Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa o jugonostalgiji. Pa ne o staromodni, zlajnani in nikoli docela pojasnjeni jugonostalgiji.
Danes pa o jugonostalgiji. Pa ne o tisti staromodni, zlajnani in nikoli docela pojasnjeni jugonostalgiji. Se pravi o nostalgiji po življenju v skupni državi, ko je bila Jugoslavija že daleč, hkrati pa še vedno dovolj blizu, da je lahko postala vir navdiha umetnikom, vegavi, a dobrodošli trg gospodarstvenikom, zaželena destinacija turistom in obsesija internetnim provokatorjem. Ta nostalgija je passe in celo mladoletni delinkventi iz ljubljanskih predmestij s svojim slengom niso več zanimivi. Prva generacija jugonostalgikov se je postarala in se danes na hitro zadovolji s cenenimi čevapčiči, kakšnim prepirom na morski obali, koncertom ostarelih balkanskih glasbenikov in bosanskimi vici. Danes bomo poskušali analizirati nove vrste jugonostalgijo, ki se rojeva pred našimi očmi, ne da bi jo kritična javnost v resnici zaznala.
Poglejmo nekaj najbolj kričečih primerov.
– Novega slovenskega predsednika UEFE so brez pridržkov, celo z aklamacijo, podprle vse nacionalne nogometne zveze s področja bivše Jugoslavije. V decembru se bodo tako v Črni gori povsem neformalno srečali predstavniki nogometnih klubov iz bivše Jugoslavije. Neformalno bo beseda tekla o ustanovitvi regionalne lige. Takšno ligo podpira UEFA in, povsem neformalno: s tekmo oziroma z množičnim pretepom na tekmi med zagrebškim Dinamom in beograjsko Crveno zvezdo se je jugoslovanska vojna pred četrt stoletja praktično začela. Kaj se bo končalo, oziroma še bolje … kaj se bo začelo, če bosta po decembru Zvezda ali Partizan, ali ne navsezadnje Olimpija, spet gostovali v Zagrebu ali v Beogradu, ali celo v Skopju, Splitu, Podgorici?
– Drugi kričeč primer. Zatem, ko so varčevalci Ljubljanske banke množično in uspešno tožili ustanovo zaradi izgube deviznih vlog, zdaj država Slovenija toži državo Hrvaško s povračilno tožbo. Kar prav tako lahko razumemo kot jugonostalgijo nove dobe. Jugoslavija je namreč skupnost enakopravno nostalgičnih narodov; ti tožiš mene, jaz tožim tebe.
– Tretji primer. Naša radijska postaja uvaja oddajo, kjer boste lahko slišali tako hrvaški kot srbski jezik in še ostale jezike narodov bivše Jugoslavije. Nadvse jugonostlagično. Slovenija se odreka slovenščini in skozi skupna jedra po deželi naivno širi kulturo balkanskih plemen.
– Četrti kričeč primer: razen slovenskih vsi ostali mediji na teh področjih za države naslednice uporabljajo izraz »regijon«, kar bi prevedli kot »regija«. Razen v Sloveniji imajo tako v Srbiji in na Hrvaškem z »regijo« že pripravljeno jugonostalgično ime v primeru prenove nekdanje države.
– In še peti, najbolj očiten primer. Slovenski vojski je zmanjkalo nabojev za bahave belgijske puške in je na hitro dekonzervirala nekaj sto kalašnikov. Mogoče so jih sicer odmrznili kot dokaz, da trgovine z orožjem pri nas nikoli ni bilo, ko lahko brez težav iz kakšnega skladišča pripeljemo nekaj sto AK 47 in nekaj milijonov nabojev. A najbrž je vmes potreba, saj jih bo slovenska vojska ponovno uporabljala, kljub temu, da ne gre za orožje po standardu Nata.
Slovenska vojska se je tako ultimativno postavila na jugonostalgično pozicijo nove dobe. Medtem ko Nato zahteva, da orožje kupujemo, še kregajo nas, če ga ne dovolj, ti ga Jugoslavija kar da. Zastonj. Hočemo povedati, da medtem ko Belgijci, ti kapitalistični kujoni, svoje naboje drago zaračunavajo, se lahko na Jugoslavijo vedno zaneseš. Je pa res, da ima jugonostalgija s puškami slabo izkušnjo. Bolj kot smo štiri desetletja poudarjali, kako jih imamo izključno zato, da jih nikoli ne bomo uporabili, bolj smo jih pozneje uporabljali. Belgijci prostodušno priznavajo, da imajo svoje puške izključno zato, da bi jih čim bolj množično uporabljali – vendar ne oni in ne na sebi.
Iz naštetega lahko prepoznamo novo plimo jugonostalgije; predvsem pa lahko uvidimo razliko med izvornim fenomenom, ki smo mu sledili v devetdesetih, in sodobnimi stremljenji. Originalna jugonostalgija je bila nekoliko šepav, a dobrodušen spomin generacij na mladost. Kot individualna kategorija se je tako pretepala po medijih in ob šankih z drugačno družbeno stvarnostjo, dokler družbena stvarnost ni zmagala. Najbrž zato, ker je nabavila belgijske puške. Medtem pa nova jugonostalgija prihaja na krilih neoliberalizma. Tako v primeru nogometa kot meddržavnih tožb in končno pušk kalašnikov jo vodi kapital, njegov interes. Olimpija na Poljudu se sliši nostalgično, a je tudi edina rešitev za preživetje obeh klubov. Streljanje z AK 47 se sliši nostalgično, a je hkrati tudi poceni. Če mi tožimo Hrvate, ker Hrvati tožijo nas, posledično dobimo svojevrsten finančni pat položaj; ta pa je bil osnovno komunikacijsko sredstvo jugoslovanskih republik.
Pesimisti porečejo, da nova jugonostalgija ni mogoča, ker manjka najpomembnejša sestavina, se pravi maršal. Pa ravno tukaj se motijo. V vsaki od bivših republik je kar nekaj kandidatov.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa o jugonostalgiji. Pa ne o staromodni, zlajnani in nikoli docela pojasnjeni jugonostalgiji.
Danes pa o jugonostalgiji. Pa ne o tisti staromodni, zlajnani in nikoli docela pojasnjeni jugonostalgiji. Se pravi o nostalgiji po življenju v skupni državi, ko je bila Jugoslavija že daleč, hkrati pa še vedno dovolj blizu, da je lahko postala vir navdiha umetnikom, vegavi, a dobrodošli trg gospodarstvenikom, zaželena destinacija turistom in obsesija internetnim provokatorjem. Ta nostalgija je passe in celo mladoletni delinkventi iz ljubljanskih predmestij s svojim slengom niso več zanimivi. Prva generacija jugonostalgikov se je postarala in se danes na hitro zadovolji s cenenimi čevapčiči, kakšnim prepirom na morski obali, koncertom ostarelih balkanskih glasbenikov in bosanskimi vici. Danes bomo poskušali analizirati nove vrste jugonostalgijo, ki se rojeva pred našimi očmi, ne da bi jo kritična javnost v resnici zaznala.
Poglejmo nekaj najbolj kričečih primerov.
– Novega slovenskega predsednika UEFE so brez pridržkov, celo z aklamacijo, podprle vse nacionalne nogometne zveze s področja bivše Jugoslavije. V decembru se bodo tako v Črni gori povsem neformalno srečali predstavniki nogometnih klubov iz bivše Jugoslavije. Neformalno bo beseda tekla o ustanovitvi regionalne lige. Takšno ligo podpira UEFA in, povsem neformalno: s tekmo oziroma z množičnim pretepom na tekmi med zagrebškim Dinamom in beograjsko Crveno zvezdo se je jugoslovanska vojna pred četrt stoletja praktično začela. Kaj se bo končalo, oziroma še bolje … kaj se bo začelo, če bosta po decembru Zvezda ali Partizan, ali ne navsezadnje Olimpija, spet gostovali v Zagrebu ali v Beogradu, ali celo v Skopju, Splitu, Podgorici?
– Drugi kričeč primer. Zatem, ko so varčevalci Ljubljanske banke množično in uspešno tožili ustanovo zaradi izgube deviznih vlog, zdaj država Slovenija toži državo Hrvaško s povračilno tožbo. Kar prav tako lahko razumemo kot jugonostalgijo nove dobe. Jugoslavija je namreč skupnost enakopravno nostalgičnih narodov; ti tožiš mene, jaz tožim tebe.
– Tretji primer. Naša radijska postaja uvaja oddajo, kjer boste lahko slišali tako hrvaški kot srbski jezik in še ostale jezike narodov bivše Jugoslavije. Nadvse jugonostlagično. Slovenija se odreka slovenščini in skozi skupna jedra po deželi naivno širi kulturo balkanskih plemen.
– Četrti kričeč primer: razen slovenskih vsi ostali mediji na teh področjih za države naslednice uporabljajo izraz »regijon«, kar bi prevedli kot »regija«. Razen v Sloveniji imajo tako v Srbiji in na Hrvaškem z »regijo« že pripravljeno jugonostalgično ime v primeru prenove nekdanje države.
– In še peti, najbolj očiten primer. Slovenski vojski je zmanjkalo nabojev za bahave belgijske puške in je na hitro dekonzervirala nekaj sto kalašnikov. Mogoče so jih sicer odmrznili kot dokaz, da trgovine z orožjem pri nas nikoli ni bilo, ko lahko brez težav iz kakšnega skladišča pripeljemo nekaj sto AK 47 in nekaj milijonov nabojev. A najbrž je vmes potreba, saj jih bo slovenska vojska ponovno uporabljala, kljub temu, da ne gre za orožje po standardu Nata.
Slovenska vojska se je tako ultimativno postavila na jugonostalgično pozicijo nove dobe. Medtem ko Nato zahteva, da orožje kupujemo, še kregajo nas, če ga ne dovolj, ti ga Jugoslavija kar da. Zastonj. Hočemo povedati, da medtem ko Belgijci, ti kapitalistični kujoni, svoje naboje drago zaračunavajo, se lahko na Jugoslavijo vedno zaneseš. Je pa res, da ima jugonostalgija s puškami slabo izkušnjo. Bolj kot smo štiri desetletja poudarjali, kako jih imamo izključno zato, da jih nikoli ne bomo uporabili, bolj smo jih pozneje uporabljali. Belgijci prostodušno priznavajo, da imajo svoje puške izključno zato, da bi jih čim bolj množično uporabljali – vendar ne oni in ne na sebi.
Iz naštetega lahko prepoznamo novo plimo jugonostalgije; predvsem pa lahko uvidimo razliko med izvornim fenomenom, ki smo mu sledili v devetdesetih, in sodobnimi stremljenji. Originalna jugonostalgija je bila nekoliko šepav, a dobrodušen spomin generacij na mladost. Kot individualna kategorija se je tako pretepala po medijih in ob šankih z drugačno družbeno stvarnostjo, dokler družbena stvarnost ni zmagala. Najbrž zato, ker je nabavila belgijske puške. Medtem pa nova jugonostalgija prihaja na krilih neoliberalizma. Tako v primeru nogometa kot meddržavnih tožb in končno pušk kalašnikov jo vodi kapital, njegov interes. Olimpija na Poljudu se sliši nostalgično, a je tudi edina rešitev za preživetje obeh klubov. Streljanje z AK 47 se sliši nostalgično, a je hkrati tudi poceni. Če mi tožimo Hrvate, ker Hrvati tožijo nas, posledično dobimo svojevrsten finančni pat položaj; ta pa je bil osnovno komunikacijsko sredstvo jugoslovanskih republik.
Pesimisti porečejo, da nova jugonostalgija ni mogoča, ker manjka najpomembnejša sestavina, se pravi maršal. Pa ravno tukaj se motijo. V vsaki od bivših republik je kar nekaj kandidatov.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Priprave na sestop oblasti k ljudem, kot tudi lahko razumemo inflacijo volitev in referendumov v prihodnjih mesecih, so v popolnem razmahu. Pesniško navdahnjeni protagonisti skupaj z najbolj vnetimi analitiki vse skupaj označujejo za praznik demokracije – toda okorelemu ciniku se zdi vse skupaj malce nadležno. Še posebno zato, ker se letos volitvam ne boste mogli izogniti.
Če bi po naslednji skrunitvi spomenika predsednik republike lastnoročno z gobico čistil svojo zapuščino na Kongresnem trgu, bi izpolnil svoje spravno poslanstvo
Slovensko podeželje je neusahljiv vir pameti in modrosti. Zato je projekt, imenovan »pametna vas«, vsaj nepoučenemu nekoliko tuj
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Kot vsaka zgodba v mednarodni politiki zadnja leta, se je tudi izganjanje spremenilo v burlesko
Če redki začudeno opazujemo razčlovečenje, ki se dogaja na Facebooku, je hkrati varovanje intime še zadnji most, ki nas povezuje s človeškim bistvom
V novi sestavi italijanskega parlamenta je tudi Tržačanka Tatjana Rojc, pred katero je velika naloga osveščanja o tem, kaj slovenstvo v Italiji sploh je.
Da te Zlatko nadere ali užali, niti ni neka redkost … zato se žrtve počasi že organizirajo v kampanji »Ključnik #Me too!«
Izrek "dve muhi na en mah" se zdi pri včerajšnjem odstopu celo nekoliko konservativen. Miro Cerar je včeraj pobil toliko mrčesa, kot mu ga ni uspelo v celotnem mandatu in resnično vprašanje, ki se zastavlja, je: "Kaj zdaj?"
Kako lahko državljani zaupamo, da bo vladi uspelo zgraditi drugi tir v merilu 1 : 1, če ga ni sposobna izrezbariti v merilu 1:5000?
Kaj mislite, kakšno oceno bi dobili partizani, če bi jih ocenjeval Nato?
Spolitizirane igre, ki so daleč od recimo otroškega navdušenja Sarajeva ali globoke povezanost človeka in narave v Lillehammerju, imajo kar nekaj presežkov … Žal je tistih trivialnih nekajkrat več kot resnično izjemnih olimpijskih zgodb. In med njimi najbolj bega zgodba o ruskem tekmovalcu v curlingu.
Danes pa nekaj o teoriji in praksi stavkovnega vala. Če hočemo plimovanje dobro razumeti, ga je treba izsušiti do samih molekul vode. Šele z otroško nedolžnostjo nam uspe uvideti bistvo prekinitev dela.
Tokrat pa nekaj o piranskih ribičih. Če bomo že šli v ljuti boj zanje, jih je treba bolje spoznati!
Katera izmed slovenskih društev so med poslovnimi subjekti, ki bi lahko potencialno prala denar in financirala terorizem?
Na mnogih področjih smo priča stopnjevanju nezdravega razmerja med športom in denarjem
Nalezljive bolezni so hudič; ob ležanju v postelji in slabem počutju pa prinašajo še neslutene premike v samem jedru družbe
Zasebnost je pravica in hkrati tudi odgovornost vsakega izmed nas. Če se človek do zasebnosti ne obnaša vsaj približno odgovorno, je jokcanje ob tem, da je kršena, smešno ... Seveda vse ob predpostavki, da je ob sedemdesetodstotni udeležbi prebivalstva na socialnih omrežjih izraz "javna oseba" zastarel in nepotreben.
Neveljaven email naslov