Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje
Velika izbira očeta naroda in njena medijska pravila ter omejitve nam je nekoliko zožila izbiro primernih tem za današnjo analizo. A kljub vsej šaradi okoli predsednika republike se še vedno najde poudarek, ki očrtuje bistvena vprašanja življenja. Nepričakovano so na njih opozorili stavkajoči zaporniki na Povšetovi. Zahtevali so več televizijskih programov in boljšo hrano. Štrajkali so tako, da se z dvorišča niso hoteli vrniti v celice. Nevede, ali pa celo po premisleku, so stavkajoči zaporniki opozorili na generalno zahtevo vseh slovenskih moških. Tudi mi si želimo več TV programov in boljšo hrano. Res pa se kljub neizpolnitvi teh zahtev vsak večer prostovoljno vračamo v celice.
Tako so zaporniki opozorili na dejstvo, da je vseeno, ali si zunaj ali so notri. Oziroma da si tisti, ki so znotraj, po nepotrebnem želijo ven, tisti, ki so zunaj z napotnico za noter, pa se tudi po nepotrebnem bojijo.
Ampak toliko le za uvod. Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Avtomobilski mediji, strokovnjaki za mobilnost in trgovci so se ostro postavili ali za ali proti takšni zavezi, nas pa zanima nekaj povsem drugega; vladni predlog odpira celo vrsto, natančneje, tri bistvena vprašanja o slovenski vladi.
Prvič: vlada je prepričana, da ve, kaj se bo v mobilnosti dogajalo leta 2030.
Drugič: vlada je prepričana, da bo leta 2030 imela vpliv na družbeno stvarnost.
Tretjič: vlada je prepričana, da ima vpliv na tehnološki razvoj.
Poskušamo lepo po vrsti, kot so parkirani avtomobili v Trsti, osvetliti omenjene trditve.
Prvič, vlada naj bi vedela, kaj se bo v mobilnosti dogajalo leta 2030 …
Nekako dvomimo v to. Vlada namreč ne ve niti tega, kaj se je z mobilnostjo zgodilo prejšnjo soboto – kaj šele, kaj se bo zgodilo čez trinajst let. Prejšnjo soboto je namreč vsa Slovenija stala. Stala je Štajerka, stala je Gorenjka in stala je Primorka. Mislimo seveda na avtoceste. Ni bilo turistične sezone, ni bilo sredi tedna, ni bilo vremenske ujme, ni bilo nobenega sejma, ne informativnih dni, ne državne proslave in ne velikih športnih prireditev. A kljub temu je Slovenija stala. V soboto se nismo spraševali, kakšna mobilnost je, ampak zakaj je ni …
In nihče ni poznal odgovora, čemu so dela istočasno na avtocesti in istočasno na edini možni obvozni cesti.
Se pravi, da del vlade, ki skrbi za avtoceste, ni vedel, kaj kani v soboto početi del vlade, ki skrbi za navadne ceste. Oziroma tega niso vedele ustrezne državne službe. In če danes in zdaj državne službe ne vedo, kje in kdaj bo kdo in čemu položil fliko asfalta, se zdi izredno malo verjetno, da bi ta ista logika uspela napovedati, s čim se bomo vozili leta 2030.
Drugič: vlada je prepričana, da bo leta 2030 imela vpliv na družbeno stvarnost.
Kot je ob precej razboritih razpravah, ki jih je sprožila napoved o električni mobilnosti leta 2030, pripomnil pionir alternativnih pogonov pri nas, gospod Andrej Pečjak, se bo scenarij, kot ga predvideva vlada, odvil sam od sebe. Ampak kar je neverjetno, je samozavest politike, celo politične opcije, če hočete, da se klonira trinajst let v prihodnost, ne da bi imela na voljo kakršenkoli indic, ki bi kazal na dejstvo, da bo čez trinajst let kadrovsko, politično ali svetovnonazorsko imela še kakršenkoli vpliv.
Da se razumemo: napoved o prepovedi vozil z motorjem na notranje izgorevanje so za isto leto napovedali tudi Nizozemci in Parižani pa še kdo in slovenska vlada le skače v škaf, kjer se že medijo vplivni in bogati.
Zlahka dane obljube in zaveze temeljijo na preprostem dejstvu, da čez trinajst let ne bo nikogar, ki bi pozval člane današnje vlade na odgovornost, ali vsaj na smešenje, češ “kakšne generalne neumnosti ste klatili leta 2017”. Futuristične napovedi niso le privlačne, temveč so prav tako težko sledljive – pač po Nostradamusovem principu, ko v sodobnosti upoštevamo le tiste napovedi iz preteklosti, ki so se dejansko uresničile. Povedano drugače; med državnim sekretarjem, ki si je zamislil slovensko brezogljično prihodnost in Julesom Vernom je le ena majhna, a pomembna razlika. Francoz je znal pisati.
Tretjič: vlada meni, da lahko ima vpliv na razvoj tehnologij nizkoogljične mobilnosti.
Zadnja točka aksioma, ki smo ga izpeljali iz futuristične vladne napovedi, je hkrati tudi najbolj realna. Da, vlada ima lahko vpliv na tehnološki razvoj! Sploh v Sloveniji, kjer so avtomobilska industrija in bazične raziskave predvsem električne mobilnosti na zavidljivi ravni. Ampak edinič, ko bi lahko vlada znotraj napovedi presegla prag fantazme, ona odpove. Kot vemo, je naše gore list in stalna članica zmagovalnih stopnic na lestvicah priljubljenih politikov evropska sekretarka za infrastrukturo Violeta Bulc pred kratkim predstavila program, ki v višini 2,7 milijarde evrov podpira 152 projektov s področja okoljsko vzdržne in tehnološko napredne mobilnosti.
Investicije v sodobne železnice, inteligentne transportne sisteme in pa raziskave enotnega upravljanja z zračnim prometom nad Evropo so področja, kjer bi lahko ambiciozna vlada našla možnost za intenzivno udeležbo.
Slovenija je uspela z enajstimi projekti, med katerimi sta le kopanje lukenj in polaganje tirov na Krasu ambicioznejše narave.
Kar sedem med njimi jih je večnacionalnih in naša država je v njih samo eden izmed partnerjev. Ob drugem tiru v Sloveniji tako ni na vidiku nobenih visokotehnoloških posegov v mobilnost. Razen seveda prenehanja prodaje vozil z motorjem na notranje izgorevanje leta 2030.
755 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje
Velika izbira očeta naroda in njena medijska pravila ter omejitve nam je nekoliko zožila izbiro primernih tem za današnjo analizo. A kljub vsej šaradi okoli predsednika republike se še vedno najde poudarek, ki očrtuje bistvena vprašanja življenja. Nepričakovano so na njih opozorili stavkajoči zaporniki na Povšetovi. Zahtevali so več televizijskih programov in boljšo hrano. Štrajkali so tako, da se z dvorišča niso hoteli vrniti v celice. Nevede, ali pa celo po premisleku, so stavkajoči zaporniki opozorili na generalno zahtevo vseh slovenskih moških. Tudi mi si želimo več TV programov in boljšo hrano. Res pa se kljub neizpolnitvi teh zahtev vsak večer prostovoljno vračamo v celice.
Tako so zaporniki opozorili na dejstvo, da je vseeno, ali si zunaj ali so notri. Oziroma da si tisti, ki so znotraj, po nepotrebnem želijo ven, tisti, ki so zunaj z napotnico za noter, pa se tudi po nepotrebnem bojijo.
Ampak toliko le za uvod. Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Avtomobilski mediji, strokovnjaki za mobilnost in trgovci so se ostro postavili ali za ali proti takšni zavezi, nas pa zanima nekaj povsem drugega; vladni predlog odpira celo vrsto, natančneje, tri bistvena vprašanja o slovenski vladi.
Prvič: vlada je prepričana, da ve, kaj se bo v mobilnosti dogajalo leta 2030.
Drugič: vlada je prepričana, da bo leta 2030 imela vpliv na družbeno stvarnost.
Tretjič: vlada je prepričana, da ima vpliv na tehnološki razvoj.
Poskušamo lepo po vrsti, kot so parkirani avtomobili v Trsti, osvetliti omenjene trditve.
Prvič, vlada naj bi vedela, kaj se bo v mobilnosti dogajalo leta 2030 …
Nekako dvomimo v to. Vlada namreč ne ve niti tega, kaj se je z mobilnostjo zgodilo prejšnjo soboto – kaj šele, kaj se bo zgodilo čez trinajst let. Prejšnjo soboto je namreč vsa Slovenija stala. Stala je Štajerka, stala je Gorenjka in stala je Primorka. Mislimo seveda na avtoceste. Ni bilo turistične sezone, ni bilo sredi tedna, ni bilo vremenske ujme, ni bilo nobenega sejma, ne informativnih dni, ne državne proslave in ne velikih športnih prireditev. A kljub temu je Slovenija stala. V soboto se nismo spraševali, kakšna mobilnost je, ampak zakaj je ni …
In nihče ni poznal odgovora, čemu so dela istočasno na avtocesti in istočasno na edini možni obvozni cesti.
Se pravi, da del vlade, ki skrbi za avtoceste, ni vedel, kaj kani v soboto početi del vlade, ki skrbi za navadne ceste. Oziroma tega niso vedele ustrezne državne službe. In če danes in zdaj državne službe ne vedo, kje in kdaj bo kdo in čemu položil fliko asfalta, se zdi izredno malo verjetno, da bi ta ista logika uspela napovedati, s čim se bomo vozili leta 2030.
Drugič: vlada je prepričana, da bo leta 2030 imela vpliv na družbeno stvarnost.
Kot je ob precej razboritih razpravah, ki jih je sprožila napoved o električni mobilnosti leta 2030, pripomnil pionir alternativnih pogonov pri nas, gospod Andrej Pečjak, se bo scenarij, kot ga predvideva vlada, odvil sam od sebe. Ampak kar je neverjetno, je samozavest politike, celo politične opcije, če hočete, da se klonira trinajst let v prihodnost, ne da bi imela na voljo kakršenkoli indic, ki bi kazal na dejstvo, da bo čez trinajst let kadrovsko, politično ali svetovnonazorsko imela še kakršenkoli vpliv.
Da se razumemo: napoved o prepovedi vozil z motorjem na notranje izgorevanje so za isto leto napovedali tudi Nizozemci in Parižani pa še kdo in slovenska vlada le skače v škaf, kjer se že medijo vplivni in bogati.
Zlahka dane obljube in zaveze temeljijo na preprostem dejstvu, da čez trinajst let ne bo nikogar, ki bi pozval člane današnje vlade na odgovornost, ali vsaj na smešenje, češ “kakšne generalne neumnosti ste klatili leta 2017”. Futuristične napovedi niso le privlačne, temveč so prav tako težko sledljive – pač po Nostradamusovem principu, ko v sodobnosti upoštevamo le tiste napovedi iz preteklosti, ki so se dejansko uresničile. Povedano drugače; med državnim sekretarjem, ki si je zamislil slovensko brezogljično prihodnost in Julesom Vernom je le ena majhna, a pomembna razlika. Francoz je znal pisati.
Tretjič: vlada meni, da lahko ima vpliv na razvoj tehnologij nizkoogljične mobilnosti.
Zadnja točka aksioma, ki smo ga izpeljali iz futuristične vladne napovedi, je hkrati tudi najbolj realna. Da, vlada ima lahko vpliv na tehnološki razvoj! Sploh v Sloveniji, kjer so avtomobilska industrija in bazične raziskave predvsem električne mobilnosti na zavidljivi ravni. Ampak edinič, ko bi lahko vlada znotraj napovedi presegla prag fantazme, ona odpove. Kot vemo, je naše gore list in stalna članica zmagovalnih stopnic na lestvicah priljubljenih politikov evropska sekretarka za infrastrukturo Violeta Bulc pred kratkim predstavila program, ki v višini 2,7 milijarde evrov podpira 152 projektov s področja okoljsko vzdržne in tehnološko napredne mobilnosti.
Investicije v sodobne železnice, inteligentne transportne sisteme in pa raziskave enotnega upravljanja z zračnim prometom nad Evropo so področja, kjer bi lahko ambiciozna vlada našla možnost za intenzivno udeležbo.
Slovenija je uspela z enajstimi projekti, med katerimi sta le kopanje lukenj in polaganje tirov na Krasu ambicioznejše narave.
Kar sedem med njimi jih je večnacionalnih in naša država je v njih samo eden izmed partnerjev. Ob drugem tiru v Sloveniji tako ni na vidiku nobenih visokotehnoloških posegov v mobilnost. Razen seveda prenehanja prodaje vozil z motorjem na notranje izgorevanje leta 2030.
Kot kaže, bomo odslej vedno bolj sproščeni in sproščanje epidemioloških ukrepov bo pri tem zelo pomagalo. Mimogrede; davna želja trenutnih oblastnikov po sproščeni Sloveniji se uresničuje v maniri, ki je ni nihče pričakoval.
Nova ljubljenka slovenskih src, kmetijska ministrica in Desusova predsednica, je apelirala na slovensko javnost, naj pomaga kmetom. Stvar je namreč v tem, da letos na naša polja zaradi virusa ne morejo priti sezonski delavci iz tujine in ker so kmetje v težavah, je ministrica pozvala vse "mlajše upokojence, študente, brezposelne in delavce na čakanju ter vse tiste, ki se radi gibljejo in so radi na svežem zraku," naj priskočijo na pomoč slovenskemu kmetijstvu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič sedi v samoizolaciji in razmišlja. Koronavirus nam je pokazal, kako enostavna je naša civilizacija, čeprav smo dolga desetletja mislili, da je zapletena.
Marjan Jerman je bil novinar. In ko s cmokom v grlu sledimo poklonom, ki jih dobiva v javnosti, naj povemo, zakaj in čemu je bil novinar. Preprosto zato, ker ni zmogel biti nič drugega; ker Marjan je novinarstvo živel. Po njegovih besedah bi lahko bil tudi pilot, a električni drogovi tam nekje na Dolenjskem se s tem ne strinjajo. Bil je novinar in z vsakim vlaknom, z vsakim vdihom, tako tudi zadnjim, je bil predan javnosti.
V dneh, ko smo obsojeni na tesnobo lastnega doma in na grozo lastne družine, se razmišljujočemu podijo po glavi najrazličnejše destruktivne misli. Ker vhodnih podatkov ni, ne ostane drugega, kot razmišljati o novi vladi in o virusu. Včasih o vsakem posebej, v glavnem pa o obojem skupaj.
Vrag je odnesel šalo in prinesel virus in tako začasno ukinjamo 'guncanje afen' tudi v naši oddaji. Potrebno je tvorno sodelovanje vseh vpletenih deležnikov v reševanje nastale situacije in pod tem zavihkom se skriva tudi tvorno sodelovanje medijev. Piše: Marko Radmilovič
Pa zapojmo eno po nostalgično. Nekaterih ljubih opravil naše mladosti ni več. Recimo zbiranja značk. Znamke so se še nekako obdržale, značke so šle rakom žvižgat. Vsa mogočna industrija izdelovanja te drobne kovinske galanterije se je sesula v prah. Še zadnjič so značke – sicer premodelirane v bedž – skočile na plano med punkovsko revolucijo v osemdesetih letih, nato pa za vedno izginile. Piše: Marko Radmilovič
Te dni počasi dobivamo odgovor na najbolj razširjeno popkulturno vprašanje. To se že desetletja glasi: “Kaj nas bo ugonobilo?” Kot predlagata znanstvenofantastična literatura in filmska industrija, lahko izbiramo med velikanskim kometom ali pa med virusom. Ker se te dni v znanem vesolju potika samo nekaj izgubljenih skal, bo kot kaže rabelj človeštva virus. A le v popkulturni interpretaciji; vsi malo bolj poučeni menimo, da nas bo pokopala človeška neumnost. Ki je mimogrede tudi originalni vzrok širjenja koronavirusa – ni najbolj razumno, da Kitajci v vsej znani flori vidijo samo zalogo proteinov.
Priprave na predčasne volitve so v polnem teku. K pripravam na nove volitve spada tudi sestavljanje nove koalicije. Priprave se te dni končujejo, hiša je prezračena, tla posesana in okna umita. Tako je napočil čas le še za nekaj zadnjih malenkosti. Kot so pisma intelektualcev. Oziroma razumnikov. Ta pisma se pojavljajo redno pred prelomnimi dogodki in so značilna po tem, da jih zelo redko kdo v celoti prebere, zato pa se o njih toliko bolj žolčno razpravlja v javnosti.
Danes pa zapletena tema, primerna le za najbistrejše med nami. Med te se žal ne prištevamo, saj tudi naše skromno uredništvo doživlja trenutek izginjanja intelektualne povprečnosti in vzpon intelektualne nadpovprečnosti. Da je večina pametnejša kot manjšina oziroma, da mi povprečno pametni izginjamo na račun nadpovprečno pametnih, je najopaznejše pri oglasih. Reklame, ki naj bi jih razumeli vsi, razumejo le tisti, ki si jih izmišljujejo. Preostali si ne upamo priznati, da ne vemo, za kaj gre. Povedano drugače: v vsevednem svetu se je intelektualna povprečnost preobrazila v intelektualno nadpovprečnost, dovčerajšnji povprečneži pa so postali podpovprečni. Ob reklamah je drugi dokaz za to trditev volilna zakonodaja.
Vse od časov, ko je nesmrtna Neca Falk odpela odo temu tropskemu sadju, banane niso bile tako v ospredju javnosti kot prejšnje tedne. Če bi se kateri slovenskih glasbenikov tako potrudil za jabolka, kot se je Neca za banane, slovensko sadjarstvo ne bi bilo v krizi … Kakorkoli; vrnitev banan v fokus javnosti je povsem zaslužena, saj gre za sadež, ki se ponaša s številnimi nutricionističnimi prednostmi, a za našo oddajo je pomembnejša njihova družbenopolitična vloga. Poglejmo podrobnosti; najprej je šef slovenskih banan in posledično bananarjev kupil letalska dovoljenja strmoglavljene Adrie Airways. Potem pa so v njegovem skladišču našli še sumljive pakete in skladišče je okupirala specialna enota, ki je ravno te dni v Sloveniji razbila mrežo preprodajalcev prepovedanih drog.
Danes, ko praznujemo vsakoletni državni praznik, s katerim obeležujemo padec vlade, bomo tudi v naši skromni oddaji temu dogodku namenili nekaj slavnostnih besed. Ob tej priložnosti se je, kot je v navadi, iz močvirja dvignilo na desetine analitikov, ki so vam natančno povedali, zakaj in čemu je tudi letos padla vlada. A kot vedno so te medijske analize napačne. Ves ta korpus patologov slovenske politične scene namreč pade že na samem začetku. "Ne štima" jim terminologija, kot se reče.
Pretekli vikend je zaznamoval volilni kongres stranke Desus, kjer je nova prvakinja stranke postala Aleksandra Pivec, Karel Erjavec pa je po porazu napovedal umik ne le iz političnega, temveč tudi iz javnega življenja, zato se danes medijsko poslavljamo od njega.
Danes pa končno nekaj kakovostnega raziskovalnega novinarstva tudi v naši oddaji. V slogu najboljših raziskovalnih oddaj in prispevkov vam bomo razkrili, kdo je požgal lesenega Donalda Trumpa moravškega. Pot do razkritja nas bo vodila prek odgovora na najstarejše, najbolj zapleteno in najbolj bistveno vseh vprašanj: “Kaj je umetnost?”
Za začetek leta 2020, ko so možgani še sveži, koncentracija pa na visoki ravni, nekoliko zahtevnejša razlaga. Hrvaška je dobila novega predsednika. Za Slovenijo je to pomembno, ker ni nepomembno, pod katerim vsevidnim očesom skačemo v Jadransko morje. V Zapisnih iz močvirja odgovarjamo tudi na vprašanje, kaj je skupnega Pahor, Milanović in Napoleon.
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize.
Angelika Mlinar je zvezda tega tedna. Čeprav ni povsem jasno, zakaj in čemu. Kajti postati minister v slovenski vladi ni neka velika novica. Nekaj je povsem jasno; stoletje ali dve počakajmo, pa bo vsaka slovenska družina ali dala ali imela nekoga, ki je bil minister v vladi. Slovenska politika je kadrovsko izžeta, uvoz politikov iz drugih držav pa neposreden napad na politične elite, a ne bi bilo kot v športu s tujimi trenerji tudi v politiki smiselno poskusiti s tujimi upravljavci države?
Če hočemo naprej, moramo nekaj dni nazaj. Kar nacionalni škandal se je zgodil, ko je Hofer prepovedal prodajo “Kraljev ulic” pred svojimi poslovalnicami. Po pravilih novinarske stroke bomo o tej zelo zanimivi temi predstavili vse plati dogodka. Na srečo sta plati le dve, kar bo v pomoč glede na to, da ima naša oddaja omejene organizacijske in intelektualne vire.
O najbolj priljubljeni temi zadnjih dveh tisočletij, to je seveda konec sveta. V Madridu so se zbrali na še eni podnebni konferenci. Tehnično gre v Madridu za podnebno konferenco, ki naj bi v življenje spravila podnebni dogovor s podnebne konference v Parizu. V Madridu se bodo poskušali dogovoriti, ali razumejo, kaj so se dogovorili v Parizu. Tisti, ki ne razumejo, so svoj podpis iz pariškega dogovora že tako ali tako umaknili … Drugače povedano: nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank. Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič
Neveljaven email naslov