Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa o jugonostalgiji. Pa ne o staromodni, zlajnani in nikoli docela pojasnjeni jugonostalgiji.
Danes pa o jugonostalgiji. Pa ne o tisti staromodni, zlajnani in nikoli docela pojasnjeni jugonostalgiji. Se pravi o nostalgiji po življenju v skupni državi, ko je bila Jugoslavija že daleč, hkrati pa še vedno dovolj blizu, da je lahko postala vir navdiha umetnikom, vegavi, a dobrodošli trg gospodarstvenikom, zaželena destinacija turistom in obsesija internetnim provokatorjem. Ta nostalgija je passe in celo mladoletni delinkventi iz ljubljanskih predmestij s svojim slengom niso več zanimivi. Prva generacija jugonostalgikov se je postarala in se danes na hitro zadovolji s cenenimi čevapčiči, kakšnim prepirom na morski obali, koncertom ostarelih balkanskih glasbenikov in bosanskimi vici. Danes bomo poskušali analizirati nove vrste jugonostalgijo, ki se rojeva pred našimi očmi, ne da bi jo kritična javnost v resnici zaznala.
Poglejmo nekaj najbolj kričečih primerov.
– Novega slovenskega predsednika UEFE so brez pridržkov, celo z aklamacijo, podprle vse nacionalne nogometne zveze s področja bivše Jugoslavije. V decembru se bodo tako v Črni gori povsem neformalno srečali predstavniki nogometnih klubov iz bivše Jugoslavije. Neformalno bo beseda tekla o ustanovitvi regionalne lige. Takšno ligo podpira UEFA in, povsem neformalno: s tekmo oziroma z množičnim pretepom na tekmi med zagrebškim Dinamom in beograjsko Crveno zvezdo se je jugoslovanska vojna pred četrt stoletja praktično začela. Kaj se bo končalo, oziroma še bolje … kaj se bo začelo, če bosta po decembru Zvezda ali Partizan, ali ne navsezadnje Olimpija, spet gostovali v Zagrebu ali v Beogradu, ali celo v Skopju, Splitu, Podgorici?
– Drugi kričeč primer. Zatem, ko so varčevalci Ljubljanske banke množično in uspešno tožili ustanovo zaradi izgube deviznih vlog, zdaj država Slovenija toži državo Hrvaško s povračilno tožbo. Kar prav tako lahko razumemo kot jugonostalgijo nove dobe. Jugoslavija je namreč skupnost enakopravno nostalgičnih narodov; ti tožiš mene, jaz tožim tebe.
– Tretji primer. Naša radijska postaja uvaja oddajo, kjer boste lahko slišali tako hrvaški kot srbski jezik in še ostale jezike narodov bivše Jugoslavije. Nadvse jugonostlagično. Slovenija se odreka slovenščini in skozi skupna jedra po deželi naivno širi kulturo balkanskih plemen.
– Četrti kričeč primer: razen slovenskih vsi ostali mediji na teh področjih za države naslednice uporabljajo izraz »regijon«, kar bi prevedli kot »regija«. Razen v Sloveniji imajo tako v Srbiji in na Hrvaškem z »regijo« že pripravljeno jugonostalgično ime v primeru prenove nekdanje države.
– In še peti, najbolj očiten primer. Slovenski vojski je zmanjkalo nabojev za bahave belgijske puške in je na hitro dekonzervirala nekaj sto kalašnikov. Mogoče so jih sicer odmrznili kot dokaz, da trgovine z orožjem pri nas nikoli ni bilo, ko lahko brez težav iz kakšnega skladišča pripeljemo nekaj sto AK 47 in nekaj milijonov nabojev. A najbrž je vmes potreba, saj jih bo slovenska vojska ponovno uporabljala, kljub temu, da ne gre za orožje po standardu Nata.
Slovenska vojska se je tako ultimativno postavila na jugonostalgično pozicijo nove dobe. Medtem ko Nato zahteva, da orožje kupujemo, še kregajo nas, če ga ne dovolj, ti ga Jugoslavija kar da. Zastonj. Hočemo povedati, da medtem ko Belgijci, ti kapitalistični kujoni, svoje naboje drago zaračunavajo, se lahko na Jugoslavijo vedno zaneseš. Je pa res, da ima jugonostalgija s puškami slabo izkušnjo. Bolj kot smo štiri desetletja poudarjali, kako jih imamo izključno zato, da jih nikoli ne bomo uporabili, bolj smo jih pozneje uporabljali. Belgijci prostodušno priznavajo, da imajo svoje puške izključno zato, da bi jih čim bolj množično uporabljali – vendar ne oni in ne na sebi.
Iz naštetega lahko prepoznamo novo plimo jugonostalgije; predvsem pa lahko uvidimo razliko med izvornim fenomenom, ki smo mu sledili v devetdesetih, in sodobnimi stremljenji. Originalna jugonostalgija je bila nekoliko šepav, a dobrodušen spomin generacij na mladost. Kot individualna kategorija se je tako pretepala po medijih in ob šankih z drugačno družbeno stvarnostjo, dokler družbena stvarnost ni zmagala. Najbrž zato, ker je nabavila belgijske puške. Medtem pa nova jugonostalgija prihaja na krilih neoliberalizma. Tako v primeru nogometa kot meddržavnih tožb in končno pušk kalašnikov jo vodi kapital, njegov interes. Olimpija na Poljudu se sliši nostalgično, a je tudi edina rešitev za preživetje obeh klubov. Streljanje z AK 47 se sliši nostalgično, a je hkrati tudi poceni. Če mi tožimo Hrvate, ker Hrvati tožijo nas, posledično dobimo svojevrsten finančni pat položaj; ta pa je bil osnovno komunikacijsko sredstvo jugoslovanskih republik.
Pesimisti porečejo, da nova jugonostalgija ni mogoča, ker manjka najpomembnejša sestavina, se pravi maršal. Pa ravno tukaj se motijo. V vsaki od bivših republik je kar nekaj kandidatov.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa o jugonostalgiji. Pa ne o staromodni, zlajnani in nikoli docela pojasnjeni jugonostalgiji.
Danes pa o jugonostalgiji. Pa ne o tisti staromodni, zlajnani in nikoli docela pojasnjeni jugonostalgiji. Se pravi o nostalgiji po življenju v skupni državi, ko je bila Jugoslavija že daleč, hkrati pa še vedno dovolj blizu, da je lahko postala vir navdiha umetnikom, vegavi, a dobrodošli trg gospodarstvenikom, zaželena destinacija turistom in obsesija internetnim provokatorjem. Ta nostalgija je passe in celo mladoletni delinkventi iz ljubljanskih predmestij s svojim slengom niso več zanimivi. Prva generacija jugonostalgikov se je postarala in se danes na hitro zadovolji s cenenimi čevapčiči, kakšnim prepirom na morski obali, koncertom ostarelih balkanskih glasbenikov in bosanskimi vici. Danes bomo poskušali analizirati nove vrste jugonostalgijo, ki se rojeva pred našimi očmi, ne da bi jo kritična javnost v resnici zaznala.
Poglejmo nekaj najbolj kričečih primerov.
– Novega slovenskega predsednika UEFE so brez pridržkov, celo z aklamacijo, podprle vse nacionalne nogometne zveze s področja bivše Jugoslavije. V decembru se bodo tako v Črni gori povsem neformalno srečali predstavniki nogometnih klubov iz bivše Jugoslavije. Neformalno bo beseda tekla o ustanovitvi regionalne lige. Takšno ligo podpira UEFA in, povsem neformalno: s tekmo oziroma z množičnim pretepom na tekmi med zagrebškim Dinamom in beograjsko Crveno zvezdo se je jugoslovanska vojna pred četrt stoletja praktično začela. Kaj se bo končalo, oziroma še bolje … kaj se bo začelo, če bosta po decembru Zvezda ali Partizan, ali ne navsezadnje Olimpija, spet gostovali v Zagrebu ali v Beogradu, ali celo v Skopju, Splitu, Podgorici?
– Drugi kričeč primer. Zatem, ko so varčevalci Ljubljanske banke množično in uspešno tožili ustanovo zaradi izgube deviznih vlog, zdaj država Slovenija toži državo Hrvaško s povračilno tožbo. Kar prav tako lahko razumemo kot jugonostalgijo nove dobe. Jugoslavija je namreč skupnost enakopravno nostalgičnih narodov; ti tožiš mene, jaz tožim tebe.
– Tretji primer. Naša radijska postaja uvaja oddajo, kjer boste lahko slišali tako hrvaški kot srbski jezik in še ostale jezike narodov bivše Jugoslavije. Nadvse jugonostlagično. Slovenija se odreka slovenščini in skozi skupna jedra po deželi naivno širi kulturo balkanskih plemen.
– Četrti kričeč primer: razen slovenskih vsi ostali mediji na teh področjih za države naslednice uporabljajo izraz »regijon«, kar bi prevedli kot »regija«. Razen v Sloveniji imajo tako v Srbiji in na Hrvaškem z »regijo« že pripravljeno jugonostalgično ime v primeru prenove nekdanje države.
– In še peti, najbolj očiten primer. Slovenski vojski je zmanjkalo nabojev za bahave belgijske puške in je na hitro dekonzervirala nekaj sto kalašnikov. Mogoče so jih sicer odmrznili kot dokaz, da trgovine z orožjem pri nas nikoli ni bilo, ko lahko brez težav iz kakšnega skladišča pripeljemo nekaj sto AK 47 in nekaj milijonov nabojev. A najbrž je vmes potreba, saj jih bo slovenska vojska ponovno uporabljala, kljub temu, da ne gre za orožje po standardu Nata.
Slovenska vojska se je tako ultimativno postavila na jugonostalgično pozicijo nove dobe. Medtem ko Nato zahteva, da orožje kupujemo, še kregajo nas, če ga ne dovolj, ti ga Jugoslavija kar da. Zastonj. Hočemo povedati, da medtem ko Belgijci, ti kapitalistični kujoni, svoje naboje drago zaračunavajo, se lahko na Jugoslavijo vedno zaneseš. Je pa res, da ima jugonostalgija s puškami slabo izkušnjo. Bolj kot smo štiri desetletja poudarjali, kako jih imamo izključno zato, da jih nikoli ne bomo uporabili, bolj smo jih pozneje uporabljali. Belgijci prostodušno priznavajo, da imajo svoje puške izključno zato, da bi jih čim bolj množično uporabljali – vendar ne oni in ne na sebi.
Iz naštetega lahko prepoznamo novo plimo jugonostalgije; predvsem pa lahko uvidimo razliko med izvornim fenomenom, ki smo mu sledili v devetdesetih, in sodobnimi stremljenji. Originalna jugonostalgija je bila nekoliko šepav, a dobrodušen spomin generacij na mladost. Kot individualna kategorija se je tako pretepala po medijih in ob šankih z drugačno družbeno stvarnostjo, dokler družbena stvarnost ni zmagala. Najbrž zato, ker je nabavila belgijske puške. Medtem pa nova jugonostalgija prihaja na krilih neoliberalizma. Tako v primeru nogometa kot meddržavnih tožb in končno pušk kalašnikov jo vodi kapital, njegov interes. Olimpija na Poljudu se sliši nostalgično, a je tudi edina rešitev za preživetje obeh klubov. Streljanje z AK 47 se sliši nostalgično, a je hkrati tudi poceni. Če mi tožimo Hrvate, ker Hrvati tožijo nas, posledično dobimo svojevrsten finančni pat položaj; ta pa je bil osnovno komunikacijsko sredstvo jugoslovanskih republik.
Pesimisti porečejo, da nova jugonostalgija ni mogoča, ker manjka najpomembnejša sestavina, se pravi maršal. Pa ravno tukaj se motijo. V vsaki od bivših republik je kar nekaj kandidatov.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal. Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni? Piše: Marko Radmilovič
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.
Neveljaven email naslov