Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Država na državni zatožni klopi

13.09.2016


Danes pa o temi, ki ji ne moremo ubežati, tudi če bi hoteli: o tožbi stranke SDS proti državi za povzročeno poslovno škodo, ki jo je povzročila pozneje razveljavljena sodba v aferi Patria.

Slovenski mediji in njihovi analitiki so skočili od veselja in prejšnji teden je minil v prešernem norčevanju tako iz stranke kot iz tožbe. Še celo tožilstvo jo je z gnusom zavrnilo. Ampak ob vsesplošnem navdušenju se moč analize slovenskega žurnalizma ni vprašala nekaterih bistvenih vprašanj. Zato se jih moramo vprašati mi.

Najprej: “Zakaj in čemu?” Splošno mnenje je, da si je stranka SDS s tem kupila zastonj reklamo, če sledimo logiki, da ni ničesar tako močnega, kot je slaba publiciteta. Vendar ima ta teza takoj na začetku nekoliko vprašljivo predpostavko. Vložitev tožbe je namreč treba plačati, takse za vložitev pa so veljale nekaj manj kot 10.000 evrov. Stranka je torej odštela zajeten kupček članarin in v finančni realnosti parlamentarnih strank je bila vložitev tožbe eden zahtevnejših finančnih projektov stranke … Zakaj torej plačevati za škandalozno publiciteto, ko si je mogoče za ta denar pri obubožanem slovenskem žurnalizmu naročiti ne le oglasni prostor, temveč tudi naklonjeno pisanje, kolikor hočeš. Vlaganje tožbe kot reklamiranje stranke se tako težko zdi verjetna možnost.

Drugi odgovor na vprašanje “zakaj in čemu tožba” pa je nekoliko lakonični: “I, zakaj pa ne!” Državo namreč tožijo vsi po vrsti. Posamezniki, organizacije, društva, podjetja in interesne skupine. Da jo bodo nekoč začele še politične stranke, je le nadaljevanje te žalostne prakse v absurd.

Tretji sklop vprašanj, ki se postavljajo ob tožbi, pa gre na račun izkušenosti stranke SDS kot političnega organizma, ki bolj ali manj uspešno, ves čas pa strastno vedri in oblači pod slovenskim političnim in družbenim svodom. Ali je torej mogoče, da bi stranka, ki ima v svoji sredi tudi kopico izkušenih in primerno zvitih operativcev, pristala na akcijo, ki bi končala kot posmeh po vsej deželi? Tudi če pozabimo na socialno-omrežne izpade najbolj izpostavljenih članov stranke, se zdi težko verjetno, da bi strankin odvetnik, do nedavnega cenjen in izkušen pravnik, spisal zmazek, iz katerega se norčuje celotna slovenska pravniška elita. Skratka; da je bila tožba vložena kot posledica ali ignorance, ali neumnosti, nevednosti, celo napuha, se zdi nemogoče. Bila je vložena preračunano in preračunljivo, mi pa moramo ugotoviti, kaj se je spletlo v ozadju.

Če hočemo odgovoriti na vsa ta vprašanja, moramo razmišljati, kot razmišlja SDS; oziroma slediti logiki, ki jo je vodila med pisanjem tožbe. Kot so pravilno ugotovili ugledni analitiki, je osnovno vprašanje, kako politično krivico pretopiš v poslovno škodo? Za nekaj več kot za osem sto tisoč evrov je je. Ob tem moramo najprej pristati na aksiom, da je bila pot Janeza Janše na Dob neposredna politična škoda, storjena stranki SDS. Žal pa so edini empirični dokaz tej tezi ankete, storjene v predvolilnem času, ki so stranki na volitvah namenjale mnogo večji uspeh, kot se pozneje pokazal. Ampak javnomnenjske ankete so v vseh letih slovenske demokracije dokazovale in dokazale le to, da so povsem nezanesljive. Stranka je svoj primer tako zgradila na logiki “kaj bi bilo, če bi bilo” oziroma pravilneje “kaj bi bilo, če ne bi bilo!” A, če sledimo njeni logiki, moramo po tej poti naprej.

Naslednja predpostavka, na kateri temelji tožba, je, da bi z Janezom Janšo na prostosti stranka dosegla vsaj tak odstotek glasov kot na volitvah 2008. Volitve 2008 so bile v znamenju afere Patria, stranka SDS je bila z 29 odstotki močno druga. Ker tega odstotka ni ponovila ne na predčasnih volitvah 2011, ki so bile znamenju Patrie, ne na predčasnih volitvah 2014, ki so bile v znamenju Patrie, je razlika med de facto prejetimi proračunskimi sredstvi in kaj bi bilo, če bi bilo proračunskimi sredstvi – teh 800 jurjev. Povedano poenostavljeno: SDS od 2008 čez 2011 in 2014 ves čas na 29 odstotkih, bi bila danes za osem sto tisoč proračunskih evrov bogatejša.

Do zdaj lahko miselnemu toku, ki je vodil vodilne v SDS pri vložitvi tožbe, do neke mere sledimo, od tod naprej pa se zaplete. Torej, “če se sodna krivica iz 2008 ne bi zgodila, bi bila SDS z 29 odstotki zmagovalka volitev že 2011 in  bi takrat lažje sestavila vlado, kot jo je potem v resnici in bi do predčasnih volitev 2014 najbrž sploh ne prišlo?”

Problem, dostojen Martya in Doca v Vrnitvi v prihodnost nam priča predvsem o tem, da politike ni mogoče jemati enoplastno in da SDS-ovska logika pri vložitvi tožbe enostavno ne upošteva vseh spremenljivk, ki igrajo odločilno vlogo v kompleksni stvaritvi matere demokracije, imenovani “volilna podpora”.

Kolikor se to že hecno sliši, pa ima tožba SDS trdno notranjo strukturo. Po volilnem porazu, z nekaj več kot 20 odstotki na volitvah 2014, je kljub temu stranki pripadlo 460 tisoč evrov na leto in prav te letne deleže od nekaj več kot dvomilijonske letne pogače za sofinanciranje strank si SDS po sodni poti poskuša priboriti nazaj.

Prav to spoznanje je ob nenavadni tožbi politične stranke proti državi najbolj presenetljivo: stranke so za svoj uspeh na volitvah nagrajene z denarjem! Volilni odstotki niso le vpliv in moč in prestiž, temveč tudi denar. V današnjem času, ko služb za družboslovce ni v obilju,  si upamo zapisati, da predvsem denar. Z vsakim lističem, ki ga oddamo, izbrano politično stranko neposredno financiramo in politične stranke dandanašnji na volitvah ne tekmujejo s programi za zastopanje političnih stališč, temveč tekmujejo bolj ali manj prikrito za finančno podporo. SDS pri boju za delček dvomilijonske pogače ni nobena izjema in znotraj takšnega miselnega koncepta je njihova tožba povsem razumljiva, čeprav še vedno ne najbolj logična. Nelogičnost pa se kaže predvsem v tem, da bo o usodi tožbe odločalo isto pravosodje, ki je bilo vzrok njenega nastanka.


Zapisi iz močvirja

754 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Država na državni zatožni klopi

13.09.2016


Danes pa o temi, ki ji ne moremo ubežati, tudi če bi hoteli: o tožbi stranke SDS proti državi za povzročeno poslovno škodo, ki jo je povzročila pozneje razveljavljena sodba v aferi Patria.

Slovenski mediji in njihovi analitiki so skočili od veselja in prejšnji teden je minil v prešernem norčevanju tako iz stranke kot iz tožbe. Še celo tožilstvo jo je z gnusom zavrnilo. Ampak ob vsesplošnem navdušenju se moč analize slovenskega žurnalizma ni vprašala nekaterih bistvenih vprašanj. Zato se jih moramo vprašati mi.

Najprej: “Zakaj in čemu?” Splošno mnenje je, da si je stranka SDS s tem kupila zastonj reklamo, če sledimo logiki, da ni ničesar tako močnega, kot je slaba publiciteta. Vendar ima ta teza takoj na začetku nekoliko vprašljivo predpostavko. Vložitev tožbe je namreč treba plačati, takse za vložitev pa so veljale nekaj manj kot 10.000 evrov. Stranka je torej odštela zajeten kupček članarin in v finančni realnosti parlamentarnih strank je bila vložitev tožbe eden zahtevnejših finančnih projektov stranke … Zakaj torej plačevati za škandalozno publiciteto, ko si je mogoče za ta denar pri obubožanem slovenskem žurnalizmu naročiti ne le oglasni prostor, temveč tudi naklonjeno pisanje, kolikor hočeš. Vlaganje tožbe kot reklamiranje stranke se tako težko zdi verjetna možnost.

Drugi odgovor na vprašanje “zakaj in čemu tožba” pa je nekoliko lakonični: “I, zakaj pa ne!” Državo namreč tožijo vsi po vrsti. Posamezniki, organizacije, društva, podjetja in interesne skupine. Da jo bodo nekoč začele še politične stranke, je le nadaljevanje te žalostne prakse v absurd.

Tretji sklop vprašanj, ki se postavljajo ob tožbi, pa gre na račun izkušenosti stranke SDS kot političnega organizma, ki bolj ali manj uspešno, ves čas pa strastno vedri in oblači pod slovenskim političnim in družbenim svodom. Ali je torej mogoče, da bi stranka, ki ima v svoji sredi tudi kopico izkušenih in primerno zvitih operativcev, pristala na akcijo, ki bi končala kot posmeh po vsej deželi? Tudi če pozabimo na socialno-omrežne izpade najbolj izpostavljenih članov stranke, se zdi težko verjetno, da bi strankin odvetnik, do nedavnega cenjen in izkušen pravnik, spisal zmazek, iz katerega se norčuje celotna slovenska pravniška elita. Skratka; da je bila tožba vložena kot posledica ali ignorance, ali neumnosti, nevednosti, celo napuha, se zdi nemogoče. Bila je vložena preračunano in preračunljivo, mi pa moramo ugotoviti, kaj se je spletlo v ozadju.

Če hočemo odgovoriti na vsa ta vprašanja, moramo razmišljati, kot razmišlja SDS; oziroma slediti logiki, ki jo je vodila med pisanjem tožbe. Kot so pravilno ugotovili ugledni analitiki, je osnovno vprašanje, kako politično krivico pretopiš v poslovno škodo? Za nekaj več kot za osem sto tisoč evrov je je. Ob tem moramo najprej pristati na aksiom, da je bila pot Janeza Janše na Dob neposredna politična škoda, storjena stranki SDS. Žal pa so edini empirični dokaz tej tezi ankete, storjene v predvolilnem času, ki so stranki na volitvah namenjale mnogo večji uspeh, kot se pozneje pokazal. Ampak javnomnenjske ankete so v vseh letih slovenske demokracije dokazovale in dokazale le to, da so povsem nezanesljive. Stranka je svoj primer tako zgradila na logiki “kaj bi bilo, če bi bilo” oziroma pravilneje “kaj bi bilo, če ne bi bilo!” A, če sledimo njeni logiki, moramo po tej poti naprej.

Naslednja predpostavka, na kateri temelji tožba, je, da bi z Janezom Janšo na prostosti stranka dosegla vsaj tak odstotek glasov kot na volitvah 2008. Volitve 2008 so bile v znamenju afere Patria, stranka SDS je bila z 29 odstotki močno druga. Ker tega odstotka ni ponovila ne na predčasnih volitvah 2011, ki so bile znamenju Patrie, ne na predčasnih volitvah 2014, ki so bile v znamenju Patrie, je razlika med de facto prejetimi proračunskimi sredstvi in kaj bi bilo, če bi bilo proračunskimi sredstvi – teh 800 jurjev. Povedano poenostavljeno: SDS od 2008 čez 2011 in 2014 ves čas na 29 odstotkih, bi bila danes za osem sto tisoč proračunskih evrov bogatejša.

Do zdaj lahko miselnemu toku, ki je vodil vodilne v SDS pri vložitvi tožbe, do neke mere sledimo, od tod naprej pa se zaplete. Torej, “če se sodna krivica iz 2008 ne bi zgodila, bi bila SDS z 29 odstotki zmagovalka volitev že 2011 in  bi takrat lažje sestavila vlado, kot jo je potem v resnici in bi do predčasnih volitev 2014 najbrž sploh ne prišlo?”

Problem, dostojen Martya in Doca v Vrnitvi v prihodnost nam priča predvsem o tem, da politike ni mogoče jemati enoplastno in da SDS-ovska logika pri vložitvi tožbe enostavno ne upošteva vseh spremenljivk, ki igrajo odločilno vlogo v kompleksni stvaritvi matere demokracije, imenovani “volilna podpora”.

Kolikor se to že hecno sliši, pa ima tožba SDS trdno notranjo strukturo. Po volilnem porazu, z nekaj več kot 20 odstotki na volitvah 2014, je kljub temu stranki pripadlo 460 tisoč evrov na leto in prav te letne deleže od nekaj več kot dvomilijonske letne pogače za sofinanciranje strank si SDS po sodni poti poskuša priboriti nazaj.

Prav to spoznanje je ob nenavadni tožbi politične stranke proti državi najbolj presenetljivo: stranke so za svoj uspeh na volitvah nagrajene z denarjem! Volilni odstotki niso le vpliv in moč in prestiž, temveč tudi denar. V današnjem času, ko služb za družboslovce ni v obilju,  si upamo zapisati, da predvsem denar. Z vsakim lističem, ki ga oddamo, izbrano politično stranko neposredno financiramo in politične stranke dandanašnji na volitvah ne tekmujejo s programi za zastopanje političnih stališč, temveč tekmujejo bolj ali manj prikrito za finančno podporo. SDS pri boju za delček dvomilijonske pogače ni nobena izjema in znotraj takšnega miselnega koncepta je njihova tožba povsem razumljiva, čeprav še vedno ne najbolj logična. Nelogičnost pa se kaže predvsem v tem, da bo o usodi tožbe odločalo isto pravosodje, ki je bilo vzrok njenega nastanka.


06.10.2020

Novi pozdrav nove realnosti

Pozdrav s komolcem ima nekaj resnih pomanjkljivosti, ki jih bomo na tem mestu razčlenili. Piše: Marko Radmilovič.


29.09.2020

Izjemne izjeme

Najprej se je treba spoprijeti z barvami. So tri, pogojno štiri, s tem da je ena drugačna.


22.09.2020

Razgledni stolp

"Stolpomanija", ki smo ji priča v Sloveniji, bo sicer prinesla turiste in dobiček, odnesla pa še zadnja mesta absolutnega miru …


15.09.2020

Ležijo gozdovi domači

Dejstvo je, da slovenske gozdove ropajo in to povsem konkretno: iz gozdov nepridipravi kradejo drevesa.


08.09.2020

Poštar ne zvoni več niti dvakrat

Tokrat o razvejanem sindikalnem gibanju, ki je zajelo našo državo. Najprej se je oglasil sindikat poštnih delavcev. Povedali so, da so proti ukinjanju poštnih poslovalnic. Potem se je oglasil sindikat policistov Slovenije. Povedali so, da imajo dovolj, da jih žalijo in šikanirajo. Oboje je seveda letelo na slovensko vlado. Oziroma na gospodarsko in notranje ministrstvo. Ko smo že mislili, da gre za reden tedenski sindikalni izbruh, se je oglasil še sindikat nemških ovčarjev. Na tiskovni konferenci so potožili, da si ne znajo predstavljati sveta brez poštarjev in policajev. In ker vemo, da vlada ne upošteva ne poštnega in ne policijskega sindikata, obstaja možnost, da bo prisluhnila vsaj nemškim ovčarjem. Do neke mere je neverjetno, kako so se zakleti nasprotniki združili v branjenju dostojanstva vseh vpletenih. In še bolj neverjetno je, kako lahko nemški ovčarji razumejo koncept sobivanja in soodvisnosti v družbi, vlada pa ga ne more.


01.09.2020

Na bone!

Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna.


21.07.2020

Končno smiselno poimenovanje pokrajin

Hoteli smo že na počitnice. Loviti sončne žarke in viruse, ko je prihitela še zadnja novica, ki je upala, da ji bomo posvetili nekaj stavkov kakovostne analize. Pred nekaj meseci se je že tretja posadka podala na nemogočo misijo ustanovitve pokrajin na Slovenskem. Odprava je obsojena na neuspeh, in to vedo vsi, ki se naloge lotevajo. Lotevajo pa se je, ker smo menda zakonodajno in civilizacijsko zavezani, da bomo pokrajine ustanovili.


14.07.2020

Kako uloviti komunista

Danes pa nekaj z uporabno vrednostjo. Ker Slovenci tako disciplinirano nosimo maske, je nekatere še do pred kratkim očitne fenomene danes težje prepoznati in se proti njim boriti. Sem prav gotovo spadajo komunisti. Odkar smo vsi pod maskami, je komuniste izjemno težko prepoznati in zato nam bo prav prišel priročnik, ki je pred kratkim izšel pri eni naših založb. Priročnik, prebrala naj bi ga vsaj petina Slovencev, je v knjigarnah skoraj razprodan in razgrabili so ga tudi po knjižnicah … Zato na Valu 202 za naše poslušalce povzemamo glavne poudarke, ki naj bodo tako povabilo na branje kot tudi praktični nasvet za boj proti komunistom.


07.07.2020

Novi turizem nove normalnosti

Počasi se navajamo na novo normalnost, ob tem da že stara ni bila najbolj normalna. Ampak kot vse novo, je nova normalnost še manj normalna, kot je bila stara. Na primer: nova normalnost predvideva, da bi bile morebitne volitve epidemiološka katastrofa, medtem ko so bile volitve v stari normalnosti samo demokratična katastrofa. In ker je nova normalnost postala naša realnost, se zdi, da bi se morali potruditi in iz nje potegniti največ, kar lahko. Kar pomeni, da bi jo bilo dobro unovčiti. Kajti to, da nas nova normalnost ekonomsko ubija, smo – vsaj upajmo – preživeli že med epidemijo … Zdaj ko smo se je že privadili, pa se zdi smiselno novo normalnost postaviti na trg in pogledati, ali nam lahko vrne vsaj del prihodkov, ki nam jih je pobrala marca in aprila. In kako drugače unovčiti novo normalnost kot s pomočjo turizma.


30.06.2020

"Jelinčič je v parlamentu. Narod je glup."

Slovenski kralj "Zmago" je ponovno udaril. Zlonamerno in vedno bolj vplivno pleme teoretikov zarote trdi, da je Zmago udaril zato, ker je želel opozoriti nase. Da se je snemanja sproščenega pogovora med prijatelji še kako zavedal. In da je menil, kako bo s šokantnimi izjavami ponovno obrnil pozornost nase, na slovensko nacionalno stranko in tako naprej in tako nazaj. Ampak ker se pri nas ukvarjamo z družbeno analizo, se moramo na teoretski ravni posvetiti izjavam čilega poslanca, človeka in misleca.


23.06.2020

Protiustavnost neke revščine

V globalnem svetu citatov Slovenci ne pomenimo nič. Kar ni nobena tragedija. Kot narod smo majhni, citati pa so plod tisočletij civilizacije. Je pa tudi res, da smo bolj nagnjeni k ljudskim rekom ...


16.06.2020

Slovenija gre naprej

V praznični maniri valovske obletnice nekaj modrih misli o gibanju in o tem, kam kaj gre. Za Val 202 vemo: že jutri proti devetinštirideseti obletnici in nato proti Abrahamu. Večje vprašanje je, kam gre Slovenija.


09.06.2020

Koča strica Toma

Danes bomo na radiu govorili o televiziji. Kar je dosti bolj obetavno, kot če bi na televiziji govorili o radiu. Javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj istitucij sistema, ampak če rasističnega nasilja ne bi videli, se mar ne bi zgodilo?


02.06.2020

Čakajoč na Avstrijca

Poglejmo resnici v oči: edini, našega plemena, ki je znal z Avstrijci, je bil Martin Krpan. Vse pred njim in vse za njim pa same šleve. Tako se s svetlim spominom na sekanje lip, vlačenje konjev čez prag in na obglavljenje turške nadaljevanke lotimo današnje analize. O "Avstro" bomo govorili, ker že vsi ostali govorijo o "Ogrski".


26.05.2020

Maskirani kapitalizem

Ko spremljamo ukrepe državnega intervencionizma in političnega diletantizma po vsem svetu, lahko mirne vesti napišemo, da je socializem zmagal. Je pa res, da je kapitalizem dobil več oskarjev.


19.05.2020

Parlamentarni zodiak

Prestopi poslancev so težko razumljivi, saj se poslanec med kandidaturo z vso svojo človeško, državljansko, strokovno in politično etiko postavi za interese in stališča določene stranke. Zaradi teh načel je na strankarski listi tudi izvoljen in če to stranko nato zapusti in se preseli v drugo politično okolje, začutijo njegovi volivci ščemenje v predelu trtice ter napenjanje kože v ušesih.


12.05.2020

Razlagalci žurov

Zadnje tedne se vsi pogosto sprašujemo, kaj se ogaja s slovensko politiko. Zdi se, da ji gre na otročje, a dogajanje še lažje razložimo s fenomenom razlagalca žurov iz osemdesetih.


05.05.2020

Gaudeamus igitur

V Zapisih iz močvirja tokrat razmišljamo o maturi, ki ne pomeni zgolj konca srednješolskega izobraževanja, temveč je tudi začetek študija. Od tega, kako jo posameznik opravi, je odvisna njegova študijska in pozneje poklicna pot. O letošnji maturi pa je danes jasno le to, da bo takšna, kot je bila teh zadnjih nekaj desetletij.


28.04.2020

Prišli trgovci z novci

Če kaj med krizo bije v oči, potem so to z lahkoto izrečena stališča, mnenja in misli. Blebetanje je v časih normalnosti povsem neškodljivo in celo pripomore k barvitosti javnega prostora, v težkih časih pa naj bi bila vsaka beseda, vsako stališče, celo vsak tvit izrečeni s premislekom. Celo naša oddaja, znana po sumljivih stališčih in ohlapnih ocenah, se drži te prastare resnice, ki sicer obstaja samo kot teoretični model. V praksi pa zmaguje tista resnica, ki v nadaljevanju postane prva žrtev vojne.


21.04.2020

420 po slovensko

Kot kaže, bomo odslej vedno bolj sproščeni in sproščanje epidemioloških ukrepov bo pri tem zelo pomagalo. Mimogrede; davna želja trenutnih oblastnikov po sproščeni Sloveniji se uresničuje v maniri, ki je ni nihče pričakoval.


Stran 10 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov