Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko smo dobili z ustavo zagotovljeno pravico do pitne vode, pitna voda ni dobila nič.
Modri možje so nam nekoč priporočili, se naj ustava spreminja s tresočo se roko. No, tokrat smo jo spremenili z mokrimi rokami. A cinizem in nadrealizem na stran! Vpis pravice do pitne vode v ustavo je hvalevreden in prepotreben poseg v temeljni akt, a če smo že šarili po dokumentu, bi lahko vpisali še kaj drugega, prav tako povezanega z vodo. Recimo dodatek k najnovejšemu vpisu: “Če ima vsak prebivalec republike Slovenije pravico do pitne vode, bi morala imeti pitna voda ustavno pravico, da je popita!”
Povedano drugače: ko smo dobili z ustavo zagotovljeno pravico do pitne vode, pitna voda ni dobila nič!
Za kaj gre?
O tem se sicer malo govori, a najvišji cilj, po francosko bi se reklo »raison d’etre« vode je, da je pitna. In ko je pitna, je njena največja slast biti popita. Kajti statistika je do nje neprizanesljiva. V Evropi povprečno porabimo skoraj 50 kubičnih metrov vode iz javnih vodovodov na osebo na leto. V Sloveniji ta odstotek sicer nekoliko pada. Smo med varčnejšimi narodi, v nasprotju z recimo Irci, ki porabijo skoraj 150 kubičnih metrov vode iz javnih vodovodov na prebivalca na leto. A kubični metri niso problem. Problem nastane, ko jih pretvorimo v litre in leto zožimo v dan.
Naša, po novem ustavna voda jo odnese takole: 39 litrov je porabimo za osebno higieno, 36 litrov je odplaknemo v sanitarijah, za kuhanje je porabimo 5 litrov, za pomivanje posode 8, za pranje perila 15, za čiščenje stanovanja 5, za zalivanje in drugo 8 – to znese 115 litrov vode na osebo na dan. Pri tej statistiki ni prav nikjer omenjeno pitje zdrave, čiste, ustavne in politično korektne pitne vode, s katero so oni dan nazdravljali velmožje in celo žena slovenske parlamentarne politike.
Ustavna debata, ki jo je končala Ljudmila, je bila posvečena neverjetni sreči nas Slovencev, da lahko pijemo vodo iz pipe, statistika pa nam kaže, da tega sploh ne počnemo. Oziroma, če jo že pijemo, je statistično skrita v petih litrih, kolikor je porabimo za kuhanje. Se pravi, da pitno vodo prevremo, vanjo zmečemo goveji bočnik, korenje in čebulo, preostalo ustavno zagotovljeno pravico pa uporabimo za lulanje in kakanje. Pa za tuširanje ter pranje avtomobilov. Z drugimi besedami: v ustavo smo zapisali pravico, ki je dobesedno ne pijemo oziroma jo statistično uporabljamo le v sledeh. Strah pred multinacionalkami tako ne pije vode oziroma – ni nas strah, da nam bodo kapitalistični krvosesi računali pitje vode, temveč se bojimo, da nam bodo računali tuširanje!
Kaj nam je torej storiti? Zapis v ustavo bi se moral osredotočiti ne na lastništvo ali na upravljanje vodnih virov, temveč predvsem na zaščito teh virov. Pa spet ne gre za zaščito ali reguliranje lastništva, temveč za zaščito pred našo pogoltnostjo. In – to je najbolj neverjetno – za vodo v zadnjih letih z obsežnim vlaganjem v čistilno infrastrukturo skrbimo takoj, ko je kontaminirana, pri izviru samem pa ne. Hočemo povedati, da je treba o vodi razmišljati enako kot o, recimo, energiji.
Pri rabi energije država ali spodbuja ali pa regulira napore za graditev, recimo, energijsko manj potratnih zgradb… pri elektriki ali ogrevanju imamo kup ukrepov, ki so prebivalstvu na voljo. Pri vodi pa ne poznamo ničesar podobnega.
In vendar tehnologija, ali vsaj tradicija, obstaja. Dvojni vodovodni sistem v zasebnih hišah, v katerih se za sanitarno vodo uporablja deževnica, ni noben tehnološki čudež. Prav tako bi lahko revitalizirali krajevne vire vode, da ne bi bila vsa teža na javnem vodovodnem omrežju.
Vodnjaki slovenskega podeželja so pozabljeni, zasuti, predvsem pa jih določa stroga zakonodaja, ki za tak sekundarni vir zahteva vodno dovoljenje, to pa številne odvrne od uporabe. Vodnjaki, štirne, zajetja, izviri, lokve in kar je podobnih voda, ki so Slovence, pridelke in živino odžejali v dolgih stoletjih pred javnim vodovodnim omrežjem, so mogoče ne pozabljena, a vendar slabo izkoriščena ustavna kategorija.
Ključ do prihodnosti naše vode leži v njeni preteklosti – v časih, ko so jo razumeli in uporabljali racionalno.
V ta rog trobi tudi podatek, da gre skoraj 80 odstotkov odvzema vode iz okolja v tehnološke namene – za hlajenje jedrske elektrarne in termoelektrarn.
Blagor in pokora slovenskega vodnega obilja je, da je voda postala samoumevna. V puščavi bi o njej razmišljali ne le ustavno-pravno, temveč tudi življenjsko. Danes nam tega ni treba, saj je odprta pipa tako logična kot zrak, ki ga dihamo. In četudi nam zagotavljajo, da je ne bo zmanjkalo in da bo hladna in neoporečna vedno zadovoljila tudi Ljudmilo, bi bil drugačen odnos do vode nujno potreben. Če že ne iz javnogospodarske perspektive, pa vsaj zaradi olike in spoštovanja do vse tiste vode, ki je pretekla.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ko smo dobili z ustavo zagotovljeno pravico do pitne vode, pitna voda ni dobila nič.
Modri možje so nam nekoč priporočili, se naj ustava spreminja s tresočo se roko. No, tokrat smo jo spremenili z mokrimi rokami. A cinizem in nadrealizem na stran! Vpis pravice do pitne vode v ustavo je hvalevreden in prepotreben poseg v temeljni akt, a če smo že šarili po dokumentu, bi lahko vpisali še kaj drugega, prav tako povezanega z vodo. Recimo dodatek k najnovejšemu vpisu: “Če ima vsak prebivalec republike Slovenije pravico do pitne vode, bi morala imeti pitna voda ustavno pravico, da je popita!”
Povedano drugače: ko smo dobili z ustavo zagotovljeno pravico do pitne vode, pitna voda ni dobila nič!
Za kaj gre?
O tem se sicer malo govori, a najvišji cilj, po francosko bi se reklo »raison d’etre« vode je, da je pitna. In ko je pitna, je njena največja slast biti popita. Kajti statistika je do nje neprizanesljiva. V Evropi povprečno porabimo skoraj 50 kubičnih metrov vode iz javnih vodovodov na osebo na leto. V Sloveniji ta odstotek sicer nekoliko pada. Smo med varčnejšimi narodi, v nasprotju z recimo Irci, ki porabijo skoraj 150 kubičnih metrov vode iz javnih vodovodov na prebivalca na leto. A kubični metri niso problem. Problem nastane, ko jih pretvorimo v litre in leto zožimo v dan.
Naša, po novem ustavna voda jo odnese takole: 39 litrov je porabimo za osebno higieno, 36 litrov je odplaknemo v sanitarijah, za kuhanje je porabimo 5 litrov, za pomivanje posode 8, za pranje perila 15, za čiščenje stanovanja 5, za zalivanje in drugo 8 – to znese 115 litrov vode na osebo na dan. Pri tej statistiki ni prav nikjer omenjeno pitje zdrave, čiste, ustavne in politično korektne pitne vode, s katero so oni dan nazdravljali velmožje in celo žena slovenske parlamentarne politike.
Ustavna debata, ki jo je končala Ljudmila, je bila posvečena neverjetni sreči nas Slovencev, da lahko pijemo vodo iz pipe, statistika pa nam kaže, da tega sploh ne počnemo. Oziroma, če jo že pijemo, je statistično skrita v petih litrih, kolikor je porabimo za kuhanje. Se pravi, da pitno vodo prevremo, vanjo zmečemo goveji bočnik, korenje in čebulo, preostalo ustavno zagotovljeno pravico pa uporabimo za lulanje in kakanje. Pa za tuširanje ter pranje avtomobilov. Z drugimi besedami: v ustavo smo zapisali pravico, ki je dobesedno ne pijemo oziroma jo statistično uporabljamo le v sledeh. Strah pred multinacionalkami tako ne pije vode oziroma – ni nas strah, da nam bodo kapitalistični krvosesi računali pitje vode, temveč se bojimo, da nam bodo računali tuširanje!
Kaj nam je torej storiti? Zapis v ustavo bi se moral osredotočiti ne na lastništvo ali na upravljanje vodnih virov, temveč predvsem na zaščito teh virov. Pa spet ne gre za zaščito ali reguliranje lastništva, temveč za zaščito pred našo pogoltnostjo. In – to je najbolj neverjetno – za vodo v zadnjih letih z obsežnim vlaganjem v čistilno infrastrukturo skrbimo takoj, ko je kontaminirana, pri izviru samem pa ne. Hočemo povedati, da je treba o vodi razmišljati enako kot o, recimo, energiji.
Pri rabi energije država ali spodbuja ali pa regulira napore za graditev, recimo, energijsko manj potratnih zgradb… pri elektriki ali ogrevanju imamo kup ukrepov, ki so prebivalstvu na voljo. Pri vodi pa ne poznamo ničesar podobnega.
In vendar tehnologija, ali vsaj tradicija, obstaja. Dvojni vodovodni sistem v zasebnih hišah, v katerih se za sanitarno vodo uporablja deževnica, ni noben tehnološki čudež. Prav tako bi lahko revitalizirali krajevne vire vode, da ne bi bila vsa teža na javnem vodovodnem omrežju.
Vodnjaki slovenskega podeželja so pozabljeni, zasuti, predvsem pa jih določa stroga zakonodaja, ki za tak sekundarni vir zahteva vodno dovoljenje, to pa številne odvrne od uporabe. Vodnjaki, štirne, zajetja, izviri, lokve in kar je podobnih voda, ki so Slovence, pridelke in živino odžejali v dolgih stoletjih pred javnim vodovodnim omrežjem, so mogoče ne pozabljena, a vendar slabo izkoriščena ustavna kategorija.
Ključ do prihodnosti naše vode leži v njeni preteklosti – v časih, ko so jo razumeli in uporabljali racionalno.
V ta rog trobi tudi podatek, da gre skoraj 80 odstotkov odvzema vode iz okolja v tehnološke namene – za hlajenje jedrske elektrarne in termoelektrarn.
Blagor in pokora slovenskega vodnega obilja je, da je voda postala samoumevna. V puščavi bi o njej razmišljali ne le ustavno-pravno, temveč tudi življenjsko. Danes nam tega ni treba, saj je odprta pipa tako logična kot zrak, ki ga dihamo. In četudi nam zagotavljajo, da je ne bo zmanjkalo in da bo hladna in neoporečna vedno zadovoljila tudi Ljudmilo, bi bil drugačen odnos do vode nujno potreben. Če že ne iz javnogospodarske perspektive, pa vsaj zaradi olike in spoštovanja do vse tiste vode, ki je pretekla.
Zdravniki zaradi svojega humanega poslanstva, družbenega pomena in socialnega statusa spadajo med skupino poklicev, ki so za javnost privlačni
Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.
Kdaj in kdo se je spomnil, da naj politiki nosijo čelade med polaganjem temeljnega kamna, ni natančno znano
Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo.
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Kako pa je to srečanje izgledalo?
Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.
Marko Radmilovič se tokrat sprašuje, kaj je onkraj zlate medalje slovenskih košarkašev, kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast" in kaj onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c".
Po poletnem premoru se Zapisi iz močvirja vračajo z razmišljanjem o tepcih, ki se na različnih koncih sveta spogledujejo z vojno.
Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Neveljaven email naslov