Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa zelo na kratko, ker je praznični čas v zenitu. Ob sarmi nas bo prihodnje dni čez letvice časa prekobalil šport.
Danes pa zelo na kratko, ker je praznični čas v zenitu. Ob sarmi nas bo prihodnje dni čez letvice časa prekobalil šport.
Slovenski športniki, dika našega drevesa, so ponovno dvignili lestvico. Včasih smo enostavno občudovali popolno koordinacijo človeškega telesa, potem so nam dajali legitimnost kot narodu in ko je to pobegnilo iz steklenice, so se športniki odzvali z nekoliko presenetljivo reakcijo; iz gladko spoliranih marketinških strojev so postali ljudje iz mesa in krvi! Poglejmo samo zadnje športne drame. Tina bi imela denar, Domen ne bere slovenskih medijev, padli Peter je s svojo usodo prototip v slovenski literaturi priljubljenega romanesknega junaka, sončna Ilka potrjuje tezo o lahkotnosti bivanja štajerskih dobrovoljčkov.
Kako bomo na Slovenskem še kdaj pridelali športnega junaka?
Če te usode in značaje primerjamo z monolitno podobo slovenskega športa v preteklih desetletjih, ko so nekatere razvade športnikov skrivali bolj kot skušnjave kakšnega komunističnega diktatorja, je javna evolucija športnikov očitna. A z novo realnostjo, ko so se športniki s spustom z Olimpa odrekli nesmrtnosti, je prišla nevarnost, o kateri bi radi delili nekaj razmišljanj: Kako bomo na Slovenskem še kdaj pridelali športnega junaka?
Na športne junake smo navajeni. Brez njih slovenska podjetja ne bodo imela koga sponzorirati, olimpijski komite se ne bo imel pred kom šopiriti, na tisoče otrok pa bo izgubilo svoje vzornike. Športni junak je ne le temeljni kamen športnega dela družbe, temveč, vsaj v primeru Slovencev, tudi temeljni kamen družbe sploh – v našem športnem junaku se združuje najboljše, kar je neka družba sposobna pridelati.
A tu nastopi težava … Vrhunskih športnikov z vrhunskimi rezultati nam ne manjka. Menda smo glede tega svetovni fenomen. A za športnega junaka je treba nekaj več kot le vrhunski rezultat. V vadbenem procesu se je nujno treba posvetiti, če citiramo klasike, tudi »vzgoji srca«! Hočemo povedati, da vrhunska mišična aktivnost še ne pridela športnega junaka. Športni junak mora imeti tudi brezmadežno človeško komponento. In v preteklosti so jo slovenski športni junaki tudi imeli. V naši dvorani slavnih niso le žene in možje, ki jim je uspelo vrhunskost doseči na igrišču ali v dvorani ali v bazenu – temveč so naše športne legende suvereni tudi kot osebe. Slovenske športne legende so po vrsti tako veliki športniki kot tudi velike osebnosti. Povedano drugače: lahko postaneš velik človek, tudi če nisi velik športnik, težko pa postaneš velik športnik, če nisi velik človek.
Za začetek športniki, vsaj na nacionalni ravni, ne smejo deliti. Tina Maze, ki je že bog ve katerič po krjavlovsko razdelila Slovenijo, je na ekspresni poti, da nikoli ne bo dosegla neformalnega statusa nedotakljive športne legende. Kot ga ima recimo Bojan Križaj, če smo že pri smučanju; ki pa je bil sicer, strogo rezultatsko gledano, neprimerno manj uspešen od ambiciozne Črnjanke.
Da ne bi izpadli naivni … razloga za brezmadežno podobo športnikov v slovenski športni zgodovini sta najmanj dva. Prvi in največji: ljudje, športniki kot elita pa še posebej, so včasih poznali manire. Znali so se obnašati. Tako javno kot zasebno. Drugi razlog pa je mogočen PR, ki je zgradil monolitno podobo športnega junaka. Ta je, očiščen osebnosti, skoraj bolj podoben junakom Marvelovih stripov, kot ljudem iz mesa in krvi. A recept je deloval in prinašal nove in nove mlade navdušence v športne klube, mnogo pa tudi pripomogel k razširjenosti rekreacije in podobi Slovencev kot aktivnega in zdravega naroda.
A se vam zdi verjetno, da bi kaj takega počel Ivo Daneu?
A se je, kot toliko stvari, z digitalizacijo, globalizacijo in splošno brezbrižnostjo tudi model športnega junaka sesul. S tem, ko športni šampioni izven tekmovališč postajajo zmotljivi in umrljivi, kot smo mi, ali včasih še hujši, izgubljajo privilegij junaštva. Recimo spor med upokojeno smučarsko šampionko in ministrom okoli pralnega stroja na hodniku … A se vam zdi verjetno, da bi kaj takega počel Ivo Daneu?
Zadnje poglavje v sagi o smučarski zvezi in Tini Maze se v ničemer ni razlikovalo od povzetkov resničnostnih oddaj, ki jih pripravljajo slovenske opravljive revije. Na drugi strani iste palice pa imamo recimo nespretno medijsko izpostavljanje bratov Prevc, ki bi si glede na krajevni ali družinski genom zaslužili prav specializirano in predvsem delikatno medijsko vodenje. Tako pa jih kot medvede na kolesu pošiljamo v mednarodno medijsko areno. Kar jima je tako očitno odveč, da je mučno gledati … In če k temu dodamo še nekakšno naivno preprostost Ilke Štuhec, dobimo nov tip slovenskega športnika. Ta se skupaj s svojimi kolegi na svetovnih igriščih bori za svoj del enormnega finančnega kolača, ki ga pridela svetovni šport; in ob splošnem pomanjkanju manir, liberalizirani javni podobi, je prav vseobsegajoča profesionalizacija tretji razlog, zakaj v Sloveniji v prihodnosti ni pričakovati utirjenja novih športnih ikon.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa zelo na kratko, ker je praznični čas v zenitu. Ob sarmi nas bo prihodnje dni čez letvice časa prekobalil šport.
Danes pa zelo na kratko, ker je praznični čas v zenitu. Ob sarmi nas bo prihodnje dni čez letvice časa prekobalil šport.
Slovenski športniki, dika našega drevesa, so ponovno dvignili lestvico. Včasih smo enostavno občudovali popolno koordinacijo človeškega telesa, potem so nam dajali legitimnost kot narodu in ko je to pobegnilo iz steklenice, so se športniki odzvali z nekoliko presenetljivo reakcijo; iz gladko spoliranih marketinških strojev so postali ljudje iz mesa in krvi! Poglejmo samo zadnje športne drame. Tina bi imela denar, Domen ne bere slovenskih medijev, padli Peter je s svojo usodo prototip v slovenski literaturi priljubljenega romanesknega junaka, sončna Ilka potrjuje tezo o lahkotnosti bivanja štajerskih dobrovoljčkov.
Kako bomo na Slovenskem še kdaj pridelali športnega junaka?
Če te usode in značaje primerjamo z monolitno podobo slovenskega športa v preteklih desetletjih, ko so nekatere razvade športnikov skrivali bolj kot skušnjave kakšnega komunističnega diktatorja, je javna evolucija športnikov očitna. A z novo realnostjo, ko so se športniki s spustom z Olimpa odrekli nesmrtnosti, je prišla nevarnost, o kateri bi radi delili nekaj razmišljanj: Kako bomo na Slovenskem še kdaj pridelali športnega junaka?
Na športne junake smo navajeni. Brez njih slovenska podjetja ne bodo imela koga sponzorirati, olimpijski komite se ne bo imel pred kom šopiriti, na tisoče otrok pa bo izgubilo svoje vzornike. Športni junak je ne le temeljni kamen športnega dela družbe, temveč, vsaj v primeru Slovencev, tudi temeljni kamen družbe sploh – v našem športnem junaku se združuje najboljše, kar je neka družba sposobna pridelati.
A tu nastopi težava … Vrhunskih športnikov z vrhunskimi rezultati nam ne manjka. Menda smo glede tega svetovni fenomen. A za športnega junaka je treba nekaj več kot le vrhunski rezultat. V vadbenem procesu se je nujno treba posvetiti, če citiramo klasike, tudi »vzgoji srca«! Hočemo povedati, da vrhunska mišična aktivnost še ne pridela športnega junaka. Športni junak mora imeti tudi brezmadežno človeško komponento. In v preteklosti so jo slovenski športni junaki tudi imeli. V naši dvorani slavnih niso le žene in možje, ki jim je uspelo vrhunskost doseči na igrišču ali v dvorani ali v bazenu – temveč so naše športne legende suvereni tudi kot osebe. Slovenske športne legende so po vrsti tako veliki športniki kot tudi velike osebnosti. Povedano drugače: lahko postaneš velik človek, tudi če nisi velik športnik, težko pa postaneš velik športnik, če nisi velik človek.
Za začetek športniki, vsaj na nacionalni ravni, ne smejo deliti. Tina Maze, ki je že bog ve katerič po krjavlovsko razdelila Slovenijo, je na ekspresni poti, da nikoli ne bo dosegla neformalnega statusa nedotakljive športne legende. Kot ga ima recimo Bojan Križaj, če smo že pri smučanju; ki pa je bil sicer, strogo rezultatsko gledano, neprimerno manj uspešen od ambiciozne Črnjanke.
Da ne bi izpadli naivni … razloga za brezmadežno podobo športnikov v slovenski športni zgodovini sta najmanj dva. Prvi in največji: ljudje, športniki kot elita pa še posebej, so včasih poznali manire. Znali so se obnašati. Tako javno kot zasebno. Drugi razlog pa je mogočen PR, ki je zgradil monolitno podobo športnega junaka. Ta je, očiščen osebnosti, skoraj bolj podoben junakom Marvelovih stripov, kot ljudem iz mesa in krvi. A recept je deloval in prinašal nove in nove mlade navdušence v športne klube, mnogo pa tudi pripomogel k razširjenosti rekreacije in podobi Slovencev kot aktivnega in zdravega naroda.
A se vam zdi verjetno, da bi kaj takega počel Ivo Daneu?
A se je, kot toliko stvari, z digitalizacijo, globalizacijo in splošno brezbrižnostjo tudi model športnega junaka sesul. S tem, ko športni šampioni izven tekmovališč postajajo zmotljivi in umrljivi, kot smo mi, ali včasih še hujši, izgubljajo privilegij junaštva. Recimo spor med upokojeno smučarsko šampionko in ministrom okoli pralnega stroja na hodniku … A se vam zdi verjetno, da bi kaj takega počel Ivo Daneu?
Zadnje poglavje v sagi o smučarski zvezi in Tini Maze se v ničemer ni razlikovalo od povzetkov resničnostnih oddaj, ki jih pripravljajo slovenske opravljive revije. Na drugi strani iste palice pa imamo recimo nespretno medijsko izpostavljanje bratov Prevc, ki bi si glede na krajevni ali družinski genom zaslužili prav specializirano in predvsem delikatno medijsko vodenje. Tako pa jih kot medvede na kolesu pošiljamo v mednarodno medijsko areno. Kar jima je tako očitno odveč, da je mučno gledati … In če k temu dodamo še nekakšno naivno preprostost Ilke Štuhec, dobimo nov tip slovenskega športnika. Ta se skupaj s svojimi kolegi na svetovnih igriščih bori za svoj del enormnega finančnega kolača, ki ga pridela svetovni šport; in ob splošnem pomanjkanju manir, liberalizirani javni podobi, je prav vseobsegajoča profesionalizacija tretji razlog, zakaj v Sloveniji v prihodnosti ni pričakovati utirjenja novih športnih ikon.
Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Danes pa v pomanjkanju tehtnejših novic nekaj paberkov iz sveta znanosti. Najprej k jezikoslovju. Jezikovni inštitut pri SDS je za trenutek odložil delo pri izbiri primerne kitice Zdravljice za himno in posegel v samo strukturo jezika. Predlagajo novo terminologijo, kjer bi se slovnično število dvojine po novem poimenovalo dualizem.
Danes pa še kratek pogled na preteklo glasovanje o nezaupnici. Politične analize bomo prepustili političnim komentatorjem, ki jim je nezaupnica pravkar pognojila njivo za nov cikel kolobarjenja. Mi se bomo posvetili preprosti mehaniki, kajti menimo, da se ključ do razumevanja ne le obstoja ali padca vlade, temveč tudi do stanja demokracije v naši deželi ne skriva v rezultatu, temveč v postopku.
Ker so lani ni bilo tradicionalnih brucevanj, ki študentsko in profesorsko populacijo po navadi odrešijo nepotrebne revolucionarnosti, je korona zalomila situacijo tudi v visokem šolstvu. Neke vrste krizo je bilo za pričakovati, a resne napetosti so se začele, ko je vladi skoraj uspelo ukiniti akademsko leto in bi na tisoče maturantov skoraj končalo na "sončni upravi". Kot je v navadi ob takšnih slavnostnih priložnostih, je zastavo nosil naš premier in kot je še sploh v navadi, je za priložnost izumil kuplet ali dovtip, ki ima velik potencial, da postane narodno blago. Do takrat pa je postal viralen, kot se imenuje vseprisotnost takšnega ocvirka na medmrežju.
V naslednjih mesecih Slovenijo čakata dva izjemno zahtevna logistična podviga. V prvem se mora predsednik vlade skregati z vsakim državljanom posebej; v drugem pa moramo precepiti prebivalstvo. Povedano natančneje; predsedniku vlade se ni treba skregati s svojimi volivci, tako da bo čredna imunost na predsednika vlade nastopila nekje pri osemdesetih odstotkih skreganih. Kot je znano, pa bomo čredno imunost proti covidu-19 dosegli pri sedemdesetih odstotkih precepljenega prebivalstva.
Neveljaven email naslov