Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko smo dobili z ustavo zagotovljeno pravico do pitne vode, pitna voda ni dobila nič.
Modri možje so nam nekoč priporočili, se naj ustava spreminja s tresočo se roko. No, tokrat smo jo spremenili z mokrimi rokami. A cinizem in nadrealizem na stran! Vpis pravice do pitne vode v ustavo je hvalevreden in prepotreben poseg v temeljni akt, a če smo že šarili po dokumentu, bi lahko vpisali še kaj drugega, prav tako povezanega z vodo. Recimo dodatek k najnovejšemu vpisu: “Če ima vsak prebivalec republike Slovenije pravico do pitne vode, bi morala imeti pitna voda ustavno pravico, da je popita!”
Povedano drugače: ko smo dobili z ustavo zagotovljeno pravico do pitne vode, pitna voda ni dobila nič!
Za kaj gre?
O tem se sicer malo govori, a najvišji cilj, po francosko bi se reklo »raison d’etre« vode je, da je pitna. In ko je pitna, je njena največja slast biti popita. Kajti statistika je do nje neprizanesljiva. V Evropi povprečno porabimo skoraj 50 kubičnih metrov vode iz javnih vodovodov na osebo na leto. V Sloveniji ta odstotek sicer nekoliko pada. Smo med varčnejšimi narodi, v nasprotju z recimo Irci, ki porabijo skoraj 150 kubičnih metrov vode iz javnih vodovodov na prebivalca na leto. A kubični metri niso problem. Problem nastane, ko jih pretvorimo v litre in leto zožimo v dan.
Naša, po novem ustavna voda jo odnese takole: 39 litrov je porabimo za osebno higieno, 36 litrov je odplaknemo v sanitarijah, za kuhanje je porabimo 5 litrov, za pomivanje posode 8, za pranje perila 15, za čiščenje stanovanja 5, za zalivanje in drugo 8 – to znese 115 litrov vode na osebo na dan. Pri tej statistiki ni prav nikjer omenjeno pitje zdrave, čiste, ustavne in politično korektne pitne vode, s katero so oni dan nazdravljali velmožje in celo žena slovenske parlamentarne politike.
Ustavna debata, ki jo je končala Ljudmila, je bila posvečena neverjetni sreči nas Slovencev, da lahko pijemo vodo iz pipe, statistika pa nam kaže, da tega sploh ne počnemo. Oziroma, če jo že pijemo, je statistično skrita v petih litrih, kolikor je porabimo za kuhanje. Se pravi, da pitno vodo prevremo, vanjo zmečemo goveji bočnik, korenje in čebulo, preostalo ustavno zagotovljeno pravico pa uporabimo za lulanje in kakanje. Pa za tuširanje ter pranje avtomobilov. Z drugimi besedami: v ustavo smo zapisali pravico, ki je dobesedno ne pijemo oziroma jo statistično uporabljamo le v sledeh. Strah pred multinacionalkami tako ne pije vode oziroma – ni nas strah, da nam bodo kapitalistični krvosesi računali pitje vode, temveč se bojimo, da nam bodo računali tuširanje!
Kaj nam je torej storiti? Zapis v ustavo bi se moral osredotočiti ne na lastništvo ali na upravljanje vodnih virov, temveč predvsem na zaščito teh virov. Pa spet ne gre za zaščito ali reguliranje lastništva, temveč za zaščito pred našo pogoltnostjo. In – to je najbolj neverjetno – za vodo v zadnjih letih z obsežnim vlaganjem v čistilno infrastrukturo skrbimo takoj, ko je kontaminirana, pri izviru samem pa ne. Hočemo povedati, da je treba o vodi razmišljati enako kot o, recimo, energiji.
Pri rabi energije država ali spodbuja ali pa regulira napore za graditev, recimo, energijsko manj potratnih zgradb… pri elektriki ali ogrevanju imamo kup ukrepov, ki so prebivalstvu na voljo. Pri vodi pa ne poznamo ničesar podobnega.
In vendar tehnologija, ali vsaj tradicija, obstaja. Dvojni vodovodni sistem v zasebnih hišah, v katerih se za sanitarno vodo uporablja deževnica, ni noben tehnološki čudež. Prav tako bi lahko revitalizirali krajevne vire vode, da ne bi bila vsa teža na javnem vodovodnem omrežju.
Vodnjaki slovenskega podeželja so pozabljeni, zasuti, predvsem pa jih določa stroga zakonodaja, ki za tak sekundarni vir zahteva vodno dovoljenje, to pa številne odvrne od uporabe. Vodnjaki, štirne, zajetja, izviri, lokve in kar je podobnih voda, ki so Slovence, pridelke in živino odžejali v dolgih stoletjih pred javnim vodovodnim omrežjem, so mogoče ne pozabljena, a vendar slabo izkoriščena ustavna kategorija.
Ključ do prihodnosti naše vode leži v njeni preteklosti – v časih, ko so jo razumeli in uporabljali racionalno.
V ta rog trobi tudi podatek, da gre skoraj 80 odstotkov odvzema vode iz okolja v tehnološke namene – za hlajenje jedrske elektrarne in termoelektrarn.
Blagor in pokora slovenskega vodnega obilja je, da je voda postala samoumevna. V puščavi bi o njej razmišljali ne le ustavno-pravno, temveč tudi življenjsko. Danes nam tega ni treba, saj je odprta pipa tako logična kot zrak, ki ga dihamo. In četudi nam zagotavljajo, da je ne bo zmanjkalo in da bo hladna in neoporečna vedno zadovoljila tudi Ljudmilo, bi bil drugačen odnos do vode nujno potreben. Če že ne iz javnogospodarske perspektive, pa vsaj zaradi olike in spoštovanja do vse tiste vode, ki je pretekla.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ko smo dobili z ustavo zagotovljeno pravico do pitne vode, pitna voda ni dobila nič.
Modri možje so nam nekoč priporočili, se naj ustava spreminja s tresočo se roko. No, tokrat smo jo spremenili z mokrimi rokami. A cinizem in nadrealizem na stran! Vpis pravice do pitne vode v ustavo je hvalevreden in prepotreben poseg v temeljni akt, a če smo že šarili po dokumentu, bi lahko vpisali še kaj drugega, prav tako povezanega z vodo. Recimo dodatek k najnovejšemu vpisu: “Če ima vsak prebivalec republike Slovenije pravico do pitne vode, bi morala imeti pitna voda ustavno pravico, da je popita!”
Povedano drugače: ko smo dobili z ustavo zagotovljeno pravico do pitne vode, pitna voda ni dobila nič!
Za kaj gre?
O tem se sicer malo govori, a najvišji cilj, po francosko bi se reklo »raison d’etre« vode je, da je pitna. In ko je pitna, je njena največja slast biti popita. Kajti statistika je do nje neprizanesljiva. V Evropi povprečno porabimo skoraj 50 kubičnih metrov vode iz javnih vodovodov na osebo na leto. V Sloveniji ta odstotek sicer nekoliko pada. Smo med varčnejšimi narodi, v nasprotju z recimo Irci, ki porabijo skoraj 150 kubičnih metrov vode iz javnih vodovodov na prebivalca na leto. A kubični metri niso problem. Problem nastane, ko jih pretvorimo v litre in leto zožimo v dan.
Naša, po novem ustavna voda jo odnese takole: 39 litrov je porabimo za osebno higieno, 36 litrov je odplaknemo v sanitarijah, za kuhanje je porabimo 5 litrov, za pomivanje posode 8, za pranje perila 15, za čiščenje stanovanja 5, za zalivanje in drugo 8 – to znese 115 litrov vode na osebo na dan. Pri tej statistiki ni prav nikjer omenjeno pitje zdrave, čiste, ustavne in politično korektne pitne vode, s katero so oni dan nazdravljali velmožje in celo žena slovenske parlamentarne politike.
Ustavna debata, ki jo je končala Ljudmila, je bila posvečena neverjetni sreči nas Slovencev, da lahko pijemo vodo iz pipe, statistika pa nam kaže, da tega sploh ne počnemo. Oziroma, če jo že pijemo, je statistično skrita v petih litrih, kolikor je porabimo za kuhanje. Se pravi, da pitno vodo prevremo, vanjo zmečemo goveji bočnik, korenje in čebulo, preostalo ustavno zagotovljeno pravico pa uporabimo za lulanje in kakanje. Pa za tuširanje ter pranje avtomobilov. Z drugimi besedami: v ustavo smo zapisali pravico, ki je dobesedno ne pijemo oziroma jo statistično uporabljamo le v sledeh. Strah pred multinacionalkami tako ne pije vode oziroma – ni nas strah, da nam bodo kapitalistični krvosesi računali pitje vode, temveč se bojimo, da nam bodo računali tuširanje!
Kaj nam je torej storiti? Zapis v ustavo bi se moral osredotočiti ne na lastništvo ali na upravljanje vodnih virov, temveč predvsem na zaščito teh virov. Pa spet ne gre za zaščito ali reguliranje lastništva, temveč za zaščito pred našo pogoltnostjo. In – to je najbolj neverjetno – za vodo v zadnjih letih z obsežnim vlaganjem v čistilno infrastrukturo skrbimo takoj, ko je kontaminirana, pri izviru samem pa ne. Hočemo povedati, da je treba o vodi razmišljati enako kot o, recimo, energiji.
Pri rabi energije država ali spodbuja ali pa regulira napore za graditev, recimo, energijsko manj potratnih zgradb… pri elektriki ali ogrevanju imamo kup ukrepov, ki so prebivalstvu na voljo. Pri vodi pa ne poznamo ničesar podobnega.
In vendar tehnologija, ali vsaj tradicija, obstaja. Dvojni vodovodni sistem v zasebnih hišah, v katerih se za sanitarno vodo uporablja deževnica, ni noben tehnološki čudež. Prav tako bi lahko revitalizirali krajevne vire vode, da ne bi bila vsa teža na javnem vodovodnem omrežju.
Vodnjaki slovenskega podeželja so pozabljeni, zasuti, predvsem pa jih določa stroga zakonodaja, ki za tak sekundarni vir zahteva vodno dovoljenje, to pa številne odvrne od uporabe. Vodnjaki, štirne, zajetja, izviri, lokve in kar je podobnih voda, ki so Slovence, pridelke in živino odžejali v dolgih stoletjih pred javnim vodovodnim omrežjem, so mogoče ne pozabljena, a vendar slabo izkoriščena ustavna kategorija.
Ključ do prihodnosti naše vode leži v njeni preteklosti – v časih, ko so jo razumeli in uporabljali racionalno.
V ta rog trobi tudi podatek, da gre skoraj 80 odstotkov odvzema vode iz okolja v tehnološke namene – za hlajenje jedrske elektrarne in termoelektrarn.
Blagor in pokora slovenskega vodnega obilja je, da je voda postala samoumevna. V puščavi bi o njej razmišljali ne le ustavno-pravno, temveč tudi življenjsko. Danes nam tega ni treba, saj je odprta pipa tako logična kot zrak, ki ga dihamo. In četudi nam zagotavljajo, da je ne bo zmanjkalo in da bo hladna in neoporečna vedno zadovoljila tudi Ljudmilo, bi bil drugačen odnos do vode nujno potreben. Če že ne iz javnogospodarske perspektive, pa vsaj zaradi olike in spoštovanja do vse tiste vode, ki je pretekla.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal. Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni? Piše: Marko Radmilovič
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Priprave na sestop oblasti k ljudem, kot tudi lahko razumemo inflacijo volitev in referendumov v prihodnjih mesecih, so v popolnem razmahu. Pesniško navdahnjeni protagonisti skupaj z najbolj vnetimi analitiki vse skupaj označujejo za praznik demokracije – toda okorelemu ciniku se zdi vse skupaj malce nadležno. Še posebno zato, ker se letos volitvam ne boste mogli izogniti.
Če bi po naslednji skrunitvi spomenika predsednik republike lastnoročno z gobico čistil svojo zapuščino na Kongresnem trgu, bi izpolnil svoje spravno poslanstvo
Slovensko podeželje je neusahljiv vir pameti in modrosti. Zato je projekt, imenovan »pametna vas«, vsaj nepoučenemu nekoliko tuj
Neveljaven email naslov