Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa o Thompsonovem koncertu v Mariboru. Hrvaški pevec, ki se sliši kot znamka zunajkrmnega motorja, je pošteno razburkal štajersko in tudi slovensko javnost. Zato si zasluži nekaj besed, če na tem programu že ne boste slišali njegove glasbe.
*Kdor poje, zlo ne misli
Danes pa o Thompsonovem koncertu v Mariboru. Hrvaški pevec, ki se sliši kot znamka zunajkrmnega motorja, je pošteno razburkal štajersko in tudi slovensko javnost. Zato si zasluži nekaj besed, če na tem programu že ne boste slišali njegove glasbe.
Najprej se zaščitimo z javnomnenjskim kondomom. Smo proti koncertu. Tako je javnomnenjska vest pomirjena. Ampak naši razlogi proti so nekoliko drugačni od uradnih, do njih pa se ni mogoče prebiti drugače, kot prek kopice razlogov “za” koncert. Pa začnimo ta veliki festival svetohlinstva. Od preprostega h kompleksnejšemu.
Najprej se zaščitimo z javnomnenjskim kondomom. Smo proti koncertu.
Najprej: kaj se je zgodilo z “Kdor poje, zlo ne misli”? Nekako se zdi, da smo s svobodo govora dobili tudi svobodo petja in da so ideje ali s koncertnih odrov, iz medijev in s prižnic že dolgo razumljene kot ideje drugače mislečih. Če hujskajo k sovraštvu in nestrpnosti, je naloga civilizirane družbe, da jih zatre s protiargumenti, vzgojo in prosveto, ne pa s prepovedjo.
Drugič: koncert pripravlja organizator, ki je viden član lokalne oblasti. Lokalna oblast pa menda ja ve, kaj je dobro za lokalno skupnost.
Tretjič: koncert je skoraj razprodan. Kdo smo, da sodimo, kaj je občinstvu všeč?!
Četrtič: moti nas, ker je Thomspon nosilec velikohrvaških ustaških idej. Ob tem pa Bora Đorđevič, deklarirani nosilec velikosrbskih četniških idej, brez težav koncertira in celo mirno živi v Sloveniji.
Petič: moti nas ustaška ikonografija. Ikonografija v glasbi je zapletena reč; menda se zaradi nje ne bomo odrekli Wagnerju in arijski ikonografiji v njegovi glasbi, pa tudi Mozartova Čarobna piščal vrvi od prostozidarske in druge okultne ikonografije. Mimogrede: kako je z ikonografijo, totalitarizmom in glasbo, so najlepše pokazali Laibach v osemdesetih in s prepovedjo Thomsona le kažemo, da se iz njihove bleščeče kariere nismo ničesar naučili.
Šestič: moti nas, ker bo Thompson imel koncert pri nas. V Sloveniji. Niti malo nas ne moti, ko ga ima na Hrvaškem. Kar je vsaj nenavadno, glede na to, da so njegove sprevržene ideje sovraštva in nasilja univerzalne ideje, proti katerim se je treba zavzemati ves čas in ne glede na geografski prostor, kjer so izražane.
Tretjič: koncert je skoraj razprodan. Kdo smo, da sodimo, kaj je občinstvu všeč?!
Zgoraj navedeni instant argumenti pa kljub vsemu potrebujejo daljšo izpeljavo. Nekaj stvari z balkansko glasbo in Slovenci ni povsem jasnih, zato jih je treba analizirati. Najprej o Mariboru. Mogoče v drugih mestih to ni tako prisotno, a mesto je zlata jama za bolj ali manj bizarne balkanske izvajalce, ki redno napolnijo mestne koncertne dvorane. Od legendarnih pop/rock skupin, ki zadnjih dvajset let prihajajo na poslovilno turnejo, prek invazije dalmatinskih klap, vse do turbofolka. Sicer bi težko vse skupaj prevalili samo na Maribor, končno je ena najbolj priljubljenih slovenskih radijskih postaj specializirana za balkansko glasbo, a v mestu ob Dravi je fenomen balkanske glasbe verjetno najbolj skoncentriran. In tako za raziskovalca tudi najbolj dostopen. Fenomen, znotraj katerega je Thompson le ena majhna celica, je neverjeten na več nivojih. Predvsem ruši mit, kako se naši otroci tri desetletja po začetku razpada bivše države na obalah Jadrana sporazumevajo le še v angleščini, ob tem pa srbohrvaški izvajalci polnijo dvorane. Na drugem nivoju je fenomen občutiti v odporu slovenskih institucij do balkanske glasbe. Razvpite kvote, srd glasbenih urednikov in tudi javne akcije, kot je ta antithompsonovska, pričajo o tem, kako se je balkanska glasba kot kulturni vzorec tako globoko zasidrala v slovenskem ljudstvu, da jo institucije razumejo kot neposrednega sovražnika, proti kateremu je treba usmeriti birokratski meč. Od tod naprej sledimo besni bitki dvočetrtinskega s sedemosminskim taktom, v kateri so padli premnogi slovenski izvajalci kot tudi junaki glasbenih uredništev. Povedano drugače in povsem preprosto: pevke iz Ljubljane ali Kranja pojejo in so videti, kot da so se rodile v Kruševcu ali Zadru, pevke iz Kruševca ali Zadra pa se v Ljubljani ali Kranju počutijo kot doma. Nekako tako.
Čisto na koncu te krajše analize argumentov “za” koncert še to: kulturna raven slovenskega prebivalstva, ki se v določeni meri kaže tudi skozi glasbeni okus, pospešeno pada in vdor, vpliv in doseg balkanske glasbe je le eden od pokazateljev tega procesa.
Predvsem ruši mit, kako se naši otroci tri desetletja po začetku razpada bivše države na obalah Jadrana sporazumevajo le še v angleščini, ob tem pa srbohrvaški izvajalci polnijo dvorane.
Na razumski in fenomenološki plati se zdi, da proti Thompsonovemu koncert v Mariboru ni moč najti niti enega argumenta, ki bi upravičil njegovo prepoved. Vsaj če hočemo biti dosledni in upoštevati kulturne vzorce in navade trenutka.
Obstaja pa argument, zaradi katerega nikoli ne bi smeli dovoliti koncerta hrvaškega pevca v Sloveniji. Balkanski moški izvajalec ima tematsko precej zožen repertoar. V glavnem govori o romantičnem deficitu, ker ga je zapustilo dekle. Včasih poje še o alkoholu ali o morju. Nič posebnega, torej, a miselni svet balkanskega pevca je skoncentriran na ljubezen do ženske. Ženska je znotraj te glasbe postavljena na piedestal, ki mu katerakoli druga popularna ustvarjalnost težko seže do kolen. A lajnanje “zakaj si me zapustila” bi lahko bil le bizaren okrasek komercialnih nagnjenj teh avtorjev, če se pred tem ne bi zgodila tragedija balkanskih vojn. Torej: ljudje ki so brezsramno posiljevali, mučili in ubijali, nimajo danes nobene ne moralne, verjetno pa niti ne legalne pravice o včerajšnjih žrtvah skladati poskočnice. Thomson ni sporen zaradi ikonografije ali referenc na zgodovinsko preseženo ustaško državo. Sporen je v mnogo širšem kontekstu. Sporen je kot balkanski moški – kot predstavnik vrste, ki je pred našim dvoriščem izvršila enega največjih genocidov v zadnjih stoletjih! Moški, ki so brez vesti šli prek genocida, danes v pesmicah jočejo, ker niso ljubljeni … Kot predstavnik teh Thomson razumnega človeka ne ziritira do tega, da mu prepove nastop, temveč ga sili na bruhanje.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa o Thompsonovem koncertu v Mariboru. Hrvaški pevec, ki se sliši kot znamka zunajkrmnega motorja, je pošteno razburkal štajersko in tudi slovensko javnost. Zato si zasluži nekaj besed, če na tem programu že ne boste slišali njegove glasbe.
*Kdor poje, zlo ne misli
Danes pa o Thompsonovem koncertu v Mariboru. Hrvaški pevec, ki se sliši kot znamka zunajkrmnega motorja, je pošteno razburkal štajersko in tudi slovensko javnost. Zato si zasluži nekaj besed, če na tem programu že ne boste slišali njegove glasbe.
Najprej se zaščitimo z javnomnenjskim kondomom. Smo proti koncertu. Tako je javnomnenjska vest pomirjena. Ampak naši razlogi proti so nekoliko drugačni od uradnih, do njih pa se ni mogoče prebiti drugače, kot prek kopice razlogov “za” koncert. Pa začnimo ta veliki festival svetohlinstva. Od preprostega h kompleksnejšemu.
Najprej se zaščitimo z javnomnenjskim kondomom. Smo proti koncertu.
Najprej: kaj se je zgodilo z “Kdor poje, zlo ne misli”? Nekako se zdi, da smo s svobodo govora dobili tudi svobodo petja in da so ideje ali s koncertnih odrov, iz medijev in s prižnic že dolgo razumljene kot ideje drugače mislečih. Če hujskajo k sovraštvu in nestrpnosti, je naloga civilizirane družbe, da jih zatre s protiargumenti, vzgojo in prosveto, ne pa s prepovedjo.
Drugič: koncert pripravlja organizator, ki je viden član lokalne oblasti. Lokalna oblast pa menda ja ve, kaj je dobro za lokalno skupnost.
Tretjič: koncert je skoraj razprodan. Kdo smo, da sodimo, kaj je občinstvu všeč?!
Četrtič: moti nas, ker je Thomspon nosilec velikohrvaških ustaških idej. Ob tem pa Bora Đorđevič, deklarirani nosilec velikosrbskih četniških idej, brez težav koncertira in celo mirno živi v Sloveniji.
Petič: moti nas ustaška ikonografija. Ikonografija v glasbi je zapletena reč; menda se zaradi nje ne bomo odrekli Wagnerju in arijski ikonografiji v njegovi glasbi, pa tudi Mozartova Čarobna piščal vrvi od prostozidarske in druge okultne ikonografije. Mimogrede: kako je z ikonografijo, totalitarizmom in glasbo, so najlepše pokazali Laibach v osemdesetih in s prepovedjo Thomsona le kažemo, da se iz njihove bleščeče kariere nismo ničesar naučili.
Šestič: moti nas, ker bo Thompson imel koncert pri nas. V Sloveniji. Niti malo nas ne moti, ko ga ima na Hrvaškem. Kar je vsaj nenavadno, glede na to, da so njegove sprevržene ideje sovraštva in nasilja univerzalne ideje, proti katerim se je treba zavzemati ves čas in ne glede na geografski prostor, kjer so izražane.
Tretjič: koncert je skoraj razprodan. Kdo smo, da sodimo, kaj je občinstvu všeč?!
Zgoraj navedeni instant argumenti pa kljub vsemu potrebujejo daljšo izpeljavo. Nekaj stvari z balkansko glasbo in Slovenci ni povsem jasnih, zato jih je treba analizirati. Najprej o Mariboru. Mogoče v drugih mestih to ni tako prisotno, a mesto je zlata jama za bolj ali manj bizarne balkanske izvajalce, ki redno napolnijo mestne koncertne dvorane. Od legendarnih pop/rock skupin, ki zadnjih dvajset let prihajajo na poslovilno turnejo, prek invazije dalmatinskih klap, vse do turbofolka. Sicer bi težko vse skupaj prevalili samo na Maribor, končno je ena najbolj priljubljenih slovenskih radijskih postaj specializirana za balkansko glasbo, a v mestu ob Dravi je fenomen balkanske glasbe verjetno najbolj skoncentriran. In tako za raziskovalca tudi najbolj dostopen. Fenomen, znotraj katerega je Thompson le ena majhna celica, je neverjeten na več nivojih. Predvsem ruši mit, kako se naši otroci tri desetletja po začetku razpada bivše države na obalah Jadrana sporazumevajo le še v angleščini, ob tem pa srbohrvaški izvajalci polnijo dvorane. Na drugem nivoju je fenomen občutiti v odporu slovenskih institucij do balkanske glasbe. Razvpite kvote, srd glasbenih urednikov in tudi javne akcije, kot je ta antithompsonovska, pričajo o tem, kako se je balkanska glasba kot kulturni vzorec tako globoko zasidrala v slovenskem ljudstvu, da jo institucije razumejo kot neposrednega sovražnika, proti kateremu je treba usmeriti birokratski meč. Od tod naprej sledimo besni bitki dvočetrtinskega s sedemosminskim taktom, v kateri so padli premnogi slovenski izvajalci kot tudi junaki glasbenih uredništev. Povedano drugače in povsem preprosto: pevke iz Ljubljane ali Kranja pojejo in so videti, kot da so se rodile v Kruševcu ali Zadru, pevke iz Kruševca ali Zadra pa se v Ljubljani ali Kranju počutijo kot doma. Nekako tako.
Čisto na koncu te krajše analize argumentov “za” koncert še to: kulturna raven slovenskega prebivalstva, ki se v določeni meri kaže tudi skozi glasbeni okus, pospešeno pada in vdor, vpliv in doseg balkanske glasbe je le eden od pokazateljev tega procesa.
Predvsem ruši mit, kako se naši otroci tri desetletja po začetku razpada bivše države na obalah Jadrana sporazumevajo le še v angleščini, ob tem pa srbohrvaški izvajalci polnijo dvorane.
Na razumski in fenomenološki plati se zdi, da proti Thompsonovemu koncert v Mariboru ni moč najti niti enega argumenta, ki bi upravičil njegovo prepoved. Vsaj če hočemo biti dosledni in upoštevati kulturne vzorce in navade trenutka.
Obstaja pa argument, zaradi katerega nikoli ne bi smeli dovoliti koncerta hrvaškega pevca v Sloveniji. Balkanski moški izvajalec ima tematsko precej zožen repertoar. V glavnem govori o romantičnem deficitu, ker ga je zapustilo dekle. Včasih poje še o alkoholu ali o morju. Nič posebnega, torej, a miselni svet balkanskega pevca je skoncentriran na ljubezen do ženske. Ženska je znotraj te glasbe postavljena na piedestal, ki mu katerakoli druga popularna ustvarjalnost težko seže do kolen. A lajnanje “zakaj si me zapustila” bi lahko bil le bizaren okrasek komercialnih nagnjenj teh avtorjev, če se pred tem ne bi zgodila tragedija balkanskih vojn. Torej: ljudje ki so brezsramno posiljevali, mučili in ubijali, nimajo danes nobene ne moralne, verjetno pa niti ne legalne pravice o včerajšnjih žrtvah skladati poskočnice. Thomson ni sporen zaradi ikonografije ali referenc na zgodovinsko preseženo ustaško državo. Sporen je v mnogo širšem kontekstu. Sporen je kot balkanski moški – kot predstavnik vrste, ki je pred našim dvoriščem izvršila enega največjih genocidov v zadnjih stoletjih! Moški, ki so brez vesti šli prek genocida, danes v pesmicah jočejo, ker niso ljubljeni … Kot predstavnik teh Thomson razumnega človeka ne ziritira do tega, da mu prepove nastop, temveč ga sili na bruhanje.
Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Prejšnje dni smo imeli polna usta dela. In uživali v brezdelju. Med obojim je nekakšna smešna korelacija. Več o delu govoriš, manj ga opravljaš. In obratno: več kot je dela, manj človeka mika, da bi o njem razpravljal. Na terenu se o teoremu lahko podučimo ob primeru letošnje pozebe. Kmetje so ostali brez dela, zato pa so delo dobili na ministrstvu za kmetijstvo. Tam morajo namreč pripraviti interventni zakon za odpravo posledic letošnje pozebe. Hkrati pa se pripravljajo na izplačilo prvih povračil ob škodi zaradi lanske pozebe.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
"Kdor čaka dočaka," je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar. Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
So stvari, ki se jih v življenju ni moč znebiti. Ena izmed njih je Mercator. Mercator je nekaj, proti čemur bi morali uvesti cepljenje. Ne sezonsko kot proti gripi, temveč sistemsko kot proti rdečkam ... Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
Končajmo to veliko komedijo enkrat za vselej. Tole z begunci namreč. Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno. Zato končajmo to komedijo enkrat za vselej.
Marca prepotrebno pozornost posvečamo materam. Mamicam in mamam. Nekateri 8. marca, nekateri za materinski dan. Odvisno od pogleda na svet, a vsaj marca je čas za najpomembnejšo osebo našega življenja, ki je praviloma pomembnejša od svetovnonazorskih razlik.
Kar nekaj nejasnosti – natančno pet – se jih ob obisku predsednika evropske komisije postavlja družbeno zvedavemu Slovencu oziroma Evropejcu.
Danes pa nekaj o kulturi in kajenju. Kar ne pomeni, da o kulturi kajenja. Niti ne pomeni, da o kajenju v kulturi. Dobesedno o kulturi in kajenju.
Neveljaven email naslov