Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Marca prepotrebno pozornost posvečamo materam. Mamicam in mamam. Nekateri 8. marca, nekateri za materinski dan. Odvisno od pogleda na svet, a vsaj marca je čas za najpomembnejšo osebo našega življenja, ki je praviloma pomembnejša od svetovnonazorskih razlik.
Marca prepotrebno pozornost posvečamo materam. Mamicam in mamam. Nekateri 8. marca, nekateri za materinski dan. Odvisno od pogleda na svet, a vsaj marca je čas za najpomembnejšo osebo našega življenja, ki je praviloma pomembnejša od svetovnonazorskih razlik. Matere, mamice in mame imamo radi. In marca jim nosimo darila. Majhne pozornosti. Nageljček ali šopek, nekateri dvajset dekagramov kave, premožnejši bon za sedem dni Radencev. Kot je že dolgo jasno v medčloveških odnosih, šteje namen in pozornost.
Se pa je te dni razkrilo, kdo izmed Slovencev ima svojo mamo najraje. To je Uroš Rotnik. Daroval ji je 1,2 milijona evrov. Kar približno pomeni izkupiček dnevne proizvodnje vsega rezanega cvetja na Nizozemskem.
Se pa je te dni razkrilo, kdo izmed Slovencev ima svojo mamo najraje. To je Uroš Rotnik. Daroval ji je 1,2 milijona evrov.
Ob Urošu smo vsi ostali sinovi in hčere nehvaležni kujoni, zato si pobližje poglejmo to noro ljubezen, kot jo gojijo v Šaleški dolini. Ker, kot je spremljati že zadnjih nekaj let, le eno stvar je imel Uroš raje kot mamo. Teš 6.
Nekaj na pol preverjenih dejstev: Teš 6 je na sodiščih dlje, kot so ga gradili. In bo na sodiščih, tudi ko se bo človeštvo že zdavnaj napajalo s fuzijskimi reaktorji. Povedano drugače: če bi škandali lahko goreli, bi imeli napajanje za Teš 6 zagotovljeno vso njegovo predvideno življenjsko dobo. Celoten velenjski rudnik bi lahko spremenili v muzej.
Kakorkoli, Teš 6 je v nebo vpijoča packarija in Uroš Rotnik je njegov prerok. Oziroma je bil njegov direktor, kar je nekje eno in isto. V veselih letih političnih prerivanj, korupcijskih škandalov in zakulisnih lobiranj se je Rotniku nabralo na računu 3,9 milijona evrov. Ker je elektrarna stala 1,4 milijarde, gre za neznaten znesek. Znesek, ki se ga pozabi na mizi. Ali pod njo. Ki se skrije v mošnjiček za drobiž.
Problem je, da Rotnik ne zna pojasniti izvora tega denarja. To je v državi, kjer bi državljani z veseljem pojasnili izvor denarja, če bi ga le imeli, skrajno nenavadno. Kot se reče v novoreku: “Blagor tistim, ki lahko pojasnijo!”
Problem je, da Rotnik ne zna pojasniti izvora tega denarja. To je v državi, kjer bi državljani z veseljem pojasnili izvor denarja, če bi ga le imeli, skrajno nenavadno.
Uradna Rotnikova verzija je, da je bil spreten na borzi. Predvsem na borzah bivše skupne države, ki so v tistem času brstele iz marmorja in mesinga finančnih prestolnic, kot so Banja Luka, Beograd ali Priština. Da, še dobro se spominjamo tistih časov. Finančni akviziterji so morili naivne državljane po telefonu, obešali so se na zvonce in obljubljali do 20-odstotne letne prihode na delnice “Elektroprivrede Bosne” in ostalih megaprofitabilnih balkanskih korporacij. Če si takrat naivno vprašal, kako je lahko rudnik na Kosovem bolj donosen od Appla, so ti razložili, da ne veš, kako deluje borza.
Nesrečneži, ki so takrat vstopili v to borzno igralnico, še danes odplačujejo samo obresti na kredite, ki so jih najeli za to pohlepno avanturo. Skratka, večini je spodletelo, le Urošu je uspelo. Strahotne donose so mu prijazni balkanski investicijski bankirji prinesli kar v kovčkih in ko je nakupil nekaj vikendov, dokapitaliziral davčno oazo ali dve, kupil materi cvetje za 1,2 milijona, verjetno peljal ženo na večerjo k Štormanu, se je pripravil na lagodno, lahko bi celo rekli “lahovno” življenje do konca svojih dni. Kajti, kaj je lahko lagodnejšega od tega, da si direktor komunale v Velenju?
Če si takrat naivno vprašal, kako je lahko rudnik na Kosovem bolj donosen od Appla, so ti razložili, da ne veš, kako deluje borza.
Vse bi se v redu izteklo … Tako je bilo mišljeno in ne bi bilo prvič. Velenjčani so vesela bratovščina in Šaleška dolina s svojim Titom vred ljubljanski politični eliti ne diši preveč – še cesta do tja je slaba. Pa se je vmešal Furs. Kar je nenavadno, kajti institucija slovi, da preganja kurje tatove, kmečke turizme in kulturno-umetniška društva. Nenadoma pa bi Finančna uprava, dacarji po domače, od Uroševega nepojasnjenega denarja rada pobrala davek. To pa je bilo presenečenje. Za javnost, za Uroša tako ali tako, najbrž še za njegovo mamo.
Na podoben način so zašili velikega Caponeja in kot kaže bodo še Rotnika. Glede na to, da je Fursu pritrdilo tudi Upravno sodišče, bo 3 milijone 600 tisoč evrov nepojasnjenega denarja ostalo kot dejstvo. Davka je naneslo za 1,6 milijona, kar je Uroša neznansko razburilo: “Ne more človek plačati več davkariji, kot je daroval mami. Pa kje je tu osnovna olika!”
Pa se je vmešal Furs. Kar je nenavadno, kajti institucija slovi, da preganja kurje tatove, kmečke turizme in kulturno-umetniška društva.
Uroš Rotnik ima na sodišču odlične zgodbe. Davkariji očita, da ne zna seštevati. Pripoveduje o kupovanju in prodaji traktorjev. In uradniki so uradniški, sodni mlini počasni. Je pa stvar, ki se ji reče logika in zdrav razum. Bog ne daj, da bi klicali na linč ali da bi prejudicirali dejstva. Za konec samo gola zgodba brez imen in priimkov:
Mož je direktor ogromnega energetskega podjetja med graditvijo pomembne investicije. Graditev se od prvotnih načrtov podraži za več kot enkrat. Mož za časa direktorovanja zasluži 880 000 evrov bruto. Med preiskavo pri njem najdejo za 3,6 milijona evrov. Mož ne zna zadovoljivo pojasniti, kako je prišel do njih. Mož ima rad svojo mamo.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marca prepotrebno pozornost posvečamo materam. Mamicam in mamam. Nekateri 8. marca, nekateri za materinski dan. Odvisno od pogleda na svet, a vsaj marca je čas za najpomembnejšo osebo našega življenja, ki je praviloma pomembnejša od svetovnonazorskih razlik.
Marca prepotrebno pozornost posvečamo materam. Mamicam in mamam. Nekateri 8. marca, nekateri za materinski dan. Odvisno od pogleda na svet, a vsaj marca je čas za najpomembnejšo osebo našega življenja, ki je praviloma pomembnejša od svetovnonazorskih razlik. Matere, mamice in mame imamo radi. In marca jim nosimo darila. Majhne pozornosti. Nageljček ali šopek, nekateri dvajset dekagramov kave, premožnejši bon za sedem dni Radencev. Kot je že dolgo jasno v medčloveških odnosih, šteje namen in pozornost.
Se pa je te dni razkrilo, kdo izmed Slovencev ima svojo mamo najraje. To je Uroš Rotnik. Daroval ji je 1,2 milijona evrov. Kar približno pomeni izkupiček dnevne proizvodnje vsega rezanega cvetja na Nizozemskem.
Se pa je te dni razkrilo, kdo izmed Slovencev ima svojo mamo najraje. To je Uroš Rotnik. Daroval ji je 1,2 milijona evrov.
Ob Urošu smo vsi ostali sinovi in hčere nehvaležni kujoni, zato si pobližje poglejmo to noro ljubezen, kot jo gojijo v Šaleški dolini. Ker, kot je spremljati že zadnjih nekaj let, le eno stvar je imel Uroš raje kot mamo. Teš 6.
Nekaj na pol preverjenih dejstev: Teš 6 je na sodiščih dlje, kot so ga gradili. In bo na sodiščih, tudi ko se bo človeštvo že zdavnaj napajalo s fuzijskimi reaktorji. Povedano drugače: če bi škandali lahko goreli, bi imeli napajanje za Teš 6 zagotovljeno vso njegovo predvideno življenjsko dobo. Celoten velenjski rudnik bi lahko spremenili v muzej.
Kakorkoli, Teš 6 je v nebo vpijoča packarija in Uroš Rotnik je njegov prerok. Oziroma je bil njegov direktor, kar je nekje eno in isto. V veselih letih političnih prerivanj, korupcijskih škandalov in zakulisnih lobiranj se je Rotniku nabralo na računu 3,9 milijona evrov. Ker je elektrarna stala 1,4 milijarde, gre za neznaten znesek. Znesek, ki se ga pozabi na mizi. Ali pod njo. Ki se skrije v mošnjiček za drobiž.
Problem je, da Rotnik ne zna pojasniti izvora tega denarja. To je v državi, kjer bi državljani z veseljem pojasnili izvor denarja, če bi ga le imeli, skrajno nenavadno. Kot se reče v novoreku: “Blagor tistim, ki lahko pojasnijo!”
Problem je, da Rotnik ne zna pojasniti izvora tega denarja. To je v državi, kjer bi državljani z veseljem pojasnili izvor denarja, če bi ga le imeli, skrajno nenavadno.
Uradna Rotnikova verzija je, da je bil spreten na borzi. Predvsem na borzah bivše skupne države, ki so v tistem času brstele iz marmorja in mesinga finančnih prestolnic, kot so Banja Luka, Beograd ali Priština. Da, še dobro se spominjamo tistih časov. Finančni akviziterji so morili naivne državljane po telefonu, obešali so se na zvonce in obljubljali do 20-odstotne letne prihode na delnice “Elektroprivrede Bosne” in ostalih megaprofitabilnih balkanskih korporacij. Če si takrat naivno vprašal, kako je lahko rudnik na Kosovem bolj donosen od Appla, so ti razložili, da ne veš, kako deluje borza.
Nesrečneži, ki so takrat vstopili v to borzno igralnico, še danes odplačujejo samo obresti na kredite, ki so jih najeli za to pohlepno avanturo. Skratka, večini je spodletelo, le Urošu je uspelo. Strahotne donose so mu prijazni balkanski investicijski bankirji prinesli kar v kovčkih in ko je nakupil nekaj vikendov, dokapitaliziral davčno oazo ali dve, kupil materi cvetje za 1,2 milijona, verjetno peljal ženo na večerjo k Štormanu, se je pripravil na lagodno, lahko bi celo rekli “lahovno” življenje do konca svojih dni. Kajti, kaj je lahko lagodnejšega od tega, da si direktor komunale v Velenju?
Če si takrat naivno vprašal, kako je lahko rudnik na Kosovem bolj donosen od Appla, so ti razložili, da ne veš, kako deluje borza.
Vse bi se v redu izteklo … Tako je bilo mišljeno in ne bi bilo prvič. Velenjčani so vesela bratovščina in Šaleška dolina s svojim Titom vred ljubljanski politični eliti ne diši preveč – še cesta do tja je slaba. Pa se je vmešal Furs. Kar je nenavadno, kajti institucija slovi, da preganja kurje tatove, kmečke turizme in kulturno-umetniška društva. Nenadoma pa bi Finančna uprava, dacarji po domače, od Uroševega nepojasnjenega denarja rada pobrala davek. To pa je bilo presenečenje. Za javnost, za Uroša tako ali tako, najbrž še za njegovo mamo.
Na podoben način so zašili velikega Caponeja in kot kaže bodo še Rotnika. Glede na to, da je Fursu pritrdilo tudi Upravno sodišče, bo 3 milijone 600 tisoč evrov nepojasnjenega denarja ostalo kot dejstvo. Davka je naneslo za 1,6 milijona, kar je Uroša neznansko razburilo: “Ne more človek plačati več davkariji, kot je daroval mami. Pa kje je tu osnovna olika!”
Pa se je vmešal Furs. Kar je nenavadno, kajti institucija slovi, da preganja kurje tatove, kmečke turizme in kulturno-umetniška društva.
Uroš Rotnik ima na sodišču odlične zgodbe. Davkariji očita, da ne zna seštevati. Pripoveduje o kupovanju in prodaji traktorjev. In uradniki so uradniški, sodni mlini počasni. Je pa stvar, ki se ji reče logika in zdrav razum. Bog ne daj, da bi klicali na linč ali da bi prejudicirali dejstva. Za konec samo gola zgodba brez imen in priimkov:
Mož je direktor ogromnega energetskega podjetja med graditvijo pomembne investicije. Graditev se od prvotnih načrtov podraži za več kot enkrat. Mož za časa direktorovanja zasluži 880 000 evrov bruto. Med preiskavo pri njem najdejo za 3,6 milijona evrov. Mož ne zna zadovoljivo pojasniti, kako je prišel do njih. Mož ima rad svojo mamo.
Kot sta oba zvesta poslušalca naše oddaje zagotovo opazila, si do dneva današnjega nismo drznili komentirati epidemioloških ukrepov zdravstvenih kot tudi občih oblasti. Zadeva je najprej preveč resna, da bi se nepoučeni usajali, zakaj, čemu in počem; ob tem pa ukrepe komentirajo že vsi ostali poklicani in nepoklicani v tej državi … Tako smo menili, da se lahko naša skromna oddaja komentarjev na to temo vzdrži. Vse do pred nekaj dnevi. Takrat so zdravstvene in tudi obče oblasti storile nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ločile so kostanj in kuhano vino.
Včasih smo se običajni smrtniki o nadzoru bolj po tiho pogovarjali v gostilnah, tisti, ki so menjavali režime, pa v kabinetih univerz. Nadzorniki so tako viseli nad mlačnim pivom in hladim golažem ter vlekli na ušesa; danes, ko se o nadzoru v glavnem pogovarjamo na družbenih omrežjih, lahko nadzorniki udobno sedijo na toplem.
Danes pa na hitro o organih v sestavi, kot se reče. Govorili bomo o policiji – če ne veste, kako bi organe povezali s sestavljanjem.
Pretekle dni, prav v času, ko je Evropska agencija za varno hrano dodala na seznam kobilice, je v Ljubljani potekal evropski simpozij hrane. Ker mesec november je najbolj kulinarični mesec – ali kako že. Bili bi kratkovidni in nenasitni, če bi razcvet kulinarike, ki mu na Slovenskem sledimo zadnjih nekaj let in je vrh doživel z obiskom Michelinovih degustatorjev, označili za snobizem. Zanimanje za hrano, njeno čaščenje in raziskovanje je civilizacijska odlika, a žal se festivalski krožniki dramatično razlikujejo od slovenskega hranljivega vsakdana.
V Sloveniji imamo tri velike derbije. Derbi med Olimpijo in Mariborom, ki se igra na nogometni zelenici, derbi med Jesenicami in Olimpijo, ki se igra na ledeni ploskvi, in derbi med partizani in domobranci, ki se igra na političnem parketu.
Hočemo povedati; dokler na Slovenskem ne dobimo sodobne in prodorne, po evropsko umerjene zelene stranke, bomo na najpomembnejše, celo usodne okoljske konference pošiljali turiste.
Redko se zgodi, da državni organi prosijo za pomoč našo cenjeno radijsko hišo. A med dokazovanjem avtentičnosti pogovora med ministrom Andrejem Vizjakom in poslovnežem Bojanom Petanom, ki naj bi ga oba moža vodila pred 14 leti, so se odgovorni obrnili tudi na našo hišo. Kje, če ne na nacionalnem radiu, se res popolnoma spoznamo na zvočne posnetke.
Zdaj ko so odgovorni, prizadeti in vpleteni imeli teden dni časa, da pojasnijo zmešnjavo, v kateri se je znašla naša država, smo prišli na vrsto tudi mi. Svobodni strelci in v luno javkajoči nakladači. Pri tem seveda mislimo na škandale, ki sta jih zagrešila predsednik države in predsednik vlade. Predsednik vlade je zmerjal vse po spisku, predsednik države pa je na Instagramu "spoilal", po slovensko: razkril vsebino najnovejšega Jamesa Bonda. Človek ne ve, kaj je hujše.
Danes se še za minuto ali dve ozrimo na veliko mašo evropske politike, ki se je združena zbrala na Brdu. Menda smo bili pred nekaj dnevi priča največjemu zunanjepolitičnemu dogodku, ki ga je do zdaj organizirala Slovenija. Dogodek so pospremile odprte nebeške trombe in glasbena spremljava piščalk ter ragelj, a vse, kar se je dogajalo za zaprtimi vrati, ni drugega kot uspeh – kot se spodobi za vrhunec našega predsedovanja Svetu EU.
O čem drugem kot o protestih. Napovedanih, nenapovedanih, prijavljenih, neprijavljenih, nasilnih, miroljubnih, mobilnih in statičnih. Množičnih in tistih individualnih. Protesti so postali naš vsakdan, kar je za zaspano demokracijo, kot je Slovenija, vsaj nenavadno, če že ne neverjetno.
Obstaja pa strah, da je različica komunizma iz leta 2021, ki jo po črkah grškega alfabeta imenujemo jota komunizem, izjemno nalezljiva. Kaj se bo zgodilo, če bo komunizem postal prevladujoč ideološki model v Sloveniji, ne ve nihče.
Danes pa nekaj o jadranskem lobiranju. Kot vemo, predsednika vlade zvijajo v parlamentu, ker so na dan prišli fotografski posnetki, kako uživa na lobistovi jahti, ki križari nekje ob jadranski obali. V zagovor sta tako predsednik vlade kot tudi lobist povedala, da sta se srečala slučajno, da se skoraj ne poznata – celo ne marata se in kako sta samo malo poklepetala, medtem ko je jahta počela to, kar jahte počnejo. Delala vtis.
Danes pa nekaj o pravkar končani "bitki na Kolodvorski", ki bo prav gotovo pomemben prispevek v zgodovini slovenske bojaželjnosti. Najprej moramo precej resignirano ugotoviti, kako niti zasedbe televizij niso več, kar so bile! Včasih si potreboval šibko južnoameriško ali afriško demokracijo, dva tanka – enega za predsedniško palačo in enega za RTV, pa je bila država tvoja. Predvsem pa si potreboval ducat polkovnikov. Danes pa za zasedbo RTV-ja zadostuje že major.
S prihodom prvih hladnih dni tudi v naši skromni oddaji začenjamo z vročo politično jesenjo. Kar ni le simbolna napoved. V hladnih dneh, ko si mnogi ne bodo mogli privoščiti ogrevanja, nas bo grela politična misel. Mnogokrat nam bo ob politiki toplo pri srcu, še večkrat nam bo postalo vroče.
Toliko se je nabralo čez poletje, da se moramo vsakdana lotiti takoj in z vso ihto. Ker sumimo, da zmerjanje pod Triglavom še ni povsem končano, bomo psovke med oblastjo in civilno družbo ignorirali. "Nad dva tisoč metrov ni greha," so se strinjali Janša in protestniki, preden so se zmerjali z izrazoslovjem, zaradi katerega morajo v dolini starši v šolo. Razen tega se bo po naših informacijah dialog nadaljeval.
Kaj je najvrednejše, kar smo se naučili iz kriznih časov in kaj bi bilo modro vzeti v nove krizne čase?
Slovenska gospodinjstva te dni dobivamo državno pošto. Ali gre za potrdila o cepljenju, ali za vabila na referendum, najbolj bogato darilo pa je bila knjižica z naslovom: "Stali smo in obstali!" Gre za knjižico, ki nas spominja na slavno preteklost in še kot tiskovina zaokrožuje slovesnosti ob trideseti obletnici osamosvojitve. Ker smo v naši oddaji bolj piškavi mnenjski voditelji, se bomo ustavili le pri nekaj najbolj očitnih konotacijah knjižice.
Na začetku poletja pa, preden se poslovimo, nekaj najnovejših epidemioloških nasvetov. Vse, kar je v povezavi z virusom, je zapleteno. Od testiranja do potrdil za cepljenje. Ampak da so svetovne zdravstvene oblasti zadevo zapletle do konca, so poskrbele s poimenovanjem različic virusa po grški abecedi.
Nekaj časa smo potrebovali, na začetku poletja pa smo pripravljeni za natančnejšo analizo kongresa SDS v Slovenski Konjicah. Gre za našo državljansko dolžnost, saj največja stranka, ki ji nič ne manjka, sooblikuje in bistveno vpliva na naš vsakdan.
Neveljaven email naslov