Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Država na državni zatožni klopi

13.09.2016


Danes pa o temi, ki ji ne moremo ubežati, tudi če bi hoteli: o tožbi stranke SDS proti državi za povzročeno poslovno škodo, ki jo je povzročila pozneje razveljavljena sodba v aferi Patria.

Slovenski mediji in njihovi analitiki so skočili od veselja in prejšnji teden je minil v prešernem norčevanju tako iz stranke kot iz tožbe. Še celo tožilstvo jo je z gnusom zavrnilo. Ampak ob vsesplošnem navdušenju se moč analize slovenskega žurnalizma ni vprašala nekaterih bistvenih vprašanj. Zato se jih moramo vprašati mi.

Najprej: “Zakaj in čemu?” Splošno mnenje je, da si je stranka SDS s tem kupila zastonj reklamo, če sledimo logiki, da ni ničesar tako močnega, kot je slaba publiciteta. Vendar ima ta teza takoj na začetku nekoliko vprašljivo predpostavko. Vložitev tožbe je namreč treba plačati, takse za vložitev pa so veljale nekaj manj kot 10.000 evrov. Stranka je torej odštela zajeten kupček članarin in v finančni realnosti parlamentarnih strank je bila vložitev tožbe eden zahtevnejših finančnih projektov stranke … Zakaj torej plačevati za škandalozno publiciteto, ko si je mogoče za ta denar pri obubožanem slovenskem žurnalizmu naročiti ne le oglasni prostor, temveč tudi naklonjeno pisanje, kolikor hočeš. Vlaganje tožbe kot reklamiranje stranke se tako težko zdi verjetna možnost.

Drugi odgovor na vprašanje “zakaj in čemu tožba” pa je nekoliko lakonični: “I, zakaj pa ne!” Državo namreč tožijo vsi po vrsti. Posamezniki, organizacije, društva, podjetja in interesne skupine. Da jo bodo nekoč začele še politične stranke, je le nadaljevanje te žalostne prakse v absurd.

Tretji sklop vprašanj, ki se postavljajo ob tožbi, pa gre na račun izkušenosti stranke SDS kot političnega organizma, ki bolj ali manj uspešno, ves čas pa strastno vedri in oblači pod slovenskim političnim in družbenim svodom. Ali je torej mogoče, da bi stranka, ki ima v svoji sredi tudi kopico izkušenih in primerno zvitih operativcev, pristala na akcijo, ki bi končala kot posmeh po vsej deželi? Tudi če pozabimo na socialno-omrežne izpade najbolj izpostavljenih članov stranke, se zdi težko verjetno, da bi strankin odvetnik, do nedavnega cenjen in izkušen pravnik, spisal zmazek, iz katerega se norčuje celotna slovenska pravniška elita. Skratka; da je bila tožba vložena kot posledica ali ignorance, ali neumnosti, nevednosti, celo napuha, se zdi nemogoče. Bila je vložena preračunano in preračunljivo, mi pa moramo ugotoviti, kaj se je spletlo v ozadju.

Če hočemo odgovoriti na vsa ta vprašanja, moramo razmišljati, kot razmišlja SDS; oziroma slediti logiki, ki jo je vodila med pisanjem tožbe. Kot so pravilno ugotovili ugledni analitiki, je osnovno vprašanje, kako politično krivico pretopiš v poslovno škodo? Za nekaj več kot za osem sto tisoč evrov je je. Ob tem moramo najprej pristati na aksiom, da je bila pot Janeza Janše na Dob neposredna politična škoda, storjena stranki SDS. Žal pa so edini empirični dokaz tej tezi ankete, storjene v predvolilnem času, ki so stranki na volitvah namenjale mnogo večji uspeh, kot se pozneje pokazal. Ampak javnomnenjske ankete so v vseh letih slovenske demokracije dokazovale in dokazale le to, da so povsem nezanesljive. Stranka je svoj primer tako zgradila na logiki “kaj bi bilo, če bi bilo” oziroma pravilneje “kaj bi bilo, če ne bi bilo!” A, če sledimo njeni logiki, moramo po tej poti naprej.

Naslednja predpostavka, na kateri temelji tožba, je, da bi z Janezom Janšo na prostosti stranka dosegla vsaj tak odstotek glasov kot na volitvah 2008. Volitve 2008 so bile v znamenju afere Patria, stranka SDS je bila z 29 odstotki močno druga. Ker tega odstotka ni ponovila ne na predčasnih volitvah 2011, ki so bile znamenju Patrie, ne na predčasnih volitvah 2014, ki so bile v znamenju Patrie, je razlika med de facto prejetimi proračunskimi sredstvi in kaj bi bilo, če bi bilo proračunskimi sredstvi – teh 800 jurjev. Povedano poenostavljeno: SDS od 2008 čez 2011 in 2014 ves čas na 29 odstotkih, bi bila danes za osem sto tisoč proračunskih evrov bogatejša.

Do zdaj lahko miselnemu toku, ki je vodil vodilne v SDS pri vložitvi tožbe, do neke mere sledimo, od tod naprej pa se zaplete. Torej, “če se sodna krivica iz 2008 ne bi zgodila, bi bila SDS z 29 odstotki zmagovalka volitev že 2011 in  bi takrat lažje sestavila vlado, kot jo je potem v resnici in bi do predčasnih volitev 2014 najbrž sploh ne prišlo?”

Problem, dostojen Martya in Doca v Vrnitvi v prihodnost nam priča predvsem o tem, da politike ni mogoče jemati enoplastno in da SDS-ovska logika pri vložitvi tožbe enostavno ne upošteva vseh spremenljivk, ki igrajo odločilno vlogo v kompleksni stvaritvi matere demokracije, imenovani “volilna podpora”.

Kolikor se to že hecno sliši, pa ima tožba SDS trdno notranjo strukturo. Po volilnem porazu, z nekaj več kot 20 odstotki na volitvah 2014, je kljub temu stranki pripadlo 460 tisoč evrov na leto in prav te letne deleže od nekaj več kot dvomilijonske letne pogače za sofinanciranje strank si SDS po sodni poti poskuša priboriti nazaj.

Prav to spoznanje je ob nenavadni tožbi politične stranke proti državi najbolj presenetljivo: stranke so za svoj uspeh na volitvah nagrajene z denarjem! Volilni odstotki niso le vpliv in moč in prestiž, temveč tudi denar. V današnjem času, ko služb za družboslovce ni v obilju,  si upamo zapisati, da predvsem denar. Z vsakim lističem, ki ga oddamo, izbrano politično stranko neposredno financiramo in politične stranke dandanašnji na volitvah ne tekmujejo s programi za zastopanje političnih stališč, temveč tekmujejo bolj ali manj prikrito za finančno podporo. SDS pri boju za delček dvomilijonske pogače ni nobena izjema in znotraj takšnega miselnega koncepta je njihova tožba povsem razumljiva, čeprav še vedno ne najbolj logična. Nelogičnost pa se kaže predvsem v tem, da bo o usodi tožbe odločalo isto pravosodje, ki je bilo vzrok njenega nastanka.


Zapisi iz močvirja

759 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Država na državni zatožni klopi

13.09.2016


Danes pa o temi, ki ji ne moremo ubežati, tudi če bi hoteli: o tožbi stranke SDS proti državi za povzročeno poslovno škodo, ki jo je povzročila pozneje razveljavljena sodba v aferi Patria.

Slovenski mediji in njihovi analitiki so skočili od veselja in prejšnji teden je minil v prešernem norčevanju tako iz stranke kot iz tožbe. Še celo tožilstvo jo je z gnusom zavrnilo. Ampak ob vsesplošnem navdušenju se moč analize slovenskega žurnalizma ni vprašala nekaterih bistvenih vprašanj. Zato se jih moramo vprašati mi.

Najprej: “Zakaj in čemu?” Splošno mnenje je, da si je stranka SDS s tem kupila zastonj reklamo, če sledimo logiki, da ni ničesar tako močnega, kot je slaba publiciteta. Vendar ima ta teza takoj na začetku nekoliko vprašljivo predpostavko. Vložitev tožbe je namreč treba plačati, takse za vložitev pa so veljale nekaj manj kot 10.000 evrov. Stranka je torej odštela zajeten kupček članarin in v finančni realnosti parlamentarnih strank je bila vložitev tožbe eden zahtevnejših finančnih projektov stranke … Zakaj torej plačevati za škandalozno publiciteto, ko si je mogoče za ta denar pri obubožanem slovenskem žurnalizmu naročiti ne le oglasni prostor, temveč tudi naklonjeno pisanje, kolikor hočeš. Vlaganje tožbe kot reklamiranje stranke se tako težko zdi verjetna možnost.

Drugi odgovor na vprašanje “zakaj in čemu tožba” pa je nekoliko lakonični: “I, zakaj pa ne!” Državo namreč tožijo vsi po vrsti. Posamezniki, organizacije, društva, podjetja in interesne skupine. Da jo bodo nekoč začele še politične stranke, je le nadaljevanje te žalostne prakse v absurd.

Tretji sklop vprašanj, ki se postavljajo ob tožbi, pa gre na račun izkušenosti stranke SDS kot političnega organizma, ki bolj ali manj uspešno, ves čas pa strastno vedri in oblači pod slovenskim političnim in družbenim svodom. Ali je torej mogoče, da bi stranka, ki ima v svoji sredi tudi kopico izkušenih in primerno zvitih operativcev, pristala na akcijo, ki bi končala kot posmeh po vsej deželi? Tudi če pozabimo na socialno-omrežne izpade najbolj izpostavljenih članov stranke, se zdi težko verjetno, da bi strankin odvetnik, do nedavnega cenjen in izkušen pravnik, spisal zmazek, iz katerega se norčuje celotna slovenska pravniška elita. Skratka; da je bila tožba vložena kot posledica ali ignorance, ali neumnosti, nevednosti, celo napuha, se zdi nemogoče. Bila je vložena preračunano in preračunljivo, mi pa moramo ugotoviti, kaj se je spletlo v ozadju.

Če hočemo odgovoriti na vsa ta vprašanja, moramo razmišljati, kot razmišlja SDS; oziroma slediti logiki, ki jo je vodila med pisanjem tožbe. Kot so pravilno ugotovili ugledni analitiki, je osnovno vprašanje, kako politično krivico pretopiš v poslovno škodo? Za nekaj več kot za osem sto tisoč evrov je je. Ob tem moramo najprej pristati na aksiom, da je bila pot Janeza Janše na Dob neposredna politična škoda, storjena stranki SDS. Žal pa so edini empirični dokaz tej tezi ankete, storjene v predvolilnem času, ki so stranki na volitvah namenjale mnogo večji uspeh, kot se pozneje pokazal. Ampak javnomnenjske ankete so v vseh letih slovenske demokracije dokazovale in dokazale le to, da so povsem nezanesljive. Stranka je svoj primer tako zgradila na logiki “kaj bi bilo, če bi bilo” oziroma pravilneje “kaj bi bilo, če ne bi bilo!” A, če sledimo njeni logiki, moramo po tej poti naprej.

Naslednja predpostavka, na kateri temelji tožba, je, da bi z Janezom Janšo na prostosti stranka dosegla vsaj tak odstotek glasov kot na volitvah 2008. Volitve 2008 so bile v znamenju afere Patria, stranka SDS je bila z 29 odstotki močno druga. Ker tega odstotka ni ponovila ne na predčasnih volitvah 2011, ki so bile znamenju Patrie, ne na predčasnih volitvah 2014, ki so bile v znamenju Patrie, je razlika med de facto prejetimi proračunskimi sredstvi in kaj bi bilo, če bi bilo proračunskimi sredstvi – teh 800 jurjev. Povedano poenostavljeno: SDS od 2008 čez 2011 in 2014 ves čas na 29 odstotkih, bi bila danes za osem sto tisoč proračunskih evrov bogatejša.

Do zdaj lahko miselnemu toku, ki je vodil vodilne v SDS pri vložitvi tožbe, do neke mere sledimo, od tod naprej pa se zaplete. Torej, “če se sodna krivica iz 2008 ne bi zgodila, bi bila SDS z 29 odstotki zmagovalka volitev že 2011 in  bi takrat lažje sestavila vlado, kot jo je potem v resnici in bi do predčasnih volitev 2014 najbrž sploh ne prišlo?”

Problem, dostojen Martya in Doca v Vrnitvi v prihodnost nam priča predvsem o tem, da politike ni mogoče jemati enoplastno in da SDS-ovska logika pri vložitvi tožbe enostavno ne upošteva vseh spremenljivk, ki igrajo odločilno vlogo v kompleksni stvaritvi matere demokracije, imenovani “volilna podpora”.

Kolikor se to že hecno sliši, pa ima tožba SDS trdno notranjo strukturo. Po volilnem porazu, z nekaj več kot 20 odstotki na volitvah 2014, je kljub temu stranki pripadlo 460 tisoč evrov na leto in prav te letne deleže od nekaj več kot dvomilijonske letne pogače za sofinanciranje strank si SDS po sodni poti poskuša priboriti nazaj.

Prav to spoznanje je ob nenavadni tožbi politične stranke proti državi najbolj presenetljivo: stranke so za svoj uspeh na volitvah nagrajene z denarjem! Volilni odstotki niso le vpliv in moč in prestiž, temveč tudi denar. V današnjem času, ko služb za družboslovce ni v obilju,  si upamo zapisati, da predvsem denar. Z vsakim lističem, ki ga oddamo, izbrano politično stranko neposredno financiramo in politične stranke dandanašnji na volitvah ne tekmujejo s programi za zastopanje političnih stališč, temveč tekmujejo bolj ali manj prikrito za finančno podporo. SDS pri boju za delček dvomilijonske pogače ni nobena izjema in znotraj takšnega miselnega koncepta je njihova tožba povsem razumljiva, čeprav še vedno ne najbolj logična. Nelogičnost pa se kaže predvsem v tem, da bo o usodi tožbe odločalo isto pravosodje, ki je bilo vzrok njenega nastanka.


19.06.2018

Diktatura asfalta

Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.


12.06.2018

Gliha vkup štriha

Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal. Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni? Piše: Marko Radmilovič


05.06.2018

Nam je vseeno kam reka teče

Povolilna kolumna Marka Radmiloviča.


29.05.2018

U ta črna skrin'ca

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


22.05.2018

Živalska farma

Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.


15.05.2018

Viljem drugič

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


08.05.2018

Rokovalci

Priprave na sestop oblasti k ljudem, kot tudi lahko razumemo inflacijo volitev in referendumov v prihodnjih mesecih, so v popolnem razmahu. Pesniško navdahnjeni protagonisti skupaj z najbolj vnetimi analitiki vse skupaj označujejo za praznik demokracije – toda okorelemu ciniku se zdi vse skupaj malce nadležno. Še posebno zato, ker se letos volitvam ne boste mogli izogniti.


24.04.2018

Spomeniško varstvo

Če bi po naslednji skrunitvi spomenika predsednik republike lastnoročno z gobico čistil svojo zapuščino na Kongresnem trgu, bi izpolnil svoje spravno poslanstvo


17.04.2018

Pametna vas

Slovensko podeželje je neusahljiv vir pameti in modrosti. Zato je projekt, imenovan »pametna vas«, vsaj nepoučenemu nekoliko tuj


10.04.2018

Levičarji in desničarji

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


03.04.2018

Lov na diplomate

Kot vsaka zgodba v mednarodni politiki zadnja leta, se je tudi izganjanje spremenilo v burlesko


27.03.2018

Pol kile osebnih podatkov, prosim

Če redki začudeno opazujemo razčlovečenje, ki se dogaja na Facebooku, je hkrati varovanje intime še zadnji most, ki nas povezuje s človeškim bistvom


27.03.2018

Tatjana Rojc, poslanka v novem italijanskem parlamentu

V novi sestavi italijanskega parlamenta je tudi Tržačanka Tatjana Rojc, pred katero je velika naloga osveščanja o tem, kaj slovenstvo v Italiji sploh je.


20.03.2018

Zlatko nacionale

Da te Zlatko nadere ali užali, niti ni neka redkost … zato se žrtve počasi že organizirajo v kampanji »Ključnik #Me too!«


15.03.2018

O pobijanju muh

Izrek "dve muhi na en mah" se zdi pri včerajšnjem odstopu celo nekoliko konservativen. Miro Cerar je včeraj pobil toliko mrčesa, kot mu ga ni uspelo v celotnem mandatu in resnično vprašanje, ki se zastavlja, je: "Kaj zdaj?"


13.03.2018

Maketa drugega tira

Kako lahko državljani zaupamo, da bo vladi uspelo zgraditi drugi tir v merilu 1 : 1, če ga ni sposobna izrezbariti v merilu 1:5000?


06.03.2018

Prsi in zadnjice

O enakopravnosti, izključenosti in ogroženosti nežnejšega spola


27.02.2018

Negativna ocena slovenskih oboroženih sil

Kaj mislite, kakšno oceno bi dobili partizani, če bi jih ocenjeval Nato?


20.02.2018

Igre na olimpijadi

Spolitizirane igre, ki so daleč od recimo otroškega navdušenja Sarajeva ali globoke povezanost človeka in narave v Lillehammerju, imajo kar nekaj presežkov … Žal je tistih trivialnih nekajkrat več kot resnično izjemnih olimpijskih zgodb. In med njimi najbolj bega zgodba o ruskem tekmovalcu v curlingu.


13.02.2018

Deskarji stavkovnega vala

Danes pa nekaj o teoriji in praksi stavkovnega vala. Če hočemo plimovanje dobro razumeti, ga je treba izsušiti do samih molekul vode. Šele z otroško nedolžnostjo nam uspe uvideti bistvo prekinitev dela.


Stran 15 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov