Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Država na državni zatožni klopi

13.09.2016


Danes pa o temi, ki ji ne moremo ubežati, tudi če bi hoteli: o tožbi stranke SDS proti državi za povzročeno poslovno škodo, ki jo je povzročila pozneje razveljavljena sodba v aferi Patria.

Slovenski mediji in njihovi analitiki so skočili od veselja in prejšnji teden je minil v prešernem norčevanju tako iz stranke kot iz tožbe. Še celo tožilstvo jo je z gnusom zavrnilo. Ampak ob vsesplošnem navdušenju se moč analize slovenskega žurnalizma ni vprašala nekaterih bistvenih vprašanj. Zato se jih moramo vprašati mi.

Najprej: “Zakaj in čemu?” Splošno mnenje je, da si je stranka SDS s tem kupila zastonj reklamo, če sledimo logiki, da ni ničesar tako močnega, kot je slaba publiciteta. Vendar ima ta teza takoj na začetku nekoliko vprašljivo predpostavko. Vložitev tožbe je namreč treba plačati, takse za vložitev pa so veljale nekaj manj kot 10.000 evrov. Stranka je torej odštela zajeten kupček članarin in v finančni realnosti parlamentarnih strank je bila vložitev tožbe eden zahtevnejših finančnih projektov stranke … Zakaj torej plačevati za škandalozno publiciteto, ko si je mogoče za ta denar pri obubožanem slovenskem žurnalizmu naročiti ne le oglasni prostor, temveč tudi naklonjeno pisanje, kolikor hočeš. Vlaganje tožbe kot reklamiranje stranke se tako težko zdi verjetna možnost.

Drugi odgovor na vprašanje “zakaj in čemu tožba” pa je nekoliko lakonični: “I, zakaj pa ne!” Državo namreč tožijo vsi po vrsti. Posamezniki, organizacije, društva, podjetja in interesne skupine. Da jo bodo nekoč začele še politične stranke, je le nadaljevanje te žalostne prakse v absurd.

Tretji sklop vprašanj, ki se postavljajo ob tožbi, pa gre na račun izkušenosti stranke SDS kot političnega organizma, ki bolj ali manj uspešno, ves čas pa strastno vedri in oblači pod slovenskim političnim in družbenim svodom. Ali je torej mogoče, da bi stranka, ki ima v svoji sredi tudi kopico izkušenih in primerno zvitih operativcev, pristala na akcijo, ki bi končala kot posmeh po vsej deželi? Tudi če pozabimo na socialno-omrežne izpade najbolj izpostavljenih članov stranke, se zdi težko verjetno, da bi strankin odvetnik, do nedavnega cenjen in izkušen pravnik, spisal zmazek, iz katerega se norčuje celotna slovenska pravniška elita. Skratka; da je bila tožba vložena kot posledica ali ignorance, ali neumnosti, nevednosti, celo napuha, se zdi nemogoče. Bila je vložena preračunano in preračunljivo, mi pa moramo ugotoviti, kaj se je spletlo v ozadju.

Če hočemo odgovoriti na vsa ta vprašanja, moramo razmišljati, kot razmišlja SDS; oziroma slediti logiki, ki jo je vodila med pisanjem tožbe. Kot so pravilno ugotovili ugledni analitiki, je osnovno vprašanje, kako politično krivico pretopiš v poslovno škodo? Za nekaj več kot za osem sto tisoč evrov je je. Ob tem moramo najprej pristati na aksiom, da je bila pot Janeza Janše na Dob neposredna politična škoda, storjena stranki SDS. Žal pa so edini empirični dokaz tej tezi ankete, storjene v predvolilnem času, ki so stranki na volitvah namenjale mnogo večji uspeh, kot se pozneje pokazal. Ampak javnomnenjske ankete so v vseh letih slovenske demokracije dokazovale in dokazale le to, da so povsem nezanesljive. Stranka je svoj primer tako zgradila na logiki “kaj bi bilo, če bi bilo” oziroma pravilneje “kaj bi bilo, če ne bi bilo!” A, če sledimo njeni logiki, moramo po tej poti naprej.

Naslednja predpostavka, na kateri temelji tožba, je, da bi z Janezom Janšo na prostosti stranka dosegla vsaj tak odstotek glasov kot na volitvah 2008. Volitve 2008 so bile v znamenju afere Patria, stranka SDS je bila z 29 odstotki močno druga. Ker tega odstotka ni ponovila ne na predčasnih volitvah 2011, ki so bile znamenju Patrie, ne na predčasnih volitvah 2014, ki so bile v znamenju Patrie, je razlika med de facto prejetimi proračunskimi sredstvi in kaj bi bilo, če bi bilo proračunskimi sredstvi – teh 800 jurjev. Povedano poenostavljeno: SDS od 2008 čez 2011 in 2014 ves čas na 29 odstotkih, bi bila danes za osem sto tisoč proračunskih evrov bogatejša.

Do zdaj lahko miselnemu toku, ki je vodil vodilne v SDS pri vložitvi tožbe, do neke mere sledimo, od tod naprej pa se zaplete. Torej, “če se sodna krivica iz 2008 ne bi zgodila, bi bila SDS z 29 odstotki zmagovalka volitev že 2011 in  bi takrat lažje sestavila vlado, kot jo je potem v resnici in bi do predčasnih volitev 2014 najbrž sploh ne prišlo?”

Problem, dostojen Martya in Doca v Vrnitvi v prihodnost nam priča predvsem o tem, da politike ni mogoče jemati enoplastno in da SDS-ovska logika pri vložitvi tožbe enostavno ne upošteva vseh spremenljivk, ki igrajo odločilno vlogo v kompleksni stvaritvi matere demokracije, imenovani “volilna podpora”.

Kolikor se to že hecno sliši, pa ima tožba SDS trdno notranjo strukturo. Po volilnem porazu, z nekaj več kot 20 odstotki na volitvah 2014, je kljub temu stranki pripadlo 460 tisoč evrov na leto in prav te letne deleže od nekaj več kot dvomilijonske letne pogače za sofinanciranje strank si SDS po sodni poti poskuša priboriti nazaj.

Prav to spoznanje je ob nenavadni tožbi politične stranke proti državi najbolj presenetljivo: stranke so za svoj uspeh na volitvah nagrajene z denarjem! Volilni odstotki niso le vpliv in moč in prestiž, temveč tudi denar. V današnjem času, ko služb za družboslovce ni v obilju,  si upamo zapisati, da predvsem denar. Z vsakim lističem, ki ga oddamo, izbrano politično stranko neposredno financiramo in politične stranke dandanašnji na volitvah ne tekmujejo s programi za zastopanje političnih stališč, temveč tekmujejo bolj ali manj prikrito za finančno podporo. SDS pri boju za delček dvomilijonske pogače ni nobena izjema in znotraj takšnega miselnega koncepta je njihova tožba povsem razumljiva, čeprav še vedno ne najbolj logična. Nelogičnost pa se kaže predvsem v tem, da bo o usodi tožbe odločalo isto pravosodje, ki je bilo vzrok njenega nastanka.


Zapisi iz močvirja

754 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Država na državni zatožni klopi

13.09.2016


Danes pa o temi, ki ji ne moremo ubežati, tudi če bi hoteli: o tožbi stranke SDS proti državi za povzročeno poslovno škodo, ki jo je povzročila pozneje razveljavljena sodba v aferi Patria.

Slovenski mediji in njihovi analitiki so skočili od veselja in prejšnji teden je minil v prešernem norčevanju tako iz stranke kot iz tožbe. Še celo tožilstvo jo je z gnusom zavrnilo. Ampak ob vsesplošnem navdušenju se moč analize slovenskega žurnalizma ni vprašala nekaterih bistvenih vprašanj. Zato se jih moramo vprašati mi.

Najprej: “Zakaj in čemu?” Splošno mnenje je, da si je stranka SDS s tem kupila zastonj reklamo, če sledimo logiki, da ni ničesar tako močnega, kot je slaba publiciteta. Vendar ima ta teza takoj na začetku nekoliko vprašljivo predpostavko. Vložitev tožbe je namreč treba plačati, takse za vložitev pa so veljale nekaj manj kot 10.000 evrov. Stranka je torej odštela zajeten kupček članarin in v finančni realnosti parlamentarnih strank je bila vložitev tožbe eden zahtevnejših finančnih projektov stranke … Zakaj torej plačevati za škandalozno publiciteto, ko si je mogoče za ta denar pri obubožanem slovenskem žurnalizmu naročiti ne le oglasni prostor, temveč tudi naklonjeno pisanje, kolikor hočeš. Vlaganje tožbe kot reklamiranje stranke se tako težko zdi verjetna možnost.

Drugi odgovor na vprašanje “zakaj in čemu tožba” pa je nekoliko lakonični: “I, zakaj pa ne!” Državo namreč tožijo vsi po vrsti. Posamezniki, organizacije, društva, podjetja in interesne skupine. Da jo bodo nekoč začele še politične stranke, je le nadaljevanje te žalostne prakse v absurd.

Tretji sklop vprašanj, ki se postavljajo ob tožbi, pa gre na račun izkušenosti stranke SDS kot političnega organizma, ki bolj ali manj uspešno, ves čas pa strastno vedri in oblači pod slovenskim političnim in družbenim svodom. Ali je torej mogoče, da bi stranka, ki ima v svoji sredi tudi kopico izkušenih in primerno zvitih operativcev, pristala na akcijo, ki bi končala kot posmeh po vsej deželi? Tudi če pozabimo na socialno-omrežne izpade najbolj izpostavljenih članov stranke, se zdi težko verjetno, da bi strankin odvetnik, do nedavnega cenjen in izkušen pravnik, spisal zmazek, iz katerega se norčuje celotna slovenska pravniška elita. Skratka; da je bila tožba vložena kot posledica ali ignorance, ali neumnosti, nevednosti, celo napuha, se zdi nemogoče. Bila je vložena preračunano in preračunljivo, mi pa moramo ugotoviti, kaj se je spletlo v ozadju.

Če hočemo odgovoriti na vsa ta vprašanja, moramo razmišljati, kot razmišlja SDS; oziroma slediti logiki, ki jo je vodila med pisanjem tožbe. Kot so pravilno ugotovili ugledni analitiki, je osnovno vprašanje, kako politično krivico pretopiš v poslovno škodo? Za nekaj več kot za osem sto tisoč evrov je je. Ob tem moramo najprej pristati na aksiom, da je bila pot Janeza Janše na Dob neposredna politična škoda, storjena stranki SDS. Žal pa so edini empirični dokaz tej tezi ankete, storjene v predvolilnem času, ki so stranki na volitvah namenjale mnogo večji uspeh, kot se pozneje pokazal. Ampak javnomnenjske ankete so v vseh letih slovenske demokracije dokazovale in dokazale le to, da so povsem nezanesljive. Stranka je svoj primer tako zgradila na logiki “kaj bi bilo, če bi bilo” oziroma pravilneje “kaj bi bilo, če ne bi bilo!” A, če sledimo njeni logiki, moramo po tej poti naprej.

Naslednja predpostavka, na kateri temelji tožba, je, da bi z Janezom Janšo na prostosti stranka dosegla vsaj tak odstotek glasov kot na volitvah 2008. Volitve 2008 so bile v znamenju afere Patria, stranka SDS je bila z 29 odstotki močno druga. Ker tega odstotka ni ponovila ne na predčasnih volitvah 2011, ki so bile znamenju Patrie, ne na predčasnih volitvah 2014, ki so bile v znamenju Patrie, je razlika med de facto prejetimi proračunskimi sredstvi in kaj bi bilo, če bi bilo proračunskimi sredstvi – teh 800 jurjev. Povedano poenostavljeno: SDS od 2008 čez 2011 in 2014 ves čas na 29 odstotkih, bi bila danes za osem sto tisoč proračunskih evrov bogatejša.

Do zdaj lahko miselnemu toku, ki je vodil vodilne v SDS pri vložitvi tožbe, do neke mere sledimo, od tod naprej pa se zaplete. Torej, “če se sodna krivica iz 2008 ne bi zgodila, bi bila SDS z 29 odstotki zmagovalka volitev že 2011 in  bi takrat lažje sestavila vlado, kot jo je potem v resnici in bi do predčasnih volitev 2014 najbrž sploh ne prišlo?”

Problem, dostojen Martya in Doca v Vrnitvi v prihodnost nam priča predvsem o tem, da politike ni mogoče jemati enoplastno in da SDS-ovska logika pri vložitvi tožbe enostavno ne upošteva vseh spremenljivk, ki igrajo odločilno vlogo v kompleksni stvaritvi matere demokracije, imenovani “volilna podpora”.

Kolikor se to že hecno sliši, pa ima tožba SDS trdno notranjo strukturo. Po volilnem porazu, z nekaj več kot 20 odstotki na volitvah 2014, je kljub temu stranki pripadlo 460 tisoč evrov na leto in prav te letne deleže od nekaj več kot dvomilijonske letne pogače za sofinanciranje strank si SDS po sodni poti poskuša priboriti nazaj.

Prav to spoznanje je ob nenavadni tožbi politične stranke proti državi najbolj presenetljivo: stranke so za svoj uspeh na volitvah nagrajene z denarjem! Volilni odstotki niso le vpliv in moč in prestiž, temveč tudi denar. V današnjem času, ko služb za družboslovce ni v obilju,  si upamo zapisati, da predvsem denar. Z vsakim lističem, ki ga oddamo, izbrano politično stranko neposredno financiramo in politične stranke dandanašnji na volitvah ne tekmujejo s programi za zastopanje političnih stališč, temveč tekmujejo bolj ali manj prikrito za finančno podporo. SDS pri boju za delček dvomilijonske pogače ni nobena izjema in znotraj takšnega miselnega koncepta je njihova tožba povsem razumljiva, čeprav še vedno ne najbolj logična. Nelogičnost pa se kaže predvsem v tem, da bo o usodi tožbe odločalo isto pravosodje, ki je bilo vzrok njenega nastanka.


19.11.2019

Mafija za mafijo

Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča. Piše: Marko Radmilovič


12.11.2019

Butalci in most

Butalci so se počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi.


05.11.2019

Drage naše lidije

Na prvi pogled se zdi pobuda vladi, da naj razmisli o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka, bizarna. Takšna se zdi tudi na drugi pogled. Gre za ponavljajoče se teme, ki kolobarijo v slovenskem zakonodajnem okolju kot koruza in krompir. Lahko enoletno služenje obveznega vojaškega roka popravi vedno bolj mehkužne, neiznajdljive in občutljive moške, ki niso primerni ne za moža, ne za gospodarja, ne za očeta?


29.10.2019

Kreditiranje na obroke

Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič


22.10.2019

M. T. vs. M. Š.

Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.


15.10.2019

El Clásico

Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.


08.10.2019

AirKreso

Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.


01.10.2019

Južno od Schengna

Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.


24.09.2019

Rdeča kapica

Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.


16.07.2019

“Last minute” za nič

Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.


09.07.2019

Ministrstvo za tratenje časa in kopanje rude

Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.


02.07.2019

“Perković Marko in Pavelić Ante, vi niste muzikantje”

Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič


25.06.2019

Nujna prometna

Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič


18.06.2019

Plakatna afera v kraljestvu kamilic

Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.


11.06.2019

V galaksiji, daleč, daleč vstran

Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.


04.06.2019

Primoževo pleme

Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.


28.05.2019

Komunisti na Titovem trgu

Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.


21.05.2019

Vozi, Miško

V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.


14.05.2019

Naslednji ples volijo evroskeptiki

Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.


07.05.2019

Rezervirano za ošpice

Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.


Stran 12 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov