Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Čeprav je od dogodka minilo že nekaj dni, so šele zadnja spoznanja potrdila, da si zaplet na ljubljanskem maratonu zasluži tudi pozornost teorije.
Čeprav je od dogodka minilo že nekaj dni, so šele zadnja spoznanja potrdila, da si zaplet na ljubljanskem maratonu zasluži tudi pozornost teorije. Kar je bil na začetku zanimiv ocvirek, s katerim so zašilili dnevnoinformativne oddaje, se skozi analize kritične javnosti razvija v dogajanje, ki v marsičem kaže na kompleksnost našega družbenega obstoja. Kajti znano je, da športna tekma ni le tekma, temveč je predvsem preslikava vsakdanjega življenja in družbenih odnosov. In ker se onkraj luže končuje velika predsedniška tekma, za katero trdijo, da ni sprint, temveč je maraton, je razjasnitev okoliščin dogajanja na ljubljanskem maratonu še toliko bolj pomembna. Si mislite, da bi bil poraženec ob ovalno pisarno zato, ker se je izgubil?
Danes vemo, da so nekatere okoliščine že pred startom težile h katastrofi. Na čelu dirke so tekli temnopolti afriški tekači, ki so jih vodili domorodni ljubljanski policisti. Vsak izmed njih, sploh pa oboji skupaj, teoretično tvorijo vrhunsko stezosledno kombinacijo; tako je skrajno čudno, da so se policisti izgubili v domačem mestu, Afričani pa v Evropi.
A začnimo z dejstvi. Tik pred ciljem je skupina tekačev sledila policijskemu vozilu, ki je sledilo policijskemu vozilu na nujni vožnji, ki je sledilo le njemu znanim potem. Zato so do takrat vodilni tekači pretekli 600 metrov dlje po ljubljanskih ulicah in na koncu je zmagal tekač iz ozadja, ki pa se ni zmedel. Padle favorite so potolažili z denarjem.
Logika maratona sicer govori o tem, da se lahko izgubi le prvi ali kvečjemu zadnji; tisti vmes se morajo za kaj takega izjemno potruditi. Kot pričajo viri, ni mnogo tekaških prireditev, na katerih vrhunski tekači ne bi našli do cilja; tako je šlo v tem primeru tavajočih po ljubljanskih ulicah za veliko zadrego organizatorja ali že za manjšo sramoto. Kar pa ni zmotilo župana, ki je smelo izjavil, da bo drugo leto, kljub zapletu, na maratonu še več tekačev. In prav s to pogumno izjavo gospoda župana se začne teoretska analiza z delovnim naslovom: Janko in Metka na maratonu!
Namreč, kaj je hotel župan povedati s tem, da bo kljub letošnji kolosalni organizacijski napaki drugo leto v Ljubljano prišlo še več tekačev? Prva, najbrž najenostavnejša razlaga je prevladujoče stanje zavesti v mestu heroju, ki je zadnje desetletje tudi prestolnica stopnjevanja pridevnika. Ker je že tako najlepše mesto na svetu, si zasluži tudi najdaljši maraton. Običajna mesta, ki nimajo omembe vrednih presežnikov, kot so Boston, London ali New York, imajo običajne maratone – s temi 42 kilometri in nekaj metri.
Ljubljana s predpono »naj« pa bo imela od zdaj 43-kilometrski maraton. Najdaljšega med vsemi maratoni. In če se bo katero izmed tradicionalnih maratonskih prizorišč drznilo približati Ljubljani, bomo mi šli na 44 ali še več kilometrov. Kajti povsem logično in pravično je, da imata mesto presežnikov in njegov župan najdaljšega … med vsemi maratoni.
Še bolj prostodušna razlaga napovedi o še večji udeležbi prihodnje leto pa se morebiti skriva v težko razumljivem dejstvu, da je bila tekačem zamisel všeč. Zakaj teči teh ušivih 42 kilometrov in 195 metrov, če lahko tečemo še nekaj dlje? Maratonci maraton tečejo vse hitreje; skrajni čas je, da ga začnejo teči tudi dlje!
Kar nas pripelje v antiko, kjer se je vse skupaj začelo. Večina nas, razen klasično izobraženega župana, namreč pozablja, da je tudi Filipides, legendarni atenski tekač, že takrat tekel dlje, kot je bilo treba. Ko so se Perzijci bližali obalam Helade, je tekel v Šparto po pomoč; ko so jo tam Atencem odrekli, je stekel na Maratonsko polje, nadziral grško zmago in končno še tekel v Atene oznanit veselo novico. In kako drugače bi se razvila zgodovina, če bi se na poti od Maratona do Aten Filipides izgubil! Da bi recimo na enem izmed križišč zavil proti Pireju! Atenci bi, ne vedoč za rezultat bitke, evakuirali mesto, ki bi tako postalo lahek plen za poznejše perzijske napade. Povedano drugače: če bi Filipides zavil za policijsko patruljo, se dve in pol tisočletji pozneje v Evropi sploh ne bi soočali z begunskim valom.
Je pa vseeno ena pomembna razlika med antičnim in sodobnim maratonom. Filipides, ki je brez težav našel Atene, se je na cilju zgrudil mrtev; afriški tekači, ki so komaj našli Ljubljano, so na cilju dobili 28 tisoč evrov.
In tako se nam na koncu te kratke in vprašljive analize letošnji ljubljanski maraton razodene kot parabola življenja. Takšna je v prenesenem pomenu zgodba ponesrečenega maratona:
“Človeško bitje je skonstruirano, da s tempom maratonca preteče stometrsko razdaljo od rojstva do smrti. Žal pa nas neoliberalci silijo, da s tempom sprinterja tečemo vseh 42 kilometrov podaljšanega življenja. A to jim še ni dovolj! S pokojninsko reformo nam bodo kapitalisti, tajkuni in Udba dodali še 600 metrov, za katere trdijo, da smo jih dolžni oddelati po 65 letu, ker smo se nekje na poti izgubili! In končno bodo tudi 18 000 evrov nagrade na cilju zadržali zase.”
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Čeprav je od dogodka minilo že nekaj dni, so šele zadnja spoznanja potrdila, da si zaplet na ljubljanskem maratonu zasluži tudi pozornost teorije.
Čeprav je od dogodka minilo že nekaj dni, so šele zadnja spoznanja potrdila, da si zaplet na ljubljanskem maratonu zasluži tudi pozornost teorije. Kar je bil na začetku zanimiv ocvirek, s katerim so zašilili dnevnoinformativne oddaje, se skozi analize kritične javnosti razvija v dogajanje, ki v marsičem kaže na kompleksnost našega družbenega obstoja. Kajti znano je, da športna tekma ni le tekma, temveč je predvsem preslikava vsakdanjega življenja in družbenih odnosov. In ker se onkraj luže končuje velika predsedniška tekma, za katero trdijo, da ni sprint, temveč je maraton, je razjasnitev okoliščin dogajanja na ljubljanskem maratonu še toliko bolj pomembna. Si mislite, da bi bil poraženec ob ovalno pisarno zato, ker se je izgubil?
Danes vemo, da so nekatere okoliščine že pred startom težile h katastrofi. Na čelu dirke so tekli temnopolti afriški tekači, ki so jih vodili domorodni ljubljanski policisti. Vsak izmed njih, sploh pa oboji skupaj, teoretično tvorijo vrhunsko stezosledno kombinacijo; tako je skrajno čudno, da so se policisti izgubili v domačem mestu, Afričani pa v Evropi.
A začnimo z dejstvi. Tik pred ciljem je skupina tekačev sledila policijskemu vozilu, ki je sledilo policijskemu vozilu na nujni vožnji, ki je sledilo le njemu znanim potem. Zato so do takrat vodilni tekači pretekli 600 metrov dlje po ljubljanskih ulicah in na koncu je zmagal tekač iz ozadja, ki pa se ni zmedel. Padle favorite so potolažili z denarjem.
Logika maratona sicer govori o tem, da se lahko izgubi le prvi ali kvečjemu zadnji; tisti vmes se morajo za kaj takega izjemno potruditi. Kot pričajo viri, ni mnogo tekaških prireditev, na katerih vrhunski tekači ne bi našli do cilja; tako je šlo v tem primeru tavajočih po ljubljanskih ulicah za veliko zadrego organizatorja ali že za manjšo sramoto. Kar pa ni zmotilo župana, ki je smelo izjavil, da bo drugo leto, kljub zapletu, na maratonu še več tekačev. In prav s to pogumno izjavo gospoda župana se začne teoretska analiza z delovnim naslovom: Janko in Metka na maratonu!
Namreč, kaj je hotel župan povedati s tem, da bo kljub letošnji kolosalni organizacijski napaki drugo leto v Ljubljano prišlo še več tekačev? Prva, najbrž najenostavnejša razlaga je prevladujoče stanje zavesti v mestu heroju, ki je zadnje desetletje tudi prestolnica stopnjevanja pridevnika. Ker je že tako najlepše mesto na svetu, si zasluži tudi najdaljši maraton. Običajna mesta, ki nimajo omembe vrednih presežnikov, kot so Boston, London ali New York, imajo običajne maratone – s temi 42 kilometri in nekaj metri.
Ljubljana s predpono »naj« pa bo imela od zdaj 43-kilometrski maraton. Najdaljšega med vsemi maratoni. In če se bo katero izmed tradicionalnih maratonskih prizorišč drznilo približati Ljubljani, bomo mi šli na 44 ali še več kilometrov. Kajti povsem logično in pravično je, da imata mesto presežnikov in njegov župan najdaljšega … med vsemi maratoni.
Še bolj prostodušna razlaga napovedi o še večji udeležbi prihodnje leto pa se morebiti skriva v težko razumljivem dejstvu, da je bila tekačem zamisel všeč. Zakaj teči teh ušivih 42 kilometrov in 195 metrov, če lahko tečemo še nekaj dlje? Maratonci maraton tečejo vse hitreje; skrajni čas je, da ga začnejo teči tudi dlje!
Kar nas pripelje v antiko, kjer se je vse skupaj začelo. Večina nas, razen klasično izobraženega župana, namreč pozablja, da je tudi Filipides, legendarni atenski tekač, že takrat tekel dlje, kot je bilo treba. Ko so se Perzijci bližali obalam Helade, je tekel v Šparto po pomoč; ko so jo tam Atencem odrekli, je stekel na Maratonsko polje, nadziral grško zmago in končno še tekel v Atene oznanit veselo novico. In kako drugače bi se razvila zgodovina, če bi se na poti od Maratona do Aten Filipides izgubil! Da bi recimo na enem izmed križišč zavil proti Pireju! Atenci bi, ne vedoč za rezultat bitke, evakuirali mesto, ki bi tako postalo lahek plen za poznejše perzijske napade. Povedano drugače: če bi Filipides zavil za policijsko patruljo, se dve in pol tisočletji pozneje v Evropi sploh ne bi soočali z begunskim valom.
Je pa vseeno ena pomembna razlika med antičnim in sodobnim maratonom. Filipides, ki je brez težav našel Atene, se je na cilju zgrudil mrtev; afriški tekači, ki so komaj našli Ljubljano, so na cilju dobili 28 tisoč evrov.
In tako se nam na koncu te kratke in vprašljive analize letošnji ljubljanski maraton razodene kot parabola življenja. Takšna je v prenesenem pomenu zgodba ponesrečenega maratona:
“Človeško bitje je skonstruirano, da s tempom maratonca preteče stometrsko razdaljo od rojstva do smrti. Žal pa nas neoliberalci silijo, da s tempom sprinterja tečemo vseh 42 kilometrov podaljšanega življenja. A to jim še ni dovolj! S pokojninsko reformo nam bodo kapitalisti, tajkuni in Udba dodali še 600 metrov, za katere trdijo, da smo jih dolžni oddelati po 65 letu, ker smo se nekje na poti izgubili! In končno bodo tudi 18 000 evrov nagrade na cilju zadržali zase.”
Danes pa nekaj o jadranskem lobiranju. Kot vemo, predsednika vlade zvijajo v parlamentu, ker so na dan prišli fotografski posnetki, kako uživa na lobistovi jahti, ki križari nekje ob jadranski obali. V zagovor sta tako predsednik vlade kot tudi lobist povedala, da sta se srečala slučajno, da se skoraj ne poznata – celo ne marata se in kako sta samo malo poklepetala, medtem ko je jahta počela to, kar jahte počnejo. Delala vtis.
Danes pa nekaj o pravkar končani "bitki na Kolodvorski", ki bo prav gotovo pomemben prispevek v zgodovini slovenske bojaželjnosti. Najprej moramo precej resignirano ugotoviti, kako niti zasedbe televizij niso več, kar so bile! Včasih si potreboval šibko južnoameriško ali afriško demokracijo, dva tanka – enega za predsedniško palačo in enega za RTV, pa je bila država tvoja. Predvsem pa si potreboval ducat polkovnikov. Danes pa za zasedbo RTV-ja zadostuje že major.
S prihodom prvih hladnih dni tudi v naši skromni oddaji začenjamo z vročo politično jesenjo. Kar ni le simbolna napoved. V hladnih dneh, ko si mnogi ne bodo mogli privoščiti ogrevanja, nas bo grela politična misel. Mnogokrat nam bo ob politiki toplo pri srcu, še večkrat nam bo postalo vroče.
Toliko se je nabralo čez poletje, da se moramo vsakdana lotiti takoj in z vso ihto. Ker sumimo, da zmerjanje pod Triglavom še ni povsem končano, bomo psovke med oblastjo in civilno družbo ignorirali. "Nad dva tisoč metrov ni greha," so se strinjali Janša in protestniki, preden so se zmerjali z izrazoslovjem, zaradi katerega morajo v dolini starši v šolo. Razen tega se bo po naših informacijah dialog nadaljeval.
Kaj je najvrednejše, kar smo se naučili iz kriznih časov in kaj bi bilo modro vzeti v nove krizne čase?
Slovenska gospodinjstva te dni dobivamo državno pošto. Ali gre za potrdila o cepljenju, ali za vabila na referendum, najbolj bogato darilo pa je bila knjižica z naslovom: "Stali smo in obstali!" Gre za knjižico, ki nas spominja na slavno preteklost in še kot tiskovina zaokrožuje slovesnosti ob trideseti obletnici osamosvojitve. Ker smo v naši oddaji bolj piškavi mnenjski voditelji, se bomo ustavili le pri nekaj najbolj očitnih konotacijah knjižice.
Na začetku poletja pa, preden se poslovimo, nekaj najnovejših epidemioloških nasvetov. Vse, kar je v povezavi z virusom, je zapleteno. Od testiranja do potrdil za cepljenje. Ampak da so svetovne zdravstvene oblasti zadevo zapletle do konca, so poskrbele s poimenovanjem različic virusa po grški abecedi.
Nekaj časa smo potrebovali, na začetku poletja pa smo pripravljeni za natančnejšo analizo kongresa SDS v Slovenski Konjicah. Gre za našo državljansko dolžnost, saj največja stranka, ki ji nič ne manjka, sooblikuje in bistveno vpliva na naš vsakdan.
Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Neveljaven email naslov