Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Jugonostalgija dva pika nič

20.09.2016

Danes pa o jugonostalgiji. Pa ne o staromodni, zlajnani in nikoli docela pojasnjeni jugonostalgiji.

Danes pa o jugonostalgiji. Pa ne o tisti staromodni, zlajnani in nikoli docela pojasnjeni jugonostalgiji. Se pravi o nostalgiji po življenju v skupni državi, ko je bila Jugoslavija že daleč, hkrati pa še vedno dovolj blizu, da je lahko postala vir navdiha umetnikom, vegavi, a dobrodošli trg gospodarstvenikom, zaželena destinacija turistom in obsesija internetnim provokatorjem. Ta nostalgija je passe in celo mladoletni delinkventi iz ljubljanskih predmestij s svojim slengom niso več zanimivi. Prva generacija jugonostalgikov se je postarala in se danes na hitro zadovolji s cenenimi čevapčiči, kakšnim prepirom na morski obali, koncertom ostarelih balkanskih glasbenikov in bosanskimi vici. Danes bomo poskušali analizirati nove vrste jugonostalgijo, ki se rojeva pred našimi očmi, ne da bi jo kritična javnost v resnici zaznala.

Poglejmo nekaj najbolj kričečih primerov.

– Novega slovenskega predsednika UEFE so brez pridržkov, celo z aklamacijo, podprle vse nacionalne nogometne zveze s področja bivše Jugoslavije. V decembru se bodo tako v Črni gori povsem neformalno srečali predstavniki nogometnih klubov iz bivše Jugoslavije. Neformalno bo beseda tekla o ustanovitvi regionalne lige. Takšno ligo podpira UEFA in, povsem neformalno: s tekmo oziroma z množičnim pretepom na tekmi med zagrebškim Dinamom in beograjsko Crveno zvezdo se je jugoslovanska vojna pred četrt stoletja praktično začela. Kaj se bo končalo, oziroma še bolje … kaj se bo začelo, če bosta po decembru Zvezda ali Partizan, ali ne navsezadnje Olimpija, spet gostovali v Zagrebu ali v Beogradu, ali celo v Skopju, Splitu, Podgorici?

– Drugi kričeč primer. Zatem, ko so varčevalci Ljubljanske banke množično in uspešno tožili ustanovo zaradi izgube deviznih vlog, zdaj država Slovenija toži državo Hrvaško s povračilno tožbo. Kar prav tako lahko razumemo kot jugonostalgijo nove dobe. Jugoslavija je namreč skupnost enakopravno nostalgičnih narodov; ti tožiš mene, jaz tožim tebe.

– Tretji primer. Naša radijska postaja uvaja oddajo, kjer boste lahko slišali tako hrvaški kot srbski jezik in še ostale jezike narodov bivše Jugoslavije. Nadvse jugonostlagično. Slovenija se odreka slovenščini in skozi skupna jedra po deželi naivno širi kulturo balkanskih plemen.

– Četrti kričeč primer: razen slovenskih vsi ostali mediji na teh področjih za države naslednice uporabljajo izraz »regijon«, kar bi prevedli kot »regija«. Razen v Sloveniji imajo tako v Srbiji in na Hrvaškem z »regijo« že pripravljeno jugonostalgično ime v primeru prenove nekdanje države.

– In še peti, najbolj očiten primer. Slovenski vojski je zmanjkalo nabojev za bahave belgijske puške in je na hitro dekonzervirala nekaj sto kalašnikov. Mogoče so jih sicer odmrznili kot dokaz, da trgovine z orožjem pri nas nikoli ni bilo, ko lahko brez težav iz kakšnega skladišča pripeljemo nekaj sto AK 47 in nekaj milijonov nabojev. A najbrž je vmes potreba, saj jih bo slovenska vojska ponovno uporabljala, kljub temu, da ne gre za orožje po standardu Nata.

Slovenska vojska se je tako ultimativno postavila na jugonostalgično pozicijo nove dobe. Medtem ko Nato zahteva, da orožje kupujemo, še kregajo nas, če ga ne dovolj, ti ga Jugoslavija kar da. Zastonj. Hočemo povedati, da medtem ko Belgijci, ti kapitalistični kujoni, svoje naboje drago zaračunavajo, se lahko na Jugoslavijo vedno zaneseš. Je pa res, da ima jugonostalgija s puškami slabo izkušnjo. Bolj kot smo štiri desetletja poudarjali, kako jih imamo izključno zato, da jih nikoli ne bomo uporabili, bolj smo jih pozneje uporabljali. Belgijci prostodušno priznavajo, da imajo svoje puške izključno zato, da bi jih čim bolj množično uporabljali – vendar ne oni in ne na sebi.

Iz naštetega lahko prepoznamo novo plimo jugonostalgije; predvsem pa lahko uvidimo razliko med izvornim fenomenom, ki smo mu sledili v devetdesetih, in sodobnimi stremljenji. Originalna jugonostalgija je bila nekoliko šepav, a dobrodušen spomin generacij na mladost. Kot individualna kategorija se je tako pretepala po medijih in ob šankih z drugačno družbeno stvarnostjo, dokler družbena stvarnost ni zmagala. Najbrž zato, ker je nabavila belgijske puške. Medtem pa nova jugonostalgija prihaja na krilih neoliberalizma. Tako v primeru nogometa kot meddržavnih tožb in končno pušk kalašnikov jo vodi kapital, njegov interes. Olimpija na Poljudu se sliši nostalgično, a je tudi edina rešitev za preživetje obeh klubov. Streljanje z AK 47 se sliši nostalgično, a je hkrati tudi poceni. Če mi tožimo Hrvate, ker Hrvati tožijo nas, posledično dobimo svojevrsten finančni pat položaj; ta pa je bil osnovno komunikacijsko sredstvo jugoslovanskih republik.

Pesimisti porečejo, da nova jugonostalgija ni mogoča, ker manjka najpomembnejša sestavina, se pravi maršal. Pa ravno tukaj se motijo. V vsaki od bivših republik je kar nekaj kandidatov.


Zapisi iz močvirja

759 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Jugonostalgija dva pika nič

20.09.2016

Danes pa o jugonostalgiji. Pa ne o staromodni, zlajnani in nikoli docela pojasnjeni jugonostalgiji.

Danes pa o jugonostalgiji. Pa ne o tisti staromodni, zlajnani in nikoli docela pojasnjeni jugonostalgiji. Se pravi o nostalgiji po življenju v skupni državi, ko je bila Jugoslavija že daleč, hkrati pa še vedno dovolj blizu, da je lahko postala vir navdiha umetnikom, vegavi, a dobrodošli trg gospodarstvenikom, zaželena destinacija turistom in obsesija internetnim provokatorjem. Ta nostalgija je passe in celo mladoletni delinkventi iz ljubljanskih predmestij s svojim slengom niso več zanimivi. Prva generacija jugonostalgikov se je postarala in se danes na hitro zadovolji s cenenimi čevapčiči, kakšnim prepirom na morski obali, koncertom ostarelih balkanskih glasbenikov in bosanskimi vici. Danes bomo poskušali analizirati nove vrste jugonostalgijo, ki se rojeva pred našimi očmi, ne da bi jo kritična javnost v resnici zaznala.

Poglejmo nekaj najbolj kričečih primerov.

– Novega slovenskega predsednika UEFE so brez pridržkov, celo z aklamacijo, podprle vse nacionalne nogometne zveze s področja bivše Jugoslavije. V decembru se bodo tako v Črni gori povsem neformalno srečali predstavniki nogometnih klubov iz bivše Jugoslavije. Neformalno bo beseda tekla o ustanovitvi regionalne lige. Takšno ligo podpira UEFA in, povsem neformalno: s tekmo oziroma z množičnim pretepom na tekmi med zagrebškim Dinamom in beograjsko Crveno zvezdo se je jugoslovanska vojna pred četrt stoletja praktično začela. Kaj se bo končalo, oziroma še bolje … kaj se bo začelo, če bosta po decembru Zvezda ali Partizan, ali ne navsezadnje Olimpija, spet gostovali v Zagrebu ali v Beogradu, ali celo v Skopju, Splitu, Podgorici?

– Drugi kričeč primer. Zatem, ko so varčevalci Ljubljanske banke množično in uspešno tožili ustanovo zaradi izgube deviznih vlog, zdaj država Slovenija toži državo Hrvaško s povračilno tožbo. Kar prav tako lahko razumemo kot jugonostalgijo nove dobe. Jugoslavija je namreč skupnost enakopravno nostalgičnih narodov; ti tožiš mene, jaz tožim tebe.

– Tretji primer. Naša radijska postaja uvaja oddajo, kjer boste lahko slišali tako hrvaški kot srbski jezik in še ostale jezike narodov bivše Jugoslavije. Nadvse jugonostlagično. Slovenija se odreka slovenščini in skozi skupna jedra po deželi naivno širi kulturo balkanskih plemen.

– Četrti kričeč primer: razen slovenskih vsi ostali mediji na teh področjih za države naslednice uporabljajo izraz »regijon«, kar bi prevedli kot »regija«. Razen v Sloveniji imajo tako v Srbiji in na Hrvaškem z »regijo« že pripravljeno jugonostalgično ime v primeru prenove nekdanje države.

– In še peti, najbolj očiten primer. Slovenski vojski je zmanjkalo nabojev za bahave belgijske puške in je na hitro dekonzervirala nekaj sto kalašnikov. Mogoče so jih sicer odmrznili kot dokaz, da trgovine z orožjem pri nas nikoli ni bilo, ko lahko brez težav iz kakšnega skladišča pripeljemo nekaj sto AK 47 in nekaj milijonov nabojev. A najbrž je vmes potreba, saj jih bo slovenska vojska ponovno uporabljala, kljub temu, da ne gre za orožje po standardu Nata.

Slovenska vojska se je tako ultimativno postavila na jugonostalgično pozicijo nove dobe. Medtem ko Nato zahteva, da orožje kupujemo, še kregajo nas, če ga ne dovolj, ti ga Jugoslavija kar da. Zastonj. Hočemo povedati, da medtem ko Belgijci, ti kapitalistični kujoni, svoje naboje drago zaračunavajo, se lahko na Jugoslavijo vedno zaneseš. Je pa res, da ima jugonostalgija s puškami slabo izkušnjo. Bolj kot smo štiri desetletja poudarjali, kako jih imamo izključno zato, da jih nikoli ne bomo uporabili, bolj smo jih pozneje uporabljali. Belgijci prostodušno priznavajo, da imajo svoje puške izključno zato, da bi jih čim bolj množično uporabljali – vendar ne oni in ne na sebi.

Iz naštetega lahko prepoznamo novo plimo jugonostalgije; predvsem pa lahko uvidimo razliko med izvornim fenomenom, ki smo mu sledili v devetdesetih, in sodobnimi stremljenji. Originalna jugonostalgija je bila nekoliko šepav, a dobrodušen spomin generacij na mladost. Kot individualna kategorija se je tako pretepala po medijih in ob šankih z drugačno družbeno stvarnostjo, dokler družbena stvarnost ni zmagala. Najbrž zato, ker je nabavila belgijske puške. Medtem pa nova jugonostalgija prihaja na krilih neoliberalizma. Tako v primeru nogometa kot meddržavnih tožb in končno pušk kalašnikov jo vodi kapital, njegov interes. Olimpija na Poljudu se sliši nostalgično, a je tudi edina rešitev za preživetje obeh klubov. Streljanje z AK 47 se sliši nostalgično, a je hkrati tudi poceni. Če mi tožimo Hrvate, ker Hrvati tožijo nas, posledično dobimo svojevrsten finančni pat položaj; ta pa je bil osnovno komunikacijsko sredstvo jugoslovanskih republik.

Pesimisti porečejo, da nova jugonostalgija ni mogoča, ker manjka najpomembnejša sestavina, se pravi maršal. Pa ravno tukaj se motijo. V vsaki od bivših republik je kar nekaj kandidatov.


31.12.2019

Veliki pok

Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize.


17.12.2019

Pod pionirsko zastavo prisegam …

Angelika Mlinar je zvezda tega tedna. Čeprav ni povsem jasno, zakaj in čemu. Kajti postati minister v slovenski vladi ni neka velika novica. Nekaj je povsem jasno; stoletje ali dve počakajmo, pa bo vsaka slovenska družina ali dala ali imela nekoga, ki je bil minister v vladi. Slovenska politika je kadrovsko izžeta, uvoz politikov iz drugih držav pa neposreden napad na politične elite, a ne bi bilo kot v športu s tujimi trenerji tudi v politiki smiselno poskusiti s tujimi upravljavci države?


10.12.2019

Kralji ugodnih cen

Če hočemo naprej, moramo nekaj dni nazaj. Kar nacionalni škandal se je zgodil, ko je Hofer prepovedal prodajo “Kraljev ulic” pred svojimi poslovalnicami. Po pravilih novinarske stroke bomo o tej zelo zanimivi temi predstavili vse plati dogodka. Na srečo sta plati le dve, kar bo v pomoč glede na to, da ima naša oddaja omejene organizacijske in intelektualne vire.


03.12.2019

Enega brezogljičnega, prosim

O najbolj priljubljeni temi zadnjih dveh tisočletij, to je seveda konec sveta. V Madridu so se zbrali na še eni podnebni konferenci. Tehnično gre v Madridu za podnebno konferenco, ki naj bi v življenje spravila podnebni dogovor s podnebne konference v Parizu. V Madridu se bodo poskušali dogovoriti, ali razumejo, kaj so se dogovorili v Parizu. Tisti, ki ne razumejo, so svoj podpis iz pariškega dogovora že tako ali tako umaknili … Drugače povedano: nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank. Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič


26.11.2019

Teče mi, teče greznica ...

Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: "Zagotovo ne bo puščal!"


19.11.2019

Mafija za mafijo

Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča. Piše: Marko Radmilovič


12.11.2019

Butalci in most

Butalci so se počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi.


05.11.2019

Drage naše lidije

Na prvi pogled se zdi pobuda vladi, da naj razmisli o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka, bizarna. Takšna se zdi tudi na drugi pogled. Gre za ponavljajoče se teme, ki kolobarijo v slovenskem zakonodajnem okolju kot koruza in krompir. Lahko enoletno služenje obveznega vojaškega roka popravi vedno bolj mehkužne, neiznajdljive in občutljive moške, ki niso primerni ne za moža, ne za gospodarja, ne za očeta?


29.10.2019

Kreditiranje na obroke

Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič


22.10.2019

M. T. vs. M. Š.

Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.


15.10.2019

El Clásico

Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.


08.10.2019

AirKreso

Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.


01.10.2019

Južno od Schengna

Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.


24.09.2019

Rdeča kapica

Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.


16.07.2019

“Last minute” za nič

Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.


09.07.2019

Ministrstvo za tratenje časa in kopanje rude

Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.


02.07.2019

“Perković Marko in Pavelić Ante, vi niste muzikantje”

Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič


25.06.2019

Nujna prometna

Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič


18.06.2019

Plakatna afera v kraljestvu kamilic

Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.


11.06.2019

V galaksiji, daleč, daleč vstran

Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.


Stran 12 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov