Tedenska glosa Marka Radmiloviča.

Mogoče pa so Angleži brexit le vzeli malo preresno. Kot so se odjavili iz gospodarsko-politične evropske družine, so se odjavili še z evropskega prvenstva v nogometu … Oziroma so jih odjavili Islandci, ki se, na drugi strani, nikakor nočejo pridružiti Evropski skupnosti. A to je že druga zgodba. Bistvena je ugotovitev, da so angleški nogometaši končali to, kar so britanski politiki začeli. Navijači so še nekaj ur pred tekmo po ulicah Nice slavili politični izhod iz Evropske skupnosti, po tekmi pa so malo manj slavili odhod s prvenstva.

Tako Angležem res ne ostaja več mnogo projektov, ki jih še vežejo na Evropo. V bistvu samo popevka Evrovizije in evro-tunel. Za Evrovizijo jim lahko kakšnega izvajalca izvozimo Slovenci, v tunelu pa lahko začnejo gojiti šampinjone. Pa bo brexit popoln.

Če se vrnemo k nogometu. Konec pomladi, ko je miniaturni klub Leicester zmagal na angleškem nogometnem prvenstvu, so mediji navdušeno pisali o še vedno čistem športu, kjer lahko revni palček premaga bogatega velikana. Leicester je bil takšna klasična zgodba o Davidu in Goljatu. Ko se je ta zgodba, ko je islandski palček premagal angleškega Goljata, ponovila na evropskem prvenstvu, so ti isti mediji seveda pobesneli. Ker je v nogometu komentar pač vedno odvisen od navijaškega stališča.

Sociologija ima z nogometom že od nekdaj veliko veselja. Najbolj priljubljene so teze, ki v nogometu in boju na igrišču vidijo preslikavo realnih družbenih procesov. Zagovorniki teh teorij so dobili v porazu Anglije in skoraj istočasnem uspelem referendumu za izhod iz EU skoraj laboratorijsko potrditev svojih razmišljanj. Izhod iz evropske zveze je na prvem mestu posledica občutka nacionalne večvrednosti, ki so jo podpihovali sebični mediji, vodili pa očitno lažnivi politiki. Politiki, ki nekaj dni po referendumu nastopajo v javnosti s spokorniškim izrazom, češ: “Saj nismo mislili tako resno!” In še: “A lahko ponovimo?”

Zelo podobno zgodbo je spletla nogometna reprezentanca Anglije, ki ji je dejstvo, da so se pripravljeni Islandci na igrišču simbolno žrtvovati za svojo domovino, povsem spodrezalo noge. Ob očitnem podcenjevanju nasprotnika, seveda. Slabi vodje so slabo vodili moštvo in z izpadom je nastala ena najbolj neverjetnih zgodb sodobne zgodovine športa.

Ampak zgodba o popolnem in doslednem brexitu ne drži vode le v okvirih nogometne igre, temveč tudi v kontekstu nogometa kot globalnega posla. Nogomet je namreč idealno svetišče sodobnega neoliberalizma, ko skozi astronomske zneske, korupcijo, netransparentnost, križarsko globalizacijo, nereguliranost in s popolno odvrnitvijo od izvora igre same najlepše ponazarja vse paradigme neoliberalne ideologije. Vsak od nesmiselno plačanih angleških igralcev oni večer v Nici je bil hodeča korporacija. In če kaj, korporacije ne dopuščajo dvoma o svojem delovanju in predvsem ne dopuščajo porazov. Potem pa so jih premagala islandska družinska podjetja. Pomeni, da je še prej kot v družbi sami, začel neoliberalizem doživljati poraze na nogometnem igrišču – kar je dobra obljuba za prihodnost.

V navdušenju nad malim, ki te dni tako intenzivno preveva športno javnost, Slovencem sicer ni treba sodelovati – saj naši športniki veličino v majhnosti izkazujejo že desetletja. Lahko pa se česa naučimo iz političnega brexita … “Najbolj demokratične elite, kot so politične, ki mahajo z najbolj demokratičnim instrumentom, kot je referendum, so ekspresna pot v manj demokratično družbo!”