalu videlo na državni proslavi, dodali pa smo še komercializacijo. Nikoli v zgodovini se nasilje ni tako zelo dobro prodajalo. Družbena omrežja, video igrice, industrija filmov, pop kultura, šport; ves podporni aparat družbe je podvržen komercializiranem nasilju. Če k temu prištejemo še običajne in skozi zgodovino dokazane nasilne institucije, kot so država, religija, multinacionalke, tajne službe in kriminalne elite, ugotovimo, da izven nasilja v sodobnosti ni ničesar. Gandijev nenasilni koncept je iz žive prakse, ki so jo demonstrirali hipiji, postal samo zgodovinska referenca.
Nenasilje kot metoda je iz družbene stvarnosti povsem izbrisano. Pomislite, kdaj ste nazadnje doživeli iskren poziv javne osebe k nenasilju? Še tako miroljubni in razumni menimo, kako je dovolj, če ne pozivamo k nasilju – kar pa je seveda dramatično drugače od poziva k nenasilju. Povedano drugače: tudi v svobodomiselnih medijih je največ, kar zmoremo, življenjsko vodilo: “Nobeno nasilje ni sprejemljivo”, kar pa je toliko manj od potrebnega poziva, ki bi se naj glasil: “Edino sprejemljivo je nenasilje.”
Kot se dogaja s pozivi k nenasilni družbi, bo tudi to pisanje označeno kot naivno. Kot je naivna recimo “Imagine”. In če pogledaš v enciklopedijo citatov o nenasilju zaskrbljen ugotoviš, da v tem stoletju še nismo pridelali nobenega nenasilnega citata in da se tisti najbolj znani berejo kot “kdo je kdo” v šestdesetih prejšnjega stoletja.
Če hočemo nenasilje spet spraviti najprej v besednjak, šele pozneje tudi v družbeno prakso, bo treba najprej onemogočiti sodobne krošnjarje z nasiljem. Politike, duhovnike, novinarje, sodnike, intelektualce, orožarski lobi, razvijalce računalniških igric, skrbnike socialnih omrežij in potem proti koncu še ruske mojstre borilnih veščin, preoblečene v navijače. In povsem na koncu še Omarje Meteene.
Kaj je najvrednejše, kar smo se naučili iz kriznih časov in kaj bi bilo modro vzeti v nove krizne čase?
Slovenska gospodinjstva te dni dobivamo državno pošto. Ali gre za potrdila o cepljenju, ali za vabila na referendum, najbolj bogato darilo pa je bila knjižica z naslovom: "Stali smo in obstali!" Gre za knjižico, ki nas spominja na slavno preteklost in še kot tiskovina zaokrožuje slovesnosti ob trideseti obletnici osamosvojitve. Ker smo v naši oddaji bolj piškavi mnenjski voditelji, se bomo ustavili le pri nekaj najbolj očitnih konotacijah knjižice.
Na začetku poletja pa, preden se poslovimo, nekaj najnovejših epidemioloških nasvetov. Vse, kar je v povezavi z virusom, je zapleteno. Od testiranja do potrdil za cepljenje. Ampak da so svetovne zdravstvene oblasti zadevo zapletle do konca, so poskrbele s poimenovanjem različic virusa po grški abecedi.
Nekaj časa smo potrebovali, na začetku poletja pa smo pripravljeni za natančnejšo analizo kongresa SDS v Slovenski Konjicah. Gre za našo državljansko dolžnost, saj največja stranka, ki ji nič ne manjka, sooblikuje in bistveno vpliva na naš vsakdan.
Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Neveljaven email naslov