Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje
Velika izbira očeta naroda in njena medijska pravila ter omejitve nam je nekoliko zožila izbiro primernih tem za današnjo analizo. A kljub vsej šaradi okoli predsednika republike se še vedno najde poudarek, ki očrtuje bistvena vprašanja življenja. Nepričakovano so na njih opozorili stavkajoči zaporniki na Povšetovi. Zahtevali so več televizijskih programov in boljšo hrano. Štrajkali so tako, da se z dvorišča niso hoteli vrniti v celice. Nevede, ali pa celo po premisleku, so stavkajoči zaporniki opozorili na generalno zahtevo vseh slovenskih moških. Tudi mi si želimo več TV programov in boljšo hrano. Res pa se kljub neizpolnitvi teh zahtev vsak večer prostovoljno vračamo v celice.
Tako so zaporniki opozorili na dejstvo, da je vseeno, ali si zunaj ali so notri. Oziroma da si tisti, ki so znotraj, po nepotrebnem želijo ven, tisti, ki so zunaj z napotnico za noter, pa se tudi po nepotrebnem bojijo.
Ampak toliko le za uvod. Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Avtomobilski mediji, strokovnjaki za mobilnost in trgovci so se ostro postavili ali za ali proti takšni zavezi, nas pa zanima nekaj povsem drugega; vladni predlog odpira celo vrsto, natančneje, tri bistvena vprašanja o slovenski vladi.
Prvič: vlada je prepričana, da ve, kaj se bo v mobilnosti dogajalo leta 2030.
Drugič: vlada je prepričana, da bo leta 2030 imela vpliv na družbeno stvarnost.
Tretjič: vlada je prepričana, da ima vpliv na tehnološki razvoj.
Poskušamo lepo po vrsti, kot so parkirani avtomobili v Trsti, osvetliti omenjene trditve.
Prvič, vlada naj bi vedela, kaj se bo v mobilnosti dogajalo leta 2030 …
Nekako dvomimo v to. Vlada namreč ne ve niti tega, kaj se je z mobilnostjo zgodilo prejšnjo soboto – kaj šele, kaj se bo zgodilo čez trinajst let. Prejšnjo soboto je namreč vsa Slovenija stala. Stala je Štajerka, stala je Gorenjka in stala je Primorka. Mislimo seveda na avtoceste. Ni bilo turistične sezone, ni bilo sredi tedna, ni bilo vremenske ujme, ni bilo nobenega sejma, ne informativnih dni, ne državne proslave in ne velikih športnih prireditev. A kljub temu je Slovenija stala. V soboto se nismo spraševali, kakšna mobilnost je, ampak zakaj je ni …
In nihče ni poznal odgovora, čemu so dela istočasno na avtocesti in istočasno na edini možni obvozni cesti.
Se pravi, da del vlade, ki skrbi za avtoceste, ni vedel, kaj kani v soboto početi del vlade, ki skrbi za navadne ceste. Oziroma tega niso vedele ustrezne državne službe. In če danes in zdaj državne službe ne vedo, kje in kdaj bo kdo in čemu položil fliko asfalta, se zdi izredno malo verjetno, da bi ta ista logika uspela napovedati, s čim se bomo vozili leta 2030.
Drugič: vlada je prepričana, da bo leta 2030 imela vpliv na družbeno stvarnost.
Kot je ob precej razboritih razpravah, ki jih je sprožila napoved o električni mobilnosti leta 2030, pripomnil pionir alternativnih pogonov pri nas, gospod Andrej Pečjak, se bo scenarij, kot ga predvideva vlada, odvil sam od sebe. Ampak kar je neverjetno, je samozavest politike, celo politične opcije, če hočete, da se klonira trinajst let v prihodnost, ne da bi imela na voljo kakršenkoli indic, ki bi kazal na dejstvo, da bo čez trinajst let kadrovsko, politično ali svetovnonazorsko imela še kakršenkoli vpliv.
Da se razumemo: napoved o prepovedi vozil z motorjem na notranje izgorevanje so za isto leto napovedali tudi Nizozemci in Parižani pa še kdo in slovenska vlada le skače v škaf, kjer se že medijo vplivni in bogati.
Zlahka dane obljube in zaveze temeljijo na preprostem dejstvu, da čez trinajst let ne bo nikogar, ki bi pozval člane današnje vlade na odgovornost, ali vsaj na smešenje, češ “kakšne generalne neumnosti ste klatili leta 2017”. Futuristične napovedi niso le privlačne, temveč so prav tako težko sledljive – pač po Nostradamusovem principu, ko v sodobnosti upoštevamo le tiste napovedi iz preteklosti, ki so se dejansko uresničile. Povedano drugače; med državnim sekretarjem, ki si je zamislil slovensko brezogljično prihodnost in Julesom Vernom je le ena majhna, a pomembna razlika. Francoz je znal pisati.
Tretjič: vlada meni, da lahko ima vpliv na razvoj tehnologij nizkoogljične mobilnosti.
Zadnja točka aksioma, ki smo ga izpeljali iz futuristične vladne napovedi, je hkrati tudi najbolj realna. Da, vlada ima lahko vpliv na tehnološki razvoj! Sploh v Sloveniji, kjer so avtomobilska industrija in bazične raziskave predvsem električne mobilnosti na zavidljivi ravni. Ampak edinič, ko bi lahko vlada znotraj napovedi presegla prag fantazme, ona odpove. Kot vemo, je naše gore list in stalna članica zmagovalnih stopnic na lestvicah priljubljenih politikov evropska sekretarka za infrastrukturo Violeta Bulc pred kratkim predstavila program, ki v višini 2,7 milijarde evrov podpira 152 projektov s področja okoljsko vzdržne in tehnološko napredne mobilnosti.
Investicije v sodobne železnice, inteligentne transportne sisteme in pa raziskave enotnega upravljanja z zračnim prometom nad Evropo so področja, kjer bi lahko ambiciozna vlada našla možnost za intenzivno udeležbo.
Slovenija je uspela z enajstimi projekti, med katerimi sta le kopanje lukenj in polaganje tirov na Krasu ambicioznejše narave.
Kar sedem med njimi jih je večnacionalnih in naša država je v njih samo eden izmed partnerjev. Ob drugem tiru v Sloveniji tako ni na vidiku nobenih visokotehnoloških posegov v mobilnost. Razen seveda prenehanja prodaje vozil z motorjem na notranje izgorevanje leta 2030.
755 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje
Velika izbira očeta naroda in njena medijska pravila ter omejitve nam je nekoliko zožila izbiro primernih tem za današnjo analizo. A kljub vsej šaradi okoli predsednika republike se še vedno najde poudarek, ki očrtuje bistvena vprašanja življenja. Nepričakovano so na njih opozorili stavkajoči zaporniki na Povšetovi. Zahtevali so več televizijskih programov in boljšo hrano. Štrajkali so tako, da se z dvorišča niso hoteli vrniti v celice. Nevede, ali pa celo po premisleku, so stavkajoči zaporniki opozorili na generalno zahtevo vseh slovenskih moških. Tudi mi si želimo več TV programov in boljšo hrano. Res pa se kljub neizpolnitvi teh zahtev vsak večer prostovoljno vračamo v celice.
Tako so zaporniki opozorili na dejstvo, da je vseeno, ali si zunaj ali so notri. Oziroma da si tisti, ki so znotraj, po nepotrebnem želijo ven, tisti, ki so zunaj z napotnico za noter, pa se tudi po nepotrebnem bojijo.
Ampak toliko le za uvod. Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Avtomobilski mediji, strokovnjaki za mobilnost in trgovci so se ostro postavili ali za ali proti takšni zavezi, nas pa zanima nekaj povsem drugega; vladni predlog odpira celo vrsto, natančneje, tri bistvena vprašanja o slovenski vladi.
Prvič: vlada je prepričana, da ve, kaj se bo v mobilnosti dogajalo leta 2030.
Drugič: vlada je prepričana, da bo leta 2030 imela vpliv na družbeno stvarnost.
Tretjič: vlada je prepričana, da ima vpliv na tehnološki razvoj.
Poskušamo lepo po vrsti, kot so parkirani avtomobili v Trsti, osvetliti omenjene trditve.
Prvič, vlada naj bi vedela, kaj se bo v mobilnosti dogajalo leta 2030 …
Nekako dvomimo v to. Vlada namreč ne ve niti tega, kaj se je z mobilnostjo zgodilo prejšnjo soboto – kaj šele, kaj se bo zgodilo čez trinajst let. Prejšnjo soboto je namreč vsa Slovenija stala. Stala je Štajerka, stala je Gorenjka in stala je Primorka. Mislimo seveda na avtoceste. Ni bilo turistične sezone, ni bilo sredi tedna, ni bilo vremenske ujme, ni bilo nobenega sejma, ne informativnih dni, ne državne proslave in ne velikih športnih prireditev. A kljub temu je Slovenija stala. V soboto se nismo spraševali, kakšna mobilnost je, ampak zakaj je ni …
In nihče ni poznal odgovora, čemu so dela istočasno na avtocesti in istočasno na edini možni obvozni cesti.
Se pravi, da del vlade, ki skrbi za avtoceste, ni vedel, kaj kani v soboto početi del vlade, ki skrbi za navadne ceste. Oziroma tega niso vedele ustrezne državne službe. In če danes in zdaj državne službe ne vedo, kje in kdaj bo kdo in čemu položil fliko asfalta, se zdi izredno malo verjetno, da bi ta ista logika uspela napovedati, s čim se bomo vozili leta 2030.
Drugič: vlada je prepričana, da bo leta 2030 imela vpliv na družbeno stvarnost.
Kot je ob precej razboritih razpravah, ki jih je sprožila napoved o električni mobilnosti leta 2030, pripomnil pionir alternativnih pogonov pri nas, gospod Andrej Pečjak, se bo scenarij, kot ga predvideva vlada, odvil sam od sebe. Ampak kar je neverjetno, je samozavest politike, celo politične opcije, če hočete, da se klonira trinajst let v prihodnost, ne da bi imela na voljo kakršenkoli indic, ki bi kazal na dejstvo, da bo čez trinajst let kadrovsko, politično ali svetovnonazorsko imela še kakršenkoli vpliv.
Da se razumemo: napoved o prepovedi vozil z motorjem na notranje izgorevanje so za isto leto napovedali tudi Nizozemci in Parižani pa še kdo in slovenska vlada le skače v škaf, kjer se že medijo vplivni in bogati.
Zlahka dane obljube in zaveze temeljijo na preprostem dejstvu, da čez trinajst let ne bo nikogar, ki bi pozval člane današnje vlade na odgovornost, ali vsaj na smešenje, češ “kakšne generalne neumnosti ste klatili leta 2017”. Futuristične napovedi niso le privlačne, temveč so prav tako težko sledljive – pač po Nostradamusovem principu, ko v sodobnosti upoštevamo le tiste napovedi iz preteklosti, ki so se dejansko uresničile. Povedano drugače; med državnim sekretarjem, ki si je zamislil slovensko brezogljično prihodnost in Julesom Vernom je le ena majhna, a pomembna razlika. Francoz je znal pisati.
Tretjič: vlada meni, da lahko ima vpliv na razvoj tehnologij nizkoogljične mobilnosti.
Zadnja točka aksioma, ki smo ga izpeljali iz futuristične vladne napovedi, je hkrati tudi najbolj realna. Da, vlada ima lahko vpliv na tehnološki razvoj! Sploh v Sloveniji, kjer so avtomobilska industrija in bazične raziskave predvsem električne mobilnosti na zavidljivi ravni. Ampak edinič, ko bi lahko vlada znotraj napovedi presegla prag fantazme, ona odpove. Kot vemo, je naše gore list in stalna članica zmagovalnih stopnic na lestvicah priljubljenih politikov evropska sekretarka za infrastrukturo Violeta Bulc pred kratkim predstavila program, ki v višini 2,7 milijarde evrov podpira 152 projektov s področja okoljsko vzdržne in tehnološko napredne mobilnosti.
Investicije v sodobne železnice, inteligentne transportne sisteme in pa raziskave enotnega upravljanja z zračnim prometom nad Evropo so področja, kjer bi lahko ambiciozna vlada našla možnost za intenzivno udeležbo.
Slovenija je uspela z enajstimi projekti, med katerimi sta le kopanje lukenj in polaganje tirov na Krasu ambicioznejše narave.
Kar sedem med njimi jih je večnacionalnih in naša država je v njih samo eden izmed partnerjev. Ob drugem tiru v Sloveniji tako ni na vidiku nobenih visokotehnoloških posegov v mobilnost. Razen seveda prenehanja prodaje vozil z motorjem na notranje izgorevanje leta 2030.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Prejšnje dni smo imeli polna usta dela. In uživali v brezdelju. Med obojim je nekakšna smešna korelacija. Več o delu govoriš, manj ga opravljaš. In obratno: več kot je dela, manj človeka mika, da bi o njem razpravljal. Na terenu se o teoremu lahko podučimo ob primeru letošnje pozebe. Kmetje so ostali brez dela, zato pa so delo dobili na ministrstvu za kmetijstvo. Tam morajo namreč pripraviti interventni zakon za odpravo posledic letošnje pozebe. Hkrati pa se pripravljajo na izplačilo prvih povračil ob škodi zaradi lanske pozebe.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Danes pa o Thompsonovem koncertu v Mariboru. Hrvaški pevec, ki se sliši kot znamka zunajkrmnega motorja, je pošteno razburkal štajersko in tudi slovensko javnost. Zato si zasluži nekaj besed, če na tem programu že ne boste slišali njegove glasbe.
"Kdor čaka dočaka," je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar. Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
So stvari, ki se jih v življenju ni moč znebiti. Ena izmed njih je Mercator. Mercator je nekaj, proti čemur bi morali uvesti cepljenje. Ne sezonsko kot proti gripi, temveč sistemsko kot proti rdečkam ... Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
Končajmo to veliko komedijo enkrat za vselej. Tole z begunci namreč. Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno. Zato končajmo to komedijo enkrat za vselej.
Marca prepotrebno pozornost posvečamo materam. Mamicam in mamam. Nekateri 8. marca, nekateri za materinski dan. Odvisno od pogleda na svet, a vsaj marca je čas za najpomembnejšo osebo našega življenja, ki je praviloma pomembnejša od svetovnonazorskih razlik.
Kar nekaj nejasnosti – natančno pet – se jih ob obisku predsednika evropske komisije postavlja družbeno zvedavemu Slovencu oziroma Evropejcu.
Danes pa nekaj o kulturi in kajenju. Kar ne pomeni, da o kulturi kajenja. Niti ne pomeni, da o kajenju v kulturi. Dobesedno o kulturi in kajenju.
Za kar nekaj razburjenja je poskrbela novica, da se bo rojakom v Avstriji zgodila krivica. In to velika. Ne le njim. Krivica se bo zgodila vsem nam, ki čutimo in govorimo slovensko. Po predlogu nove koroške deželne ustave naj bi slovenščina prenehala obstajati kot uradni jezik. Kot vemo, je slovenščina v nekaterih južnokoroških občinah celo večinski jezik in zato ne gre le za politično in zgodovinsko, temveč tudi za vsakdanji življenjsko sporen predlog. In medtem ko se slovenska politika ukvarja s tem, katera opcija bo več svete jeze stresla na Avstrijce, seveda s potrebno politično etiketo "so le Avstrijci," imamo na Valu 202 nekaj konkretnih rešitev.
Zadnje dni se je dogajalo toliko različnega, da je povsem nemogoče vse skupaj stlačiti v en koš. “Različni v enotnosti,” je bojni krik novih generacij in prav o njih bo tekla beseda.
Ob velikih protestih proti korupciji v Romuniji se je oglasila tudi naša protikorupcijska komisija. Zdelo se je primerno in pravično, da kar Romunom, to tudi nam … Ker korupcija nikoli ne spi, korupcija vedno preži. In medtem ko so Romuni pred državljansko vojno zaradi korupcije v politiki, se je naša komisija odločila zatreti korupcijo v šolstvu. Zaznali so tri nevralgične točke: tveganje za korupcijo pri zaposlovanju v šolstvu, tveganje za korupcijo pri oddaji šolskih prostorov in tveganje za korupcijo pri sprejemanju daril. Zdi se logično; ker nismo Romunija, temveč urejena država, smo že zdavnaj, tudi s pomočjo komisije, izkoreninili korupcijo v politiki ali v gospodarstvu ali v sodstvu in v ostalih pomembnih družbenih podsistemih. Tako se zdaj lotevamo, vzorno in učinkovito, problema korupcije tudi v vejah, ki na prvi pogled niso tako zelo koruptivne. Danes šolstvo, jutri rekreacija, pojutrišnjem nevarnost korupcije pri zborovskem petju in pletilskih krožkih.
Kot kaže, bomo šli na vojno proti Hrvatom. In to ne zaradi meje, kot smo zmotno mislili zadnjih petindvajset let, temveč zaradi vina. Kar je po svoje logično. Ljudski rod vso svojo zgodovino trdi, da se gre vojne zaradi meja, gre pa se jih zaradi vina. In žensk.
Neveljaven email naslov