Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Čeprav je od dogodka minilo že nekaj dni, so šele zadnja spoznanja potrdila, da si zaplet na ljubljanskem maratonu zasluži tudi pozornost teorije.
Čeprav je od dogodka minilo že nekaj dni, so šele zadnja spoznanja potrdila, da si zaplet na ljubljanskem maratonu zasluži tudi pozornost teorije. Kar je bil na začetku zanimiv ocvirek, s katerim so zašilili dnevnoinformativne oddaje, se skozi analize kritične javnosti razvija v dogajanje, ki v marsičem kaže na kompleksnost našega družbenega obstoja. Kajti znano je, da športna tekma ni le tekma, temveč je predvsem preslikava vsakdanjega življenja in družbenih odnosov. In ker se onkraj luže končuje velika predsedniška tekma, za katero trdijo, da ni sprint, temveč je maraton, je razjasnitev okoliščin dogajanja na ljubljanskem maratonu še toliko bolj pomembna. Si mislite, da bi bil poraženec ob ovalno pisarno zato, ker se je izgubil?
Danes vemo, da so nekatere okoliščine že pred startom težile h katastrofi. Na čelu dirke so tekli temnopolti afriški tekači, ki so jih vodili domorodni ljubljanski policisti. Vsak izmed njih, sploh pa oboji skupaj, teoretično tvorijo vrhunsko stezosledno kombinacijo; tako je skrajno čudno, da so se policisti izgubili v domačem mestu, Afričani pa v Evropi.
A začnimo z dejstvi. Tik pred ciljem je skupina tekačev sledila policijskemu vozilu, ki je sledilo policijskemu vozilu na nujni vožnji, ki je sledilo le njemu znanim potem. Zato so do takrat vodilni tekači pretekli 600 metrov dlje po ljubljanskih ulicah in na koncu je zmagal tekač iz ozadja, ki pa se ni zmedel. Padle favorite so potolažili z denarjem.
Logika maratona sicer govori o tem, da se lahko izgubi le prvi ali kvečjemu zadnji; tisti vmes se morajo za kaj takega izjemno potruditi. Kot pričajo viri, ni mnogo tekaških prireditev, na katerih vrhunski tekači ne bi našli do cilja; tako je šlo v tem primeru tavajočih po ljubljanskih ulicah za veliko zadrego organizatorja ali že za manjšo sramoto. Kar pa ni zmotilo župana, ki je smelo izjavil, da bo drugo leto, kljub zapletu, na maratonu še več tekačev. In prav s to pogumno izjavo gospoda župana se začne teoretska analiza z delovnim naslovom: Janko in Metka na maratonu!
Namreč, kaj je hotel župan povedati s tem, da bo kljub letošnji kolosalni organizacijski napaki drugo leto v Ljubljano prišlo še več tekačev? Prva, najbrž najenostavnejša razlaga je prevladujoče stanje zavesti v mestu heroju, ki je zadnje desetletje tudi prestolnica stopnjevanja pridevnika. Ker je že tako najlepše mesto na svetu, si zasluži tudi najdaljši maraton. Običajna mesta, ki nimajo omembe vrednih presežnikov, kot so Boston, London ali New York, imajo običajne maratone – s temi 42 kilometri in nekaj metri.
Ljubljana s predpono »naj« pa bo imela od zdaj 43-kilometrski maraton. Najdaljšega med vsemi maratoni. In če se bo katero izmed tradicionalnih maratonskih prizorišč drznilo približati Ljubljani, bomo mi šli na 44 ali še več kilometrov. Kajti povsem logično in pravično je, da imata mesto presežnikov in njegov župan najdaljšega … med vsemi maratoni.
Še bolj prostodušna razlaga napovedi o še večji udeležbi prihodnje leto pa se morebiti skriva v težko razumljivem dejstvu, da je bila tekačem zamisel všeč. Zakaj teči teh ušivih 42 kilometrov in 195 metrov, če lahko tečemo še nekaj dlje? Maratonci maraton tečejo vse hitreje; skrajni čas je, da ga začnejo teči tudi dlje!
Kar nas pripelje v antiko, kjer se je vse skupaj začelo. Večina nas, razen klasično izobraženega župana, namreč pozablja, da je tudi Filipides, legendarni atenski tekač, že takrat tekel dlje, kot je bilo treba. Ko so se Perzijci bližali obalam Helade, je tekel v Šparto po pomoč; ko so jo tam Atencem odrekli, je stekel na Maratonsko polje, nadziral grško zmago in končno še tekel v Atene oznanit veselo novico. In kako drugače bi se razvila zgodovina, če bi se na poti od Maratona do Aten Filipides izgubil! Da bi recimo na enem izmed križišč zavil proti Pireju! Atenci bi, ne vedoč za rezultat bitke, evakuirali mesto, ki bi tako postalo lahek plen za poznejše perzijske napade. Povedano drugače: če bi Filipides zavil za policijsko patruljo, se dve in pol tisočletji pozneje v Evropi sploh ne bi soočali z begunskim valom.
Je pa vseeno ena pomembna razlika med antičnim in sodobnim maratonom. Filipides, ki je brez težav našel Atene, se je na cilju zgrudil mrtev; afriški tekači, ki so komaj našli Ljubljano, so na cilju dobili 28 tisoč evrov.
In tako se nam na koncu te kratke in vprašljive analize letošnji ljubljanski maraton razodene kot parabola življenja. Takšna je v prenesenem pomenu zgodba ponesrečenega maratona:
“Človeško bitje je skonstruirano, da s tempom maratonca preteče stometrsko razdaljo od rojstva do smrti. Žal pa nas neoliberalci silijo, da s tempom sprinterja tečemo vseh 42 kilometrov podaljšanega življenja. A to jim še ni dovolj! S pokojninsko reformo nam bodo kapitalisti, tajkuni in Udba dodali še 600 metrov, za katere trdijo, da smo jih dolžni oddelati po 65 letu, ker smo se nekje na poti izgubili! In končno bodo tudi 18 000 evrov nagrade na cilju zadržali zase.”
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Čeprav je od dogodka minilo že nekaj dni, so šele zadnja spoznanja potrdila, da si zaplet na ljubljanskem maratonu zasluži tudi pozornost teorije.
Čeprav je od dogodka minilo že nekaj dni, so šele zadnja spoznanja potrdila, da si zaplet na ljubljanskem maratonu zasluži tudi pozornost teorije. Kar je bil na začetku zanimiv ocvirek, s katerim so zašilili dnevnoinformativne oddaje, se skozi analize kritične javnosti razvija v dogajanje, ki v marsičem kaže na kompleksnost našega družbenega obstoja. Kajti znano je, da športna tekma ni le tekma, temveč je predvsem preslikava vsakdanjega življenja in družbenih odnosov. In ker se onkraj luže končuje velika predsedniška tekma, za katero trdijo, da ni sprint, temveč je maraton, je razjasnitev okoliščin dogajanja na ljubljanskem maratonu še toliko bolj pomembna. Si mislite, da bi bil poraženec ob ovalno pisarno zato, ker se je izgubil?
Danes vemo, da so nekatere okoliščine že pred startom težile h katastrofi. Na čelu dirke so tekli temnopolti afriški tekači, ki so jih vodili domorodni ljubljanski policisti. Vsak izmed njih, sploh pa oboji skupaj, teoretično tvorijo vrhunsko stezosledno kombinacijo; tako je skrajno čudno, da so se policisti izgubili v domačem mestu, Afričani pa v Evropi.
A začnimo z dejstvi. Tik pred ciljem je skupina tekačev sledila policijskemu vozilu, ki je sledilo policijskemu vozilu na nujni vožnji, ki je sledilo le njemu znanim potem. Zato so do takrat vodilni tekači pretekli 600 metrov dlje po ljubljanskih ulicah in na koncu je zmagal tekač iz ozadja, ki pa se ni zmedel. Padle favorite so potolažili z denarjem.
Logika maratona sicer govori o tem, da se lahko izgubi le prvi ali kvečjemu zadnji; tisti vmes se morajo za kaj takega izjemno potruditi. Kot pričajo viri, ni mnogo tekaških prireditev, na katerih vrhunski tekači ne bi našli do cilja; tako je šlo v tem primeru tavajočih po ljubljanskih ulicah za veliko zadrego organizatorja ali že za manjšo sramoto. Kar pa ni zmotilo župana, ki je smelo izjavil, da bo drugo leto, kljub zapletu, na maratonu še več tekačev. In prav s to pogumno izjavo gospoda župana se začne teoretska analiza z delovnim naslovom: Janko in Metka na maratonu!
Namreč, kaj je hotel župan povedati s tem, da bo kljub letošnji kolosalni organizacijski napaki drugo leto v Ljubljano prišlo še več tekačev? Prva, najbrž najenostavnejša razlaga je prevladujoče stanje zavesti v mestu heroju, ki je zadnje desetletje tudi prestolnica stopnjevanja pridevnika. Ker je že tako najlepše mesto na svetu, si zasluži tudi najdaljši maraton. Običajna mesta, ki nimajo omembe vrednih presežnikov, kot so Boston, London ali New York, imajo običajne maratone – s temi 42 kilometri in nekaj metri.
Ljubljana s predpono »naj« pa bo imela od zdaj 43-kilometrski maraton. Najdaljšega med vsemi maratoni. In če se bo katero izmed tradicionalnih maratonskih prizorišč drznilo približati Ljubljani, bomo mi šli na 44 ali še več kilometrov. Kajti povsem logično in pravično je, da imata mesto presežnikov in njegov župan najdaljšega … med vsemi maratoni.
Še bolj prostodušna razlaga napovedi o še večji udeležbi prihodnje leto pa se morebiti skriva v težko razumljivem dejstvu, da je bila tekačem zamisel všeč. Zakaj teči teh ušivih 42 kilometrov in 195 metrov, če lahko tečemo še nekaj dlje? Maratonci maraton tečejo vse hitreje; skrajni čas je, da ga začnejo teči tudi dlje!
Kar nas pripelje v antiko, kjer se je vse skupaj začelo. Večina nas, razen klasično izobraženega župana, namreč pozablja, da je tudi Filipides, legendarni atenski tekač, že takrat tekel dlje, kot je bilo treba. Ko so se Perzijci bližali obalam Helade, je tekel v Šparto po pomoč; ko so jo tam Atencem odrekli, je stekel na Maratonsko polje, nadziral grško zmago in končno še tekel v Atene oznanit veselo novico. In kako drugače bi se razvila zgodovina, če bi se na poti od Maratona do Aten Filipides izgubil! Da bi recimo na enem izmed križišč zavil proti Pireju! Atenci bi, ne vedoč za rezultat bitke, evakuirali mesto, ki bi tako postalo lahek plen za poznejše perzijske napade. Povedano drugače: če bi Filipides zavil za policijsko patruljo, se dve in pol tisočletji pozneje v Evropi sploh ne bi soočali z begunskim valom.
Je pa vseeno ena pomembna razlika med antičnim in sodobnim maratonom. Filipides, ki je brez težav našel Atene, se je na cilju zgrudil mrtev; afriški tekači, ki so komaj našli Ljubljano, so na cilju dobili 28 tisoč evrov.
In tako se nam na koncu te kratke in vprašljive analize letošnji ljubljanski maraton razodene kot parabola življenja. Takšna je v prenesenem pomenu zgodba ponesrečenega maratona:
“Človeško bitje je skonstruirano, da s tempom maratonca preteče stometrsko razdaljo od rojstva do smrti. Žal pa nas neoliberalci silijo, da s tempom sprinterja tečemo vseh 42 kilometrov podaljšanega življenja. A to jim še ni dovolj! S pokojninsko reformo nam bodo kapitalisti, tajkuni in Udba dodali še 600 metrov, za katere trdijo, da smo jih dolžni oddelati po 65 letu, ker smo se nekje na poti izgubili! In končno bodo tudi 18 000 evrov nagrade na cilju zadržali zase.”
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Neveljaven email naslov