Danes pa o Thompsonovem koncertu v Mariboru. Hrvaški pevec, ki se sliši kot znamka zunajkrmnega motorja, je pošteno razburkal štajersko in tudi slovensko javnost. Zato si zasluži nekaj besed, če na tem programu že ne boste slišali njegove glasbe.

*Kdor poje, zlo ne misli
Danes pa o Thompsonovem koncertu v Mariboru. Hrvaški pevec, ki se sliši kot znamka zunajkrmnega motorja, je pošteno razburkal štajersko in tudi slovensko javnost. Zato si zasluži nekaj besed, če na tem programu že ne boste slišali njegove glasbe.
Najprej se zaščitimo z javnomnenjskim kondomom. Smo proti koncertu. Tako je javnomnenjska vest pomirjena. Ampak naši razlogi proti so nekoliko drugačni od uradnih, do njih pa se ni mogoče prebiti drugače, kot prek kopice razlogov “za” koncert. Pa začnimo ta veliki festival svetohlinstva. Od preprostega h kompleksnejšemu.

Najprej se zaščitimo z javnomnenjskim kondomom. Smo proti koncertu.

Najprej: kaj se je zgodilo z “Kdor poje, zlo ne misli”? Nekako se zdi, da smo s svobodo govora dobili tudi svobodo petja in da so ideje ali s koncertnih odrov, iz medijev in s prižnic že dolgo razumljene kot ideje drugače mislečih. Če hujskajo k sovraštvu in nestrpnosti, je naloga civilizirane družbe, da jih zatre s protiargumenti, vzgojo in prosveto, ne pa s prepovedjo.
Drugič: koncert pripravlja organizator, ki je viden član lokalne oblasti. Lokalna oblast pa menda ja ve, kaj je dobro za lokalno skupnost.
Tretjič: koncert je skoraj razprodan. Kdo smo, da sodimo, kaj je občinstvu všeč?!
Četrtič: moti nas, ker je Thomspon nosilec velikohrvaških ustaških idej. Ob tem pa Bora Đorđevič, deklarirani nosilec velikosrbskih četniških idej, brez težav koncertira in celo mirno živi v Sloveniji.
Petič: moti nas ustaška ikonografija. Ikonografija v glasbi je zapletena reč; menda se zaradi nje ne bomo odrekli Wagnerju in arijski ikonografiji v njegovi glasbi, pa tudi Mozartova Čarobna piščal vrvi od prostozidarske in druge okultne ikonografije. Mimogrede: kako je z ikonografijo, totalitarizmom in glasbo, so najlepše pokazali Laibach v osemdesetih in s prepovedjo Thomsona le kažemo, da se iz njihove bleščeče kariere nismo ničesar naučili.
Šestič: moti nas, ker bo Thompson imel koncert pri nas. V Sloveniji. Niti malo nas ne moti, ko ga ima na Hrvaškem. Kar je vsaj nenavadno, glede na to, da so njegove sprevržene ideje sovraštva in nasilja univerzalne ideje, proti katerim se je treba zavzemati ves čas in ne glede na geografski prostor, kjer so izražane.

Tretjič: koncert je skoraj razprodan. Kdo smo, da sodimo, kaj je občinstvu všeč?!

Zgoraj navedeni instant argumenti pa kljub vsemu potrebujejo daljšo izpeljavo. Nekaj stvari z balkansko glasbo in Slovenci ni povsem jasnih, zato jih je treba analizirati. Najprej o Mariboru. Mogoče v drugih mestih to ni tako prisotno, a mesto je zlata jama za bolj ali manj bizarne balkanske izvajalce, ki redno napolnijo mestne koncertne dvorane. Od legendarnih pop/rock skupin, ki zadnjih dvajset let prihajajo na poslovilno turnejo, prek invazije dalmatinskih klap, vse do turbofolka. Sicer bi težko vse skupaj prevalili samo na Maribor, končno je ena najbolj priljubljenih slovenskih radijskih postaj specializirana za balkansko glasbo, a v mestu ob Dravi je fenomen balkanske glasbe verjetno najbolj skoncentriran. In tako za raziskovalca tudi najbolj dostopen. Fenomen, znotraj katerega je Thompson le ena majhna celica, je neverjeten na več nivojih. Predvsem ruši mit, kako se naši otroci tri desetletja po začetku razpada bivše države na obalah Jadrana sporazumevajo le še v angleščini, ob tem pa srbohrvaški izvajalci polnijo dvorane. Na drugem nivoju je fenomen občutiti v odporu slovenskih institucij do balkanske glasbe. Razvpite kvote, srd glasbenih urednikov in tudi javne akcije, kot je ta antithompsonovska, pričajo o tem, kako se je balkanska glasba kot kulturni vzorec tako globoko zasidrala v slovenskem ljudstvu, da jo institucije razumejo kot neposrednega sovražnika, proti kateremu je treba usmeriti birokratski meč. Od tod naprej sledimo besni bitki dvočetrtinskega s sedemosminskim taktom, v kateri so padli premnogi slovenski izvajalci kot tudi junaki glasbenih uredništev. Povedano drugače in povsem preprosto: pevke iz Ljubljane ali Kranja pojejo in so videti, kot da so se rodile v Kruševcu ali Zadru, pevke iz Kruševca ali Zadra pa se v Ljubljani ali Kranju počutijo kot doma. Nekako tako.
Čisto na koncu te krajše analize argumentov “za” koncert še to: kulturna raven slovenskega prebivalstva, ki se v določeni meri kaže tudi skozi glasbeni okus, pospešeno pada in vdor, vpliv in doseg balkanske glasbe je le eden od pokazateljev tega procesa.

Predvsem ruši mit, kako se naši otroci tri desetletja po začetku razpada bivše države na obalah Jadrana sporazumevajo le še v angleščini, ob tem pa srbohrvaški izvajalci polnijo dvorane.

Na razumski in fenomenološki plati se zdi, da proti Thompsonovemu koncert v Mariboru ni moč najti niti enega argumenta, ki bi upravičil njegovo prepoved. Vsaj če hočemo biti dosledni in upoštevati kulturne vzorce in navade trenutka.
Obstaja pa argument, zaradi katerega nikoli ne bi smeli dovoliti koncerta hrvaškega pevca v Sloveniji. Balkanski moški izvajalec ima tematsko precej zožen repertoar. V glavnem govori o romantičnem deficitu, ker ga je zapustilo dekle. Včasih poje še o alkoholu ali o morju. Nič posebnega, torej, a miselni svet balkanskega pevca je skoncentriran na ljubezen do ženske. Ženska je znotraj te glasbe postavljena na piedestal, ki mu katerakoli druga popularna ustvarjalnost težko seže do kolen. A lajnanje “zakaj si me zapustila” bi lahko bil le bizaren okrasek komercialnih nagnjenj teh avtorjev, če se pred tem ne bi zgodila tragedija balkanskih vojn. Torej: ljudje ki so brezsramno posiljevali, mučili in ubijali, nimajo danes nobene ne moralne, verjetno pa niti ne legalne pravice o včerajšnjih žrtvah skladati poskočnice. Thomson ni sporen zaradi ikonografije ali referenc na zgodovinsko preseženo ustaško državo. Sporen je v mnogo širšem kontekstu. Sporen je kot balkanski moški – kot predstavnik vrste, ki je pred našim dvoriščem izvršila enega največjih genocidov v zadnjih stoletjih! Moški, ki so brez vesti šli prek genocida, danes v pesmicah jočejo, ker niso ljubljeni … Kot predstavnik teh Thomson razumnega človeka ne ziritira do tega, da mu prepove nastop, temveč ga sili na bruhanje.