Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa zelo na kratko, ker je praznični čas v zenitu. Ob sarmi nas bo prihodnje dni čez letvice časa prekobalil šport.
Danes pa zelo na kratko, ker je praznični čas v zenitu. Ob sarmi nas bo prihodnje dni čez letvice časa prekobalil šport.
Slovenski športniki, dika našega drevesa, so ponovno dvignili lestvico. Včasih smo enostavno občudovali popolno koordinacijo človeškega telesa, potem so nam dajali legitimnost kot narodu in ko je to pobegnilo iz steklenice, so se športniki odzvali z nekoliko presenetljivo reakcijo; iz gladko spoliranih marketinških strojev so postali ljudje iz mesa in krvi! Poglejmo samo zadnje športne drame. Tina bi imela denar, Domen ne bere slovenskih medijev, padli Peter je s svojo usodo prototip v slovenski literaturi priljubljenega romanesknega junaka, sončna Ilka potrjuje tezo o lahkotnosti bivanja štajerskih dobrovoljčkov.
Kako bomo na Slovenskem še kdaj pridelali športnega junaka?
Če te usode in značaje primerjamo z monolitno podobo slovenskega športa v preteklih desetletjih, ko so nekatere razvade športnikov skrivali bolj kot skušnjave kakšnega komunističnega diktatorja, je javna evolucija športnikov očitna. A z novo realnostjo, ko so se športniki s spustom z Olimpa odrekli nesmrtnosti, je prišla nevarnost, o kateri bi radi delili nekaj razmišljanj: Kako bomo na Slovenskem še kdaj pridelali športnega junaka?
Na športne junake smo navajeni. Brez njih slovenska podjetja ne bodo imela koga sponzorirati, olimpijski komite se ne bo imel pred kom šopiriti, na tisoče otrok pa bo izgubilo svoje vzornike. Športni junak je ne le temeljni kamen športnega dela družbe, temveč, vsaj v primeru Slovencev, tudi temeljni kamen družbe sploh – v našem športnem junaku se združuje najboljše, kar je neka družba sposobna pridelati.
A tu nastopi težava … Vrhunskih športnikov z vrhunskimi rezultati nam ne manjka. Menda smo glede tega svetovni fenomen. A za športnega junaka je treba nekaj več kot le vrhunski rezultat. V vadbenem procesu se je nujno treba posvetiti, če citiramo klasike, tudi »vzgoji srca«! Hočemo povedati, da vrhunska mišična aktivnost še ne pridela športnega junaka. Športni junak mora imeti tudi brezmadežno človeško komponento. In v preteklosti so jo slovenski športni junaki tudi imeli. V naši dvorani slavnih niso le žene in možje, ki jim je uspelo vrhunskost doseči na igrišču ali v dvorani ali v bazenu – temveč so naše športne legende suvereni tudi kot osebe. Slovenske športne legende so po vrsti tako veliki športniki kot tudi velike osebnosti. Povedano drugače: lahko postaneš velik človek, tudi če nisi velik športnik, težko pa postaneš velik športnik, če nisi velik človek.
Za začetek športniki, vsaj na nacionalni ravni, ne smejo deliti. Tina Maze, ki je že bog ve katerič po krjavlovsko razdelila Slovenijo, je na ekspresni poti, da nikoli ne bo dosegla neformalnega statusa nedotakljive športne legende. Kot ga ima recimo Bojan Križaj, če smo že pri smučanju; ki pa je bil sicer, strogo rezultatsko gledano, neprimerno manj uspešen od ambiciozne Črnjanke.
Da ne bi izpadli naivni … razloga za brezmadežno podobo športnikov v slovenski športni zgodovini sta najmanj dva. Prvi in največji: ljudje, športniki kot elita pa še posebej, so včasih poznali manire. Znali so se obnašati. Tako javno kot zasebno. Drugi razlog pa je mogočen PR, ki je zgradil monolitno podobo športnega junaka. Ta je, očiščen osebnosti, skoraj bolj podoben junakom Marvelovih stripov, kot ljudem iz mesa in krvi. A recept je deloval in prinašal nove in nove mlade navdušence v športne klube, mnogo pa tudi pripomogel k razširjenosti rekreacije in podobi Slovencev kot aktivnega in zdravega naroda.
A se vam zdi verjetno, da bi kaj takega počel Ivo Daneu?
A se je, kot toliko stvari, z digitalizacijo, globalizacijo in splošno brezbrižnostjo tudi model športnega junaka sesul. S tem, ko športni šampioni izven tekmovališč postajajo zmotljivi in umrljivi, kot smo mi, ali včasih še hujši, izgubljajo privilegij junaštva. Recimo spor med upokojeno smučarsko šampionko in ministrom okoli pralnega stroja na hodniku … A se vam zdi verjetno, da bi kaj takega počel Ivo Daneu?
Zadnje poglavje v sagi o smučarski zvezi in Tini Maze se v ničemer ni razlikovalo od povzetkov resničnostnih oddaj, ki jih pripravljajo slovenske opravljive revije. Na drugi strani iste palice pa imamo recimo nespretno medijsko izpostavljanje bratov Prevc, ki bi si glede na krajevni ali družinski genom zaslužili prav specializirano in predvsem delikatno medijsko vodenje. Tako pa jih kot medvede na kolesu pošiljamo v mednarodno medijsko areno. Kar jima je tako očitno odveč, da je mučno gledati … In če k temu dodamo še nekakšno naivno preprostost Ilke Štuhec, dobimo nov tip slovenskega športnika. Ta se skupaj s svojimi kolegi na svetovnih igriščih bori za svoj del enormnega finančnega kolača, ki ga pridela svetovni šport; in ob splošnem pomanjkanju manir, liberalizirani javni podobi, je prav vseobsegajoča profesionalizacija tretji razlog, zakaj v Sloveniji v prihodnosti ni pričakovati utirjenja novih športnih ikon.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa zelo na kratko, ker je praznični čas v zenitu. Ob sarmi nas bo prihodnje dni čez letvice časa prekobalil šport.
Danes pa zelo na kratko, ker je praznični čas v zenitu. Ob sarmi nas bo prihodnje dni čez letvice časa prekobalil šport.
Slovenski športniki, dika našega drevesa, so ponovno dvignili lestvico. Včasih smo enostavno občudovali popolno koordinacijo človeškega telesa, potem so nam dajali legitimnost kot narodu in ko je to pobegnilo iz steklenice, so se športniki odzvali z nekoliko presenetljivo reakcijo; iz gladko spoliranih marketinških strojev so postali ljudje iz mesa in krvi! Poglejmo samo zadnje športne drame. Tina bi imela denar, Domen ne bere slovenskih medijev, padli Peter je s svojo usodo prototip v slovenski literaturi priljubljenega romanesknega junaka, sončna Ilka potrjuje tezo o lahkotnosti bivanja štajerskih dobrovoljčkov.
Kako bomo na Slovenskem še kdaj pridelali športnega junaka?
Če te usode in značaje primerjamo z monolitno podobo slovenskega športa v preteklih desetletjih, ko so nekatere razvade športnikov skrivali bolj kot skušnjave kakšnega komunističnega diktatorja, je javna evolucija športnikov očitna. A z novo realnostjo, ko so se športniki s spustom z Olimpa odrekli nesmrtnosti, je prišla nevarnost, o kateri bi radi delili nekaj razmišljanj: Kako bomo na Slovenskem še kdaj pridelali športnega junaka?
Na športne junake smo navajeni. Brez njih slovenska podjetja ne bodo imela koga sponzorirati, olimpijski komite se ne bo imel pred kom šopiriti, na tisoče otrok pa bo izgubilo svoje vzornike. Športni junak je ne le temeljni kamen športnega dela družbe, temveč, vsaj v primeru Slovencev, tudi temeljni kamen družbe sploh – v našem športnem junaku se združuje najboljše, kar je neka družba sposobna pridelati.
A tu nastopi težava … Vrhunskih športnikov z vrhunskimi rezultati nam ne manjka. Menda smo glede tega svetovni fenomen. A za športnega junaka je treba nekaj več kot le vrhunski rezultat. V vadbenem procesu se je nujno treba posvetiti, če citiramo klasike, tudi »vzgoji srca«! Hočemo povedati, da vrhunska mišična aktivnost še ne pridela športnega junaka. Športni junak mora imeti tudi brezmadežno človeško komponento. In v preteklosti so jo slovenski športni junaki tudi imeli. V naši dvorani slavnih niso le žene in možje, ki jim je uspelo vrhunskost doseči na igrišču ali v dvorani ali v bazenu – temveč so naše športne legende suvereni tudi kot osebe. Slovenske športne legende so po vrsti tako veliki športniki kot tudi velike osebnosti. Povedano drugače: lahko postaneš velik človek, tudi če nisi velik športnik, težko pa postaneš velik športnik, če nisi velik človek.
Za začetek športniki, vsaj na nacionalni ravni, ne smejo deliti. Tina Maze, ki je že bog ve katerič po krjavlovsko razdelila Slovenijo, je na ekspresni poti, da nikoli ne bo dosegla neformalnega statusa nedotakljive športne legende. Kot ga ima recimo Bojan Križaj, če smo že pri smučanju; ki pa je bil sicer, strogo rezultatsko gledano, neprimerno manj uspešen od ambiciozne Črnjanke.
Da ne bi izpadli naivni … razloga za brezmadežno podobo športnikov v slovenski športni zgodovini sta najmanj dva. Prvi in največji: ljudje, športniki kot elita pa še posebej, so včasih poznali manire. Znali so se obnašati. Tako javno kot zasebno. Drugi razlog pa je mogočen PR, ki je zgradil monolitno podobo športnega junaka. Ta je, očiščen osebnosti, skoraj bolj podoben junakom Marvelovih stripov, kot ljudem iz mesa in krvi. A recept je deloval in prinašal nove in nove mlade navdušence v športne klube, mnogo pa tudi pripomogel k razširjenosti rekreacije in podobi Slovencev kot aktivnega in zdravega naroda.
A se vam zdi verjetno, da bi kaj takega počel Ivo Daneu?
A se je, kot toliko stvari, z digitalizacijo, globalizacijo in splošno brezbrižnostjo tudi model športnega junaka sesul. S tem, ko športni šampioni izven tekmovališč postajajo zmotljivi in umrljivi, kot smo mi, ali včasih še hujši, izgubljajo privilegij junaštva. Recimo spor med upokojeno smučarsko šampionko in ministrom okoli pralnega stroja na hodniku … A se vam zdi verjetno, da bi kaj takega počel Ivo Daneu?
Zadnje poglavje v sagi o smučarski zvezi in Tini Maze se v ničemer ni razlikovalo od povzetkov resničnostnih oddaj, ki jih pripravljajo slovenske opravljive revije. Na drugi strani iste palice pa imamo recimo nespretno medijsko izpostavljanje bratov Prevc, ki bi si glede na krajevni ali družinski genom zaslužili prav specializirano in predvsem delikatno medijsko vodenje. Tako pa jih kot medvede na kolesu pošiljamo v mednarodno medijsko areno. Kar jima je tako očitno odveč, da je mučno gledati … In če k temu dodamo še nekakšno naivno preprostost Ilke Štuhec, dobimo nov tip slovenskega športnika. Ta se skupaj s svojimi kolegi na svetovnih igriščih bori za svoj del enormnega finančnega kolača, ki ga pridela svetovni šport; in ob splošnem pomanjkanju manir, liberalizirani javni podobi, je prav vseobsegajoča profesionalizacija tretji razlog, zakaj v Sloveniji v prihodnosti ni pričakovati utirjenja novih športnih ikon.
Tokrat o razvejanem sindikalnem gibanju, ki je zajelo našo državo. Najprej se je oglasil sindikat poštnih delavcev. Povedali so, da so proti ukinjanju poštnih poslovalnic. Potem se je oglasil sindikat policistov Slovenije. Povedali so, da imajo dovolj, da jih žalijo in šikanirajo. Oboje je seveda letelo na slovensko vlado. Oziroma na gospodarsko in notranje ministrstvo. Ko smo že mislili, da gre za reden tedenski sindikalni izbruh, se je oglasil še sindikat nemških ovčarjev. Na tiskovni konferenci so potožili, da si ne znajo predstavljati sveta brez poštarjev in policajev. In ker vemo, da vlada ne upošteva ne poštnega in ne policijskega sindikata, obstaja možnost, da bo prisluhnila vsaj nemškim ovčarjem. Do neke mere je neverjetno, kako so se zakleti nasprotniki združili v branjenju dostojanstva vseh vpletenih. In še bolj neverjetno je, kako lahko nemški ovčarji razumejo koncept sobivanja in soodvisnosti v družbi, vlada pa ga ne more.
Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna.
Hoteli smo že na počitnice. Loviti sončne žarke in viruse, ko je prihitela še zadnja novica, ki je upala, da ji bomo posvetili nekaj stavkov kakovostne analize. Pred nekaj meseci se je že tretja posadka podala na nemogočo misijo ustanovitve pokrajin na Slovenskem. Odprava je obsojena na neuspeh, in to vedo vsi, ki se naloge lotevajo. Lotevajo pa se je, ker smo menda zakonodajno in civilizacijsko zavezani, da bomo pokrajine ustanovili.
Danes pa nekaj z uporabno vrednostjo. Ker Slovenci tako disciplinirano nosimo maske, je nekatere še do pred kratkim očitne fenomene danes težje prepoznati in se proti njim boriti. Sem prav gotovo spadajo komunisti. Odkar smo vsi pod maskami, je komuniste izjemno težko prepoznati in zato nam bo prav prišel priročnik, ki je pred kratkim izšel pri eni naših založb. Priročnik, prebrala naj bi ga vsaj petina Slovencev, je v knjigarnah skoraj razprodan in razgrabili so ga tudi po knjižnicah … Zato na Valu 202 za naše poslušalce povzemamo glavne poudarke, ki naj bodo tako povabilo na branje kot tudi praktični nasvet za boj proti komunistom.
Počasi se navajamo na novo normalnost, ob tem da že stara ni bila najbolj normalna. Ampak kot vse novo, je nova normalnost še manj normalna, kot je bila stara. Na primer: nova normalnost predvideva, da bi bile morebitne volitve epidemiološka katastrofa, medtem ko so bile volitve v stari normalnosti samo demokratična katastrofa. In ker je nova normalnost postala naša realnost, se zdi, da bi se morali potruditi in iz nje potegniti največ, kar lahko. Kar pomeni, da bi jo bilo dobro unovčiti. Kajti to, da nas nova normalnost ekonomsko ubija, smo – vsaj upajmo – preživeli že med epidemijo … Zdaj ko smo se je že privadili, pa se zdi smiselno novo normalnost postaviti na trg in pogledati, ali nam lahko vrne vsaj del prihodkov, ki nam jih je pobrala marca in aprila. In kako drugače unovčiti novo normalnost kot s pomočjo turizma.
Slovenski kralj "Zmago" je ponovno udaril. Zlonamerno in vedno bolj vplivno pleme teoretikov zarote trdi, da je Zmago udaril zato, ker je želel opozoriti nase. Da se je snemanja sproščenega pogovora med prijatelji še kako zavedal. In da je menil, kako bo s šokantnimi izjavami ponovno obrnil pozornost nase, na slovensko nacionalno stranko in tako naprej in tako nazaj. Ampak ker se pri nas ukvarjamo z družbeno analizo, se moramo na teoretski ravni posvetiti izjavam čilega poslanca, človeka in misleca.
V globalnem svetu citatov Slovenci ne pomenimo nič. Kar ni nobena tragedija. Kot narod smo majhni, citati pa so plod tisočletij civilizacije. Je pa tudi res, da smo bolj nagnjeni k ljudskim rekom ...
V praznični maniri valovske obletnice nekaj modrih misli o gibanju in o tem, kam kaj gre. Za Val 202 vemo: že jutri proti devetinštirideseti obletnici in nato proti Abrahamu. Večje vprašanje je, kam gre Slovenija.
Danes bomo na radiu govorili o televiziji. Kar je dosti bolj obetavno, kot če bi na televiziji govorili o radiu. Javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj istitucij sistema, ampak če rasističnega nasilja ne bi videli, se mar ne bi zgodilo?
Poglejmo resnici v oči: edini, našega plemena, ki je znal z Avstrijci, je bil Martin Krpan. Vse pred njim in vse za njim pa same šleve. Tako se s svetlim spominom na sekanje lip, vlačenje konjev čez prag in na obglavljenje turške nadaljevanke lotimo današnje analize. O "Avstro" bomo govorili, ker že vsi ostali govorijo o "Ogrski".
Ko spremljamo ukrepe državnega intervencionizma in političnega diletantizma po vsem svetu, lahko mirne vesti napišemo, da je socializem zmagal. Je pa res, da je kapitalizem dobil več oskarjev.
Prestopi poslancev so težko razumljivi, saj se poslanec med kandidaturo z vso svojo človeško, državljansko, strokovno in politično etiko postavi za interese in stališča določene stranke. Zaradi teh načel je na strankarski listi tudi izvoljen in če to stranko nato zapusti in se preseli v drugo politično okolje, začutijo njegovi volivci ščemenje v predelu trtice ter napenjanje kože v ušesih.
Zadnje tedne se vsi pogosto sprašujemo, kaj se ogaja s slovensko politiko. Zdi se, da ji gre na otročje, a dogajanje še lažje razložimo s fenomenom razlagalca žurov iz osemdesetih.
V Zapisih iz močvirja tokrat razmišljamo o maturi, ki ne pomeni zgolj konca srednješolskega izobraževanja, temveč je tudi začetek študija. Od tega, kako jo posameznik opravi, je odvisna njegova študijska in pozneje poklicna pot. O letošnji maturi pa je danes jasno le to, da bo takšna, kot je bila teh zadnjih nekaj desetletij.
Če kaj med krizo bije v oči, potem so to z lahkoto izrečena stališča, mnenja in misli. Blebetanje je v časih normalnosti povsem neškodljivo in celo pripomore k barvitosti javnega prostora, v težkih časih pa naj bi bila vsaka beseda, vsako stališče, celo vsak tvit izrečeni s premislekom. Celo naša oddaja, znana po sumljivih stališčih in ohlapnih ocenah, se drži te prastare resnice, ki sicer obstaja samo kot teoretični model. V praksi pa zmaguje tista resnica, ki v nadaljevanju postane prva žrtev vojne.
Kot kaže, bomo odslej vedno bolj sproščeni in sproščanje epidemioloških ukrepov bo pri tem zelo pomagalo. Mimogrede; davna želja trenutnih oblastnikov po sproščeni Sloveniji se uresničuje v maniri, ki je ni nihče pričakoval.
Nova ljubljenka slovenskih src, kmetijska ministrica in Desusova predsednica, je apelirala na slovensko javnost, naj pomaga kmetom. Stvar je namreč v tem, da letos na naša polja zaradi virusa ne morejo priti sezonski delavci iz tujine in ker so kmetje v težavah, je ministrica pozvala vse "mlajše upokojence, študente, brezposelne in delavce na čakanju ter vse tiste, ki se radi gibljejo in so radi na svežem zraku," naj priskočijo na pomoč slovenskemu kmetijstvu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič sedi v samoizolaciji in razmišlja. Koronavirus nam je pokazal, kako enostavna je naša civilizacija, čeprav smo dolga desetletja mislili, da je zapletena.
Marjan Jerman je bil novinar. In ko s cmokom v grlu sledimo poklonom, ki jih dobiva v javnosti, naj povemo, zakaj in čemu je bil novinar. Preprosto zato, ker ni zmogel biti nič drugega; ker Marjan je novinarstvo živel. Po njegovih besedah bi lahko bil tudi pilot, a električni drogovi tam nekje na Dolenjskem se s tem ne strinjajo. Bil je novinar in z vsakim vlaknom, z vsakim vdihom, tako tudi zadnjim, je bil predan javnosti.
Neveljaven email naslov