Tedenska glosa Marka Radimiloviča.

Preden pa dokončno zaplešemo v brezdelje, še nekaj nasvetov za preživetje poletja.

Najbolj neverjeten fenomen zadnjih nekaj poletij je mogoče zaslediti kar na frekvencah naše in vaše priljubljene radijske postaje. Med letom ponižna rubrika Koledar kulturnih prireditev se poleti razširi kot Desusove politične ambicije. Kar je v popolnem neskladju z ustrojem stvari samih. Festivalska mrzlica je pravkar prešla meje absurda! Včasih je bil poletni festival en sam. Potem so mesta dobila po več festivalov, zdaj pa ima že vsaka ulica festival ali dva. In na koncu poletja organizatorji tarnajo, da ni obiskovalcev festivalov, ne vedoč, da so vsi potencialni obiskovalci njihovega festivala na drugem koncu mesta organizatorji nekega drugega festivala.

Povedano drugače: najbolj zanimiv nastop poletja je vsakoletna parada organizatorjev festivalov skozi medije. Skupaj s festivalskimi težavami. In krivicami.

Pa to še ni vse. Festivalska histerija je iz mest pljusknila tudi na podeželje. Tam so festivali nadomestili klasične gasilske veselice, ki jih je zaradi zakona o društvih tako ali tako pretežko organizirati. Za festival pa potrebuješ le kakšne ruševine gradu in znanca na občini. “Tudi v naši vasi se bo poleti dogajalo …!”

Ampak saj s poletnimi prireditvami načeloma ni nič narobe – razen prireditev samih. Namreč, smisel počitnic, poletja, dopusta in vsega tega je početi nič. Človek je generično zavezan temu početju vse od stvarjenja in če ga je civilizacija prisilila v enajstmesečno produkcijo, aktivnost in ustvarjalnost, mu je priznala – po težkem boju, sicer – tudi pravico do nekajtedenskega premora. In po kateri logiki je treba ta premor napolniti z dejavnostmi? Nihče natančno ne ve, kdaj so nam jih vsilili, ampak dejstvo je, da se tega danes nihče ne sprašuje več niti pri otrocih. Ustvarjalne delavnice so postale počitniška obveza, tabori vseh vrst tudi, poletne šole tega in onega pa sploh. In če že otroške počitnice niso koncentrirano brezdelje, je povsem naravno, da take niso niti počitnice odraslih. Ponudba dogodkov, ki naj izrinejo brezdelje z urnika, je tako mamljiva, statusni simbol, ki ga nudijo večerni izhodi na prireditve, tudi in to, kar je bilo nekoč ležerno večerno pivo, je postalo moreča obveza.

Zaradi vsega naštetega je jasno, da se je treba brezdelja na novo naučiti. In če bi se splačalo, bi bilo vredno organizirati festival brezdelja. A to z brezdelnimi organizatorji ni mogoče. Zato je prepuščeno vsakemu posamezniku, da najde brezdelneža v sebi. Kajti brezdelja, ki je intimna človeška kategorija, ne gre enačiti z dopustom, ki je agresivna liberalno kapitalistična stvaritev. Brezdelje je treba ponovno odkriti, širiti in reklamirati. Ko ga bomo našli, nam bo pomagalo bolj učinkovito najti samega sebe, kot to reklamirajo duhovnost, ekstremni podvigi ali sodobni mediji.

In seveda … da sami damo svetal zgled in to oddajo končno dvignemo od flancanja do aktivizma, se bomo ponovno oglasili konec poletja.