Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Nasilni

14.06.2016

Tedenski komentar Marka Radmiloviča.

Nasilje smo z rekordnimi dosežki začeli kategorizirati kot šport, šport pa z izgredi kategorizirati kot nasilje

Kar se nekaterim dozdeva zadnjih dva tisoč let, se je končno izkazalo za resnično: planetu se je utrgalo. Poboj v Združenih državah, pretepi na evropskem prvenstvu ob običajnem nizanju vojn, spopadov in kriz. Logika nasilja je na glasovanju dobila 12 točk in nenasilni smo vsaj zaskrbljeni, če že ne prestrašeni. Tako v dnevih, ki nas ločijo od tega, da jih enkrat za vselej dobimo po gobcu, nekaj dejstev v razmislek.

Ali je mogoče iz vseh na pogled povsem različnih nasilnih dejanj sestaviti enotno teorijo nasilnosti?” bi se vprašali fiziki. Ali je mogoče, da ima streljanje na Floridi z divjanjem po Marseillu skupno vzročno jedro?

Če naredimo skrajno redukcijo, je odgovor pritrdilen – v obeh primerih je iracionalno sovraštvo vzrok za nasilje – a poskusimo se pozabavati z manj očitnim.

Najprej analizirajmo ameriško obsedenost z orožjem.

Skrajno konservativni orožarski krogi v Ameriki so na zadnje napade odgovorili s tezo, da Američani potrebujejo več in ne manj orožja. Stališče, ki je vzbudilo planetarno zgražanje, pa ima v sebi zrno soli. Logika orožja je namreč binarna. Ali ga imaš, ali ga nimaš. Če bi ga imeli vsi, bi bilo žrtev streljanj manj. Ker bi napadeni napadalce postreljali veliko prej, kot to uspe policiji. Druga skrajnost je družba, v kateri nima orožja nihče. In mimogrede; za katero se iskreno zavzemamo v tej oddaji – da se izognemo tožarjenju pri varuhu poslušalčevih pravic.

Torej, da imajo orožje vsi, je sicer veliko manj primerno od tega, ko ga nima nihče, a še vedno nekajkrat bolj primerno od tega, da ga imajo samo nekateri.

Ti do njega pridejo otročje lahko in so praviloma dokazani sociopati. Če imajo orožje vsi, preživijo tisti z največjo puško, če ga nima nihče, preživijo tisti z največjim egom. Dobrodošli na Modrem planetu.

Po drugi strani pa imamo družbe, kot je Francija, kjer orožja nima nihče, ki za to ni pooblaščen. Pa pridejo ruski specialisti za borilne veščine, preoblečeni v navijače in te nič hudega slutečega in pivo pijočega nalomijo kot mlado brezo. In glede na to, da govorimo o floridskem streljanju tako intenzivno samo zaradi tega, ker je rekordno po številu žrtev ter da govorimo o navijaških izgredih samo zato, ker so rekordno množični, lahko sklenemo: nasilje smo z rekordnimi dosežki začeli kategorizirati kot šport, šport pa z izgredi kategorizirati kot nasilje. Dve plati istega nasilnega kovanca.

Ampak kaj je tokrat drugače, kot že ni tisočletja? Kaj velja za nasilje enaindvajsetega stoletja, kar ni veljalo za nasilje z začetkov našega štetja?

Na prvi pogled se ni spremenilo čisto nič, na drugi pogled se je spremenilo vse. Vsaj kolikor pričajo viri, je nasilje starih bilo sicer res grobo, a vsaj v določeni meri tudi glorificirano. Mi smo glorifikacijo nasilja obdržali, kar se bo kmalu videlo na državni proslavi, dodali pa smo še komercializacijo. Nikoli v zgodovini se nasilje ni tako zelo dobro prodajalo. Družbena omrežja, video igrice, industrija filmov, pop kultura, šport; ves podporni aparat družbe je podvržen komercializiranem nasilju. Če k temu prištejemo še običajne in skozi zgodovino dokazane nasilne institucije, kot so država, religija, multinacionalke, tajne službe in kriminalne elite, ugotovimo, da izven nasilja v sodobnosti ni ničesar. Gandijev nenasilni koncept je iz žive prakse, ki so jo demonstrirali hipiji, postal samo zgodovinska referenca.

Nenasilje kot metoda je iz družbene stvarnosti povsem izbrisano. Pomislite, kdaj ste nazadnje doživeli iskren poziv javne osebe k nenasilju? Še tako miroljubni in razumni menimo, kako je dovolj, če ne pozivamo k nasilju – kar pa je seveda dramatično drugače od poziva k nenasilju. Povedano drugače: tudi v svobodomiselnih medijih je največ, kar zmoremo, življenjsko vodilo: “Nobeno nasilje ni sprejemljivo”, kar pa je toliko manj od potrebnega poziva, ki bi se naj glasil: “Edino sprejemljivo je nenasilje.”

Kot se dogaja s pozivi k nenasilni družbi, bo tudi to pisanje označeno kot naivno. Kot je naivna recimo “Imagine”. In če pogledaš v enciklopedijo citatov o nenasilju zaskrbljen ugotoviš, da v tem stoletju še nismo pridelali nobenega nenasilnega citata in da se tisti najbolj znani berejo kot “kdo je kdo” v šestdesetih prejšnjega stoletja.

Če hočemo nenasilje spet spraviti najprej v besednjak, šele pozneje tudi v družbeno prakso, bo treba najprej onemogočiti sodobne krošnjarje z nasiljem. Politike, duhovnike, novinarje, sodnike, intelektualce, orožarski lobi, razvijalce računalniških igric, skrbnike socialnih omrežij in potem proti koncu še ruske mojstre borilnih veščin, preoblečene v navijače. In povsem na koncu še Omarje Meteene.


Zapisi iz močvirja

754 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Nasilni

14.06.2016

Tedenski komentar Marka Radmiloviča.

Nasilje smo z rekordnimi dosežki začeli kategorizirati kot šport, šport pa z izgredi kategorizirati kot nasilje

Kar se nekaterim dozdeva zadnjih dva tisoč let, se je končno izkazalo za resnično: planetu se je utrgalo. Poboj v Združenih državah, pretepi na evropskem prvenstvu ob običajnem nizanju vojn, spopadov in kriz. Logika nasilja je na glasovanju dobila 12 točk in nenasilni smo vsaj zaskrbljeni, če že ne prestrašeni. Tako v dnevih, ki nas ločijo od tega, da jih enkrat za vselej dobimo po gobcu, nekaj dejstev v razmislek.

Ali je mogoče iz vseh na pogled povsem različnih nasilnih dejanj sestaviti enotno teorijo nasilnosti?” bi se vprašali fiziki. Ali je mogoče, da ima streljanje na Floridi z divjanjem po Marseillu skupno vzročno jedro?

Če naredimo skrajno redukcijo, je odgovor pritrdilen – v obeh primerih je iracionalno sovraštvo vzrok za nasilje – a poskusimo se pozabavati z manj očitnim.

Najprej analizirajmo ameriško obsedenost z orožjem.

Skrajno konservativni orožarski krogi v Ameriki so na zadnje napade odgovorili s tezo, da Američani potrebujejo več in ne manj orožja. Stališče, ki je vzbudilo planetarno zgražanje, pa ima v sebi zrno soli. Logika orožja je namreč binarna. Ali ga imaš, ali ga nimaš. Če bi ga imeli vsi, bi bilo žrtev streljanj manj. Ker bi napadeni napadalce postreljali veliko prej, kot to uspe policiji. Druga skrajnost je družba, v kateri nima orožja nihče. In mimogrede; za katero se iskreno zavzemamo v tej oddaji – da se izognemo tožarjenju pri varuhu poslušalčevih pravic.

Torej, da imajo orožje vsi, je sicer veliko manj primerno od tega, ko ga nima nihče, a še vedno nekajkrat bolj primerno od tega, da ga imajo samo nekateri.

Ti do njega pridejo otročje lahko in so praviloma dokazani sociopati. Če imajo orožje vsi, preživijo tisti z največjo puško, če ga nima nihče, preživijo tisti z največjim egom. Dobrodošli na Modrem planetu.

Po drugi strani pa imamo družbe, kot je Francija, kjer orožja nima nihče, ki za to ni pooblaščen. Pa pridejo ruski specialisti za borilne veščine, preoblečeni v navijače in te nič hudega slutečega in pivo pijočega nalomijo kot mlado brezo. In glede na to, da govorimo o floridskem streljanju tako intenzivno samo zaradi tega, ker je rekordno po številu žrtev ter da govorimo o navijaških izgredih samo zato, ker so rekordno množični, lahko sklenemo: nasilje smo z rekordnimi dosežki začeli kategorizirati kot šport, šport pa z izgredi kategorizirati kot nasilje. Dve plati istega nasilnega kovanca.

Ampak kaj je tokrat drugače, kot že ni tisočletja? Kaj velja za nasilje enaindvajsetega stoletja, kar ni veljalo za nasilje z začetkov našega štetja?

Na prvi pogled se ni spremenilo čisto nič, na drugi pogled se je spremenilo vse. Vsaj kolikor pričajo viri, je nasilje starih bilo sicer res grobo, a vsaj v določeni meri tudi glorificirano. Mi smo glorifikacijo nasilja obdržali, kar se bo kmalu videlo na državni proslavi, dodali pa smo še komercializacijo. Nikoli v zgodovini se nasilje ni tako zelo dobro prodajalo. Družbena omrežja, video igrice, industrija filmov, pop kultura, šport; ves podporni aparat družbe je podvržen komercializiranem nasilju. Če k temu prištejemo še običajne in skozi zgodovino dokazane nasilne institucije, kot so država, religija, multinacionalke, tajne službe in kriminalne elite, ugotovimo, da izven nasilja v sodobnosti ni ničesar. Gandijev nenasilni koncept je iz žive prakse, ki so jo demonstrirali hipiji, postal samo zgodovinska referenca.

Nenasilje kot metoda je iz družbene stvarnosti povsem izbrisano. Pomislite, kdaj ste nazadnje doživeli iskren poziv javne osebe k nenasilju? Še tako miroljubni in razumni menimo, kako je dovolj, če ne pozivamo k nasilju – kar pa je seveda dramatično drugače od poziva k nenasilju. Povedano drugače: tudi v svobodomiselnih medijih je največ, kar zmoremo, življenjsko vodilo: “Nobeno nasilje ni sprejemljivo”, kar pa je toliko manj od potrebnega poziva, ki bi se naj glasil: “Edino sprejemljivo je nenasilje.”

Kot se dogaja s pozivi k nenasilni družbi, bo tudi to pisanje označeno kot naivno. Kot je naivna recimo “Imagine”. In če pogledaš v enciklopedijo citatov o nenasilju zaskrbljen ugotoviš, da v tem stoletju še nismo pridelali nobenega nenasilnega citata in da se tisti najbolj znani berejo kot “kdo je kdo” v šestdesetih prejšnjega stoletja.

Če hočemo nenasilje spet spraviti najprej v besednjak, šele pozneje tudi v družbeno prakso, bo treba najprej onemogočiti sodobne krošnjarje z nasiljem. Politike, duhovnike, novinarje, sodnike, intelektualce, orožarski lobi, razvijalce računalniških igric, skrbnike socialnih omrežij in potem proti koncu še ruske mojstre borilnih veščin, preoblečene v navijače. In povsem na koncu še Omarje Meteene.


30.04.2019

Zverinjak

Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.


23.04.2019

Dvoboj

Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.


16.04.2019

Globokouhi

Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”


09.04.2019

Slovensko-Ogrska

Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.


02.04.2019

Kastrati

Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.


26.03.2019

Evro stati – inu obstati

Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


19.03.2019

Vladarica valov

Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?


12.03.2019

Intelektualna lastnina neke parade

Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.


05.03.2019

Naprej zastava slave

O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.


26.02.2019

Osnove maketarstva

"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


19.02.2019

O poslancu, ki je ukradel sendvič in vsem povedal, da ga je

Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.


12.02.2019

Švedsko kurentovanje

Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.


05.02.2019

Naj bo kužek, naj bo pesek ...

Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.


29.01.2019

Kultura in prosveta, to naša bo osveta

Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.


22.01.2019

O komediji

Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.


15.01.2019

Beli opoj

V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič


08.01.2019

Ko gorijo le še sveče!

Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.


25.12.2018

Dajte nam mir!

Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru


18.12.2018

Nacionalni rumeni jopiči

Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič


11.12.2018

"OŠKOŠ"

Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.


Stran 13 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov