Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Čeprav je od dogodka minilo že nekaj dni, so šele zadnja spoznanja potrdila, da si zaplet na ljubljanskem maratonu zasluži tudi pozornost teorije.
Čeprav je od dogodka minilo že nekaj dni, so šele zadnja spoznanja potrdila, da si zaplet na ljubljanskem maratonu zasluži tudi pozornost teorije. Kar je bil na začetku zanimiv ocvirek, s katerim so zašilili dnevnoinformativne oddaje, se skozi analize kritične javnosti razvija v dogajanje, ki v marsičem kaže na kompleksnost našega družbenega obstoja. Kajti znano je, da športna tekma ni le tekma, temveč je predvsem preslikava vsakdanjega življenja in družbenih odnosov. In ker se onkraj luže končuje velika predsedniška tekma, za katero trdijo, da ni sprint, temveč je maraton, je razjasnitev okoliščin dogajanja na ljubljanskem maratonu še toliko bolj pomembna. Si mislite, da bi bil poraženec ob ovalno pisarno zato, ker se je izgubil?
Danes vemo, da so nekatere okoliščine že pred startom težile h katastrofi. Na čelu dirke so tekli temnopolti afriški tekači, ki so jih vodili domorodni ljubljanski policisti. Vsak izmed njih, sploh pa oboji skupaj, teoretično tvorijo vrhunsko stezosledno kombinacijo; tako je skrajno čudno, da so se policisti izgubili v domačem mestu, Afričani pa v Evropi.
A začnimo z dejstvi. Tik pred ciljem je skupina tekačev sledila policijskemu vozilu, ki je sledilo policijskemu vozilu na nujni vožnji, ki je sledilo le njemu znanim potem. Zato so do takrat vodilni tekači pretekli 600 metrov dlje po ljubljanskih ulicah in na koncu je zmagal tekač iz ozadja, ki pa se ni zmedel. Padle favorite so potolažili z denarjem.
Logika maratona sicer govori o tem, da se lahko izgubi le prvi ali kvečjemu zadnji; tisti vmes se morajo za kaj takega izjemno potruditi. Kot pričajo viri, ni mnogo tekaških prireditev, na katerih vrhunski tekači ne bi našli do cilja; tako je šlo v tem primeru tavajočih po ljubljanskih ulicah za veliko zadrego organizatorja ali že za manjšo sramoto. Kar pa ni zmotilo župana, ki je smelo izjavil, da bo drugo leto, kljub zapletu, na maratonu še več tekačev. In prav s to pogumno izjavo gospoda župana se začne teoretska analiza z delovnim naslovom: Janko in Metka na maratonu!
Namreč, kaj je hotel župan povedati s tem, da bo kljub letošnji kolosalni organizacijski napaki drugo leto v Ljubljano prišlo še več tekačev? Prva, najbrž najenostavnejša razlaga je prevladujoče stanje zavesti v mestu heroju, ki je zadnje desetletje tudi prestolnica stopnjevanja pridevnika. Ker je že tako najlepše mesto na svetu, si zasluži tudi najdaljši maraton. Običajna mesta, ki nimajo omembe vrednih presežnikov, kot so Boston, London ali New York, imajo običajne maratone – s temi 42 kilometri in nekaj metri.
Ljubljana s predpono »naj« pa bo imela od zdaj 43-kilometrski maraton. Najdaljšega med vsemi maratoni. In če se bo katero izmed tradicionalnih maratonskih prizorišč drznilo približati Ljubljani, bomo mi šli na 44 ali še več kilometrov. Kajti povsem logično in pravično je, da imata mesto presežnikov in njegov župan najdaljšega … med vsemi maratoni.
Še bolj prostodušna razlaga napovedi o še večji udeležbi prihodnje leto pa se morebiti skriva v težko razumljivem dejstvu, da je bila tekačem zamisel všeč. Zakaj teči teh ušivih 42 kilometrov in 195 metrov, če lahko tečemo še nekaj dlje? Maratonci maraton tečejo vse hitreje; skrajni čas je, da ga začnejo teči tudi dlje!
Kar nas pripelje v antiko, kjer se je vse skupaj začelo. Večina nas, razen klasično izobraženega župana, namreč pozablja, da je tudi Filipides, legendarni atenski tekač, že takrat tekel dlje, kot je bilo treba. Ko so se Perzijci bližali obalam Helade, je tekel v Šparto po pomoč; ko so jo tam Atencem odrekli, je stekel na Maratonsko polje, nadziral grško zmago in končno še tekel v Atene oznanit veselo novico. In kako drugače bi se razvila zgodovina, če bi se na poti od Maratona do Aten Filipides izgubil! Da bi recimo na enem izmed križišč zavil proti Pireju! Atenci bi, ne vedoč za rezultat bitke, evakuirali mesto, ki bi tako postalo lahek plen za poznejše perzijske napade. Povedano drugače: če bi Filipides zavil za policijsko patruljo, se dve in pol tisočletji pozneje v Evropi sploh ne bi soočali z begunskim valom.
Je pa vseeno ena pomembna razlika med antičnim in sodobnim maratonom. Filipides, ki je brez težav našel Atene, se je na cilju zgrudil mrtev; afriški tekači, ki so komaj našli Ljubljano, so na cilju dobili 28 tisoč evrov.
In tako se nam na koncu te kratke in vprašljive analize letošnji ljubljanski maraton razodene kot parabola življenja. Takšna je v prenesenem pomenu zgodba ponesrečenega maratona:
“Človeško bitje je skonstruirano, da s tempom maratonca preteče stometrsko razdaljo od rojstva do smrti. Žal pa nas neoliberalci silijo, da s tempom sprinterja tečemo vseh 42 kilometrov podaljšanega življenja. A to jim še ni dovolj! S pokojninsko reformo nam bodo kapitalisti, tajkuni in Udba dodali še 600 metrov, za katere trdijo, da smo jih dolžni oddelati po 65 letu, ker smo se nekje na poti izgubili! In končno bodo tudi 18 000 evrov nagrade na cilju zadržali zase.”
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Čeprav je od dogodka minilo že nekaj dni, so šele zadnja spoznanja potrdila, da si zaplet na ljubljanskem maratonu zasluži tudi pozornost teorije.
Čeprav je od dogodka minilo že nekaj dni, so šele zadnja spoznanja potrdila, da si zaplet na ljubljanskem maratonu zasluži tudi pozornost teorije. Kar je bil na začetku zanimiv ocvirek, s katerim so zašilili dnevnoinformativne oddaje, se skozi analize kritične javnosti razvija v dogajanje, ki v marsičem kaže na kompleksnost našega družbenega obstoja. Kajti znano je, da športna tekma ni le tekma, temveč je predvsem preslikava vsakdanjega življenja in družbenih odnosov. In ker se onkraj luže končuje velika predsedniška tekma, za katero trdijo, da ni sprint, temveč je maraton, je razjasnitev okoliščin dogajanja na ljubljanskem maratonu še toliko bolj pomembna. Si mislite, da bi bil poraženec ob ovalno pisarno zato, ker se je izgubil?
Danes vemo, da so nekatere okoliščine že pred startom težile h katastrofi. Na čelu dirke so tekli temnopolti afriški tekači, ki so jih vodili domorodni ljubljanski policisti. Vsak izmed njih, sploh pa oboji skupaj, teoretično tvorijo vrhunsko stezosledno kombinacijo; tako je skrajno čudno, da so se policisti izgubili v domačem mestu, Afričani pa v Evropi.
A začnimo z dejstvi. Tik pred ciljem je skupina tekačev sledila policijskemu vozilu, ki je sledilo policijskemu vozilu na nujni vožnji, ki je sledilo le njemu znanim potem. Zato so do takrat vodilni tekači pretekli 600 metrov dlje po ljubljanskih ulicah in na koncu je zmagal tekač iz ozadja, ki pa se ni zmedel. Padle favorite so potolažili z denarjem.
Logika maratona sicer govori o tem, da se lahko izgubi le prvi ali kvečjemu zadnji; tisti vmes se morajo za kaj takega izjemno potruditi. Kot pričajo viri, ni mnogo tekaških prireditev, na katerih vrhunski tekači ne bi našli do cilja; tako je šlo v tem primeru tavajočih po ljubljanskih ulicah za veliko zadrego organizatorja ali že za manjšo sramoto. Kar pa ni zmotilo župana, ki je smelo izjavil, da bo drugo leto, kljub zapletu, na maratonu še več tekačev. In prav s to pogumno izjavo gospoda župana se začne teoretska analiza z delovnim naslovom: Janko in Metka na maratonu!
Namreč, kaj je hotel župan povedati s tem, da bo kljub letošnji kolosalni organizacijski napaki drugo leto v Ljubljano prišlo še več tekačev? Prva, najbrž najenostavnejša razlaga je prevladujoče stanje zavesti v mestu heroju, ki je zadnje desetletje tudi prestolnica stopnjevanja pridevnika. Ker je že tako najlepše mesto na svetu, si zasluži tudi najdaljši maraton. Običajna mesta, ki nimajo omembe vrednih presežnikov, kot so Boston, London ali New York, imajo običajne maratone – s temi 42 kilometri in nekaj metri.
Ljubljana s predpono »naj« pa bo imela od zdaj 43-kilometrski maraton. Najdaljšega med vsemi maratoni. In če se bo katero izmed tradicionalnih maratonskih prizorišč drznilo približati Ljubljani, bomo mi šli na 44 ali še več kilometrov. Kajti povsem logično in pravično je, da imata mesto presežnikov in njegov župan najdaljšega … med vsemi maratoni.
Še bolj prostodušna razlaga napovedi o še večji udeležbi prihodnje leto pa se morebiti skriva v težko razumljivem dejstvu, da je bila tekačem zamisel všeč. Zakaj teči teh ušivih 42 kilometrov in 195 metrov, če lahko tečemo še nekaj dlje? Maratonci maraton tečejo vse hitreje; skrajni čas je, da ga začnejo teči tudi dlje!
Kar nas pripelje v antiko, kjer se je vse skupaj začelo. Večina nas, razen klasično izobraženega župana, namreč pozablja, da je tudi Filipides, legendarni atenski tekač, že takrat tekel dlje, kot je bilo treba. Ko so se Perzijci bližali obalam Helade, je tekel v Šparto po pomoč; ko so jo tam Atencem odrekli, je stekel na Maratonsko polje, nadziral grško zmago in končno še tekel v Atene oznanit veselo novico. In kako drugače bi se razvila zgodovina, če bi se na poti od Maratona do Aten Filipides izgubil! Da bi recimo na enem izmed križišč zavil proti Pireju! Atenci bi, ne vedoč za rezultat bitke, evakuirali mesto, ki bi tako postalo lahek plen za poznejše perzijske napade. Povedano drugače: če bi Filipides zavil za policijsko patruljo, se dve in pol tisočletji pozneje v Evropi sploh ne bi soočali z begunskim valom.
Je pa vseeno ena pomembna razlika med antičnim in sodobnim maratonom. Filipides, ki je brez težav našel Atene, se je na cilju zgrudil mrtev; afriški tekači, ki so komaj našli Ljubljano, so na cilju dobili 28 tisoč evrov.
In tako se nam na koncu te kratke in vprašljive analize letošnji ljubljanski maraton razodene kot parabola življenja. Takšna je v prenesenem pomenu zgodba ponesrečenega maratona:
“Človeško bitje je skonstruirano, da s tempom maratonca preteče stometrsko razdaljo od rojstva do smrti. Žal pa nas neoliberalci silijo, da s tempom sprinterja tečemo vseh 42 kilometrov podaljšanega življenja. A to jim še ni dovolj! S pokojninsko reformo nam bodo kapitalisti, tajkuni in Udba dodali še 600 metrov, za katere trdijo, da smo jih dolžni oddelati po 65 letu, ker smo se nekje na poti izgubili! In končno bodo tudi 18 000 evrov nagrade na cilju zadržali zase.”
Tokrat pa nekaj o piranskih ribičih. Če bomo že šli v ljuti boj zanje, jih je treba bolje spoznati!
Katera izmed slovenskih društev so med poslovnimi subjekti, ki bi lahko potencialno prala denar in financirala terorizem?
Na mnogih področjih smo priča stopnjevanju nezdravega razmerja med športom in denarjem
Nalezljive bolezni so hudič; ob ležanju v postelji in slabem počutju pa prinašajo še neslutene premike v samem jedru družbe
Zasebnost je pravica in hkrati tudi odgovornost vsakega izmed nas. Če se človek do zasebnosti ne obnaša vsaj približno odgovorno, je jokcanje ob tem, da je kršena, smešno ... Seveda vse ob predpostavki, da je ob sedemdesetodstotni udeležbi prebivalstva na socialnih omrežjih izraz "javna oseba" zastarel in nepotreben.
Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar
Je možno, da bi skoraj leto in četrt poslanec Anže Logar le bral in bral in bral, pa čeprav smo ga videvali v parlamentu, na zasedanjih komisije in končno celo v Bruslju?
Če hočemo problem javnega financiranja zasebnega šolstva pravilno razumeti, ga moramo razbiti. Razbiti v prafaktorje, kot bi se izrazili s subatomsko fiziko v javni rabi
Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij.
Zdravniki zaradi svojega humanega poslanstva, družbenega pomena in socialnega statusa spadajo med skupino poklicev, ki so za javnost privlačni
Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.
Kdaj in kdo se je spomnil, da naj politiki nosijo čelade med polaganjem temeljnega kamna, ni natančno znano
Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo.
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Kako pa je to srečanje izgledalo?
Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.
Marko Radmilovič se tokrat sprašuje, kaj je onkraj zlate medalje slovenskih košarkašev, kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast" in kaj onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c".
Po poletnem premoru se Zapisi iz močvirja vračajo z razmišljanjem o tepcih, ki se na različnih koncih sveta spogledujejo z vojno.
Neveljaven email naslov