Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tedenska glosa Marka Radmiloviča.
Mogoče pa so Angleži brexit le vzeli malo preresno. Kot so se odjavili iz gospodarsko-politične evropske družine, so se odjavili še z evropskega prvenstva v nogometu … Oziroma so jih odjavili Islandci, ki se, na drugi strani, nikakor nočejo pridružiti Evropski skupnosti. A to je že druga zgodba. Bistvena je ugotovitev, da so angleški nogometaši končali to, kar so britanski politiki začeli. Navijači so še nekaj ur pred tekmo po ulicah Nice slavili politični izhod iz Evropske skupnosti, po tekmi pa so malo manj slavili odhod s prvenstva.
Tako Angležem res ne ostaja več mnogo projektov, ki jih še vežejo na Evropo. V bistvu samo popevka Evrovizije in evro-tunel. Za Evrovizijo jim lahko kakšnega izvajalca izvozimo Slovenci, v tunelu pa lahko začnejo gojiti šampinjone. Pa bo brexit popoln.
Če se vrnemo k nogometu. Konec pomladi, ko je miniaturni klub Leicester zmagal na angleškem nogometnem prvenstvu, so mediji navdušeno pisali o še vedno čistem športu, kjer lahko revni palček premaga bogatega velikana. Leicester je bil takšna klasična zgodba o Davidu in Goljatu. Ko se je ta zgodba, ko je islandski palček premagal angleškega Goljata, ponovila na evropskem prvenstvu, so ti isti mediji seveda pobesneli. Ker je v nogometu komentar pač vedno odvisen od navijaškega stališča.
Sociologija ima z nogometom že od nekdaj veliko veselja. Najbolj priljubljene so teze, ki v nogometu in boju na igrišču vidijo preslikavo realnih družbenih procesov. Zagovorniki teh teorij so dobili v porazu Anglije in skoraj istočasnem uspelem referendumu za izhod iz EU skoraj laboratorijsko potrditev svojih razmišljanj. Izhod iz evropske zveze je na prvem mestu posledica občutka nacionalne večvrednosti, ki so jo podpihovali sebični mediji, vodili pa očitno lažnivi politiki. Politiki, ki nekaj dni po referendumu nastopajo v javnosti s spokorniškim izrazom, češ: “Saj nismo mislili tako resno!” In še: “A lahko ponovimo?”
Zelo podobno zgodbo je spletla nogometna reprezentanca Anglije, ki ji je dejstvo, da so se pripravljeni Islandci na igrišču simbolno žrtvovati za svojo domovino, povsem spodrezalo noge. Ob očitnem podcenjevanju nasprotnika, seveda. Slabi vodje so slabo vodili moštvo in z izpadom je nastala ena najbolj neverjetnih zgodb sodobne zgodovine športa.
Ampak zgodba o popolnem in doslednem brexitu ne drži vode le v okvirih nogometne igre, temveč tudi v kontekstu nogometa kot globalnega posla. Nogomet je namreč idealno svetišče sodobnega neoliberalizma, ko skozi astronomske zneske, korupcijo, netransparentnost, križarsko globalizacijo, nereguliranost in s popolno odvrnitvijo od izvora igre same najlepše ponazarja vse paradigme neoliberalne ideologije. Vsak od nesmiselno plačanih angleških igralcev oni večer v Nici je bil hodeča korporacija. In če kaj, korporacije ne dopuščajo dvoma o svojem delovanju in predvsem ne dopuščajo porazov. Potem pa so jih premagala islandska družinska podjetja. Pomeni, da je še prej kot v družbi sami, začel neoliberalizem doživljati poraze na nogometnem igrišču – kar je dobra obljuba za prihodnost.
V navdušenju nad malim, ki te dni tako intenzivno preveva športno javnost, Slovencem sicer ni treba sodelovati – saj naši športniki veličino v majhnosti izkazujejo že desetletja. Lahko pa se česa naučimo iz političnega brexita … “Najbolj demokratične elite, kot so politične, ki mahajo z najbolj demokratičnim instrumentom, kot je referendum, so ekspresna pot v manj demokratično družbo!”
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Tedenska glosa Marka Radmiloviča.
Mogoče pa so Angleži brexit le vzeli malo preresno. Kot so se odjavili iz gospodarsko-politične evropske družine, so se odjavili še z evropskega prvenstva v nogometu … Oziroma so jih odjavili Islandci, ki se, na drugi strani, nikakor nočejo pridružiti Evropski skupnosti. A to je že druga zgodba. Bistvena je ugotovitev, da so angleški nogometaši končali to, kar so britanski politiki začeli. Navijači so še nekaj ur pred tekmo po ulicah Nice slavili politični izhod iz Evropske skupnosti, po tekmi pa so malo manj slavili odhod s prvenstva.
Tako Angležem res ne ostaja več mnogo projektov, ki jih še vežejo na Evropo. V bistvu samo popevka Evrovizije in evro-tunel. Za Evrovizijo jim lahko kakšnega izvajalca izvozimo Slovenci, v tunelu pa lahko začnejo gojiti šampinjone. Pa bo brexit popoln.
Če se vrnemo k nogometu. Konec pomladi, ko je miniaturni klub Leicester zmagal na angleškem nogometnem prvenstvu, so mediji navdušeno pisali o še vedno čistem športu, kjer lahko revni palček premaga bogatega velikana. Leicester je bil takšna klasična zgodba o Davidu in Goljatu. Ko se je ta zgodba, ko je islandski palček premagal angleškega Goljata, ponovila na evropskem prvenstvu, so ti isti mediji seveda pobesneli. Ker je v nogometu komentar pač vedno odvisen od navijaškega stališča.
Sociologija ima z nogometom že od nekdaj veliko veselja. Najbolj priljubljene so teze, ki v nogometu in boju na igrišču vidijo preslikavo realnih družbenih procesov. Zagovorniki teh teorij so dobili v porazu Anglije in skoraj istočasnem uspelem referendumu za izhod iz EU skoraj laboratorijsko potrditev svojih razmišljanj. Izhod iz evropske zveze je na prvem mestu posledica občutka nacionalne večvrednosti, ki so jo podpihovali sebični mediji, vodili pa očitno lažnivi politiki. Politiki, ki nekaj dni po referendumu nastopajo v javnosti s spokorniškim izrazom, češ: “Saj nismo mislili tako resno!” In še: “A lahko ponovimo?”
Zelo podobno zgodbo je spletla nogometna reprezentanca Anglije, ki ji je dejstvo, da so se pripravljeni Islandci na igrišču simbolno žrtvovati za svojo domovino, povsem spodrezalo noge. Ob očitnem podcenjevanju nasprotnika, seveda. Slabi vodje so slabo vodili moštvo in z izpadom je nastala ena najbolj neverjetnih zgodb sodobne zgodovine športa.
Ampak zgodba o popolnem in doslednem brexitu ne drži vode le v okvirih nogometne igre, temveč tudi v kontekstu nogometa kot globalnega posla. Nogomet je namreč idealno svetišče sodobnega neoliberalizma, ko skozi astronomske zneske, korupcijo, netransparentnost, križarsko globalizacijo, nereguliranost in s popolno odvrnitvijo od izvora igre same najlepše ponazarja vse paradigme neoliberalne ideologije. Vsak od nesmiselno plačanih angleških igralcev oni večer v Nici je bil hodeča korporacija. In če kaj, korporacije ne dopuščajo dvoma o svojem delovanju in predvsem ne dopuščajo porazov. Potem pa so jih premagala islandska družinska podjetja. Pomeni, da je še prej kot v družbi sami, začel neoliberalizem doživljati poraze na nogometnem igrišču – kar je dobra obljuba za prihodnost.
V navdušenju nad malim, ki te dni tako intenzivno preveva športno javnost, Slovencem sicer ni treba sodelovati – saj naši športniki veličino v majhnosti izkazujejo že desetletja. Lahko pa se česa naučimo iz političnega brexita … “Najbolj demokratične elite, kot so politične, ki mahajo z najbolj demokratičnim instrumentom, kot je referendum, so ekspresna pot v manj demokratično družbo!”
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Na ruški meteorit ne bi smeli gledati kot na predvolilno zanimivost, temveč predvsem kot na razvojno priložnost.
Nekaj nepovezanih, naključnih in najbrž povsem napačnih misli o prodaji Mercatorja.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes nekaj o morebitnem odhodu Janeza Janše v zapor. Dokaj uspešno lahko predvidimo šlamastiko, ki bo nastala z Janševim odhodom na Dob.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Govoriti o smučanju na pragu poletja je čudno; a raje dajmo zdaj, da nas konec novembra ne bo bolela glava. Slovenska smučarska središča pospešeno propadajo. Vendar ne propadejo.
Roki za volitve so tako nerodni, da se zabijejo med počitnice. Je dopustno imeti volitve v času dopusta?
Že najmlajša socializirana generacija ima izkušnjo balkanske vojne in ni treba ravno obiskovati knjižnic, da prepoznamo vzorce, ki vodijo v vojno. Policiste počasi zamenjujejo vojaki, uporniki namesto metanja molotovk začnejo sestreljevati helikopterje in bedaki dobivajo vedno več medijskega prostora in posledično politične moči. Ob tem pa je razumni obsojen še na priliznjenost svetovne prostozidarske elite, ki goni eno in isto o diplomatskih rešitvah, v žepu pa drži figo.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Po dnevih, ko smo se ukvarjali z nadzemeljskim, nekaj misli, posvečenih globoko zemeljskim temam. V prenesenem in neprenesenem pomenu besede.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Te dni se končuje nenavadna anketa, ki so jo prejeli učenci, starši in strokovni sodelavci osnovnih šol. Pripravilo jo je ministrstvo za izobraževanje, anketa pa vse navedene poziva, naj z odgovori na posebno zvita vprašanja pomagajo razrešiti eno temeljnih dilem slovenskega izobraževanja: »Šolske uniforme - da, ali ne?« Zdaj; človek bi se nasmehnil, ker se te dileme gremo tudi v tretjem tisočletju, ampak ker je posredi ministrstvo za izobraževanje, je treba smeh potlačiti. Nič v zvezi z izobraževanjem ne sme biti smešno, še najmanj ministrstvo.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa nekaj ambicioznih misli o parlamentu in Štajercih. Najprej parlament. Državljani in parlament smo v teh kratkih dveh desetletjih zgradili zanimiv odnos. Prek ponosa, občudovanja, do čudenja, ogorčenja in norčevanja je šel odnos ljudstva do hrama demokracije.
Danes pa nekaj ambicioznih misli o parlamentu in Štajercih. Najprej parlament. Državljani in parlament smo v teh kratkih dveh desetletjih zgradili zanimiv odnos. Prek ponosa, občudovanja, do čudenja, ogorčenja in norčevanja je šel odnos ljudstva do hrama demokracije.
Sedim v močvirju in razmišljam ... Tokrat o predsedniku KPK, razlikah med partijo in stranko, paranoji ...
Glosa Marka Radmiloviča se tokrat osredotoča na ustanovitev nove politične koalicije, "Združene levice", in na vrnitev demokratičnega socializma na politični parket.
Neveljaven email naslov