Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tedenski komentar Marka Radmiloviča.
Nasilje smo z rekordnimi dosežki začeli kategorizirati kot šport, šport pa z izgredi kategorizirati kot nasilje
Kar se nekaterim dozdeva zadnjih dva tisoč let, se je končno izkazalo za resnično: planetu se je utrgalo. Poboj v Združenih državah, pretepi na evropskem prvenstvu ob običajnem nizanju vojn, spopadov in kriz. Logika nasilja je na glasovanju dobila 12 točk in nenasilni smo vsaj zaskrbljeni, če že ne prestrašeni. Tako v dnevih, ki nas ločijo od tega, da jih enkrat za vselej dobimo po gobcu, nekaj dejstev v razmislek.
“Ali je mogoče iz vseh na pogled povsem različnih nasilnih dejanj sestaviti enotno teorijo nasilnosti?” bi se vprašali fiziki. Ali je mogoče, da ima streljanje na Floridi z divjanjem po Marseillu skupno vzročno jedro?
Če naredimo skrajno redukcijo, je odgovor pritrdilen – v obeh primerih je iracionalno sovraštvo vzrok za nasilje – a poskusimo se pozabavati z manj očitnim.
Najprej analizirajmo ameriško obsedenost z orožjem.
Skrajno konservativni orožarski krogi v Ameriki so na zadnje napade odgovorili s tezo, da Američani potrebujejo več in ne manj orožja. Stališče, ki je vzbudilo planetarno zgražanje, pa ima v sebi zrno soli. Logika orožja je namreč binarna. Ali ga imaš, ali ga nimaš. Če bi ga imeli vsi, bi bilo žrtev streljanj manj. Ker bi napadeni napadalce postreljali veliko prej, kot to uspe policiji. Druga skrajnost je družba, v kateri nima orožja nihče. In mimogrede; za katero se iskreno zavzemamo v tej oddaji – da se izognemo tožarjenju pri varuhu poslušalčevih pravic.
Torej, da imajo orožje vsi, je sicer veliko manj primerno od tega, ko ga nima nihče, a še vedno nekajkrat bolj primerno od tega, da ga imajo samo nekateri.
Ti do njega pridejo otročje lahko in so praviloma dokazani sociopati. Če imajo orožje vsi, preživijo tisti z največjo puško, če ga nima nihče, preživijo tisti z največjim egom. Dobrodošli na Modrem planetu.
Po drugi strani pa imamo družbe, kot je Francija, kjer orožja nima nihče, ki za to ni pooblaščen. Pa pridejo ruski specialisti za borilne veščine, preoblečeni v navijače in te nič hudega slutečega in pivo pijočega nalomijo kot mlado brezo. In glede na to, da govorimo o floridskem streljanju tako intenzivno samo zaradi tega, ker je rekordno po številu žrtev ter da govorimo o navijaških izgredih samo zato, ker so rekordno množični, lahko sklenemo: nasilje smo z rekordnimi dosežki začeli kategorizirati kot šport, šport pa z izgredi kategorizirati kot nasilje. Dve plati istega nasilnega kovanca.
Ampak kaj je tokrat drugače, kot že ni tisočletja? Kaj velja za nasilje enaindvajsetega stoletja, kar ni veljalo za nasilje z začetkov našega štetja?
Na prvi pogled se ni spremenilo čisto nič, na drugi pogled se je spremenilo vse. Vsaj kolikor pričajo viri, je nasilje starih bilo sicer res grobo, a vsaj v določeni meri tudi glorificirano. Mi smo glorifikacijo nasilja obdržali, kar se bo kmalu videlo na državni proslavi, dodali pa smo še komercializacijo. Nikoli v zgodovini se nasilje ni tako zelo dobro prodajalo. Družbena omrežja, video igrice, industrija filmov, pop kultura, šport; ves podporni aparat družbe je podvržen komercializiranem nasilju. Če k temu prištejemo še običajne in skozi zgodovino dokazane nasilne institucije, kot so država, religija, multinacionalke, tajne službe in kriminalne elite, ugotovimo, da izven nasilja v sodobnosti ni ničesar. Gandijev nenasilni koncept je iz žive prakse, ki so jo demonstrirali hipiji, postal samo zgodovinska referenca.
Nenasilje kot metoda je iz družbene stvarnosti povsem izbrisano. Pomislite, kdaj ste nazadnje doživeli iskren poziv javne osebe k nenasilju? Še tako miroljubni in razumni menimo, kako je dovolj, če ne pozivamo k nasilju – kar pa je seveda dramatično drugače od poziva k nenasilju. Povedano drugače: tudi v svobodomiselnih medijih je največ, kar zmoremo, življenjsko vodilo: “Nobeno nasilje ni sprejemljivo”, kar pa je toliko manj od potrebnega poziva, ki bi se naj glasil: “Edino sprejemljivo je nenasilje.”
Kot se dogaja s pozivi k nenasilni družbi, bo tudi to pisanje označeno kot naivno. Kot je naivna recimo “Imagine”. In če pogledaš v enciklopedijo citatov o nenasilju zaskrbljen ugotoviš, da v tem stoletju še nismo pridelali nobenega nenasilnega citata in da se tisti najbolj znani berejo kot “kdo je kdo” v šestdesetih prejšnjega stoletja.
Če hočemo nenasilje spet spraviti najprej v besednjak, šele pozneje tudi v družbeno prakso, bo treba najprej onemogočiti sodobne krošnjarje z nasiljem. Politike, duhovnike, novinarje, sodnike, intelektualce, orožarski lobi, razvijalce računalniških igric, skrbnike socialnih omrežij in potem proti koncu še ruske mojstre borilnih veščin, preoblečene v navijače. In povsem na koncu še Omarje Meteene.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Tedenski komentar Marka Radmiloviča.
Nasilje smo z rekordnimi dosežki začeli kategorizirati kot šport, šport pa z izgredi kategorizirati kot nasilje
Kar se nekaterim dozdeva zadnjih dva tisoč let, se je končno izkazalo za resnično: planetu se je utrgalo. Poboj v Združenih državah, pretepi na evropskem prvenstvu ob običajnem nizanju vojn, spopadov in kriz. Logika nasilja je na glasovanju dobila 12 točk in nenasilni smo vsaj zaskrbljeni, če že ne prestrašeni. Tako v dnevih, ki nas ločijo od tega, da jih enkrat za vselej dobimo po gobcu, nekaj dejstev v razmislek.
“Ali je mogoče iz vseh na pogled povsem različnih nasilnih dejanj sestaviti enotno teorijo nasilnosti?” bi se vprašali fiziki. Ali je mogoče, da ima streljanje na Floridi z divjanjem po Marseillu skupno vzročno jedro?
Če naredimo skrajno redukcijo, je odgovor pritrdilen – v obeh primerih je iracionalno sovraštvo vzrok za nasilje – a poskusimo se pozabavati z manj očitnim.
Najprej analizirajmo ameriško obsedenost z orožjem.
Skrajno konservativni orožarski krogi v Ameriki so na zadnje napade odgovorili s tezo, da Američani potrebujejo več in ne manj orožja. Stališče, ki je vzbudilo planetarno zgražanje, pa ima v sebi zrno soli. Logika orožja je namreč binarna. Ali ga imaš, ali ga nimaš. Če bi ga imeli vsi, bi bilo žrtev streljanj manj. Ker bi napadeni napadalce postreljali veliko prej, kot to uspe policiji. Druga skrajnost je družba, v kateri nima orožja nihče. In mimogrede; za katero se iskreno zavzemamo v tej oddaji – da se izognemo tožarjenju pri varuhu poslušalčevih pravic.
Torej, da imajo orožje vsi, je sicer veliko manj primerno od tega, ko ga nima nihče, a še vedno nekajkrat bolj primerno od tega, da ga imajo samo nekateri.
Ti do njega pridejo otročje lahko in so praviloma dokazani sociopati. Če imajo orožje vsi, preživijo tisti z največjo puško, če ga nima nihče, preživijo tisti z največjim egom. Dobrodošli na Modrem planetu.
Po drugi strani pa imamo družbe, kot je Francija, kjer orožja nima nihče, ki za to ni pooblaščen. Pa pridejo ruski specialisti za borilne veščine, preoblečeni v navijače in te nič hudega slutečega in pivo pijočega nalomijo kot mlado brezo. In glede na to, da govorimo o floridskem streljanju tako intenzivno samo zaradi tega, ker je rekordno po številu žrtev ter da govorimo o navijaških izgredih samo zato, ker so rekordno množični, lahko sklenemo: nasilje smo z rekordnimi dosežki začeli kategorizirati kot šport, šport pa z izgredi kategorizirati kot nasilje. Dve plati istega nasilnega kovanca.
Ampak kaj je tokrat drugače, kot že ni tisočletja? Kaj velja za nasilje enaindvajsetega stoletja, kar ni veljalo za nasilje z začetkov našega štetja?
Na prvi pogled se ni spremenilo čisto nič, na drugi pogled se je spremenilo vse. Vsaj kolikor pričajo viri, je nasilje starih bilo sicer res grobo, a vsaj v določeni meri tudi glorificirano. Mi smo glorifikacijo nasilja obdržali, kar se bo kmalu videlo na državni proslavi, dodali pa smo še komercializacijo. Nikoli v zgodovini se nasilje ni tako zelo dobro prodajalo. Družbena omrežja, video igrice, industrija filmov, pop kultura, šport; ves podporni aparat družbe je podvržen komercializiranem nasilju. Če k temu prištejemo še običajne in skozi zgodovino dokazane nasilne institucije, kot so država, religija, multinacionalke, tajne službe in kriminalne elite, ugotovimo, da izven nasilja v sodobnosti ni ničesar. Gandijev nenasilni koncept je iz žive prakse, ki so jo demonstrirali hipiji, postal samo zgodovinska referenca.
Nenasilje kot metoda je iz družbene stvarnosti povsem izbrisano. Pomislite, kdaj ste nazadnje doživeli iskren poziv javne osebe k nenasilju? Še tako miroljubni in razumni menimo, kako je dovolj, če ne pozivamo k nasilju – kar pa je seveda dramatično drugače od poziva k nenasilju. Povedano drugače: tudi v svobodomiselnih medijih je največ, kar zmoremo, življenjsko vodilo: “Nobeno nasilje ni sprejemljivo”, kar pa je toliko manj od potrebnega poziva, ki bi se naj glasil: “Edino sprejemljivo je nenasilje.”
Kot se dogaja s pozivi k nenasilni družbi, bo tudi to pisanje označeno kot naivno. Kot je naivna recimo “Imagine”. In če pogledaš v enciklopedijo citatov o nenasilju zaskrbljen ugotoviš, da v tem stoletju še nismo pridelali nobenega nenasilnega citata in da se tisti najbolj znani berejo kot “kdo je kdo” v šestdesetih prejšnjega stoletja.
Če hočemo nenasilje spet spraviti najprej v besednjak, šele pozneje tudi v družbeno prakso, bo treba najprej onemogočiti sodobne krošnjarje z nasiljem. Politike, duhovnike, novinarje, sodnike, intelektualce, orožarski lobi, razvijalce računalniških igric, skrbnike socialnih omrežij in potem proti koncu še ruske mojstre borilnih veščin, preoblečene v navijače. In povsem na koncu še Omarje Meteene.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal. Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni? Piše: Marko Radmilovič
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.
Neveljaven email naslov