Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Čeprav je od dogodka minilo že nekaj dni, so šele zadnja spoznanja potrdila, da si zaplet na ljubljanskem maratonu zasluži tudi pozornost teorije.
Čeprav je od dogodka minilo že nekaj dni, so šele zadnja spoznanja potrdila, da si zaplet na ljubljanskem maratonu zasluži tudi pozornost teorije. Kar je bil na začetku zanimiv ocvirek, s katerim so zašilili dnevnoinformativne oddaje, se skozi analize kritične javnosti razvija v dogajanje, ki v marsičem kaže na kompleksnost našega družbenega obstoja. Kajti znano je, da športna tekma ni le tekma, temveč je predvsem preslikava vsakdanjega življenja in družbenih odnosov. In ker se onkraj luže končuje velika predsedniška tekma, za katero trdijo, da ni sprint, temveč je maraton, je razjasnitev okoliščin dogajanja na ljubljanskem maratonu še toliko bolj pomembna. Si mislite, da bi bil poraženec ob ovalno pisarno zato, ker se je izgubil?
Danes vemo, da so nekatere okoliščine že pred startom težile h katastrofi. Na čelu dirke so tekli temnopolti afriški tekači, ki so jih vodili domorodni ljubljanski policisti. Vsak izmed njih, sploh pa oboji skupaj, teoretično tvorijo vrhunsko stezosledno kombinacijo; tako je skrajno čudno, da so se policisti izgubili v domačem mestu, Afričani pa v Evropi.
A začnimo z dejstvi. Tik pred ciljem je skupina tekačev sledila policijskemu vozilu, ki je sledilo policijskemu vozilu na nujni vožnji, ki je sledilo le njemu znanim potem. Zato so do takrat vodilni tekači pretekli 600 metrov dlje po ljubljanskih ulicah in na koncu je zmagal tekač iz ozadja, ki pa se ni zmedel. Padle favorite so potolažili z denarjem.
Logika maratona sicer govori o tem, da se lahko izgubi le prvi ali kvečjemu zadnji; tisti vmes se morajo za kaj takega izjemno potruditi. Kot pričajo viri, ni mnogo tekaških prireditev, na katerih vrhunski tekači ne bi našli do cilja; tako je šlo v tem primeru tavajočih po ljubljanskih ulicah za veliko zadrego organizatorja ali že za manjšo sramoto. Kar pa ni zmotilo župana, ki je smelo izjavil, da bo drugo leto, kljub zapletu, na maratonu še več tekačev. In prav s to pogumno izjavo gospoda župana se začne teoretska analiza z delovnim naslovom: Janko in Metka na maratonu!
Namreč, kaj je hotel župan povedati s tem, da bo kljub letošnji kolosalni organizacijski napaki drugo leto v Ljubljano prišlo še več tekačev? Prva, najbrž najenostavnejša razlaga je prevladujoče stanje zavesti v mestu heroju, ki je zadnje desetletje tudi prestolnica stopnjevanja pridevnika. Ker je že tako najlepše mesto na svetu, si zasluži tudi najdaljši maraton. Običajna mesta, ki nimajo omembe vrednih presežnikov, kot so Boston, London ali New York, imajo običajne maratone – s temi 42 kilometri in nekaj metri.
Ljubljana s predpono »naj« pa bo imela od zdaj 43-kilometrski maraton. Najdaljšega med vsemi maratoni. In če se bo katero izmed tradicionalnih maratonskih prizorišč drznilo približati Ljubljani, bomo mi šli na 44 ali še več kilometrov. Kajti povsem logično in pravično je, da imata mesto presežnikov in njegov župan najdaljšega … med vsemi maratoni.
Še bolj prostodušna razlaga napovedi o še večji udeležbi prihodnje leto pa se morebiti skriva v težko razumljivem dejstvu, da je bila tekačem zamisel všeč. Zakaj teči teh ušivih 42 kilometrov in 195 metrov, če lahko tečemo še nekaj dlje? Maratonci maraton tečejo vse hitreje; skrajni čas je, da ga začnejo teči tudi dlje!
Kar nas pripelje v antiko, kjer se je vse skupaj začelo. Večina nas, razen klasično izobraženega župana, namreč pozablja, da je tudi Filipides, legendarni atenski tekač, že takrat tekel dlje, kot je bilo treba. Ko so se Perzijci bližali obalam Helade, je tekel v Šparto po pomoč; ko so jo tam Atencem odrekli, je stekel na Maratonsko polje, nadziral grško zmago in končno še tekel v Atene oznanit veselo novico. In kako drugače bi se razvila zgodovina, če bi se na poti od Maratona do Aten Filipides izgubil! Da bi recimo na enem izmed križišč zavil proti Pireju! Atenci bi, ne vedoč za rezultat bitke, evakuirali mesto, ki bi tako postalo lahek plen za poznejše perzijske napade. Povedano drugače: če bi Filipides zavil za policijsko patruljo, se dve in pol tisočletji pozneje v Evropi sploh ne bi soočali z begunskim valom.
Je pa vseeno ena pomembna razlika med antičnim in sodobnim maratonom. Filipides, ki je brez težav našel Atene, se je na cilju zgrudil mrtev; afriški tekači, ki so komaj našli Ljubljano, so na cilju dobili 28 tisoč evrov.
In tako se nam na koncu te kratke in vprašljive analize letošnji ljubljanski maraton razodene kot parabola življenja. Takšna je v prenesenem pomenu zgodba ponesrečenega maratona:
“Človeško bitje je skonstruirano, da s tempom maratonca preteče stometrsko razdaljo od rojstva do smrti. Žal pa nas neoliberalci silijo, da s tempom sprinterja tečemo vseh 42 kilometrov podaljšanega življenja. A to jim še ni dovolj! S pokojninsko reformo nam bodo kapitalisti, tajkuni in Udba dodali še 600 metrov, za katere trdijo, da smo jih dolžni oddelati po 65 letu, ker smo se nekje na poti izgubili! In končno bodo tudi 18 000 evrov nagrade na cilju zadržali zase.”
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Čeprav je od dogodka minilo že nekaj dni, so šele zadnja spoznanja potrdila, da si zaplet na ljubljanskem maratonu zasluži tudi pozornost teorije.
Čeprav je od dogodka minilo že nekaj dni, so šele zadnja spoznanja potrdila, da si zaplet na ljubljanskem maratonu zasluži tudi pozornost teorije. Kar je bil na začetku zanimiv ocvirek, s katerim so zašilili dnevnoinformativne oddaje, se skozi analize kritične javnosti razvija v dogajanje, ki v marsičem kaže na kompleksnost našega družbenega obstoja. Kajti znano je, da športna tekma ni le tekma, temveč je predvsem preslikava vsakdanjega življenja in družbenih odnosov. In ker se onkraj luže končuje velika predsedniška tekma, za katero trdijo, da ni sprint, temveč je maraton, je razjasnitev okoliščin dogajanja na ljubljanskem maratonu še toliko bolj pomembna. Si mislite, da bi bil poraženec ob ovalno pisarno zato, ker se je izgubil?
Danes vemo, da so nekatere okoliščine že pred startom težile h katastrofi. Na čelu dirke so tekli temnopolti afriški tekači, ki so jih vodili domorodni ljubljanski policisti. Vsak izmed njih, sploh pa oboji skupaj, teoretično tvorijo vrhunsko stezosledno kombinacijo; tako je skrajno čudno, da so se policisti izgubili v domačem mestu, Afričani pa v Evropi.
A začnimo z dejstvi. Tik pred ciljem je skupina tekačev sledila policijskemu vozilu, ki je sledilo policijskemu vozilu na nujni vožnji, ki je sledilo le njemu znanim potem. Zato so do takrat vodilni tekači pretekli 600 metrov dlje po ljubljanskih ulicah in na koncu je zmagal tekač iz ozadja, ki pa se ni zmedel. Padle favorite so potolažili z denarjem.
Logika maratona sicer govori o tem, da se lahko izgubi le prvi ali kvečjemu zadnji; tisti vmes se morajo za kaj takega izjemno potruditi. Kot pričajo viri, ni mnogo tekaških prireditev, na katerih vrhunski tekači ne bi našli do cilja; tako je šlo v tem primeru tavajočih po ljubljanskih ulicah za veliko zadrego organizatorja ali že za manjšo sramoto. Kar pa ni zmotilo župana, ki je smelo izjavil, da bo drugo leto, kljub zapletu, na maratonu še več tekačev. In prav s to pogumno izjavo gospoda župana se začne teoretska analiza z delovnim naslovom: Janko in Metka na maratonu!
Namreč, kaj je hotel župan povedati s tem, da bo kljub letošnji kolosalni organizacijski napaki drugo leto v Ljubljano prišlo še več tekačev? Prva, najbrž najenostavnejša razlaga je prevladujoče stanje zavesti v mestu heroju, ki je zadnje desetletje tudi prestolnica stopnjevanja pridevnika. Ker je že tako najlepše mesto na svetu, si zasluži tudi najdaljši maraton. Običajna mesta, ki nimajo omembe vrednih presežnikov, kot so Boston, London ali New York, imajo običajne maratone – s temi 42 kilometri in nekaj metri.
Ljubljana s predpono »naj« pa bo imela od zdaj 43-kilometrski maraton. Najdaljšega med vsemi maratoni. In če se bo katero izmed tradicionalnih maratonskih prizorišč drznilo približati Ljubljani, bomo mi šli na 44 ali še več kilometrov. Kajti povsem logično in pravično je, da imata mesto presežnikov in njegov župan najdaljšega … med vsemi maratoni.
Še bolj prostodušna razlaga napovedi o še večji udeležbi prihodnje leto pa se morebiti skriva v težko razumljivem dejstvu, da je bila tekačem zamisel všeč. Zakaj teči teh ušivih 42 kilometrov in 195 metrov, če lahko tečemo še nekaj dlje? Maratonci maraton tečejo vse hitreje; skrajni čas je, da ga začnejo teči tudi dlje!
Kar nas pripelje v antiko, kjer se je vse skupaj začelo. Večina nas, razen klasično izobraženega župana, namreč pozablja, da je tudi Filipides, legendarni atenski tekač, že takrat tekel dlje, kot je bilo treba. Ko so se Perzijci bližali obalam Helade, je tekel v Šparto po pomoč; ko so jo tam Atencem odrekli, je stekel na Maratonsko polje, nadziral grško zmago in končno še tekel v Atene oznanit veselo novico. In kako drugače bi se razvila zgodovina, če bi se na poti od Maratona do Aten Filipides izgubil! Da bi recimo na enem izmed križišč zavil proti Pireju! Atenci bi, ne vedoč za rezultat bitke, evakuirali mesto, ki bi tako postalo lahek plen za poznejše perzijske napade. Povedano drugače: če bi Filipides zavil za policijsko patruljo, se dve in pol tisočletji pozneje v Evropi sploh ne bi soočali z begunskim valom.
Je pa vseeno ena pomembna razlika med antičnim in sodobnim maratonom. Filipides, ki je brez težav našel Atene, se je na cilju zgrudil mrtev; afriški tekači, ki so komaj našli Ljubljano, so na cilju dobili 28 tisoč evrov.
In tako se nam na koncu te kratke in vprašljive analize letošnji ljubljanski maraton razodene kot parabola življenja. Takšna je v prenesenem pomenu zgodba ponesrečenega maratona:
“Človeško bitje je skonstruirano, da s tempom maratonca preteče stometrsko razdaljo od rojstva do smrti. Žal pa nas neoliberalci silijo, da s tempom sprinterja tečemo vseh 42 kilometrov podaljšanega življenja. A to jim še ni dovolj! S pokojninsko reformo nam bodo kapitalisti, tajkuni in Udba dodali še 600 metrov, za katere trdijo, da smo jih dolžni oddelati po 65 letu, ker smo se nekje na poti izgubili! In končno bodo tudi 18 000 evrov nagrade na cilju zadržali zase.”
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal. Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni? Piše: Marko Radmilovič
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.
Neveljaven email naslov