Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tedenska glosa Marka Radmiloviča.
Mogoče pa so Angleži brexit le vzeli malo preresno. Kot so se odjavili iz gospodarsko-politične evropske družine, so se odjavili še z evropskega prvenstva v nogometu … Oziroma so jih odjavili Islandci, ki se, na drugi strani, nikakor nočejo pridružiti Evropski skupnosti. A to je že druga zgodba. Bistvena je ugotovitev, da so angleški nogometaši končali to, kar so britanski politiki začeli. Navijači so še nekaj ur pred tekmo po ulicah Nice slavili politični izhod iz Evropske skupnosti, po tekmi pa so malo manj slavili odhod s prvenstva.
Tako Angležem res ne ostaja več mnogo projektov, ki jih še vežejo na Evropo. V bistvu samo popevka Evrovizije in evro-tunel. Za Evrovizijo jim lahko kakšnega izvajalca izvozimo Slovenci, v tunelu pa lahko začnejo gojiti šampinjone. Pa bo brexit popoln.
Če se vrnemo k nogometu. Konec pomladi, ko je miniaturni klub Leicester zmagal na angleškem nogometnem prvenstvu, so mediji navdušeno pisali o še vedno čistem športu, kjer lahko revni palček premaga bogatega velikana. Leicester je bil takšna klasična zgodba o Davidu in Goljatu. Ko se je ta zgodba, ko je islandski palček premagal angleškega Goljata, ponovila na evropskem prvenstvu, so ti isti mediji seveda pobesneli. Ker je v nogometu komentar pač vedno odvisen od navijaškega stališča.
Sociologija ima z nogometom že od nekdaj veliko veselja. Najbolj priljubljene so teze, ki v nogometu in boju na igrišču vidijo preslikavo realnih družbenih procesov. Zagovorniki teh teorij so dobili v porazu Anglije in skoraj istočasnem uspelem referendumu za izhod iz EU skoraj laboratorijsko potrditev svojih razmišljanj. Izhod iz evropske zveze je na prvem mestu posledica občutka nacionalne večvrednosti, ki so jo podpihovali sebični mediji, vodili pa očitno lažnivi politiki. Politiki, ki nekaj dni po referendumu nastopajo v javnosti s spokorniškim izrazom, češ: “Saj nismo mislili tako resno!” In še: “A lahko ponovimo?”
Zelo podobno zgodbo je spletla nogometna reprezentanca Anglije, ki ji je dejstvo, da so se pripravljeni Islandci na igrišču simbolno žrtvovati za svojo domovino, povsem spodrezalo noge. Ob očitnem podcenjevanju nasprotnika, seveda. Slabi vodje so slabo vodili moštvo in z izpadom je nastala ena najbolj neverjetnih zgodb sodobne zgodovine športa.
Ampak zgodba o popolnem in doslednem brexitu ne drži vode le v okvirih nogometne igre, temveč tudi v kontekstu nogometa kot globalnega posla. Nogomet je namreč idealno svetišče sodobnega neoliberalizma, ko skozi astronomske zneske, korupcijo, netransparentnost, križarsko globalizacijo, nereguliranost in s popolno odvrnitvijo od izvora igre same najlepše ponazarja vse paradigme neoliberalne ideologije. Vsak od nesmiselno plačanih angleških igralcev oni večer v Nici je bil hodeča korporacija. In če kaj, korporacije ne dopuščajo dvoma o svojem delovanju in predvsem ne dopuščajo porazov. Potem pa so jih premagala islandska družinska podjetja. Pomeni, da je še prej kot v družbi sami, začel neoliberalizem doživljati poraze na nogometnem igrišču – kar je dobra obljuba za prihodnost.
V navdušenju nad malim, ki te dni tako intenzivno preveva športno javnost, Slovencem sicer ni treba sodelovati – saj naši športniki veličino v majhnosti izkazujejo že desetletja. Lahko pa se česa naučimo iz političnega brexita … “Najbolj demokratične elite, kot so politične, ki mahajo z najbolj demokratičnim instrumentom, kot je referendum, so ekspresna pot v manj demokratično družbo!”
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Tedenska glosa Marka Radmiloviča.
Mogoče pa so Angleži brexit le vzeli malo preresno. Kot so se odjavili iz gospodarsko-politične evropske družine, so se odjavili še z evropskega prvenstva v nogometu … Oziroma so jih odjavili Islandci, ki se, na drugi strani, nikakor nočejo pridružiti Evropski skupnosti. A to je že druga zgodba. Bistvena je ugotovitev, da so angleški nogometaši končali to, kar so britanski politiki začeli. Navijači so še nekaj ur pred tekmo po ulicah Nice slavili politični izhod iz Evropske skupnosti, po tekmi pa so malo manj slavili odhod s prvenstva.
Tako Angležem res ne ostaja več mnogo projektov, ki jih še vežejo na Evropo. V bistvu samo popevka Evrovizije in evro-tunel. Za Evrovizijo jim lahko kakšnega izvajalca izvozimo Slovenci, v tunelu pa lahko začnejo gojiti šampinjone. Pa bo brexit popoln.
Če se vrnemo k nogometu. Konec pomladi, ko je miniaturni klub Leicester zmagal na angleškem nogometnem prvenstvu, so mediji navdušeno pisali o še vedno čistem športu, kjer lahko revni palček premaga bogatega velikana. Leicester je bil takšna klasična zgodba o Davidu in Goljatu. Ko se je ta zgodba, ko je islandski palček premagal angleškega Goljata, ponovila na evropskem prvenstvu, so ti isti mediji seveda pobesneli. Ker je v nogometu komentar pač vedno odvisen od navijaškega stališča.
Sociologija ima z nogometom že od nekdaj veliko veselja. Najbolj priljubljene so teze, ki v nogometu in boju na igrišču vidijo preslikavo realnih družbenih procesov. Zagovorniki teh teorij so dobili v porazu Anglije in skoraj istočasnem uspelem referendumu za izhod iz EU skoraj laboratorijsko potrditev svojih razmišljanj. Izhod iz evropske zveze je na prvem mestu posledica občutka nacionalne večvrednosti, ki so jo podpihovali sebični mediji, vodili pa očitno lažnivi politiki. Politiki, ki nekaj dni po referendumu nastopajo v javnosti s spokorniškim izrazom, češ: “Saj nismo mislili tako resno!” In še: “A lahko ponovimo?”
Zelo podobno zgodbo je spletla nogometna reprezentanca Anglije, ki ji je dejstvo, da so se pripravljeni Islandci na igrišču simbolno žrtvovati za svojo domovino, povsem spodrezalo noge. Ob očitnem podcenjevanju nasprotnika, seveda. Slabi vodje so slabo vodili moštvo in z izpadom je nastala ena najbolj neverjetnih zgodb sodobne zgodovine športa.
Ampak zgodba o popolnem in doslednem brexitu ne drži vode le v okvirih nogometne igre, temveč tudi v kontekstu nogometa kot globalnega posla. Nogomet je namreč idealno svetišče sodobnega neoliberalizma, ko skozi astronomske zneske, korupcijo, netransparentnost, križarsko globalizacijo, nereguliranost in s popolno odvrnitvijo od izvora igre same najlepše ponazarja vse paradigme neoliberalne ideologije. Vsak od nesmiselno plačanih angleških igralcev oni večer v Nici je bil hodeča korporacija. In če kaj, korporacije ne dopuščajo dvoma o svojem delovanju in predvsem ne dopuščajo porazov. Potem pa so jih premagala islandska družinska podjetja. Pomeni, da je še prej kot v družbi sami, začel neoliberalizem doživljati poraze na nogometnem igrišču – kar je dobra obljuba za prihodnost.
V navdušenju nad malim, ki te dni tako intenzivno preveva športno javnost, Slovencem sicer ni treba sodelovati – saj naši športniki veličino v majhnosti izkazujejo že desetletja. Lahko pa se česa naučimo iz političnega brexita … “Najbolj demokratične elite, kot so politične, ki mahajo z najbolj demokratičnim instrumentom, kot je referendum, so ekspresna pot v manj demokratično družbo!”
Danes pa o drobni novički v optiki prelomnih dogodkov teh dni, skoraj nevredni radijske analize.
Glosa Marka Radmiloviča se tokrat osredotoča na ustanovitev nove politične koalicije, "Združene levice", in na vrnitev demokratičnega socializma na politični parket.
Danes pa o Švicarjih. Prvih in drugih. Švicarji so na referendumu izglasovali kvote za priseljevanje v deželo ur, snega in arabskih depozitov. V oči bode dejstvo, da omejitve tokrat ne zajemajo političnih ali ekonomskih emigrantov iz držav tretjega sveta, temveč dela voljne državljane Evropske unije. Za nove članice EU kvote veljajo že tudi zdaj, v treh letih pa jih mora zakonodajalec spet uvesti tudi za stare članice EU. Za prvo ligo.
Danes pa kratka politična analiza. Politične analize namreč niso več to, kar so bile nekoč.
Naravne kastrofe, vremenske ujme, zmešano vreme ... Vsako leto stoletne vode, vetrolomi, suše, toča; bibiljske nesreče so se zgrnile nad našo deželo in zatiskanja oči je končno konec.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa nekaj o teoriji in praksi podeljevanja nagrad. Na kratko, ker časi niso primerni za dolgovezenje. Nagrade na Slovenskem so žrtve paradoksa ...
Marko Radmilovič sedi v ponovoletnem močvirju. In razmišlja ... O novih rešitvah zunaj uveljavljenih gabaritov. In o legalizaciji marihuane.
Le pazite, da se skozi dimnik namesto dobrega moža ne spusti ... Nacionalni preiskovalni urad!
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenski vojaki so bili vpleteni v strelski incident v Afganistanu. Marko Radmilovič ocenjuje, kako, hudiča, Slovenska vojska usposablja afganistanske varnostne sile?
Radikalnih sprememb v družbi si ni mogoče zamišljati brez radikalnih sprememb v medijih.
Radikalnih sprememb v družbi si ni mogoče zamišljati brez radikalnih sprememb v medijih.
Kot se spodobi za temne čase zgodovine in negotove čase sedanjosti, se moramo Slovenci le še enkrat več zateči k poeziji. Kot pravijo akademiki, je ta konstitutivni element naše biti edini sposoben urediti kaos slovenskega kozmusa. Toda katero pesem in katerega avtorja si naj izberemo za izhod iz krize?
Neveljaven email naslov