Tedenski komentar Marka Radmiloviča.

Nasilje smo z rekordnimi dosežki začeli kategorizirati kot šport, šport pa z izgredi kategorizirati kot nasilje

Kar se nekaterim dozdeva zadnjih dva tisoč let, se je končno izkazalo za resnično: planetu se je utrgalo. Poboj v Združenih državah, pretepi na evropskem prvenstvu ob običajnem nizanju vojn, spopadov in kriz. Logika nasilja je na glasovanju dobila 12 točk in nenasilni smo vsaj zaskrbljeni, če že ne prestrašeni. Tako v dnevih, ki nas ločijo od tega, da jih enkrat za vselej dobimo po gobcu, nekaj dejstev v razmislek.

“Ali je mogoče iz vseh na pogled povsem različnih nasilnih dejanj sestaviti enotno teorijo nasilnosti?” bi se vprašali fiziki. Ali je mogoče, da ima streljanje na Floridi z divjanjem po Marseillu skupno vzročno jedro?

Če naredimo skrajno redukcijo, je odgovor pritrdilen – v obeh primerih je iracionalno sovraštvo vzrok za nasilje – a poskusimo se pozabavati z manj očitnim.

Najprej analizirajmo ameriško obsedenost z orožjem.

Skrajno konservativni orožarski krogi v Ameriki so na zadnje napade odgovorili s tezo, da Američani potrebujejo več in ne manj orožja. Stališče, ki je vzbudilo planetarno zgražanje, pa ima v sebi zrno soli. Logika orožja je namreč binarna. Ali ga imaš, ali ga nimaš. Če bi ga imeli vsi, bi bilo žrtev streljanj manj. Ker bi napadeni napadalce postreljali veliko prej, kot to uspe policiji. Druga skrajnost je družba, v kateri nima orožja nihče. In mimogrede; za katero se iskreno zavzemamo v tej oddaji – da se izognemo tožarjenju pri varuhu poslušalčevih pravic.

Torej, da imajo orožje vsi, je sicer veliko manj primerno od tega, ko ga nima nihče, a še vedno nekajkrat bolj primerno od tega, da ga imajo samo nekateri.

Ti do njega pridejo otročje lahko in so praviloma dokazani sociopati. Če imajo orožje vsi, preživijo tisti z največjo puško, če ga nima nihče, preživijo tisti z največjim egom. Dobrodošli na Modrem planetu.

Po drugi strani pa imamo družbe, kot je Francija, kjer orožja nima nihče, ki za to ni pooblaščen. Pa pridejo ruski specialisti za borilne veščine, preoblečeni v navijače in te nič hudega slutečega in pivo pijočega nalomijo kot mlado brezo. In glede na to, da govorimo o floridskem streljanju tako intenzivno samo zaradi tega, ker je rekordno po številu žrtev ter da govorimo o navijaških izgredih samo zato, ker so rekordno množični, lahko sklenemo: nasilje smo z rekordnimi dosežki začeli kategorizirati kot šport, šport pa z izgredi kategorizirati kot nasilje. Dve plati istega nasilnega kovanca.

Ampak kaj je tokrat drugače, kot že ni tisočletja? Kaj velja za nasilje enaindvajsetega stoletja, kar ni veljalo za nasilje z začetkov našega štetja?

Na prvi pogled se ni spremenilo čisto nič, na drugi pogled se je spremenilo vse. Vsaj kolikor pričajo viri, je nasilje starih bilo sicer res grobo, a vsaj v določeni meri tudi glorificirano. Mi smo glorifikacijo nasilja obdržali, kar se bo kmalu videlo na državni proslavi, dodali pa smo še komercializacijo. Nikoli v zgodovini se nasilje ni tako zelo dobro prodajalo. Družbena omrežja, video igrice, industrija filmov, pop kultura, šport; ves podporni aparat družbe je podvržen komercializiranem nasilju. Če k temu prištejemo še običajne in skozi zgodovino dokazane nasilne institucije, kot so država, religija, multinacionalke, tajne službe in kriminalne elite, ugotovimo, da izven nasilja v sodobnosti ni ničesar. Gandijev nenasilni koncept je iz žive prakse, ki so jo demonstrirali hipiji, postal samo zgodovinska referenca.

Nenasilje kot metoda je iz družbene stvarnosti povsem izbrisano. Pomislite, kdaj ste nazadnje doživeli iskren poziv javne osebe k nenasilju? Še tako miroljubni in razumni menimo, kako je dovolj, če ne pozivamo k nasilju – kar pa je seveda dramatično drugače od poziva k nenasilju. Povedano drugače: tudi v svobodomiselnih medijih je največ, kar zmoremo, življenjsko vodilo: “Nobeno nasilje ni sprejemljivo”, kar pa je toliko manj od potrebnega poziva, ki bi se naj glasil: “Edino sprejemljivo je nenasilje.”

Kot se dogaja s pozivi k nenasilni družbi, bo tudi to pisanje označeno kot naivno. Kot je naivna recimo “Imagine”. In če pogledaš v enciklopedijo citatov o nenasilju zaskrbljen ugotoviš, da v tem stoletju še nismo pridelali nobenega nenasilnega citata in da se tisti najbolj znani berejo kot “kdo je kdo” v šestdesetih prejšnjega stoletja.

Če hočemo nenasilje spet spraviti najprej v besednjak, šele pozneje tudi v družbeno prakso, bo treba najprej onemogočiti sodobne krošnjarje z nasiljem. Politike, duhovnike, novinarje, sodnike, intelektualce, orožarski lobi, razvijalce računalniških igric, skrbnike socialnih omrežij in potem proti koncu še ruske mojstre borilnih veščin, preoblečene v navijače. In povsem na koncu še Omarje Meteene.