Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje
Velika izbira očeta naroda in njena medijska pravila ter omejitve nam je nekoliko zožila izbiro primernih tem za današnjo analizo. A kljub vsej šaradi okoli predsednika republike se še vedno najde poudarek, ki očrtuje bistvena vprašanja življenja. Nepričakovano so na njih opozorili stavkajoči zaporniki na Povšetovi. Zahtevali so več televizijskih programov in boljšo hrano. Štrajkali so tako, da se z dvorišča niso hoteli vrniti v celice. Nevede, ali pa celo po premisleku, so stavkajoči zaporniki opozorili na generalno zahtevo vseh slovenskih moških. Tudi mi si želimo več TV programov in boljšo hrano. Res pa se kljub neizpolnitvi teh zahtev vsak večer prostovoljno vračamo v celice.
Tako so zaporniki opozorili na dejstvo, da je vseeno, ali si zunaj ali so notri. Oziroma da si tisti, ki so znotraj, po nepotrebnem želijo ven, tisti, ki so zunaj z napotnico za noter, pa se tudi po nepotrebnem bojijo.
Ampak toliko le za uvod. Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Avtomobilski mediji, strokovnjaki za mobilnost in trgovci so se ostro postavili ali za ali proti takšni zavezi, nas pa zanima nekaj povsem drugega; vladni predlog odpira celo vrsto, natančneje, tri bistvena vprašanja o slovenski vladi.
Prvič: vlada je prepričana, da ve, kaj se bo v mobilnosti dogajalo leta 2030.
Drugič: vlada je prepričana, da bo leta 2030 imela vpliv na družbeno stvarnost.
Tretjič: vlada je prepričana, da ima vpliv na tehnološki razvoj.
Poskušamo lepo po vrsti, kot so parkirani avtomobili v Trsti, osvetliti omenjene trditve.
Prvič, vlada naj bi vedela, kaj se bo v mobilnosti dogajalo leta 2030 …
Nekako dvomimo v to. Vlada namreč ne ve niti tega, kaj se je z mobilnostjo zgodilo prejšnjo soboto – kaj šele, kaj se bo zgodilo čez trinajst let. Prejšnjo soboto je namreč vsa Slovenija stala. Stala je Štajerka, stala je Gorenjka in stala je Primorka. Mislimo seveda na avtoceste. Ni bilo turistične sezone, ni bilo sredi tedna, ni bilo vremenske ujme, ni bilo nobenega sejma, ne informativnih dni, ne državne proslave in ne velikih športnih prireditev. A kljub temu je Slovenija stala. V soboto se nismo spraševali, kakšna mobilnost je, ampak zakaj je ni …
In nihče ni poznal odgovora, čemu so dela istočasno na avtocesti in istočasno na edini možni obvozni cesti.
Se pravi, da del vlade, ki skrbi za avtoceste, ni vedel, kaj kani v soboto početi del vlade, ki skrbi za navadne ceste. Oziroma tega niso vedele ustrezne državne službe. In če danes in zdaj državne službe ne vedo, kje in kdaj bo kdo in čemu položil fliko asfalta, se zdi izredno malo verjetno, da bi ta ista logika uspela napovedati, s čim se bomo vozili leta 2030.
Drugič: vlada je prepričana, da bo leta 2030 imela vpliv na družbeno stvarnost.
Kot je ob precej razboritih razpravah, ki jih je sprožila napoved o električni mobilnosti leta 2030, pripomnil pionir alternativnih pogonov pri nas, gospod Andrej Pečjak, se bo scenarij, kot ga predvideva vlada, odvil sam od sebe. Ampak kar je neverjetno, je samozavest politike, celo politične opcije, če hočete, da se klonira trinajst let v prihodnost, ne da bi imela na voljo kakršenkoli indic, ki bi kazal na dejstvo, da bo čez trinajst let kadrovsko, politično ali svetovnonazorsko imela še kakršenkoli vpliv.
Da se razumemo: napoved o prepovedi vozil z motorjem na notranje izgorevanje so za isto leto napovedali tudi Nizozemci in Parižani pa še kdo in slovenska vlada le skače v škaf, kjer se že medijo vplivni in bogati.
Zlahka dane obljube in zaveze temeljijo na preprostem dejstvu, da čez trinajst let ne bo nikogar, ki bi pozval člane današnje vlade na odgovornost, ali vsaj na smešenje, češ “kakšne generalne neumnosti ste klatili leta 2017”. Futuristične napovedi niso le privlačne, temveč so prav tako težko sledljive – pač po Nostradamusovem principu, ko v sodobnosti upoštevamo le tiste napovedi iz preteklosti, ki so se dejansko uresničile. Povedano drugače; med državnim sekretarjem, ki si je zamislil slovensko brezogljično prihodnost in Julesom Vernom je le ena majhna, a pomembna razlika. Francoz je znal pisati.
Tretjič: vlada meni, da lahko ima vpliv na razvoj tehnologij nizkoogljične mobilnosti.
Zadnja točka aksioma, ki smo ga izpeljali iz futuristične vladne napovedi, je hkrati tudi najbolj realna. Da, vlada ima lahko vpliv na tehnološki razvoj! Sploh v Sloveniji, kjer so avtomobilska industrija in bazične raziskave predvsem električne mobilnosti na zavidljivi ravni. Ampak edinič, ko bi lahko vlada znotraj napovedi presegla prag fantazme, ona odpove. Kot vemo, je naše gore list in stalna članica zmagovalnih stopnic na lestvicah priljubljenih politikov evropska sekretarka za infrastrukturo Violeta Bulc pred kratkim predstavila program, ki v višini 2,7 milijarde evrov podpira 152 projektov s področja okoljsko vzdržne in tehnološko napredne mobilnosti.
Investicije v sodobne železnice, inteligentne transportne sisteme in pa raziskave enotnega upravljanja z zračnim prometom nad Evropo so področja, kjer bi lahko ambiciozna vlada našla možnost za intenzivno udeležbo.
Slovenija je uspela z enajstimi projekti, med katerimi sta le kopanje lukenj in polaganje tirov na Krasu ambicioznejše narave.
Kar sedem med njimi jih je večnacionalnih in naša država je v njih samo eden izmed partnerjev. Ob drugem tiru v Sloveniji tako ni na vidiku nobenih visokotehnoloških posegov v mobilnost. Razen seveda prenehanja prodaje vozil z motorjem na notranje izgorevanje leta 2030.
751 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje
Velika izbira očeta naroda in njena medijska pravila ter omejitve nam je nekoliko zožila izbiro primernih tem za današnjo analizo. A kljub vsej šaradi okoli predsednika republike se še vedno najde poudarek, ki očrtuje bistvena vprašanja življenja. Nepričakovano so na njih opozorili stavkajoči zaporniki na Povšetovi. Zahtevali so več televizijskih programov in boljšo hrano. Štrajkali so tako, da se z dvorišča niso hoteli vrniti v celice. Nevede, ali pa celo po premisleku, so stavkajoči zaporniki opozorili na generalno zahtevo vseh slovenskih moških. Tudi mi si želimo več TV programov in boljšo hrano. Res pa se kljub neizpolnitvi teh zahtev vsak večer prostovoljno vračamo v celice.
Tako so zaporniki opozorili na dejstvo, da je vseeno, ali si zunaj ali so notri. Oziroma da si tisti, ki so znotraj, po nepotrebnem želijo ven, tisti, ki so zunaj z napotnico za noter, pa se tudi po nepotrebnem bojijo.
Ampak toliko le za uvod. Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Avtomobilski mediji, strokovnjaki za mobilnost in trgovci so se ostro postavili ali za ali proti takšni zavezi, nas pa zanima nekaj povsem drugega; vladni predlog odpira celo vrsto, natančneje, tri bistvena vprašanja o slovenski vladi.
Prvič: vlada je prepričana, da ve, kaj se bo v mobilnosti dogajalo leta 2030.
Drugič: vlada je prepričana, da bo leta 2030 imela vpliv na družbeno stvarnost.
Tretjič: vlada je prepričana, da ima vpliv na tehnološki razvoj.
Poskušamo lepo po vrsti, kot so parkirani avtomobili v Trsti, osvetliti omenjene trditve.
Prvič, vlada naj bi vedela, kaj se bo v mobilnosti dogajalo leta 2030 …
Nekako dvomimo v to. Vlada namreč ne ve niti tega, kaj se je z mobilnostjo zgodilo prejšnjo soboto – kaj šele, kaj se bo zgodilo čez trinajst let. Prejšnjo soboto je namreč vsa Slovenija stala. Stala je Štajerka, stala je Gorenjka in stala je Primorka. Mislimo seveda na avtoceste. Ni bilo turistične sezone, ni bilo sredi tedna, ni bilo vremenske ujme, ni bilo nobenega sejma, ne informativnih dni, ne državne proslave in ne velikih športnih prireditev. A kljub temu je Slovenija stala. V soboto se nismo spraševali, kakšna mobilnost je, ampak zakaj je ni …
In nihče ni poznal odgovora, čemu so dela istočasno na avtocesti in istočasno na edini možni obvozni cesti.
Se pravi, da del vlade, ki skrbi za avtoceste, ni vedel, kaj kani v soboto početi del vlade, ki skrbi za navadne ceste. Oziroma tega niso vedele ustrezne državne službe. In če danes in zdaj državne službe ne vedo, kje in kdaj bo kdo in čemu položil fliko asfalta, se zdi izredno malo verjetno, da bi ta ista logika uspela napovedati, s čim se bomo vozili leta 2030.
Drugič: vlada je prepričana, da bo leta 2030 imela vpliv na družbeno stvarnost.
Kot je ob precej razboritih razpravah, ki jih je sprožila napoved o električni mobilnosti leta 2030, pripomnil pionir alternativnih pogonov pri nas, gospod Andrej Pečjak, se bo scenarij, kot ga predvideva vlada, odvil sam od sebe. Ampak kar je neverjetno, je samozavest politike, celo politične opcije, če hočete, da se klonira trinajst let v prihodnost, ne da bi imela na voljo kakršenkoli indic, ki bi kazal na dejstvo, da bo čez trinajst let kadrovsko, politično ali svetovnonazorsko imela še kakršenkoli vpliv.
Da se razumemo: napoved o prepovedi vozil z motorjem na notranje izgorevanje so za isto leto napovedali tudi Nizozemci in Parižani pa še kdo in slovenska vlada le skače v škaf, kjer se že medijo vplivni in bogati.
Zlahka dane obljube in zaveze temeljijo na preprostem dejstvu, da čez trinajst let ne bo nikogar, ki bi pozval člane današnje vlade na odgovornost, ali vsaj na smešenje, češ “kakšne generalne neumnosti ste klatili leta 2017”. Futuristične napovedi niso le privlačne, temveč so prav tako težko sledljive – pač po Nostradamusovem principu, ko v sodobnosti upoštevamo le tiste napovedi iz preteklosti, ki so se dejansko uresničile. Povedano drugače; med državnim sekretarjem, ki si je zamislil slovensko brezogljično prihodnost in Julesom Vernom je le ena majhna, a pomembna razlika. Francoz je znal pisati.
Tretjič: vlada meni, da lahko ima vpliv na razvoj tehnologij nizkoogljične mobilnosti.
Zadnja točka aksioma, ki smo ga izpeljali iz futuristične vladne napovedi, je hkrati tudi najbolj realna. Da, vlada ima lahko vpliv na tehnološki razvoj! Sploh v Sloveniji, kjer so avtomobilska industrija in bazične raziskave predvsem električne mobilnosti na zavidljivi ravni. Ampak edinič, ko bi lahko vlada znotraj napovedi presegla prag fantazme, ona odpove. Kot vemo, je naše gore list in stalna članica zmagovalnih stopnic na lestvicah priljubljenih politikov evropska sekretarka za infrastrukturo Violeta Bulc pred kratkim predstavila program, ki v višini 2,7 milijarde evrov podpira 152 projektov s področja okoljsko vzdržne in tehnološko napredne mobilnosti.
Investicije v sodobne železnice, inteligentne transportne sisteme in pa raziskave enotnega upravljanja z zračnim prometom nad Evropo so področja, kjer bi lahko ambiciozna vlada našla možnost za intenzivno udeležbo.
Slovenija je uspela z enajstimi projekti, med katerimi sta le kopanje lukenj in polaganje tirov na Krasu ambicioznejše narave.
Kar sedem med njimi jih je večnacionalnih in naša država je v njih samo eden izmed partnerjev. Ob drugem tiru v Sloveniji tako ni na vidiku nobenih visokotehnoloških posegov v mobilnost. Razen seveda prenehanja prodaje vozil z motorjem na notranje izgorevanje leta 2030.
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Neveljaven email naslov