Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Marca prepotrebno pozornost posvečamo materam. Mamicam in mamam. Nekateri 8. marca, nekateri za materinski dan. Odvisno od pogleda na svet, a vsaj marca je čas za najpomembnejšo osebo našega življenja, ki je praviloma pomembnejša od svetovnonazorskih razlik.
Marca prepotrebno pozornost posvečamo materam. Mamicam in mamam. Nekateri 8. marca, nekateri za materinski dan. Odvisno od pogleda na svet, a vsaj marca je čas za najpomembnejšo osebo našega življenja, ki je praviloma pomembnejša od svetovnonazorskih razlik. Matere, mamice in mame imamo radi. In marca jim nosimo darila. Majhne pozornosti. Nageljček ali šopek, nekateri dvajset dekagramov kave, premožnejši bon za sedem dni Radencev. Kot je že dolgo jasno v medčloveških odnosih, šteje namen in pozornost.
Se pa je te dni razkrilo, kdo izmed Slovencev ima svojo mamo najraje. To je Uroš Rotnik. Daroval ji je 1,2 milijona evrov. Kar približno pomeni izkupiček dnevne proizvodnje vsega rezanega cvetja na Nizozemskem.
Se pa je te dni razkrilo, kdo izmed Slovencev ima svojo mamo najraje. To je Uroš Rotnik. Daroval ji je 1,2 milijona evrov.
Ob Urošu smo vsi ostali sinovi in hčere nehvaležni kujoni, zato si pobližje poglejmo to noro ljubezen, kot jo gojijo v Šaleški dolini. Ker, kot je spremljati že zadnjih nekaj let, le eno stvar je imel Uroš raje kot mamo. Teš 6.
Nekaj na pol preverjenih dejstev: Teš 6 je na sodiščih dlje, kot so ga gradili. In bo na sodiščih, tudi ko se bo človeštvo že zdavnaj napajalo s fuzijskimi reaktorji. Povedano drugače: če bi škandali lahko goreli, bi imeli napajanje za Teš 6 zagotovljeno vso njegovo predvideno življenjsko dobo. Celoten velenjski rudnik bi lahko spremenili v muzej.
Kakorkoli, Teš 6 je v nebo vpijoča packarija in Uroš Rotnik je njegov prerok. Oziroma je bil njegov direktor, kar je nekje eno in isto. V veselih letih političnih prerivanj, korupcijskih škandalov in zakulisnih lobiranj se je Rotniku nabralo na računu 3,9 milijona evrov. Ker je elektrarna stala 1,4 milijarde, gre za neznaten znesek. Znesek, ki se ga pozabi na mizi. Ali pod njo. Ki se skrije v mošnjiček za drobiž.
Problem je, da Rotnik ne zna pojasniti izvora tega denarja. To je v državi, kjer bi državljani z veseljem pojasnili izvor denarja, če bi ga le imeli, skrajno nenavadno. Kot se reče v novoreku: “Blagor tistim, ki lahko pojasnijo!”
Problem je, da Rotnik ne zna pojasniti izvora tega denarja. To je v državi, kjer bi državljani z veseljem pojasnili izvor denarja, če bi ga le imeli, skrajno nenavadno.
Uradna Rotnikova verzija je, da je bil spreten na borzi. Predvsem na borzah bivše skupne države, ki so v tistem času brstele iz marmorja in mesinga finančnih prestolnic, kot so Banja Luka, Beograd ali Priština. Da, še dobro se spominjamo tistih časov. Finančni akviziterji so morili naivne državljane po telefonu, obešali so se na zvonce in obljubljali do 20-odstotne letne prihode na delnice “Elektroprivrede Bosne” in ostalih megaprofitabilnih balkanskih korporacij. Če si takrat naivno vprašal, kako je lahko rudnik na Kosovem bolj donosen od Appla, so ti razložili, da ne veš, kako deluje borza.
Nesrečneži, ki so takrat vstopili v to borzno igralnico, še danes odplačujejo samo obresti na kredite, ki so jih najeli za to pohlepno avanturo. Skratka, večini je spodletelo, le Urošu je uspelo. Strahotne donose so mu prijazni balkanski investicijski bankirji prinesli kar v kovčkih in ko je nakupil nekaj vikendov, dokapitaliziral davčno oazo ali dve, kupil materi cvetje za 1,2 milijona, verjetno peljal ženo na večerjo k Štormanu, se je pripravil na lagodno, lahko bi celo rekli “lahovno” življenje do konca svojih dni. Kajti, kaj je lahko lagodnejšega od tega, da si direktor komunale v Velenju?
Če si takrat naivno vprašal, kako je lahko rudnik na Kosovem bolj donosen od Appla, so ti razložili, da ne veš, kako deluje borza.
Vse bi se v redu izteklo … Tako je bilo mišljeno in ne bi bilo prvič. Velenjčani so vesela bratovščina in Šaleška dolina s svojim Titom vred ljubljanski politični eliti ne diši preveč – še cesta do tja je slaba. Pa se je vmešal Furs. Kar je nenavadno, kajti institucija slovi, da preganja kurje tatove, kmečke turizme in kulturno-umetniška društva. Nenadoma pa bi Finančna uprava, dacarji po domače, od Uroševega nepojasnjenega denarja rada pobrala davek. To pa je bilo presenečenje. Za javnost, za Uroša tako ali tako, najbrž še za njegovo mamo.
Na podoben način so zašili velikega Caponeja in kot kaže bodo še Rotnika. Glede na to, da je Fursu pritrdilo tudi Upravno sodišče, bo 3 milijone 600 tisoč evrov nepojasnjenega denarja ostalo kot dejstvo. Davka je naneslo za 1,6 milijona, kar je Uroša neznansko razburilo: “Ne more človek plačati več davkariji, kot je daroval mami. Pa kje je tu osnovna olika!”
Pa se je vmešal Furs. Kar je nenavadno, kajti institucija slovi, da preganja kurje tatove, kmečke turizme in kulturno-umetniška društva.
Uroš Rotnik ima na sodišču odlične zgodbe. Davkariji očita, da ne zna seštevati. Pripoveduje o kupovanju in prodaji traktorjev. In uradniki so uradniški, sodni mlini počasni. Je pa stvar, ki se ji reče logika in zdrav razum. Bog ne daj, da bi klicali na linč ali da bi prejudicirali dejstva. Za konec samo gola zgodba brez imen in priimkov:
Mož je direktor ogromnega energetskega podjetja med graditvijo pomembne investicije. Graditev se od prvotnih načrtov podraži za več kot enkrat. Mož za časa direktorovanja zasluži 880 000 evrov bruto. Med preiskavo pri njem najdejo za 3,6 milijona evrov. Mož ne zna zadovoljivo pojasniti, kako je prišel do njih. Mož ima rad svojo mamo.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marca prepotrebno pozornost posvečamo materam. Mamicam in mamam. Nekateri 8. marca, nekateri za materinski dan. Odvisno od pogleda na svet, a vsaj marca je čas za najpomembnejšo osebo našega življenja, ki je praviloma pomembnejša od svetovnonazorskih razlik.
Marca prepotrebno pozornost posvečamo materam. Mamicam in mamam. Nekateri 8. marca, nekateri za materinski dan. Odvisno od pogleda na svet, a vsaj marca je čas za najpomembnejšo osebo našega življenja, ki je praviloma pomembnejša od svetovnonazorskih razlik. Matere, mamice in mame imamo radi. In marca jim nosimo darila. Majhne pozornosti. Nageljček ali šopek, nekateri dvajset dekagramov kave, premožnejši bon za sedem dni Radencev. Kot je že dolgo jasno v medčloveških odnosih, šteje namen in pozornost.
Se pa je te dni razkrilo, kdo izmed Slovencev ima svojo mamo najraje. To je Uroš Rotnik. Daroval ji je 1,2 milijona evrov. Kar približno pomeni izkupiček dnevne proizvodnje vsega rezanega cvetja na Nizozemskem.
Se pa je te dni razkrilo, kdo izmed Slovencev ima svojo mamo najraje. To je Uroš Rotnik. Daroval ji je 1,2 milijona evrov.
Ob Urošu smo vsi ostali sinovi in hčere nehvaležni kujoni, zato si pobližje poglejmo to noro ljubezen, kot jo gojijo v Šaleški dolini. Ker, kot je spremljati že zadnjih nekaj let, le eno stvar je imel Uroš raje kot mamo. Teš 6.
Nekaj na pol preverjenih dejstev: Teš 6 je na sodiščih dlje, kot so ga gradili. In bo na sodiščih, tudi ko se bo človeštvo že zdavnaj napajalo s fuzijskimi reaktorji. Povedano drugače: če bi škandali lahko goreli, bi imeli napajanje za Teš 6 zagotovljeno vso njegovo predvideno življenjsko dobo. Celoten velenjski rudnik bi lahko spremenili v muzej.
Kakorkoli, Teš 6 je v nebo vpijoča packarija in Uroš Rotnik je njegov prerok. Oziroma je bil njegov direktor, kar je nekje eno in isto. V veselih letih političnih prerivanj, korupcijskih škandalov in zakulisnih lobiranj se je Rotniku nabralo na računu 3,9 milijona evrov. Ker je elektrarna stala 1,4 milijarde, gre za neznaten znesek. Znesek, ki se ga pozabi na mizi. Ali pod njo. Ki se skrije v mošnjiček za drobiž.
Problem je, da Rotnik ne zna pojasniti izvora tega denarja. To je v državi, kjer bi državljani z veseljem pojasnili izvor denarja, če bi ga le imeli, skrajno nenavadno. Kot se reče v novoreku: “Blagor tistim, ki lahko pojasnijo!”
Problem je, da Rotnik ne zna pojasniti izvora tega denarja. To je v državi, kjer bi državljani z veseljem pojasnili izvor denarja, če bi ga le imeli, skrajno nenavadno.
Uradna Rotnikova verzija je, da je bil spreten na borzi. Predvsem na borzah bivše skupne države, ki so v tistem času brstele iz marmorja in mesinga finančnih prestolnic, kot so Banja Luka, Beograd ali Priština. Da, še dobro se spominjamo tistih časov. Finančni akviziterji so morili naivne državljane po telefonu, obešali so se na zvonce in obljubljali do 20-odstotne letne prihode na delnice “Elektroprivrede Bosne” in ostalih megaprofitabilnih balkanskih korporacij. Če si takrat naivno vprašal, kako je lahko rudnik na Kosovem bolj donosen od Appla, so ti razložili, da ne veš, kako deluje borza.
Nesrečneži, ki so takrat vstopili v to borzno igralnico, še danes odplačujejo samo obresti na kredite, ki so jih najeli za to pohlepno avanturo. Skratka, večini je spodletelo, le Urošu je uspelo. Strahotne donose so mu prijazni balkanski investicijski bankirji prinesli kar v kovčkih in ko je nakupil nekaj vikendov, dokapitaliziral davčno oazo ali dve, kupil materi cvetje za 1,2 milijona, verjetno peljal ženo na večerjo k Štormanu, se je pripravil na lagodno, lahko bi celo rekli “lahovno” življenje do konca svojih dni. Kajti, kaj je lahko lagodnejšega od tega, da si direktor komunale v Velenju?
Če si takrat naivno vprašal, kako je lahko rudnik na Kosovem bolj donosen od Appla, so ti razložili, da ne veš, kako deluje borza.
Vse bi se v redu izteklo … Tako je bilo mišljeno in ne bi bilo prvič. Velenjčani so vesela bratovščina in Šaleška dolina s svojim Titom vred ljubljanski politični eliti ne diši preveč – še cesta do tja je slaba. Pa se je vmešal Furs. Kar je nenavadno, kajti institucija slovi, da preganja kurje tatove, kmečke turizme in kulturno-umetniška društva. Nenadoma pa bi Finančna uprava, dacarji po domače, od Uroševega nepojasnjenega denarja rada pobrala davek. To pa je bilo presenečenje. Za javnost, za Uroša tako ali tako, najbrž še za njegovo mamo.
Na podoben način so zašili velikega Caponeja in kot kaže bodo še Rotnika. Glede na to, da je Fursu pritrdilo tudi Upravno sodišče, bo 3 milijone 600 tisoč evrov nepojasnjenega denarja ostalo kot dejstvo. Davka je naneslo za 1,6 milijona, kar je Uroša neznansko razburilo: “Ne more človek plačati več davkariji, kot je daroval mami. Pa kje je tu osnovna olika!”
Pa se je vmešal Furs. Kar je nenavadno, kajti institucija slovi, da preganja kurje tatove, kmečke turizme in kulturno-umetniška društva.
Uroš Rotnik ima na sodišču odlične zgodbe. Davkariji očita, da ne zna seštevati. Pripoveduje o kupovanju in prodaji traktorjev. In uradniki so uradniški, sodni mlini počasni. Je pa stvar, ki se ji reče logika in zdrav razum. Bog ne daj, da bi klicali na linč ali da bi prejudicirali dejstva. Za konec samo gola zgodba brez imen in priimkov:
Mož je direktor ogromnega energetskega podjetja med graditvijo pomembne investicije. Graditev se od prvotnih načrtov podraži za več kot enkrat. Mož za časa direktorovanja zasluži 880 000 evrov bruto. Med preiskavo pri njem najdejo za 3,6 milijona evrov. Mož ne zna zadovoljivo pojasniti, kako je prišel do njih. Mož ima rad svojo mamo.
Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Danes pa v pomanjkanju tehtnejših novic nekaj paberkov iz sveta znanosti. Najprej k jezikoslovju. Jezikovni inštitut pri SDS je za trenutek odložil delo pri izbiri primerne kitice Zdravljice za himno in posegel v samo strukturo jezika. Predlagajo novo terminologijo, kjer bi se slovnično število dvojine po novem poimenovalo dualizem.
Danes pa še kratek pogled na preteklo glasovanje o nezaupnici. Politične analize bomo prepustili političnim komentatorjem, ki jim je nezaupnica pravkar pognojila njivo za nov cikel kolobarjenja. Mi se bomo posvetili preprosti mehaniki, kajti menimo, da se ključ do razumevanja ne le obstoja ali padca vlade, temveč tudi do stanja demokracije v naši deželi ne skriva v rezultatu, temveč v postopku.
Ker so lani ni bilo tradicionalnih brucevanj, ki študentsko in profesorsko populacijo po navadi odrešijo nepotrebne revolucionarnosti, je korona zalomila situacijo tudi v visokem šolstvu. Neke vrste krizo je bilo za pričakovati, a resne napetosti so se začele, ko je vladi skoraj uspelo ukiniti akademsko leto in bi na tisoče maturantov skoraj končalo na "sončni upravi". Kot je v navadi ob takšnih slavnostnih priložnostih, je zastavo nosil naš premier in kot je še sploh v navadi, je za priložnost izumil kuplet ali dovtip, ki ima velik potencial, da postane narodno blago. Do takrat pa je postal viralen, kot se imenuje vseprisotnost takšnega ocvirka na medmrežju.
V naslednjih mesecih Slovenijo čakata dva izjemno zahtevna logistična podviga. V prvem se mora predsednik vlade skregati z vsakim državljanom posebej; v drugem pa moramo precepiti prebivalstvo. Povedano natančneje; predsedniku vlade se ni treba skregati s svojimi volivci, tako da bo čredna imunost na predsednika vlade nastopila nekje pri osemdesetih odstotkih skreganih. Kot je znano, pa bomo čredno imunost proti covidu-19 dosegli pri sedemdesetih odstotkih precepljenega prebivalstva.
Neveljaven email naslov