Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa zelo na kratko, ker je praznični čas v zenitu. Ob sarmi nas bo prihodnje dni čez letvice časa prekobalil šport.
Danes pa zelo na kratko, ker je praznični čas v zenitu. Ob sarmi nas bo prihodnje dni čez letvice časa prekobalil šport.
Slovenski športniki, dika našega drevesa, so ponovno dvignili lestvico. Včasih smo enostavno občudovali popolno koordinacijo človeškega telesa, potem so nam dajali legitimnost kot narodu in ko je to pobegnilo iz steklenice, so se športniki odzvali z nekoliko presenetljivo reakcijo; iz gladko spoliranih marketinških strojev so postali ljudje iz mesa in krvi! Poglejmo samo zadnje športne drame. Tina bi imela denar, Domen ne bere slovenskih medijev, padli Peter je s svojo usodo prototip v slovenski literaturi priljubljenega romanesknega junaka, sončna Ilka potrjuje tezo o lahkotnosti bivanja štajerskih dobrovoljčkov.
Kako bomo na Slovenskem še kdaj pridelali športnega junaka?
Če te usode in značaje primerjamo z monolitno podobo slovenskega športa v preteklih desetletjih, ko so nekatere razvade športnikov skrivali bolj kot skušnjave kakšnega komunističnega diktatorja, je javna evolucija športnikov očitna. A z novo realnostjo, ko so se športniki s spustom z Olimpa odrekli nesmrtnosti, je prišla nevarnost, o kateri bi radi delili nekaj razmišljanj: Kako bomo na Slovenskem še kdaj pridelali športnega junaka?
Na športne junake smo navajeni. Brez njih slovenska podjetja ne bodo imela koga sponzorirati, olimpijski komite se ne bo imel pred kom šopiriti, na tisoče otrok pa bo izgubilo svoje vzornike. Športni junak je ne le temeljni kamen športnega dela družbe, temveč, vsaj v primeru Slovencev, tudi temeljni kamen družbe sploh – v našem športnem junaku se združuje najboljše, kar je neka družba sposobna pridelati.
A tu nastopi težava … Vrhunskih športnikov z vrhunskimi rezultati nam ne manjka. Menda smo glede tega svetovni fenomen. A za športnega junaka je treba nekaj več kot le vrhunski rezultat. V vadbenem procesu se je nujno treba posvetiti, če citiramo klasike, tudi »vzgoji srca«! Hočemo povedati, da vrhunska mišična aktivnost še ne pridela športnega junaka. Športni junak mora imeti tudi brezmadežno človeško komponento. In v preteklosti so jo slovenski športni junaki tudi imeli. V naši dvorani slavnih niso le žene in možje, ki jim je uspelo vrhunskost doseči na igrišču ali v dvorani ali v bazenu – temveč so naše športne legende suvereni tudi kot osebe. Slovenske športne legende so po vrsti tako veliki športniki kot tudi velike osebnosti. Povedano drugače: lahko postaneš velik človek, tudi če nisi velik športnik, težko pa postaneš velik športnik, če nisi velik človek.
Za začetek športniki, vsaj na nacionalni ravni, ne smejo deliti. Tina Maze, ki je že bog ve katerič po krjavlovsko razdelila Slovenijo, je na ekspresni poti, da nikoli ne bo dosegla neformalnega statusa nedotakljive športne legende. Kot ga ima recimo Bojan Križaj, če smo že pri smučanju; ki pa je bil sicer, strogo rezultatsko gledano, neprimerno manj uspešen od ambiciozne Črnjanke.
Da ne bi izpadli naivni … razloga za brezmadežno podobo športnikov v slovenski športni zgodovini sta najmanj dva. Prvi in največji: ljudje, športniki kot elita pa še posebej, so včasih poznali manire. Znali so se obnašati. Tako javno kot zasebno. Drugi razlog pa je mogočen PR, ki je zgradil monolitno podobo športnega junaka. Ta je, očiščen osebnosti, skoraj bolj podoben junakom Marvelovih stripov, kot ljudem iz mesa in krvi. A recept je deloval in prinašal nove in nove mlade navdušence v športne klube, mnogo pa tudi pripomogel k razširjenosti rekreacije in podobi Slovencev kot aktivnega in zdravega naroda.
A se vam zdi verjetno, da bi kaj takega počel Ivo Daneu?
A se je, kot toliko stvari, z digitalizacijo, globalizacijo in splošno brezbrižnostjo tudi model športnega junaka sesul. S tem, ko športni šampioni izven tekmovališč postajajo zmotljivi in umrljivi, kot smo mi, ali včasih še hujši, izgubljajo privilegij junaštva. Recimo spor med upokojeno smučarsko šampionko in ministrom okoli pralnega stroja na hodniku … A se vam zdi verjetno, da bi kaj takega počel Ivo Daneu?
Zadnje poglavje v sagi o smučarski zvezi in Tini Maze se v ničemer ni razlikovalo od povzetkov resničnostnih oddaj, ki jih pripravljajo slovenske opravljive revije. Na drugi strani iste palice pa imamo recimo nespretno medijsko izpostavljanje bratov Prevc, ki bi si glede na krajevni ali družinski genom zaslužili prav specializirano in predvsem delikatno medijsko vodenje. Tako pa jih kot medvede na kolesu pošiljamo v mednarodno medijsko areno. Kar jima je tako očitno odveč, da je mučno gledati … In če k temu dodamo še nekakšno naivno preprostost Ilke Štuhec, dobimo nov tip slovenskega športnika. Ta se skupaj s svojimi kolegi na svetovnih igriščih bori za svoj del enormnega finančnega kolača, ki ga pridela svetovni šport; in ob splošnem pomanjkanju manir, liberalizirani javni podobi, je prav vseobsegajoča profesionalizacija tretji razlog, zakaj v Sloveniji v prihodnosti ni pričakovati utirjenja novih športnih ikon.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa zelo na kratko, ker je praznični čas v zenitu. Ob sarmi nas bo prihodnje dni čez letvice časa prekobalil šport.
Danes pa zelo na kratko, ker je praznični čas v zenitu. Ob sarmi nas bo prihodnje dni čez letvice časa prekobalil šport.
Slovenski športniki, dika našega drevesa, so ponovno dvignili lestvico. Včasih smo enostavno občudovali popolno koordinacijo človeškega telesa, potem so nam dajali legitimnost kot narodu in ko je to pobegnilo iz steklenice, so se športniki odzvali z nekoliko presenetljivo reakcijo; iz gladko spoliranih marketinških strojev so postali ljudje iz mesa in krvi! Poglejmo samo zadnje športne drame. Tina bi imela denar, Domen ne bere slovenskih medijev, padli Peter je s svojo usodo prototip v slovenski literaturi priljubljenega romanesknega junaka, sončna Ilka potrjuje tezo o lahkotnosti bivanja štajerskih dobrovoljčkov.
Kako bomo na Slovenskem še kdaj pridelali športnega junaka?
Če te usode in značaje primerjamo z monolitno podobo slovenskega športa v preteklih desetletjih, ko so nekatere razvade športnikov skrivali bolj kot skušnjave kakšnega komunističnega diktatorja, je javna evolucija športnikov očitna. A z novo realnostjo, ko so se športniki s spustom z Olimpa odrekli nesmrtnosti, je prišla nevarnost, o kateri bi radi delili nekaj razmišljanj: Kako bomo na Slovenskem še kdaj pridelali športnega junaka?
Na športne junake smo navajeni. Brez njih slovenska podjetja ne bodo imela koga sponzorirati, olimpijski komite se ne bo imel pred kom šopiriti, na tisoče otrok pa bo izgubilo svoje vzornike. Športni junak je ne le temeljni kamen športnega dela družbe, temveč, vsaj v primeru Slovencev, tudi temeljni kamen družbe sploh – v našem športnem junaku se združuje najboljše, kar je neka družba sposobna pridelati.
A tu nastopi težava … Vrhunskih športnikov z vrhunskimi rezultati nam ne manjka. Menda smo glede tega svetovni fenomen. A za športnega junaka je treba nekaj več kot le vrhunski rezultat. V vadbenem procesu se je nujno treba posvetiti, če citiramo klasike, tudi »vzgoji srca«! Hočemo povedati, da vrhunska mišična aktivnost še ne pridela športnega junaka. Športni junak mora imeti tudi brezmadežno človeško komponento. In v preteklosti so jo slovenski športni junaki tudi imeli. V naši dvorani slavnih niso le žene in možje, ki jim je uspelo vrhunskost doseči na igrišču ali v dvorani ali v bazenu – temveč so naše športne legende suvereni tudi kot osebe. Slovenske športne legende so po vrsti tako veliki športniki kot tudi velike osebnosti. Povedano drugače: lahko postaneš velik človek, tudi če nisi velik športnik, težko pa postaneš velik športnik, če nisi velik človek.
Za začetek športniki, vsaj na nacionalni ravni, ne smejo deliti. Tina Maze, ki je že bog ve katerič po krjavlovsko razdelila Slovenijo, je na ekspresni poti, da nikoli ne bo dosegla neformalnega statusa nedotakljive športne legende. Kot ga ima recimo Bojan Križaj, če smo že pri smučanju; ki pa je bil sicer, strogo rezultatsko gledano, neprimerno manj uspešen od ambiciozne Črnjanke.
Da ne bi izpadli naivni … razloga za brezmadežno podobo športnikov v slovenski športni zgodovini sta najmanj dva. Prvi in največji: ljudje, športniki kot elita pa še posebej, so včasih poznali manire. Znali so se obnašati. Tako javno kot zasebno. Drugi razlog pa je mogočen PR, ki je zgradil monolitno podobo športnega junaka. Ta je, očiščen osebnosti, skoraj bolj podoben junakom Marvelovih stripov, kot ljudem iz mesa in krvi. A recept je deloval in prinašal nove in nove mlade navdušence v športne klube, mnogo pa tudi pripomogel k razširjenosti rekreacije in podobi Slovencev kot aktivnega in zdravega naroda.
A se vam zdi verjetno, da bi kaj takega počel Ivo Daneu?
A se je, kot toliko stvari, z digitalizacijo, globalizacijo in splošno brezbrižnostjo tudi model športnega junaka sesul. S tem, ko športni šampioni izven tekmovališč postajajo zmotljivi in umrljivi, kot smo mi, ali včasih še hujši, izgubljajo privilegij junaštva. Recimo spor med upokojeno smučarsko šampionko in ministrom okoli pralnega stroja na hodniku … A se vam zdi verjetno, da bi kaj takega počel Ivo Daneu?
Zadnje poglavje v sagi o smučarski zvezi in Tini Maze se v ničemer ni razlikovalo od povzetkov resničnostnih oddaj, ki jih pripravljajo slovenske opravljive revije. Na drugi strani iste palice pa imamo recimo nespretno medijsko izpostavljanje bratov Prevc, ki bi si glede na krajevni ali družinski genom zaslužili prav specializirano in predvsem delikatno medijsko vodenje. Tako pa jih kot medvede na kolesu pošiljamo v mednarodno medijsko areno. Kar jima je tako očitno odveč, da je mučno gledati … In če k temu dodamo še nekakšno naivno preprostost Ilke Štuhec, dobimo nov tip slovenskega športnika. Ta se skupaj s svojimi kolegi na svetovnih igriščih bori za svoj del enormnega finančnega kolača, ki ga pridela svetovni šport; in ob splošnem pomanjkanju manir, liberalizirani javni podobi, je prav vseobsegajoča profesionalizacija tretji razlog, zakaj v Sloveniji v prihodnosti ni pričakovati utirjenja novih športnih ikon.
V dneh, ko smo obsojeni na tesnobo lastnega doma in na grozo lastne družine, se razmišljujočemu podijo po glavi najrazličnejše destruktivne misli. Ker vhodnih podatkov ni, ne ostane drugega, kot razmišljati o novi vladi in o virusu. Včasih o vsakem posebej, v glavnem pa o obojem skupaj.
Vrag je odnesel šalo in prinesel virus in tako začasno ukinjamo 'guncanje afen' tudi v naši oddaji. Potrebno je tvorno sodelovanje vseh vpletenih deležnikov v reševanje nastale situacije in pod tem zavihkom se skriva tudi tvorno sodelovanje medijev. Piše: Marko Radmilovič
Pa zapojmo eno po nostalgično. Nekaterih ljubih opravil naše mladosti ni več. Recimo zbiranja značk. Znamke so se še nekako obdržale, značke so šle rakom žvižgat. Vsa mogočna industrija izdelovanja te drobne kovinske galanterije se je sesula v prah. Še zadnjič so značke – sicer premodelirane v bedž – skočile na plano med punkovsko revolucijo v osemdesetih letih, nato pa za vedno izginile. Piše: Marko Radmilovič
Te dni počasi dobivamo odgovor na najbolj razširjeno popkulturno vprašanje. To se že desetletja glasi: “Kaj nas bo ugonobilo?” Kot predlagata znanstvenofantastična literatura in filmska industrija, lahko izbiramo med velikanskim kometom ali pa med virusom. Ker se te dni v znanem vesolju potika samo nekaj izgubljenih skal, bo kot kaže rabelj človeštva virus. A le v popkulturni interpretaciji; vsi malo bolj poučeni menimo, da nas bo pokopala človeška neumnost. Ki je mimogrede tudi originalni vzrok širjenja koronavirusa – ni najbolj razumno, da Kitajci v vsej znani flori vidijo samo zalogo proteinov.
Priprave na predčasne volitve so v polnem teku. K pripravam na nove volitve spada tudi sestavljanje nove koalicije. Priprave se te dni končujejo, hiša je prezračena, tla posesana in okna umita. Tako je napočil čas le še za nekaj zadnjih malenkosti. Kot so pisma intelektualcev. Oziroma razumnikov. Ta pisma se pojavljajo redno pred prelomnimi dogodki in so značilna po tem, da jih zelo redko kdo v celoti prebere, zato pa se o njih toliko bolj žolčno razpravlja v javnosti.
Danes pa zapletena tema, primerna le za najbistrejše med nami. Med te se žal ne prištevamo, saj tudi naše skromno uredništvo doživlja trenutek izginjanja intelektualne povprečnosti in vzpon intelektualne nadpovprečnosti. Da je večina pametnejša kot manjšina oziroma, da mi povprečno pametni izginjamo na račun nadpovprečno pametnih, je najopaznejše pri oglasih. Reklame, ki naj bi jih razumeli vsi, razumejo le tisti, ki si jih izmišljujejo. Preostali si ne upamo priznati, da ne vemo, za kaj gre. Povedano drugače: v vsevednem svetu se je intelektualna povprečnost preobrazila v intelektualno nadpovprečnost, dovčerajšnji povprečneži pa so postali podpovprečni. Ob reklamah je drugi dokaz za to trditev volilna zakonodaja.
Vse od časov, ko je nesmrtna Neca Falk odpela odo temu tropskemu sadju, banane niso bile tako v ospredju javnosti kot prejšnje tedne. Če bi se kateri slovenskih glasbenikov tako potrudil za jabolka, kot se je Neca za banane, slovensko sadjarstvo ne bi bilo v krizi … Kakorkoli; vrnitev banan v fokus javnosti je povsem zaslužena, saj gre za sadež, ki se ponaša s številnimi nutricionističnimi prednostmi, a za našo oddajo je pomembnejša njihova družbenopolitična vloga. Poglejmo podrobnosti; najprej je šef slovenskih banan in posledično bananarjev kupil letalska dovoljenja strmoglavljene Adrie Airways. Potem pa so v njegovem skladišču našli še sumljive pakete in skladišče je okupirala specialna enota, ki je ravno te dni v Sloveniji razbila mrežo preprodajalcev prepovedanih drog.
Danes, ko praznujemo vsakoletni državni praznik, s katerim obeležujemo padec vlade, bomo tudi v naši skromni oddaji temu dogodku namenili nekaj slavnostnih besed. Ob tej priložnosti se je, kot je v navadi, iz močvirja dvignilo na desetine analitikov, ki so vam natančno povedali, zakaj in čemu je tudi letos padla vlada. A kot vedno so te medijske analize napačne. Ves ta korpus patologov slovenske politične scene namreč pade že na samem začetku. "Ne štima" jim terminologija, kot se reče.
Pretekli vikend je zaznamoval volilni kongres stranke Desus, kjer je nova prvakinja stranke postala Aleksandra Pivec, Karel Erjavec pa je po porazu napovedal umik ne le iz političnega, temveč tudi iz javnega življenja, zato se danes medijsko poslavljamo od njega.
Danes pa končno nekaj kakovostnega raziskovalnega novinarstva tudi v naši oddaji. V slogu najboljših raziskovalnih oddaj in prispevkov vam bomo razkrili, kdo je požgal lesenega Donalda Trumpa moravškega. Pot do razkritja nas bo vodila prek odgovora na najstarejše, najbolj zapleteno in najbolj bistveno vseh vprašanj: “Kaj je umetnost?”
Za začetek leta 2020, ko so možgani še sveži, koncentracija pa na visoki ravni, nekoliko zahtevnejša razlaga. Hrvaška je dobila novega predsednika. Za Slovenijo je to pomembno, ker ni nepomembno, pod katerim vsevidnim očesom skačemo v Jadransko morje. V Zapisnih iz močvirja odgovarjamo tudi na vprašanje, kaj je skupnega Pahor, Milanović in Napoleon.
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize.
Angelika Mlinar je zvezda tega tedna. Čeprav ni povsem jasno, zakaj in čemu. Kajti postati minister v slovenski vladi ni neka velika novica. Nekaj je povsem jasno; stoletje ali dve počakajmo, pa bo vsaka slovenska družina ali dala ali imela nekoga, ki je bil minister v vladi. Slovenska politika je kadrovsko izžeta, uvoz politikov iz drugih držav pa neposreden napad na politične elite, a ne bi bilo kot v športu s tujimi trenerji tudi v politiki smiselno poskusiti s tujimi upravljavci države?
Če hočemo naprej, moramo nekaj dni nazaj. Kar nacionalni škandal se je zgodil, ko je Hofer prepovedal prodajo “Kraljev ulic” pred svojimi poslovalnicami. Po pravilih novinarske stroke bomo o tej zelo zanimivi temi predstavili vse plati dogodka. Na srečo sta plati le dve, kar bo v pomoč glede na to, da ima naša oddaja omejene organizacijske in intelektualne vire.
O najbolj priljubljeni temi zadnjih dveh tisočletij, to je seveda konec sveta. V Madridu so se zbrali na še eni podnebni konferenci. Tehnično gre v Madridu za podnebno konferenco, ki naj bi v življenje spravila podnebni dogovor s podnebne konference v Parizu. V Madridu se bodo poskušali dogovoriti, ali razumejo, kaj so se dogovorili v Parizu. Tisti, ki ne razumejo, so svoj podpis iz pariškega dogovora že tako ali tako umaknili … Drugače povedano: nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank. Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič
Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: "Zagotovo ne bo puščal!"
Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča. Piše: Marko Radmilovič
Butalci so se počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi.
Na prvi pogled se zdi pobuda vladi, da naj razmisli o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka, bizarna. Takšna se zdi tudi na drugi pogled. Gre za ponavljajoče se teme, ki kolobarijo v slovenskem zakonodajnem okolju kot koruza in krompir. Lahko enoletno služenje obveznega vojaškega roka popravi vedno bolj mehkužne, neiznajdljive in občutljive moške, ki niso primerni ne za moža, ne za gospodarja, ne za očeta?
Neveljaven email naslov