Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ob velikih protestih proti korupciji v Romuniji se je oglasila tudi naša protikorupcijska komisija. Zdelo se je primerno in pravično, da kar Romunom, to tudi nam … Ker korupcija nikoli ne spi, korupcija vedno preži. In medtem ko so Romuni pred državljansko vojno zaradi korupcije v politiki, se je naša komisija odločila zatreti korupcijo v šolstvu. Zaznali so tri nevralgične točke: tveganje za korupcijo pri zaposlovanju v šolstvu, tveganje za korupcijo pri oddaji šolskih prostorov in tveganje za korupcijo pri sprejemanju daril.
Zdi se logično; ker nismo Romunija, temveč urejena država, smo že zdavnaj, tudi s pomočjo komisije, izkoreninili korupcijo v politiki ali v gospodarstvu ali v sodstvu in v ostalih pomembnih družbenih podsistemih. Tako se zdaj lotevamo, vzorno in učinkovito, problema korupcije tudi v vejah, ki na prvi pogled niso tako zelo koruptivne. Danes šolstvo, jutri rekreacija, pojutrišnjem nevarnost korupcije pri zborovskem petju in pletilskih krožkih.
Ob velikih protestih proti korupciji v Romuniji se je oglasila tudi naša protikorupcijska komisija. Zdelo se je primerno in pravično, da kar Romunom, to tudi nam … Ker korupcija nikoli ne spi, korupcija vedno preži. In medtem ko so Romuni pred državljansko vojno zaradi korupcije v politiki, se je naša komisija odločila zatreti korupcijo v šolstvu. Zaznali so tri nevralgične točke: tveganje za korupcijo pri zaposlovanju v šolstvu, tveganje za korupcijo pri oddaji šolskih prostorov in tveganje za korupcijo pri sprejemanju daril.
Zdi se logično; ker nismo Romunija, temveč urejena država, smo že zdavnaj, tudi s pomočjo komisije, izkoreninili korupcijo v politiki ali v gospodarstvu ali v sodstvu in v ostalih pomembnih družbenih podsistemih. Tako se zdaj lotevamo, vzorno in učinkovito, problema korupcije tudi v vejah, ki na prvi pogled niso tako zelo koruptivne. Danes šolstvo, jutri rekreacija, pojutrišnjem nevarnost korupcije pri zborovskem petju in pletilskih krožkih.
Korupcijsko tveganje pri kadrovanju v šolstvu kot ga vidijo v komisiji, je najlepši primer, do kakšne zmede pride, ko uradnikom dovoliš, da razmišljajo.
A nazaj k šolstvu.
Najbolj jih skrbi zaposlovanje. Da imajo ravnatelji vpliv na kadrovanje in zato pride v šole vse preveč kadra na prijateljski ali, bog ne daj, sorodstveni osnovi!
Korupcijsko tveganje pri kadrovanju v šolstvu kot ga vidijo v komisiji, je najlepši primer, do kakšne zmede pride, ko uradnikom dovoliš, da razmišljajo. Do še večje zmede pride, če družba dovoli uradnikom, da ukrepajo, in šolska korupcija se zdi kot vzeta iz Gogoljevega romana. Ker koruptivno gor ali dol, učiteljske družine – kaj družine – učiteljske dinastije, kjer so v šoli zaposleni možje, žene, njihovi otroci in vnuki, so hrbtenica našega šolstva. Zgodovina slovenskega šolstva je zgodovina »prosvetarskih« družin! Ne le duhovito karikirano, kot je to pri zgodnjem Partljiču, temveč tudi v realnosti, mora biti ravnateljeva žena učiteljica. In učitelj telovadbe je skoraj nujno poročen z učiteljico biologije. Včasih družbeno-moralne vzgoje. To, kar zgodovina slovenskega šolstva razume kot predajanje in žrtvovanje celih družin za kulturo in prosveto tega naroda, je komisija prepoznala kot koruptivno tveganje.
Ker koruptivno gor ali dol, učiteljske družine – kaj družine – učiteljske dinastije, kjer so v šoli zaposleni možje, žene, njihovi otroci in vnuki, so hrbtenica našega šolstva.
In naprej: koruptivno tveganje pri oddaji šolskih prostorov. V premnogih krajih v Sloveniji je osnovna šola edina javna stavba, vredna svojega imena. Družbeni domovi so razpadli, vaške dvorane samevajo. Bistvo šole, kot so jo razumeli naši predniki, je žarišče omike v kraju. Šola mora biti ne le odprta navzven, temveč tako prostorsko kot organizacijsko in simbolno povezana s svojim okoljem. Uporabljanje ali oddajanje šolskih prostorov za potrebe in dejavnosti širšega okolja bi morala biti zapoved, ne pa korupcija. In seveda … to, da ravnatelj Jože, ki tudi sam rad brca, odda telovadnico za torkovo rekreacijo po nižji ceni, kot jo določa pravilnik, ali bog ne daj korupcije, celo zastonj, je izven svetosti KPK-ja razumljeno kot normalna in dobronamerna poteza.
In še največji prekršek, ki kot »goljfiva kača« preži na učitelje: sprejemanje daril.
Protikorupcijsko uradništvo je natančno predpisalo višino zneska, ki ga lahko učitelj prejme kot darilo. Preprosto povedano: vrednost daril je omejena na petindvajset čokolad nižjega cenovnega razreda. Ne tistih švicarskih, niti ne teh z Gorenjske, temveč onih iz diskonta … In na travniško, nikakor rezano cvetje.
Tema je že večkrat opisana in celo spolitizirana, a komisija, kot že v prejšnjih dveh primerih, spet ni videla širše slike. Ta je pa takšna: v eni in isti dejavnosti, šolstvu, se družba bori za dvoje. Na prvi fronti so lačni, revni in socialno odrinjeni otroci, za katere imamo zbiralne akcije in dobrodelne koncerte, na drugi strani pa ta ista družba omejuje prejemanje daril učiteljem v istih izobraževalnih ustanovah. Odločimo se torej, v kakšni družbi živimo: ali v takšni, ki ne zmore prehraniti šoloobveznih otrok, ali pa morebiti v takšni, ki obdaruje učitelje z več kot 63 evri, kar velja za korupcijo. Ker oboje, kot narekuje zdrava pamet, ne more sobivati.
Odločimo se torej, v kakšni družbi živimo: ali v takšni, ki ne zmore prehraniti šoloobveznih otrok, ali pa morebiti v takšni, ki obdaruje učitelje z več kot 63 evri, kar velja za korupcijo. Ker oboje, kot narekuje zdrava pamet, ne more sobivati.
Seveda obstaja še tretja možnost; da so okolja, ki otrok ne morejo prehraniti in da so druga okolja, ki razvajajo učitelje z boni za masažo. Če oboje razumemo kot dejstvo, trčimo ob problem, znan kot družbena neenakost. Te pa s preverjanjem celofanskih vrečk ob koncu pouka ne bomo odpravili.
Protikorupcijska komisija kot državni organ bi morala biti zavezana neizprosni bitki proti družbeni neenakosti, ki pa se v resnici odvija na drugem koncu učiteljskih daril. Na tistem koncu, kjer so otroci brez denarja za malico. In brez denarja za darila učitelju. Tam so resnični korupcijski problemi te družbe, ki pa vodijo v vrhove gospodarstva in politike. Povedano drugače: protikorupcijska komisija bi morala preveriti nedrja, ki so jo rodila … česar pa seveda ne bo naredila.
In tisti, ki napačno menijo, da se nam ne more zgoditi Romunija, ker je pri nas stopnja korupcije tako nizka, da jo že preganjamo v resnično nepomembnih podsistemih, kot je šolstvo, so seveda v debeli zmoti.
Smo si »kupili pameti«, kot se reče, čim smo ugotovili, kako je bilo med protesti iz jeseni 2012 preveč koruptivnih tveganj, da bi obveljali kot verodostojni.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ob velikih protestih proti korupciji v Romuniji se je oglasila tudi naša protikorupcijska komisija. Zdelo se je primerno in pravično, da kar Romunom, to tudi nam … Ker korupcija nikoli ne spi, korupcija vedno preži. In medtem ko so Romuni pred državljansko vojno zaradi korupcije v politiki, se je naša komisija odločila zatreti korupcijo v šolstvu. Zaznali so tri nevralgične točke: tveganje za korupcijo pri zaposlovanju v šolstvu, tveganje za korupcijo pri oddaji šolskih prostorov in tveganje za korupcijo pri sprejemanju daril.
Zdi se logično; ker nismo Romunija, temveč urejena država, smo že zdavnaj, tudi s pomočjo komisije, izkoreninili korupcijo v politiki ali v gospodarstvu ali v sodstvu in v ostalih pomembnih družbenih podsistemih. Tako se zdaj lotevamo, vzorno in učinkovito, problema korupcije tudi v vejah, ki na prvi pogled niso tako zelo koruptivne. Danes šolstvo, jutri rekreacija, pojutrišnjem nevarnost korupcije pri zborovskem petju in pletilskih krožkih.
Ob velikih protestih proti korupciji v Romuniji se je oglasila tudi naša protikorupcijska komisija. Zdelo se je primerno in pravično, da kar Romunom, to tudi nam … Ker korupcija nikoli ne spi, korupcija vedno preži. In medtem ko so Romuni pred državljansko vojno zaradi korupcije v politiki, se je naša komisija odločila zatreti korupcijo v šolstvu. Zaznali so tri nevralgične točke: tveganje za korupcijo pri zaposlovanju v šolstvu, tveganje za korupcijo pri oddaji šolskih prostorov in tveganje za korupcijo pri sprejemanju daril.
Zdi se logično; ker nismo Romunija, temveč urejena država, smo že zdavnaj, tudi s pomočjo komisije, izkoreninili korupcijo v politiki ali v gospodarstvu ali v sodstvu in v ostalih pomembnih družbenih podsistemih. Tako se zdaj lotevamo, vzorno in učinkovito, problema korupcije tudi v vejah, ki na prvi pogled niso tako zelo koruptivne. Danes šolstvo, jutri rekreacija, pojutrišnjem nevarnost korupcije pri zborovskem petju in pletilskih krožkih.
Korupcijsko tveganje pri kadrovanju v šolstvu kot ga vidijo v komisiji, je najlepši primer, do kakšne zmede pride, ko uradnikom dovoliš, da razmišljajo.
A nazaj k šolstvu.
Najbolj jih skrbi zaposlovanje. Da imajo ravnatelji vpliv na kadrovanje in zato pride v šole vse preveč kadra na prijateljski ali, bog ne daj, sorodstveni osnovi!
Korupcijsko tveganje pri kadrovanju v šolstvu kot ga vidijo v komisiji, je najlepši primer, do kakšne zmede pride, ko uradnikom dovoliš, da razmišljajo. Do še večje zmede pride, če družba dovoli uradnikom, da ukrepajo, in šolska korupcija se zdi kot vzeta iz Gogoljevega romana. Ker koruptivno gor ali dol, učiteljske družine – kaj družine – učiteljske dinastije, kjer so v šoli zaposleni možje, žene, njihovi otroci in vnuki, so hrbtenica našega šolstva. Zgodovina slovenskega šolstva je zgodovina »prosvetarskih« družin! Ne le duhovito karikirano, kot je to pri zgodnjem Partljiču, temveč tudi v realnosti, mora biti ravnateljeva žena učiteljica. In učitelj telovadbe je skoraj nujno poročen z učiteljico biologije. Včasih družbeno-moralne vzgoje. To, kar zgodovina slovenskega šolstva razume kot predajanje in žrtvovanje celih družin za kulturo in prosveto tega naroda, je komisija prepoznala kot koruptivno tveganje.
Ker koruptivno gor ali dol, učiteljske družine – kaj družine – učiteljske dinastije, kjer so v šoli zaposleni možje, žene, njihovi otroci in vnuki, so hrbtenica našega šolstva.
In naprej: koruptivno tveganje pri oddaji šolskih prostorov. V premnogih krajih v Sloveniji je osnovna šola edina javna stavba, vredna svojega imena. Družbeni domovi so razpadli, vaške dvorane samevajo. Bistvo šole, kot so jo razumeli naši predniki, je žarišče omike v kraju. Šola mora biti ne le odprta navzven, temveč tako prostorsko kot organizacijsko in simbolno povezana s svojim okoljem. Uporabljanje ali oddajanje šolskih prostorov za potrebe in dejavnosti širšega okolja bi morala biti zapoved, ne pa korupcija. In seveda … to, da ravnatelj Jože, ki tudi sam rad brca, odda telovadnico za torkovo rekreacijo po nižji ceni, kot jo določa pravilnik, ali bog ne daj korupcije, celo zastonj, je izven svetosti KPK-ja razumljeno kot normalna in dobronamerna poteza.
In še največji prekršek, ki kot »goljfiva kača« preži na učitelje: sprejemanje daril.
Protikorupcijsko uradništvo je natančno predpisalo višino zneska, ki ga lahko učitelj prejme kot darilo. Preprosto povedano: vrednost daril je omejena na petindvajset čokolad nižjega cenovnega razreda. Ne tistih švicarskih, niti ne teh z Gorenjske, temveč onih iz diskonta … In na travniško, nikakor rezano cvetje.
Tema je že večkrat opisana in celo spolitizirana, a komisija, kot že v prejšnjih dveh primerih, spet ni videla širše slike. Ta je pa takšna: v eni in isti dejavnosti, šolstvu, se družba bori za dvoje. Na prvi fronti so lačni, revni in socialno odrinjeni otroci, za katere imamo zbiralne akcije in dobrodelne koncerte, na drugi strani pa ta ista družba omejuje prejemanje daril učiteljem v istih izobraževalnih ustanovah. Odločimo se torej, v kakšni družbi živimo: ali v takšni, ki ne zmore prehraniti šoloobveznih otrok, ali pa morebiti v takšni, ki obdaruje učitelje z več kot 63 evri, kar velja za korupcijo. Ker oboje, kot narekuje zdrava pamet, ne more sobivati.
Odločimo se torej, v kakšni družbi živimo: ali v takšni, ki ne zmore prehraniti šoloobveznih otrok, ali pa morebiti v takšni, ki obdaruje učitelje z več kot 63 evri, kar velja za korupcijo. Ker oboje, kot narekuje zdrava pamet, ne more sobivati.
Seveda obstaja še tretja možnost; da so okolja, ki otrok ne morejo prehraniti in da so druga okolja, ki razvajajo učitelje z boni za masažo. Če oboje razumemo kot dejstvo, trčimo ob problem, znan kot družbena neenakost. Te pa s preverjanjem celofanskih vrečk ob koncu pouka ne bomo odpravili.
Protikorupcijska komisija kot državni organ bi morala biti zavezana neizprosni bitki proti družbeni neenakosti, ki pa se v resnici odvija na drugem koncu učiteljskih daril. Na tistem koncu, kjer so otroci brez denarja za malico. In brez denarja za darila učitelju. Tam so resnični korupcijski problemi te družbe, ki pa vodijo v vrhove gospodarstva in politike. Povedano drugače: protikorupcijska komisija bi morala preveriti nedrja, ki so jo rodila … česar pa seveda ne bo naredila.
In tisti, ki napačno menijo, da se nam ne more zgoditi Romunija, ker je pri nas stopnja korupcije tako nizka, da jo že preganjamo v resnično nepomembnih podsistemih, kot je šolstvo, so seveda v debeli zmoti.
Smo si »kupili pameti«, kot se reče, čim smo ugotovili, kako je bilo med protesti iz jeseni 2012 preveč koruptivnih tveganj, da bi obveljali kot verodostojni.
Tokrat o razvejanem sindikalnem gibanju, ki je zajelo našo državo. Najprej se je oglasil sindikat poštnih delavcev. Povedali so, da so proti ukinjanju poštnih poslovalnic. Potem se je oglasil sindikat policistov Slovenije. Povedali so, da imajo dovolj, da jih žalijo in šikanirajo. Oboje je seveda letelo na slovensko vlado. Oziroma na gospodarsko in notranje ministrstvo. Ko smo že mislili, da gre za reden tedenski sindikalni izbruh, se je oglasil še sindikat nemških ovčarjev. Na tiskovni konferenci so potožili, da si ne znajo predstavljati sveta brez poštarjev in policajev. In ker vemo, da vlada ne upošteva ne poštnega in ne policijskega sindikata, obstaja možnost, da bo prisluhnila vsaj nemškim ovčarjem. Do neke mere je neverjetno, kako so se zakleti nasprotniki združili v branjenju dostojanstva vseh vpletenih. In še bolj neverjetno je, kako lahko nemški ovčarji razumejo koncept sobivanja in soodvisnosti v družbi, vlada pa ga ne more.
Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna.
Hoteli smo že na počitnice. Loviti sončne žarke in viruse, ko je prihitela še zadnja novica, ki je upala, da ji bomo posvetili nekaj stavkov kakovostne analize. Pred nekaj meseci se je že tretja posadka podala na nemogočo misijo ustanovitve pokrajin na Slovenskem. Odprava je obsojena na neuspeh, in to vedo vsi, ki se naloge lotevajo. Lotevajo pa se je, ker smo menda zakonodajno in civilizacijsko zavezani, da bomo pokrajine ustanovili.
Danes pa nekaj z uporabno vrednostjo. Ker Slovenci tako disciplinirano nosimo maske, je nekatere še do pred kratkim očitne fenomene danes težje prepoznati in se proti njim boriti. Sem prav gotovo spadajo komunisti. Odkar smo vsi pod maskami, je komuniste izjemno težko prepoznati in zato nam bo prav prišel priročnik, ki je pred kratkim izšel pri eni naših založb. Priročnik, prebrala naj bi ga vsaj petina Slovencev, je v knjigarnah skoraj razprodan in razgrabili so ga tudi po knjižnicah … Zato na Valu 202 za naše poslušalce povzemamo glavne poudarke, ki naj bodo tako povabilo na branje kot tudi praktični nasvet za boj proti komunistom.
Počasi se navajamo na novo normalnost, ob tem da že stara ni bila najbolj normalna. Ampak kot vse novo, je nova normalnost še manj normalna, kot je bila stara. Na primer: nova normalnost predvideva, da bi bile morebitne volitve epidemiološka katastrofa, medtem ko so bile volitve v stari normalnosti samo demokratična katastrofa. In ker je nova normalnost postala naša realnost, se zdi, da bi se morali potruditi in iz nje potegniti največ, kar lahko. Kar pomeni, da bi jo bilo dobro unovčiti. Kajti to, da nas nova normalnost ekonomsko ubija, smo – vsaj upajmo – preživeli že med epidemijo … Zdaj ko smo se je že privadili, pa se zdi smiselno novo normalnost postaviti na trg in pogledati, ali nam lahko vrne vsaj del prihodkov, ki nam jih je pobrala marca in aprila. In kako drugače unovčiti novo normalnost kot s pomočjo turizma.
Slovenski kralj "Zmago" je ponovno udaril. Zlonamerno in vedno bolj vplivno pleme teoretikov zarote trdi, da je Zmago udaril zato, ker je želel opozoriti nase. Da se je snemanja sproščenega pogovora med prijatelji še kako zavedal. In da je menil, kako bo s šokantnimi izjavami ponovno obrnil pozornost nase, na slovensko nacionalno stranko in tako naprej in tako nazaj. Ampak ker se pri nas ukvarjamo z družbeno analizo, se moramo na teoretski ravni posvetiti izjavam čilega poslanca, človeka in misleca.
V globalnem svetu citatov Slovenci ne pomenimo nič. Kar ni nobena tragedija. Kot narod smo majhni, citati pa so plod tisočletij civilizacije. Je pa tudi res, da smo bolj nagnjeni k ljudskim rekom ...
V praznični maniri valovske obletnice nekaj modrih misli o gibanju in o tem, kam kaj gre. Za Val 202 vemo: že jutri proti devetinštirideseti obletnici in nato proti Abrahamu. Večje vprašanje je, kam gre Slovenija.
Danes bomo na radiu govorili o televiziji. Kar je dosti bolj obetavno, kot če bi na televiziji govorili o radiu. Javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj istitucij sistema, ampak če rasističnega nasilja ne bi videli, se mar ne bi zgodilo?
Poglejmo resnici v oči: edini, našega plemena, ki je znal z Avstrijci, je bil Martin Krpan. Vse pred njim in vse za njim pa same šleve. Tako se s svetlim spominom na sekanje lip, vlačenje konjev čez prag in na obglavljenje turške nadaljevanke lotimo današnje analize. O "Avstro" bomo govorili, ker že vsi ostali govorijo o "Ogrski".
Ko spremljamo ukrepe državnega intervencionizma in političnega diletantizma po vsem svetu, lahko mirne vesti napišemo, da je socializem zmagal. Je pa res, da je kapitalizem dobil več oskarjev.
Prestopi poslancev so težko razumljivi, saj se poslanec med kandidaturo z vso svojo človeško, državljansko, strokovno in politično etiko postavi za interese in stališča določene stranke. Zaradi teh načel je na strankarski listi tudi izvoljen in če to stranko nato zapusti in se preseli v drugo politično okolje, začutijo njegovi volivci ščemenje v predelu trtice ter napenjanje kože v ušesih.
Zadnje tedne se vsi pogosto sprašujemo, kaj se ogaja s slovensko politiko. Zdi se, da ji gre na otročje, a dogajanje še lažje razložimo s fenomenom razlagalca žurov iz osemdesetih.
V Zapisih iz močvirja tokrat razmišljamo o maturi, ki ne pomeni zgolj konca srednješolskega izobraževanja, temveč je tudi začetek študija. Od tega, kako jo posameznik opravi, je odvisna njegova študijska in pozneje poklicna pot. O letošnji maturi pa je danes jasno le to, da bo takšna, kot je bila teh zadnjih nekaj desetletij.
Če kaj med krizo bije v oči, potem so to z lahkoto izrečena stališča, mnenja in misli. Blebetanje je v časih normalnosti povsem neškodljivo in celo pripomore k barvitosti javnega prostora, v težkih časih pa naj bi bila vsaka beseda, vsako stališče, celo vsak tvit izrečeni s premislekom. Celo naša oddaja, znana po sumljivih stališčih in ohlapnih ocenah, se drži te prastare resnice, ki sicer obstaja samo kot teoretični model. V praksi pa zmaguje tista resnica, ki v nadaljevanju postane prva žrtev vojne.
Kot kaže, bomo odslej vedno bolj sproščeni in sproščanje epidemioloških ukrepov bo pri tem zelo pomagalo. Mimogrede; davna želja trenutnih oblastnikov po sproščeni Sloveniji se uresničuje v maniri, ki je ni nihče pričakoval.
Nova ljubljenka slovenskih src, kmetijska ministrica in Desusova predsednica, je apelirala na slovensko javnost, naj pomaga kmetom. Stvar je namreč v tem, da letos na naša polja zaradi virusa ne morejo priti sezonski delavci iz tujine in ker so kmetje v težavah, je ministrica pozvala vse "mlajše upokojence, študente, brezposelne in delavce na čakanju ter vse tiste, ki se radi gibljejo in so radi na svežem zraku," naj priskočijo na pomoč slovenskemu kmetijstvu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič sedi v samoizolaciji in razmišlja. Koronavirus nam je pokazal, kako enostavna je naša civilizacija, čeprav smo dolga desetletja mislili, da je zapletena.
Marjan Jerman je bil novinar. In ko s cmokom v grlu sledimo poklonom, ki jih dobiva v javnosti, naj povemo, zakaj in čemu je bil novinar. Preprosto zato, ker ni zmogel biti nič drugega; ker Marjan je novinarstvo živel. Po njegovih besedah bi lahko bil tudi pilot, a električni drogovi tam nekje na Dolenjskem se s tem ne strinjajo. Bil je novinar in z vsakim vlaknom, z vsakim vdihom, tako tudi zadnjim, je bil predan javnosti.
Neveljaven email naslov