Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko smo dobili z ustavo zagotovljeno pravico do pitne vode, pitna voda ni dobila nič.
Modri možje so nam nekoč priporočili, se naj ustava spreminja s tresočo se roko. No, tokrat smo jo spremenili z mokrimi rokami. A cinizem in nadrealizem na stran! Vpis pravice do pitne vode v ustavo je hvalevreden in prepotreben poseg v temeljni akt, a če smo že šarili po dokumentu, bi lahko vpisali še kaj drugega, prav tako povezanega z vodo. Recimo dodatek k najnovejšemu vpisu: “Če ima vsak prebivalec republike Slovenije pravico do pitne vode, bi morala imeti pitna voda ustavno pravico, da je popita!”
Povedano drugače: ko smo dobili z ustavo zagotovljeno pravico do pitne vode, pitna voda ni dobila nič!
Za kaj gre?
O tem se sicer malo govori, a najvišji cilj, po francosko bi se reklo »raison d’etre« vode je, da je pitna. In ko je pitna, je njena največja slast biti popita. Kajti statistika je do nje neprizanesljiva. V Evropi povprečno porabimo skoraj 50 kubičnih metrov vode iz javnih vodovodov na osebo na leto. V Sloveniji ta odstotek sicer nekoliko pada. Smo med varčnejšimi narodi, v nasprotju z recimo Irci, ki porabijo skoraj 150 kubičnih metrov vode iz javnih vodovodov na prebivalca na leto. A kubični metri niso problem. Problem nastane, ko jih pretvorimo v litre in leto zožimo v dan.
Naša, po novem ustavna voda jo odnese takole: 39 litrov je porabimo za osebno higieno, 36 litrov je odplaknemo v sanitarijah, za kuhanje je porabimo 5 litrov, za pomivanje posode 8, za pranje perila 15, za čiščenje stanovanja 5, za zalivanje in drugo 8 – to znese 115 litrov vode na osebo na dan. Pri tej statistiki ni prav nikjer omenjeno pitje zdrave, čiste, ustavne in politično korektne pitne vode, s katero so oni dan nazdravljali velmožje in celo žena slovenske parlamentarne politike.
Ustavna debata, ki jo je končala Ljudmila, je bila posvečena neverjetni sreči nas Slovencev, da lahko pijemo vodo iz pipe, statistika pa nam kaže, da tega sploh ne počnemo. Oziroma, če jo že pijemo, je statistično skrita v petih litrih, kolikor je porabimo za kuhanje. Se pravi, da pitno vodo prevremo, vanjo zmečemo goveji bočnik, korenje in čebulo, preostalo ustavno zagotovljeno pravico pa uporabimo za lulanje in kakanje. Pa za tuširanje ter pranje avtomobilov. Z drugimi besedami: v ustavo smo zapisali pravico, ki je dobesedno ne pijemo oziroma jo statistično uporabljamo le v sledeh. Strah pred multinacionalkami tako ne pije vode oziroma – ni nas strah, da nam bodo kapitalistični krvosesi računali pitje vode, temveč se bojimo, da nam bodo računali tuširanje!
Kaj nam je torej storiti? Zapis v ustavo bi se moral osredotočiti ne na lastništvo ali na upravljanje vodnih virov, temveč predvsem na zaščito teh virov. Pa spet ne gre za zaščito ali reguliranje lastništva, temveč za zaščito pred našo pogoltnostjo. In – to je najbolj neverjetno – za vodo v zadnjih letih z obsežnim vlaganjem v čistilno infrastrukturo skrbimo takoj, ko je kontaminirana, pri izviru samem pa ne. Hočemo povedati, da je treba o vodi razmišljati enako kot o, recimo, energiji.
Pri rabi energije država ali spodbuja ali pa regulira napore za graditev, recimo, energijsko manj potratnih zgradb… pri elektriki ali ogrevanju imamo kup ukrepov, ki so prebivalstvu na voljo. Pri vodi pa ne poznamo ničesar podobnega.
In vendar tehnologija, ali vsaj tradicija, obstaja. Dvojni vodovodni sistem v zasebnih hišah, v katerih se za sanitarno vodo uporablja deževnica, ni noben tehnološki čudež. Prav tako bi lahko revitalizirali krajevne vire vode, da ne bi bila vsa teža na javnem vodovodnem omrežju.
Vodnjaki slovenskega podeželja so pozabljeni, zasuti, predvsem pa jih določa stroga zakonodaja, ki za tak sekundarni vir zahteva vodno dovoljenje, to pa številne odvrne od uporabe. Vodnjaki, štirne, zajetja, izviri, lokve in kar je podobnih voda, ki so Slovence, pridelke in živino odžejali v dolgih stoletjih pred javnim vodovodnim omrežjem, so mogoče ne pozabljena, a vendar slabo izkoriščena ustavna kategorija.
Ključ do prihodnosti naše vode leži v njeni preteklosti – v časih, ko so jo razumeli in uporabljali racionalno.
V ta rog trobi tudi podatek, da gre skoraj 80 odstotkov odvzema vode iz okolja v tehnološke namene – za hlajenje jedrske elektrarne in termoelektrarn.
Blagor in pokora slovenskega vodnega obilja je, da je voda postala samoumevna. V puščavi bi o njej razmišljali ne le ustavno-pravno, temveč tudi življenjsko. Danes nam tega ni treba, saj je odprta pipa tako logična kot zrak, ki ga dihamo. In četudi nam zagotavljajo, da je ne bo zmanjkalo in da bo hladna in neoporečna vedno zadovoljila tudi Ljudmilo, bi bil drugačen odnos do vode nujno potreben. Če že ne iz javnogospodarske perspektive, pa vsaj zaradi olike in spoštovanja do vse tiste vode, ki je pretekla.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ko smo dobili z ustavo zagotovljeno pravico do pitne vode, pitna voda ni dobila nič.
Modri možje so nam nekoč priporočili, se naj ustava spreminja s tresočo se roko. No, tokrat smo jo spremenili z mokrimi rokami. A cinizem in nadrealizem na stran! Vpis pravice do pitne vode v ustavo je hvalevreden in prepotreben poseg v temeljni akt, a če smo že šarili po dokumentu, bi lahko vpisali še kaj drugega, prav tako povezanega z vodo. Recimo dodatek k najnovejšemu vpisu: “Če ima vsak prebivalec republike Slovenije pravico do pitne vode, bi morala imeti pitna voda ustavno pravico, da je popita!”
Povedano drugače: ko smo dobili z ustavo zagotovljeno pravico do pitne vode, pitna voda ni dobila nič!
Za kaj gre?
O tem se sicer malo govori, a najvišji cilj, po francosko bi se reklo »raison d’etre« vode je, da je pitna. In ko je pitna, je njena največja slast biti popita. Kajti statistika je do nje neprizanesljiva. V Evropi povprečno porabimo skoraj 50 kubičnih metrov vode iz javnih vodovodov na osebo na leto. V Sloveniji ta odstotek sicer nekoliko pada. Smo med varčnejšimi narodi, v nasprotju z recimo Irci, ki porabijo skoraj 150 kubičnih metrov vode iz javnih vodovodov na prebivalca na leto. A kubični metri niso problem. Problem nastane, ko jih pretvorimo v litre in leto zožimo v dan.
Naša, po novem ustavna voda jo odnese takole: 39 litrov je porabimo za osebno higieno, 36 litrov je odplaknemo v sanitarijah, za kuhanje je porabimo 5 litrov, za pomivanje posode 8, za pranje perila 15, za čiščenje stanovanja 5, za zalivanje in drugo 8 – to znese 115 litrov vode na osebo na dan. Pri tej statistiki ni prav nikjer omenjeno pitje zdrave, čiste, ustavne in politično korektne pitne vode, s katero so oni dan nazdravljali velmožje in celo žena slovenske parlamentarne politike.
Ustavna debata, ki jo je končala Ljudmila, je bila posvečena neverjetni sreči nas Slovencev, da lahko pijemo vodo iz pipe, statistika pa nam kaže, da tega sploh ne počnemo. Oziroma, če jo že pijemo, je statistično skrita v petih litrih, kolikor je porabimo za kuhanje. Se pravi, da pitno vodo prevremo, vanjo zmečemo goveji bočnik, korenje in čebulo, preostalo ustavno zagotovljeno pravico pa uporabimo za lulanje in kakanje. Pa za tuširanje ter pranje avtomobilov. Z drugimi besedami: v ustavo smo zapisali pravico, ki je dobesedno ne pijemo oziroma jo statistično uporabljamo le v sledeh. Strah pred multinacionalkami tako ne pije vode oziroma – ni nas strah, da nam bodo kapitalistični krvosesi računali pitje vode, temveč se bojimo, da nam bodo računali tuširanje!
Kaj nam je torej storiti? Zapis v ustavo bi se moral osredotočiti ne na lastništvo ali na upravljanje vodnih virov, temveč predvsem na zaščito teh virov. Pa spet ne gre za zaščito ali reguliranje lastništva, temveč za zaščito pred našo pogoltnostjo. In – to je najbolj neverjetno – za vodo v zadnjih letih z obsežnim vlaganjem v čistilno infrastrukturo skrbimo takoj, ko je kontaminirana, pri izviru samem pa ne. Hočemo povedati, da je treba o vodi razmišljati enako kot o, recimo, energiji.
Pri rabi energije država ali spodbuja ali pa regulira napore za graditev, recimo, energijsko manj potratnih zgradb… pri elektriki ali ogrevanju imamo kup ukrepov, ki so prebivalstvu na voljo. Pri vodi pa ne poznamo ničesar podobnega.
In vendar tehnologija, ali vsaj tradicija, obstaja. Dvojni vodovodni sistem v zasebnih hišah, v katerih se za sanitarno vodo uporablja deževnica, ni noben tehnološki čudež. Prav tako bi lahko revitalizirali krajevne vire vode, da ne bi bila vsa teža na javnem vodovodnem omrežju.
Vodnjaki slovenskega podeželja so pozabljeni, zasuti, predvsem pa jih določa stroga zakonodaja, ki za tak sekundarni vir zahteva vodno dovoljenje, to pa številne odvrne od uporabe. Vodnjaki, štirne, zajetja, izviri, lokve in kar je podobnih voda, ki so Slovence, pridelke in živino odžejali v dolgih stoletjih pred javnim vodovodnim omrežjem, so mogoče ne pozabljena, a vendar slabo izkoriščena ustavna kategorija.
Ključ do prihodnosti naše vode leži v njeni preteklosti – v časih, ko so jo razumeli in uporabljali racionalno.
V ta rog trobi tudi podatek, da gre skoraj 80 odstotkov odvzema vode iz okolja v tehnološke namene – za hlajenje jedrske elektrarne in termoelektrarn.
Blagor in pokora slovenskega vodnega obilja je, da je voda postala samoumevna. V puščavi bi o njej razmišljali ne le ustavno-pravno, temveč tudi življenjsko. Danes nam tega ni treba, saj je odprta pipa tako logična kot zrak, ki ga dihamo. In četudi nam zagotavljajo, da je ne bo zmanjkalo in da bo hladna in neoporečna vedno zadovoljila tudi Ljudmilo, bi bil drugačen odnos do vode nujno potreben. Če že ne iz javnogospodarske perspektive, pa vsaj zaradi olike in spoštovanja do vse tiste vode, ki je pretekla.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Kot vsaka zgodba v mednarodni politiki zadnja leta, se je tudi izganjanje spremenilo v burlesko
Če redki začudeno opazujemo razčlovečenje, ki se dogaja na Facebooku, je hkrati varovanje intime še zadnji most, ki nas povezuje s človeškim bistvom
V novi sestavi italijanskega parlamenta je tudi Tržačanka Tatjana Rojc, pred katero je velika naloga osveščanja o tem, kaj slovenstvo v Italiji sploh je.
Da te Zlatko nadere ali užali, niti ni neka redkost … zato se žrtve počasi že organizirajo v kampanji »Ključnik #Me too!«
Izrek "dve muhi na en mah" se zdi pri včerajšnjem odstopu celo nekoliko konservativen. Miro Cerar je včeraj pobil toliko mrčesa, kot mu ga ni uspelo v celotnem mandatu in resnično vprašanje, ki se zastavlja, je: "Kaj zdaj?"
Kako lahko državljani zaupamo, da bo vladi uspelo zgraditi drugi tir v merilu 1 : 1, če ga ni sposobna izrezbariti v merilu 1:5000?
Kaj mislite, kakšno oceno bi dobili partizani, če bi jih ocenjeval Nato?
Spolitizirane igre, ki so daleč od recimo otroškega navdušenja Sarajeva ali globoke povezanost človeka in narave v Lillehammerju, imajo kar nekaj presežkov … Žal je tistih trivialnih nekajkrat več kot resnično izjemnih olimpijskih zgodb. In med njimi najbolj bega zgodba o ruskem tekmovalcu v curlingu.
Danes pa nekaj o teoriji in praksi stavkovnega vala. Če hočemo plimovanje dobro razumeti, ga je treba izsušiti do samih molekul vode. Šele z otroško nedolžnostjo nam uspe uvideti bistvo prekinitev dela.
Tokrat pa nekaj o piranskih ribičih. Če bomo že šli v ljuti boj zanje, jih je treba bolje spoznati!
Katera izmed slovenskih društev so med poslovnimi subjekti, ki bi lahko potencialno prala denar in financirala terorizem?
Na mnogih področjih smo priča stopnjevanju nezdravega razmerja med športom in denarjem
Nalezljive bolezni so hudič; ob ležanju v postelji in slabem počutju pa prinašajo še neslutene premike v samem jedru družbe
Zasebnost je pravica in hkrati tudi odgovornost vsakega izmed nas. Če se človek do zasebnosti ne obnaša vsaj približno odgovorno, je jokcanje ob tem, da je kršena, smešno ... Seveda vse ob predpostavki, da je ob sedemdesetodstotni udeležbi prebivalstva na socialnih omrežjih izraz "javna oseba" zastarel in nepotreben.
Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar
Je možno, da bi skoraj leto in četrt poslanec Anže Logar le bral in bral in bral, pa čeprav smo ga videvali v parlamentu, na zasedanjih komisije in končno celo v Bruslju?
Če hočemo problem javnega financiranja zasebnega šolstva pravilno razumeti, ga moramo razbiti. Razbiti v prafaktorje, kot bi se izrazili s subatomsko fiziko v javni rabi
Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij.
Neveljaven email naslov